Medijski watch dog

Tako preprosto nepozabno konfuzno, osebno maščevalno, z logiko odkritega koketiranja z lastniki in proti novinarski avtonomiji. Novinar RTV Slovenija Vladimir Vodušek v mnenju za Vest o svojih pogledih na odstavitev Janeza Markeša. Povzeto po Vesti, vključno z vsemi stilskimi in slovničnimi napakami, poudarki so naši:

Zamenjava Janeza Markeša je žalostna zgodba, ker vem kako se človek počuti in mu ni lahko. Po človeški plati ga torej razumem po profesionalni plati pa nikakor ne. Mislim, da bi moral Markeš odstopiti sam ne pa, da se je pustil zamenjati in je na položaju vztrajal do konca pod firmo, da se bori za neke višje interese. Morda bo delovalo bogokletno vendarle tu na nek način razumem Laščane. Laščani so kupili Delo za 100 milijonov evrov in so torej kupili medij zaradi katerega imajo velike probleme, še več Bošku Šrotu grozi celo zapor. Nekdo je očitno potisnil Boškota Šrota v konflikt z Janezom Janšo in s tem ogrozil njegove ekonomske interese in sedaj mu hoče urejati še uredniško politiko. Če tega spora med Janšo in Šrotom ne bi bilo, bi vsak uresničil svoje interese, eden ekonomske, drugi politične. Lastništvo Laščanom seveda ne daje pravice, da bi se vtikali v konkretno uredniško in novinarsko delo ampak lastnik vendarle lahko določi generalno linijo časopisa. Laščanom pa seveda zamerim, da Markeša niso zamenjali po že zgodovinskem Vročem stolu, kjer je grobo zlorabil gostoljubje nacionalne televizije in prišel v tujo hišo obračunavat s tistimi, ki mu je postavil ogledalo zato je pokazal veliko stopnjo netolerantnosti in nekulturnosti do gostitelja. Prav Darijanu Koširju naj bi dejal, da gre zdaj na TV uničit Voduška. Ljubim izdajalce sovražim izdajo. Pa pustimo to ob strani, nenazadnje ima Markeš pravico, da spreminja svoja stališča. Sam nikoli nisem delal kompromisov. Če so se moje gledanja na probleme niso ujemala z ekipo v kateri sem delal sem poiskal okolje v katerem je bilo omogočeno profesionalno delo v skladu z mojimi lastnimi prepričanji in profesionalnimi kriteriji. Vendarle ne živimo v socializmu in vsak medij ima nekega lastnika, ki ima svoje poglede na zadeve in če se razumemo OK, če ne se poslovimo kot prijatelji, ki pač gledajo na zadeve različno, nič tragičnega. Na to se bomo morali navaditi in v demokratičnem svetu se ve, da so nekateri mediji vsaj komentatorsko naklonjeni tej ali drugi politični liniji. To pa ne pomeni, da niso kredibilni in da ne poročajo o dejstvih po obrtniških kriterijih. Gre za to, da je mogoče iz komentarjev razbrati takšno ali drugačno usmerjenost časopisa. To pa ne pomeni, da nek časopis ni kvaliteten ampak ga pač kupujejo bralci, ki hočejo prebrati določeno stališče in ki gledajo podobno na zadeve in želijo potrditev za svoja stališča. In če nočeš za nekoga delati pač ne delaš in poiščeš svojo priložnost. Tako preprosto je to.

Vladimir Vodušek

Na STA so se spomnili zanimive provokacije. Enega izmed avtorjev peticije, Blaža Zgago, so cinično povprašali o mnenju na dogodkih na Delu in seveda, če se bo lotil pisanja nove peticije. Spomnimo, da Zgaga sploh ni več novinar Večera (dal je odpoved) in da je bil deležen očitkov, da za njim stoji SD (to tezo je lansiral Janša na izredni seji o zaupnici vladi, kjer je dokazoval, da je besedilo peticije povzeto po oceni stanja socialnih demokratov), peticija in podpisniki pa so postali v očeh dela medijev in vladajoče politike politični plačanci. Citat iz zapisa STA:

Na vprašanje, ali bi v primeru, če bi se izkazalo, da sta v ozadju spopadov za vpliv na Delo stranki Zares in SD, spodbudil novo zbiranje podpisov za peticijo, je novinar Večera Blaž Zgaga odgovoril, da “je to hipotetično vprašanje” in da ne ve, na podlagi katerih dokazov temeljijo trditve, da se za vpliv na Delu “spopadata” navedeni stranki.

