Medijski watch dog

Pisali smo že, da so Janševi Koloneli-brezplačniki oblika nove formule političnega medijskega prepariranja državljanov po tistem, ko na silo ni šlo na Delu, Večeru, Dnevniku. Novinarski standardi ne obstajajo več, pravzaprav v Janševih brezplačnikih ne obstajajo niti novinarji. Tisti, ki pišejo, se največkrat skrivajo pod psevdonimi, vsebine pa se ponavljajo in ciklirajo: enkrat so vzete iz spletne strani SDS, drugič iz Požareport, tretjič iz Ekspresa (ali obratno), četrtič iz RTV Slovenija. V zadnji številki Slovenskega tednika je recimo skoraj identičen članek kot v Ekspresu nekaj dni nazaj, govori pa o Pahorjevem obvladovanju civilne družbe.

Kaj se zgodi, ko vas oblati nek novinar po imenu Vid Videc in se pišete Aleš Musar? Najprej zahtevate popravek, ki ga pa Slovenski tednik ne objavi. Ker SDS novinarstvo ne pozna drugega kot manipulacije, diskvalifikacije in laži, neobstoječega novinarja ne morete niti tožiti ali poklicati na odgovornost. Torej lahko to storite le z odgovornim urednikom. To pa je Andrej Lasbaher, sicer podpornik mariborske SDS in vodja propagandnega štaba kandidata SDS Gregorja Pivca (takrat še neodvisnega, danes predsednika mestne SDS) na županskih volitvah v letu 2006, pred kratkim tudi člana odbora za kulturo, šolstvo in šport v Mestni občini Maribor (predlagan s strani SDS Maribor), in ki je v omenjenem časniku zasedel direktorsko mesto in mesto glavnega urednika.

Dnevnik prinaša zgodbo o tem, kaj se vam lahko pripeti, če želite zaščititi svoje dobro ime:

Konec marca je časopis Slovenski tednik (gre za brezplačnik) objavil članek z naslovom “Musarja čaka 22 milijonov”, podpisan pa je bil z imenom Vid Videc. V članku je bilo med drugim zapisano, da je Aleš Musar - sicer soprog informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar - zastopnik skrivnostnega podjetja S. T. Hammer, ki je registrirano na britanskih Kanalskih otokih. Musar je od odgovornega urednika Slovenskega tednika Andreja Lasbaherja zahteval, da objavi popravek na omenjeni članek. Popravek pa je zahteval tudi direktor podjetja Strenia Rok Habinc, saj članek obravnava tudi omenjeno podjetje.

Lasbaher je oba popravka zavrnil in se pri tem skliceval na določila zakona o medijih. Zaradi zavrnitve objave sta tako direktor podjetja Strenia Rok Habinc kot tudi Aleš Musar sprožila tožbo zoper odgovornega urednika Lasbaherja. Okrožno sodišče v Mariboru je v zvezi s tem razsodilo, da so razlogi za neobjavo popravka neupravičeni, ob tem pa odgovornemu uredniku tudi naložilo, da mora popravek objaviti na 3. strani in na naslovnici časopisa. Po pritožbi Lasbaherja na to razsodbo je enako odločilo tudi višje sodišče.

Musar zahteva pojasnila inšpektorja

O sodnem postopku zoper Lasbaherja je sodišče obvestilo inšpektorat za kulturo in medije, kar sicer predpisuje zakon o medijih. Glavni inšpektor na inšpektoratu za kulturo in medije Aleksander Vidmar nam je sporočil, da zoper odgovornega urednika zaradi neobjave popravka niso sprožili nobenega postopka. Kot je pojasnil, inšpektor postopek o prekršku uvede le, če ugotovi, da je prišlo do nepravilnosti v postopku obravnavanja zahteve za objavo popravka. “O obstoju ali neobstoju pravice do popravka pa odloča sodišče,” je še dodal Vidmar.

Musarjev odvetnik Borut Zajc pa je že napovedal, da bo zaradi neobjave popravka kljub pravnomočnosti sodb, ki objavo popravkov nalagajo, pri medijskem inšpektorju zahteval pojasnila, kje se postopek nahaja. Prepričan je tudi, da bi moral inšpektor v tem primeru sprožiti inšpekcijski postopek po uradni dolžnosti.

Iz sodne dokumentacije je mogoče razbrati, da je v članku, na katerega se popravka nanašata, zapisano, da naj bi si Musar pridobil eno najbolj vročih zemljišč v Ljubljani, za katerega bi lahko po omenjenem podjetju iztržil tudi 22 milijonov evrov. V članku je med drugim navedeno, da naj bi bilo podjetje Strenia (nekdanja SCT Strojegradnja) že nekaj časa tarča finančnega izčrpavanja povezanih družb, cilj ljudi okoli Aleša Musarja pa naj bi bil že tako zadolženo podjetje gradbenih strojev potisniti še bolj v rdeče številke, prodati premoženje in se mastno obogatiti.

Vložena tudi civilna tožba

Musar je v popravku zapisal, da članek vsebuje vrsto neresnic in namigovanj, ob tem je zavrnil navedbe, da je sam zastopnik skrivnostnega podjetja S. T. Hammer, pojasnil pa je še nekatere druge okoliščine, o katerih govori prispevek. Tudi direktor Strenie Rok Habinc je v svojem popravku zapisal, da članek vsebuje kar nekaj napačnih informacij in izmišljenih dejstev. Zavrnil je trditev, da je Strenia žrtev finančnega izčrpavanja, kar kažejo tudi rezultati poslovanja.