V vednost pa nam je novinar poslal svoj demanti, naslovljen na STA, kjer opozarja, da so, z namenom, njegov odgovor zadržali za 30 ur in ga objavili, ko so se okoliščine spremenile. Demanti objavljamo v celoti:

Manipulacija ali popolna degradacija profesionalnih standardov na STA?

V sredo, 4. junija 2008, ob 10 uri in 30 minut me je na mobilni telefon poklical novinar Slovenske tiskovne agencije Aleš Žužek in mi zastavil nekaj vprašanj v zvezi z dogajanjem na Delu. Ker sem na dopustu in razmer ne spremljam podrobno, sem mu pojasnil, da se konkretno ne morem izjasniti o dogajanju na Delu, saj imam premalo informacij, da bi podal kakršnokoli resnejšo oceno. Iz vprašanj novinarja sem začutil, da želi predvsem potrditev lastnih tez, da naj bi šlo za nekakšen spopad med SD in Zares. Ker tega ne poznam, sem mu tako tudi odgovoril.

Zato me je še toliko bolj presenetilo, da Slovenska tiskovna agencija v nasprotju s pravili agencijskega poročanja mojega stališča ni objavila istega dne, temveč ga je zadržala za 30 ur in ga objavila šele naslednji dan, v četrtek 5. junija, ob 16.21 uri. Medtem so se razmere precej spremenile. Odgovorni urednik Dela v odstopu dr. Janez Markeš je na TV Slovenija podrobneje spregovoril o dogajanju na Delu, hkrati sta svoje stališče podala izvršilna odbora aktiva in sindikata novinarjev Dela.

Objavljeno vest so naslovili „Zgaga glede Dela: Imam premalo informacij, da bi podal svoje mnenje,“ a če bi me novinar STA zaprosil za mnenje v četrtek dopoldne ali popoldne, bi mu gotovo lažje povedal, kaj menim o dogajanju na Delu. Mimogrede, tega da se mi zdijo izjave Markeša „premalo utemeljene“, nisem dejal.

Dejstva, da je Slovenska tiskovna agencija objavila vest s 30-urno zamudo, ne morem razumeti drugače kot namerno manipulacijo ali popolno degradacijo profesionalnih novinarskih standardov.

Blaž Zgaga, novinar

Kot vse kaže, so uspeli v RTV hiši vodilni zakuhati nov poseg v novinarsko delo. Ker mu ni bila všeč zasedba pogovorne oddaje, je določilo nova gosta. Nič manj kot direktorja RA Slovenija, Vinka Vasleta, torej člana iz svojega vodstva, in člana programskega sveta RTVS, Ivana Štuheca. Iz današnjega zapisa v Dnevniku:

Pogovorna oddaja Omizje na TV Slovenija, ki bi včeraj zvečer morala gostiti člane Odbora za varstvo človekovih pravic izpred dvajsetih let, je bila tik pred zdajci odpovedana. Kot nam je povedala avtorica in voditeljica oddaje, novinarka Mojca Šetinc Pašek, se je oddaji odpovedala, ker je odgovorni urednik informativnega programa Rajko Gerič od nje zahteval, naj v studio povabi gosta, ki sprva nista bila predvidena, obenem pa ji je naročil, naj dva od že povabljenih odslovi.

Novinarka pravi, da se je za obisk v studiu dogovorila z nekaterimi člani najožjega vodstva Odbora in z vidnejšimi akterji gibanja, Igorjem Bavčarjem, Matevžem Krivicem, Francem Zagožnom, Dušanom Kebrom, Davidom Tasičem, Francijem Zavrlom, Pavlom Gantarjem in Alijem Žerdinom. Gerič ji je nato predlagal še Vinka Vasleta in Ivana Štuheca, ker pa bi to povečalo število gostov, naj bi odslovila Pavla Gantarja in Matevža Krivica. Paškova pravi, da se je strinjala s predlogom za dodatna gosta, četudi nista bila med vidnejšimi odborniki, in s tem, da sprejme “kompromis” in odslovi Pavla Gantarja, ki je med povabljenimi trenutno edini aktivni politik. Ni pa se strinjala s tem, da bi morala odsloviti Matevža Krivica, saj je bil ta, kot pravi, “ključni pravni zastopnik Odbora”, ki je “dokazal nezakonitost izdanega vojaškega povelja” (tajni vojaški dokument, ki je bil razkrit v aferi JBTZ, op.p.), kar je bila po njenem mnenju ena od prelomnic v delovanju odbora. Kot pravi, obrazložitve, zakaj ne sme biti povabljen Krivic, ni dobila, vodenje oddaje pa je nato zavrnila.