Musar je proti novinarju, ki je članek napisal, in odgovornemu uredniku Lasbaherju sprožil tudi civilno tožbo zoper čast in dobro ime. Vendar pa sodišče novinarju tožbe ni moglo vročiti, saj novinar pod imenom Vid Videc pri Slovenskem tedniku sploh ni zaposlen, ime je namreč psevdonim. Kot nam je pojasnil Musar, tako civilni sodni postopek zdaj teče le proti Lasbaherju.

Psevdonim - zavajanje bralcev? (Continued)

Tudi po petih dneh se stanje poročil o Janševem plagiranju Blaira ni spremenilo v kar nekaj medijih.

STA je novičko mimogrede stlačila v zapis o nedeljskem Janševem nastopu v oddaji Večerni gost s Sandijem Čolnikom. Tam je moderator zelo previdno začel tudi to temo, STA pa je objavila le odgovor na očitke:

Med slednjimi je bil, kot je pojasnil, tudi govor, za katerega mu tednik Mladina očita, da ga je prepisal od nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira. V njem podobno kot Blair omenja svetilnik 21. stoletja in frazo, da naša država ne bo nikoli največja in najmočnejša, da pa je lahko najboljša. Kot je dejal, je bila prispodoba o svetilniku do zdaj objavljena tisočkrat v številnih govorih: “Nisem bil jaz prvi, niti ni bil Tony Blair.”

“Tudi to, da ne moreš postati največji, ali najmočnejši, da pa si lahko najboljši, ni stvar, ki bi jo prvič izrekel Blair. O tem je denimo pisal že prvi češki predsednik, ki je v prvi svetovni vojni napisal knjigo Priložnosti malih narodov, v kateri je tisočkrat govoril o teh podobah,” je dejal predsednik vlade in dodal, da bi se Blair smejal, če bi slišal te očitke.

Janša sicer ocenjuje, da je bila Mladina neodvisen tednik nekje do leta 1990, pozneje pa se je, kot je dejal, s spremembamo lastništva marsikaj spremenilo. “Ostaja isti logotip in ime, vendar je velikanska razlika med Mladino pred 20 leti in zdaj. Takrat je imela naklado tudi do 100.000, zdaj jo ima le desetino tega. Tudi ko gre za kredibilnost, je primerjava podobna,” je dejal.

Drugih poročil ni bilo. Na RTV Slovenija so se zgodbi s plagiatom izognili v velikem loku. Je pa temo, presenetljivo, novinar Boštjan Veselič uvrstil v sobotni Utrip (21. 6. 2008). Kjer je znova predstavil predvsem »obrambno« plat Janševe zgodbe in zavrtel odlomek »inkriminiranega« teksta pri premierju, toda brez primerjave.

Največji dolžnik ostaja Večer. Čeprav je eden izmed prepisanih citatov prejel nagrado Bob leta, se zgodbe niso dotaknili. Šele danes jo je prvič v komentarju omenila Darka Zvonar Predan. Intenca ni ostala skrita:

Letošnje priprave na slovesnost, na kateri bo spregovoril novi predsednik države, so tekle kljub predvolilnemu času naravnost idilično, je pa zato dvignilo nekaj prahu medijsko lansirano “sveže odkritje” o domnevnem plagiatu govora izpred dveh let, ko je slavnostni govornik, premier Janša, spregovoril o Sloveniji, ki nikoli ne bo največja, lahko pa je najboljša, in za to misel kasneje dobil tudi Večerov Bob leta. Kakšna velika zgodba iz dokazovanja, da je podobne stavke pred njim uporabil že nekdanji britanski premier Blair, kljub zapoznelemu trudu ni mogla nastati; končalo se je tako, da je premier predsinoči v TV- pogovoru s Sandijem Čolnikom pojasnil, in to ne prvič, da ga je pri pisanju takratnega govora navdihnil (torej bi lahko sklepali, da tudi Blaira) prvi češki predsednik Masaryk. Že res, da so proslave simbolno pomembne in obproslavarske zdrahe zanimive, ker povedo marsikaj o spopadu med politiki, med “levico” in “desnico”, vendar so vprašanja, ki so veliko pomembnejša od njih.

Svojevrsten disclaimer so si v Večeru privoščili tudi na strani 5. Naslednje leto bo namreč 10. nagrade Bob leta, vendar je očitno današnji motiv zapisa nekje drugje. Tule:

ČZP Večer ob tem poudarja, da na avtorstvo izjave nima vpliva niti ne raziskuje njenega izvora. Javne osebnosti same odgovarjajo za svoje besede in nosijo zanje vse morebitne pozitivne in negativne posledice. Širšo selekcijo prodornih izjav vselej opravijo pri Večeru, končni izbor pa bralci, ki izberejo po svojem mnenju najboljšo. To je tudi smisel akcije: izjava mora biti prodorna, pronicljiva in udarna.

Seveda imajo glede tega povsem prav. Težava je le v tem, da ni jasno, zakaj so morali zgodbo o plagiatu zamolčati. Ista težava velja za STA in RTVS. Drugega razloga od tega, da novinarji pač ščitijo Janšo pred neprijetno afero, ni mogoče navesti.

Povzemamo po Vesti, ki prinaša verjetno najpopolnejšo informacijo o dogodku:

Društvo novinarjev Slovenije (DNS) in Sindikat novinarjev Slovenije (SNS) sta na današnji novinarski konferenci predstavila izhodišča za prenovo medijske politike. Izhodišča za prenovo so pripravili v obliki zloženke, katero so poslali akterjem medijske politike in medijske industrije, novinarkam in novinarjem, nosilcem akademskih analiz in civilno-družbenih akcij. Zloženko so poslali tudi političnim strankam, ki jih v času priprav na parlamentarne volitve želijo spodbuditi k premisleku in javnemu opredeljevanju o prihodnosti razvoja in delovanja medijev v Sloveniji.

Gradivo je nastalo na pobudo avtorjev peticije, ki jo je septembra 2007 podpisalo 571 novinark in novinarjev. Avtorji - Sandra Bašić Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc in Blaž Zgaga - so pri pisanju Izhodišč za spremembe na področju medijske politike izhajali iz priporočil nastalih v okviru raziskovalnih študiji in raziskav Mirovnega inštituta, iz analiz in razprav v okviru DNS in SNS ter iz predlogov amandmajev na zakone, ki so jih omenjene organizacije neuspešno vlagale pri sprejemanju in spreminjanju medijske zakonodaje.

Dokument je razdeljen na oceno stanja in priporočila za spremembo strukturnih, zakonodajnih in nadzornih mehanizmov na področju medijske politike. S slednjimi skuša preseči anomalije, ki se pojavljajo s kapitalskimi in političnimi pritiski na medije in tako pristopiti k razreševanju tega.

V analizi stanja njeni avtorji ugotavljajo, da so razmere v medijih in slovenskem medijskem trgu slabe. To se, kot so zapisali, izraža tako v večjem številu konfliktov v medijih kot med lastniki in uredništvi ter v razmerju do oblasti.

Po mnenju avtorjev ministrstvo za kulturo kljub svojim formalnim pristojnostim na področju oblikovanja medijske politike do danes ni oblikovalo strateških dokumentov razvoja medijskega sektorja. “Vsaka sprememba zakona o medijih prinese več členov, zapovedi in prepovedi, ki pa se v praksi ne uresničujejo dosledno,” so še zapisali.

Še dokument, o katerem govorimo:

ZA PRENOVO MEDIJSKE POLITIKE

Spodaj podpisani, ki delujemo na medijskem področju, ponujamo strokovni in politični javnosti v razpravo in podporo Izhodišča za spremembe strukturnih, zakonodajnih in nadzornih mehanizmov na področju medijske politike, katerih uresničevanje bi po našem mnenju prispevalo k urejanju razmer na medijskem področju.

I. Ocena stanja

(Continued)

Članek o izjavi in poročilu IPI  (tule in tule) v današnjem Dnevniku:

Proti novemu kazenskemu zakoniku, ki bo začel veljati novembra, se je izrekel tudi dunajski Mednarodni inštitut za tisk (International Press Institute, IPI). V sporočilu za javnost so opozorili, da “kontroverzni” zakonik v delu, ki se nanaša na razžalitve v medijih, vsebuje določbe, ki odgovornost v primeru razžalitve razširjajo z avtorjev tudi na urednike ali založnike.

Po uveljavitvi novega kazenskega zakonika (KZ) bo kazenska odgovornost lahko doletela odgovorne urednike ali založnike, tudi kadar za objavo žaljive vsebine sploh niso vedeli, saj ob veliki dnevni produkciji niso mogli osebno preveriti vsebine vsakega prispevka.

Colin Peters, svetovalec IPI za svobodo tiska za Evropo, je povedal, da IPI nasploh nasprotuje vsakršnemu vključevanju razžalitev med kazniva dejanja. “Prepričani smo, da to spodbuja samocenzuro pri avtorjih.”

Ocenjuje, da primere razžalitev lahko povsem ustrezno ureja tudi civilno pravo. Če že, pa ne razume, zakaj je bilo treba avtorjem, ki so bili kazensko odgovorni že po dosedanjem kazenskem zakoniku, prišteti še dodatne potencialne krivce.

“V Evropi opažamo trend, da se razžalitve umikajo iz kazenskih zakonikov. Zadnji takšen primer je Irska. V Sloveniji pa se kazenska odgovornost celo razširja.” Strokovnjaki z IPI, globalne mreže urednikov, medijskih strokovnjakov in vodilnih novinarjev, so obsodili tudi način sprejemanja novega KZ. Navajajo, da je bil “paket sprejet brez konsenza pravnih strokovnjakov”, da je “širša javnost nasprotovala drastičnim spremembam” in da je bil zakonik sprejet “prehitro in brez prave potrebe po spremembah”.

Direktor IPI David Dadge je ob tem povedal, da je razočaran, ker parlament ni uspel iz zakonika izključiti problematičnih določb. “Te določbe za Slovenijo pomenijo korak nazaj in predstavljajo močno oviro dialogu med vlado in mediji,” je komentiral.

IPI je ravnanje slovenske vlade obsodil že lani novembra, ko je v javnosti zakrožila peticija zoper cenzuro, ki jo je podpisalo 571 slovenskih novinarjev. Vlado je pozval k ustanovitvi neodvisne komisije, ki bi raziskala ozadje spora med novinarji in oblastjo. Ker se to ni zgodilo, je marca letos Slovenijo obiskala komisija IPI (v njej je bil tudi naš sogovornik Colin Peters), ki je opravila pogovore s predstavniki medijev in politike.

V začetku letošnjega maja je inštitut objavil obsežno poročilo o medijski svobodi Sloveniji. V njem so podrobno opisani politični in kapitalski pritiski na novinarje Dela, Primorskih novic, Vala 202 in Slovenske tiskovne agencije.

Zadnje poročilo »Svoboda tiska 2008«, ki jo je Freedom House izdal včeraj:

Slovenia

Status: Free

Legal Environment: 6

Political Environment: 10

Economic Environment: 7

Total Score: 23

The Slovenian constitutional and legal system guarantee freedom of the press and these rights are largely protected in practice. That said, the relationship between the media and the government grew tense throughout the year and journalists accused the government of indirect and direct political and economic pressure on the media. Libel remains a criminal offense in Slovenia, although not punishable with jail, but no charges were filed against journalists. The media in Slovenia is diverse and expressed a wide variety of views. The acrimonious relationship between the government and media began in 2005 when the government passed a controversial law that increased government influence on public media outlets. The legislation established a programming council and supervisory board to oversee television and radio networks. The parliament appoints 21 of the 29 council members. Only 2 members of the Supervisory Board are non-government controlled; the parliament appoints 5 members and the cabinet 4 members. As a result of the legislation, several heads of TV and radio broadcasters were replaced. Concerns were raised by media organizations that a 2006 law intended to increase media plurality through the allocation of government funding has led to disproportionate funding going to government-friendly media houses.

While most print media were privately owned, the government owned shares in some companies that were themselves shareholders of large media houses. According to a petition signed by 517 journalists in September – and backed by the European Federation of Journalists – the government used its partial ownership of media houses, business relationships and share holdings to exerted influence over the media. The petition also alleged that the government used its position to weed out editors and journalists critical of the government. There are concerns that the increased government influence led to an increase in self-censorship. The problem is compounded by the fact that freelance journalists do no fat under the current labor legislation, leaving them vulnerable to pressure from media owners. Internet access is unrestricted, with an estimated 62% of Slovenians receiving information online.

V omenjenem zborniku Liberalne akademije najdemo tudi prispevek, ki ga objavljamo z dovoljenjem založnika in avtorja Blaža Zgage: »Dober Večer in lahko noč!« (članek je oddan oktobra 2007). Ker se velikokrat omenja, da politični pritiski in cenzura niso evidentirali, da zanje ni dokazov, je Zgaga ustrežljivo storil prav to – do potankosti je opisal svoje izkušnje in pritiske nanj ob svojem poklicnem delu, jih dokumentiral s korespondenco, intervencijami in opisi odnosov. Članek ima 23 strani in je dostopen na temle mestu. Dodatno objavljamo še fotografiji, ki sta njegov, tj. člankov integralni del in tudi že javno dostopni, med drugim na našem blogu: fotografijo bunkerja in fotografija pisma skoraj vseh urednikov Večera, ki so enotno nastopili proti novinarju po tistem, ko je ta Večer obtožil cenzure na začetku pobude z novinarsko peticijo. Pritiskov in cenzure v tem časopisu seveda ni. Spodaj odlomek za pokušino:

Začetek prave cenzure

Očitni primeri cenzure so se pričeli mesec dni po nastopu novega odgovornega urednika Tomaža Ranca. Prvega junija 2006 je namreč vlada za novega načelnika generalštaba Slovenske vojske imenovala generalpodpolkovnika Albina Gutmana. Tako kot vedno ob zamenjavi na čelu vojske, so uredniki naročili, naj napišem uvodnik. Z delovnim naslovom Unikatni general sem ga oddal v desk kot običajno, a šele naslednji dan sem presenečen opazil, da mojega uvodnika ni v časopisu. Pojasnila urednikov, zakaj ni bil objavljen, kljub zahtevi, nisem prejel. Sem pa neobjavljeni komentar dal v branje kolegom v ljubljanskem dopisništvu. Večina je menila, da se jim zdi komentar dober. Prav tako so se čudili, zakaj ni bil objavljen, saj vendarle deluje „uravnoteženo.“

Da, res je. Pri pisanju komentarja in praktično vseh člankov v zadnjem obdobju, je bil eden pomembnih dejavnikov tudi razmislek o „objavljivosti“. Kaj to pomeni? Da sem se kot novinar zavedal, da članek nima možnosti za objavo, če bodo v njem zapisane do oblasti preveč neprijetne informacije ali mnenja. Ali nasprotno, če so kritične informacije zamolčane ali kakorkoli omiljene, je verjetnost objave članka večja. Zato je (bilo) vedno treba iskati zadnjo – za urednike še sprejemljivo – mero kritičnosti, kar ob že tako zahtevnem novinarskem poklicu predstavlja še dodatni napor za avtorja. Tudi pisanje pravih sporočil „med vrsticami“ je vedno pogostejše, saj druge poti za objavo preprosto ni.

Razmišljanje o „objavljivosti“ pa ni nič drugega kot samocenzura. Priznam, vsak dan sem pred zahtevno nalogo, kako dejstva, ki jih kot novinar izvem in spoznam ter katera bi rad sporočil bralcem, zapišem tako, da bodo potem dejansko objavljena. Še težje je z mnenji. Kritična mnenja oziroma komentarji so namreč prepovedani. A tudi samocenzura, čeprav od urednikov spodbujena in pričakovana, je marsikdaj na prenizki ravni. In takrat uredniki posežejo po cenzuri.

Naj dodam, da sem cenzuro na enak način občutil že naslednji dan, 2. junija 2006. Uredniki so namreč naročili komentar o spremembah zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, ki so podaljšale zakonski rok za prisluškovanje državljanom. Vendar komentar z naslovom Policijska država nikoli ni bil objavljen. Pojasnila seveda nisem dobil.

Mesec dni po inavguraciji novega vodstva je na Večeru zavel nov veter.

Ustanovitev bunkerja

Glede na to, da je bilo cenzuriranih člankov vedno več in ker smo v ljubljanskem dopisništvu izvedeli, da je kolega Boris Jaušovec na sedežu Večera v Mariboru v svoji pisarni ustanovil „Bunker“ cenzuriranih člankov, smo mu jih začeli pošiljati po elektronski pošti. Jaušovec je nato članke natisnil in prilepil na eno od omar v pisarni. Članki, ki so končali v temi Večerovega bunkerja, pa so se vse bolj množili.

Prav zaradi tega smo drugi Večerov bunker, poimenovan „Bunker II“, ustanovili tudi v ljubljanskem dopisništvu. Ob tem smo se precej nasmejali. Sprejeli smo celo interna pravila, ki so določala vloge pri vodenju in oskrbi bunkerja. Recimo, kdo je ustanovitelj, glavni tajnik, referent za ideološka vprašanja, ekspert za stike z javnostjo in korporativno komuniciranje, konzultant za svetovanje in pomoč žrtvam sistema in honorarec, ki mora ostalim kuhati kavo in menjati orumenel lepilni trak. Ta smeh in humor je bil način sprostitve in samoobrambe pred vse hujšo cenzuro in političnimi pritiski. Z njim smo si pomagali, da smo lahko ostali normalni. Kajti lepljenje rezultatov lastnega dela na steno bunkerja, zavedajoč se, da ne bo nikoli objavljeno zaradi cenzure, ni niti najmanj smešno.

V bunkerju pa niso nalepljeni vsi članki, ki so bili v Večeru cenzurirani ali spremenjeni brez soglasja avtorja. V njem so se znašli le tisti, pri katerih je novinarju naslednji dan, ko je opazil cenzuro, toliko prekipelo, da ga je protestno natisnil in nalepil na omaro. Bunker predstavlja le vrh ledene gore cenzure.

Kritičen članek nizozemskega radia Wereldomroep o pritiskih slovenske vlade na medije, novinarski peticiji, o tem, da Janša ne misli ustanoviti komisije, o tem, da zavrača pogovor z Aidanom Whitom, sekretarjem EFJ, berluskonizaciji, sprevrnjeni vlogi novinarja Janše nekoč in danes, Bošku Šrotu, političnem vplivu na RTV Slovenija.

Celoten članek.

Nekaj dni star televizijski prispevek v oddaji »Europamagazin« na televiziji ARD o cenzuri v Sloveniji. Prispevek je dostopen na povezavi »Der Beitrag als Video« in je dolg dobrih šest minut, v njem nastopajo Blaž Zgaga (s prvim objavljenim komentarjem v Večeru nekaj dni nazaj po enem letu!), dr. Sandra Hrvatin, mag. Anže Logar in dr. Janez Markeš. O bunkerju, protibunkerju, Pivovarni Laško in Delu, slabih člankih o vladi, ki bi jih Logar prepovedal in kar nima nikakršne povezave s cenzuro, o izvozu laži, Janševi katedrali (RTVS)…

Kako se bo v slovenskih medijih odrezal kritičen članek Dana Bilefskyja o medijski cenzuri v Sloveniji iz International Herald Tribune? Novinar je preizprašal kopico vpletenih in med drugim izvedel, da je g. Janša dnevno pošiljal SMS sporočila svojim urednikom, da so uskladili naslove v časopisih. Članek, eden najdaljših doslej, s fotografijo Večerovega bunkerja in Blaža Zgage je spodaj, povzemajo ga že drugi mediji.

Slovene leader accused of media censorship

By Dan Bilefsky

Published: January 18, 2008

Ljubljana, Slovenia: As a young journalist in the late 1980s, Janez Jansa, now prime minister, played a critical role in spurring Slovenia’s pro-democracy movement after he was sentenced to 18 months in prison for opposing the communist regime and writing articles attacking the former Yugoslav Army.

In an extraordinary inversion of the past, his opponents now accuse him of trying to censor the media whose freedom he fought to uphold. A recent report by Freedom House, a pro-democracy watchdog group based in New York, said that the Slovene media “faced indirect political and economic pressure from the government and business interests” and that government officials sometimes treated journalists as if they were “the political opposition.”

Such is the concern about press freedom in this formerly communist country that 571 journalists recently signed a petition delivered to Parliament and to European leaders that accused Jansa of censorship. The petition - supported by the European Federation of Journalists - questioned whether Slovenia, which took over the presidency of the European Union on Jan. 1, was sufficiently democratic to represent the bloc of nearly 500 million people.

The public attack is still reverberating in this Balkan nation of two million people.

“It is embarrassing for Slovenia and for the EU that it is now presided over by a country that does not uphold European values of press freedom,” said Blaz Zgaga, one of two journalists who spearheaded the petition.

Media analysts say that concerns about press freedom in Slovenia reflect a trend across eastern and central Europe, in which former communist countries are struggling to shed the authoritarian political cultures of the past. In Slovenia, which was part of the former Yugoslavia ruled by Josip Broz Tito for 35 years, the Communist Party exerted strong control over the media and censored opponents.

Jansa, asked last week whether he was stifling the media, was emphatic: If the main measure of press freedom “is the possibility to criticize the government, then we have 200 percent freedom.”

The government cited several independent studies, including a 2007 report by Reporters Without Borders, that ranked Slovenia above France, Spain, Italy, Australia and the United States in press freedom.

Yet journalists, media executives and analysts in the country allege that Slovenia’s center-right government has used state-owned funds or companies with controlling stakes in leading newspapers to weed out editors and journalists critical of the government.

The former secretary of state for the economy, Andrijana Starina Kosem, said during an interview that in August 2005, she and the prime minister orchestrated a deal to gain editorial influence over Delo, the country’s most influential newspaper. Delo, which is majority owned by Lasko, a beer company, was founded in 1959 and is the second-largest circulation daily in Slovenia, after the tabloid Slovenske Novice. Delo’s influence on public life is comparable to that of the Times of London in Britain or Le Monde in France.

Starina Kosem, who is now head of the supervisory board of Delo and was once a golf partner of the prime minister’s, said that Lasko was determined to buy part of Mercator, a large retailer partly owned by the state. In a private meeting in Jansa’s office, she said, the government agreed to sell part of its stake in Mercator to Lasko in return for the brewer’s promise to install editors and management sympathetic to the government.

“Jansa was determined to gain control of the media and he did a deal to make sure that would happen,” said Starina Kosem, who resigned from her post as state secretary in May 2007 before revealing her allegations of state censorship in a letter leaked to the press.

Anze Logar, a government spokesman, denied that the government had tried to gain control of Delo. The share sale, he said, had been motivated to reduce government ownership of private industry.

Starina Kosem said that she had helped orchestrate the agreement because she was convinced that as a former dissident, Jansa, now 49, would use his influence to expand the country’s media freedom.

Instead, she said, he would send a flurry of cellphone text messages each morning berating editors of papers with headlines critical of the government - an allegation his office denied.

Shortly after the alleged deal, she said, Delo’s new management installed a new editor, Peter Jancic, whose mandate was to bring the paper into line with government thinking. Nearly a dozen Delo journalists resigned in protest.

Delo journalists allege that critical reporting of government policies became increasingly difficult. As evidence, they point to Jancic’s decision to recall the Delo correspondent in Vienna to Ljubljana in April after he published stories critical of government policy toward the Slovene minority in Austria. The correspondent in Zagreb, Croatia, who had criticized the government for a police buildup at Slovenia’s disputed border with Croatia, also was recalled.

Jancic, who has since been replaced as editor, said during an interview that the correspondents were recalled because they were injecting their opinions into stories. He said that, as editor, he never came under direct government pressure.

“My editorial policy was to be fair, accurate and unbiased,” he said.

Sasa Vidmajer, Delo’s leading diplomatic columnist, said that shortly after Jancic was installed, her columns critical of the government were routinely rejected. She said interference reached a high point when she wrote a column about former President Janez Drnovsek, a well-known political rival of Jansa’s. The next day, she said, her story appeared under the deputy foreign editor’s name, with only the parts critical of Drnovsek remaining. (Continued)

Konservativni Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ) v današnjem zapisu udriha po novinarski peticiji, hvali Janšo, izpostavlja »dve tretjini« nepodpisane večine (ki ima seveda prav), daje priložnost izbranim strokovnjakom za medije (Branetu Senegačniku, Petru Lahu, Urošu Urbasu) in njihovim grotesknim ocenam, novinarje diskreditira kot stare Titove kadre, skratka priložnost za zgodbe o medijski zaroti levice.

Tekst je videti, kot da bi nastal na vladi ali Novi reviji ali pri kakšnem znanem slovenskem pisatelju.

Čeprav STA običajno tuje zapise prezre, se je na FAZ odzvala izrazito ažurno in besedilo povzela v prevodu, celo v besedi in sliki. Pozornega pregleda je vredna vsaka beseda, skupaj z likovno opremo – recimo Julijske Alpe ob sončnem zahodu – ki menda metonimično (metaforično) odraža misel, da je bila »pred letom 2004 medijska scena posuta “z rožnato-rdečim sladkorjem”«. Za anale medijske situacije 2007.

Današnja vest »The Associated Press« o stanju slovenske medijske svobode, zaenkrat smo zasledili objave v International Herald Tribune, MSNBC, European Union News. Članek je spodaj.

As Slovenia proudly heads the EU, its journalists say the government stifling media

Published: January 17, 2008

Ljubljana, Slovenia: The tiny, ex-communist nation of Slovenia elbowed its way into the headlines worldwide this month as holder of the European Union presidency.

At home, however, hundreds of journalists claim Prime Minister Janez Jansa’s government is curbing the freedom of the press, one of the pillars of Western democracy.

And the International Federation of Journalists has blasted Jansa’s administration for trying to “spin its way” out of trouble instead of addressing the concerns.

“The government is … trying to pull the wool over the eyes of the European public about its attitude to media,” IFJ General Secretary Aidan White said in a statement last week. “It is a shameful start to what should be a proud moment in the history of democracy in Slovenia.”

Jansa dismisses the accusations and has accused the journalists of “blemishing” the country’s image abroad. (Continued)

Süddeutsche Zeitung ni treba posebej predstavljati. Današnji članek v njem z naslovom “Odpustiti ali premestiti” o medijski situaciji v Sloveniji: o Blažu Zgagi, peripetijah z Delom, slovenskem Putinu, nečem gnilem v deželi slovenski, novinarski peticiji in luči na koncu medijskega tunela.

Slika.

Spodaj objavljamo povezave na več kot 100 zapisov, pretežno že o drugem pismu glede stanja medijske svobode pri nas, ki sta ga v svet poslal novinarja Blaž Zgaga in Matej Šurc konec lanskega leta ob začetku predsedovanja Slovenije Evropski uniji. Listo sproti ažuriramo, zajema le spletne objave in seveda ni dokončna: vse objave je mogoče najti na tem blogu v iskalniku.

New York Times, International Herald Tribune, Washington Post (dodatno), Boston Globe, New Zealand Herald, Portland Tribune, Canada.com, MSNBC, RealTime, UK News, Asia News, Au.News, Netscape Webcenter, Channels, BeavertonValleyTimes, EirCom, Tiscali News, Javno.com, Entertainment Yahoo, Reuters, FrontNews, Gazeta, STNN, US Daily, MSN News, Times of Malta, Swiss Info, Gateway, LocalNewsDaily, EastCounty, SWCommConnection, Outlookonline, Sherwoodgazette, Sandypost, Estacadanews, Oregon, The Bee News, Kuwait Times, Gulf Times, BT Com, Lakeoswegor, RegularCourier, LifeStylesNorthWest, Aktualne CZ, Aktualne SK, Terra, JydskeVestkysten (Danska), B.T. (Danska), Deutschlandfunk (Nemčija), New Europe The European Weekly, ANSA v MatesMaster.com, Politiken (Danska), Folketidende (Danska), Metroexpress (Danska), Seog Hoer (Danska), Sermitsiaq (Grenlandija), Bornholmstidende (Danska), Skivefolkeblad (Danska), Jyllands-Posten (Danska), Viborg-Folkeblad (Danska), Amagerbladet (Danska), Stiften (Danska), Berlingske-Tidende (Danska), TV2/Fyn (Danska), Nordjyske (Danska), Fyns Amts Avis (Danska), Kristeligt-Dagblad (Danska), Venstrebladet (Danska), Dagbladetonline (Danska), Midtjyillandsavis (Danska), Die Tageszeizung (Nemčija), Schattenblick (Nemčija), Evenimentul Zilei (Romunija), Muszakiforum (Madžarska), Brazda (Bosna in Hercegovina), Editia Speciala (Romunija), Die Presse (Avstrija), Asvet (Slovaška), RBTF Eurovision (Belgija), Ezilon.com, AdnKronos (Italija), Danas (Srbija), Expres (Romunija), Deutsche Welle (Nemčija), Deutsche Welle 2 (Nemčija), EU2004.hu (Madžarska), Courrier International (Francija), Novi list (Hrvaška), AFP na Eubusiness (Francija), IPS na Terraviva, Evz (Romunija), Cronica Romana (Romunija), Euvonal (Madžarska), Euractiv (Slovaška), Nol (Madžarska), European Journalism Center, Ekathimerini (Grčija), EUobserver (EU), Croatianregions, Europa-nu (Nizozemska), Plus1den (Slovaška), Lol (Bosna in Hercegovina), RadioQ (Bosna in Hercegovina), AFP/Newsroom.de (Francija/Nemčija), Business.rol (Romunija)., Allpress (Romunija), Ziare (Romunija), Expres (2) (Romunija), Euvonal (Madžarska).

Tages Anzeiger je eden največjih švicarskih dnevnikov s 120-letno tradicijo. Današnji članek:

13. Januar 2008, 22:16 – Von Enver Robelli

Medienzensur im EU-Musterland

Journalisten, die entlassen, Artikel, die zensiert werden, dazu wirtschaftlicher Druck: Die Regierung in Slowenien knebelt die Medien.

Eigentlich leben die Slowenen in einer Demokratie. Die Verfassung des EU-Mitgliedslandes garantiert die Meinungsfreiheit und die Bürgerrechte. Der Zwergstaat zwischen den Alpen und der Adria führt seit zwei Wochen den EU-Vorsitz, die Slowenen werden nicht zu Unrecht als Musterschüler Osteuropas gelobt, die Wirtschaft blüht, auf dem Balkan sind slowenische Firmen gross im Geschäft.

Doch der Schein trügt. «Es ist etwas faul im Staate Slowenien», sagt der Journalist Blaz Zgaga. In Slowenien stehe nichts weniger als die Pressefreiheit auf dem Spiel. Seit die Mitte-rechts-Regierung von Premier Janez Jansa («slowenischer Putin») vor knapp vier Jahren mit dem Anspruch angetreten ist, das Land unter konservativen Vorzeichen zu erneuern, steigt der Druck der Staatsmacht auf die Medien. «Regierungskritische Artikel werden nicht mehr veröffentlicht oder von leitenden Redaktoren ohne Erlaubnis der Autoren verändert. Investigativer Journalismus ist nicht mehr möglich», beklagt sich Zgaga, der für die in Maribor erscheinende Zeitung «Vecer» schreibt. (Continued)

Celoten prepis članka (seveda tudi v avdio formatu) in spodaj:

Kritik unerwünscht

In Slowenien fürchten Journalisten um die Pressefreiheit

Von Felix Hügel

Entlassungen wegen unliebsamer Äußerungen und Kürzung der Anzeigengelder für regierungskritische Medien: In dem vermeintlichen Musterland der EU, Slowenien, scheint es um die Pressefreiheit nicht besonders gut bestellt. Deshalb haben Journalisten nun eine Kommission gefordert, die eine vermeintliche Medienzensur durch die Regierung genauer untersucht.

Seit 36 Jahren arbeitet Sandi Frelih als Redakteur für das nationale Radio Sloweniens. Seit einigen Wochen versteht er die Welt nicht mehr. Er wurde von seiner Position als Redakteur der Sendung “Studio um 17 Uhr” abberufen.

Frelih hatte sich geweigert, den Parlamentsabgeordneten Branko Grims von der Regierungspartei SDS kurzfristig in seine Sendung über die Änderung des slowenischen Schulgesetzes einzuladen. Dies habe sein Chefredakteur von ihm verlangt.

(Continued)

Vest o hudih obtožbah EFJ na račun slovenske vlade se ni uspela uvrstiti ne v današnje tiskano Delo in ne Večer. Če sta oba časopisa uravnotežena ali celo antivladna, kot govorijo v vladi in kot kažejo Makarovičeve raziskave, kako razložiti takšno najnovejšo tradicijo neprofesionalizma in prikrivanja vladnih ali lastnih napak in nedoslednosti? Ali gre (znova) le za šlamparijo? Prav tako današnji in včerajšnji mediji z izjemo STA niso objavili izjave IO Liberalne akademije, ki se je odzval na izjavo Whita in Repovža; objavili jo bomo v kratkem.

Še nekaj zapisov v včerajšnjih spletnih medijih (za končno citiranje smo čakali na današnji dan, a se je zgodilo zgornje): 24ur.com, Delo.si, RTVS, STA/Siol. Tu je denimo današnja objava v tiskanem Dnevniku.

Zanimivo je tudi včerajšnje dvajsetsekundno poročilo v dnevniku (19.00) RTVS. Tole so prebrali:

Evropska zveza novinarjev se je kritično odzvala na potezo UKOM, ta je tujim novinarjem posredoval citate slovenskih novinarjev o medijski svobodi. Zveza je slovensko vlado obtožila, da je s piarovskimi želela prikriti poskus vplivanja na medije. UKOM odgovarja, da so na željo tujih predstavili stališče vlade ter ga podkrepil z najnovejšo raziskavo o medijski svobodi, ki jo je pripravila Fakulteta za uporabne družbene študije. V njej je zapisano, da vlada v rokah nima vzvodov, ki bi omogočali učinkovit pritisk na medije.

Manjkajo poudarki o manipulaciji, o očitku glede zavračanja ustanovitve medijske komisije, o padcu na testu vodenja EU! (Continued)

Celoten članek in spodaj.

Dieser Hilferuf an die EU gleich zu Beginn ihrer Ratspräsidentschaft ist für Sloweniens Regierung zweifellos peinlich: Die Initiatoren der im Herbst von 571 slowenischen Journalisten unterschriebenen “Petition gegen Zensur und politischen Druck” erneuern zum Jahresbeginn die Zensur-Vorwürfe an die Regierung. Sie fordern die Einsetzung einer unabhängigen Kommission, die die Vorwürfe gegen die Regierung wegen Eingriffe in die Medienfreiheit untersuchen soll.

Der Medienstreit kommt zu einem unangenehmen Zeitpunkt: In Laibach wird offiziell das “Europäische Jahr der interkulturellen Dialogs” 2008 eröffnet.

Članek tudi pri naših vladnikih in v Bruslju cenjenem EU Observerju izpod peresa Lucie Kubosove. Na prvi strani, podstrani in spodaj.

EU presidency country faces criticism over press freedom

07.01.2008 - 09:22 CET | By Lucia Kubosova

The government of new EU presidency country Slovenia is facing mounting criticism over press freedom, with over 500 journalists in the two million-country accusing its political leaders of censorship.

Fresh protests by the Slovenian media came after alleged reluctance by the centre-right government led by prime minister Janez Jansa to tackle earlier complaints by journalists.

Two leading reporters, Blaz Zgaga and Matej Surc, initiated a petition last year signed by some 570 journalists - or one fifth of Slovenia’s entire media sector.

The petition accused Ljubljana’s leadership of taking measures against their critics in key newspapers and TVs.

The state owns shares in large Slovenian companies which are also co-owners of media, and there have been major changes to boards of administration and management in the country’s main media.

(Continued)

Avstrijski novinarski časopis Journalist in novinar agencije APA Stefan Vospernik o medijski situaciji v Sloveniji. Pod naslovoma »Cunami, ki se je spremenil v bumerang« (Ein Tsunami, der zum Bumerang wurde) oziroma »Slovenski mediji v kleščnem prijemu politike«.

Prva, druga, tretja stran.

Poročali smo že o članku »Reutersa« z naslovom »Debutante Slovenia Steps Into EU Spotlight«. Članek je včeraj objavljen v New York Timesu, objavljen je bil v International Herald Tribune, v Washington Postu, v Boston Globu, v New Zealand Herald, Portland Tribune, Canada.com, MSNBC, RealTime, UK News, Asia News, Au.News, Netscape Webcenter, Channels, BeavertonValleyTimes, EirCom, Tiscali News, Javno.com, Entertainment Yahoo in seveda Reutersu.

In kakšen je izkupiček v Sloveniji? Ker je poročilo rahlo neprijetno, predvsem za gospoda Janšo, je takšen: STA = 0, zaenkrat Delo = 0, Večer = 0. Skratka: kar je v NYT in Washington Postu, ni dovolj dobro. STA ni poročala niti v svojih povzetkih tujih agencij o Sloveniji. Zasledili smo objavo MMC na portalu RTVS, povzeto tudi na teletekstu. V dnevnikih RTVS je po naših podatkih ni bilo.

So mogoče slovenski novinarji nehote spregledali? Nak, s tega bloga smo o zapisih obvestili vse slovenske medije, vključno s STA.