Urednik Rajko Gerič je včeraj dejal, da s takšno zasedbo, kot jo je predlagala novinarka, oddaja “ne bi bila dobra”. Prepričan je, da se morajo po dvajsetih letih o aferi JBTZ “slišati različna mnenja”, saj po njegovem mnenju ta “afera ni bila le stvar nekaterih članov Odbora, ampak je bilo na ulicah trideset tisoč ljudi, ki so imeli prav tako svoje predstavnike”. Gerič pravi, da povabila Štuheca in Vasleta ni izključno zahteval, temveč da ju je le predlagal, ko je od novinarke zahteval izbiro “sedmih ali osmih gostov, ki bodo govorili z različnih vidikov in ne zgolj z ene strani”. Ivan Štuhec je teolog, po navedbah zgodovinarjev pa ne šteje med osemintrideset članov vodstva Odbora. Med njimi pa je škof Anton Stres (Komisija Pravičnost in mir), ki ga je novinarka povabila v oddajo, vendar je bil že zaseden. Gerič je še povedal, da ga je direktor TV Slovenija Jože Možina v njegovi odločitvi podprl. Možina je včeraj dejal, da je od novinarke pričakoval, da bo “razprava uravnotežena”. Mojca Šetinc Pašek je nasprotno dejala, da “dvajseta obletnica ustanovitve Odbora ni dnevna politika in se zgodovine ne da matematično prikrajati”. Meni tudi, da Možinovo poseganje v program, ki je po njenih besedah pogosto in ga občuti veliko njenih kolegov, “presega vse meje dobrega okusa”. Predsednica aktiva novinarjev televizije Ksenija Horvat je že napovedala, da se bo danes aktiv sestal in se opredelil do zapleta.

Igor Bavčar nam je včeraj sporočil, da se mu zdi “nerazumljivo in škandalozno, da kdo danes sploh upa odločati o ‘politični primernosti’ članov odbora” in da “tega ne [more] sprejeti”. Pavel Gantar je ocenil, da urednikov poseg pomeni “cenzuro” in da na TV Slovenija “sistematično poskušajo izriniti določene ljudi”. Vinko Vasle nam je povedal, da je tudi sam predlagal, da v oddaji ne bi nastopil, saj je na enako temo že nastopil v oddaji Odmevi. Eden od članov Odbora, ki ni želel biti naveden, pa je dejal, da je sestava in delovanje Odbora, ki naj bi ga oddaja predstavila, “zgodovinsko dejstvo”.

Zapis STA (via Matkurja), tradicionalno uravnotežen v naslovu in vsebini z vrstnim redom: najprej ZNP, potem DNS. Celoten zapis:

Za Jančiča zamenjava na Delu tvegana, za Repovža posledica nasilnega imenovanja urednikov

Ljubljana, 03. junija (STA) -Predsednik ZNP Peter Jančič meni, da je menjava odgovornega urednika Dela tik pred volitvami tvegana. Po njegovem se bodo nadzorniki in lastniki morali vprašati, kako sprejemajo odločitve. Predsednik DNS Grega Repovž pa ocenjuje, da je zdajšnje dogajanje na Delu tudi posledica dejstva, da se odgovorne urednike imenuje brez soglasja novinarjev.

Po oceni predsednika Združenja novinarjev in publicistov (ZNP), ki je tudi zaposlen na Delu, Petra Jančiča, je zamenjava Markeša tik pred volitvami tvegana. Po njegovem namreč vsaka takšna menjava povzroči pretres v uredniški in novinarski ekipi ter s tem oteži delo, “posebej če je izvedena v času pred volitvami, ko bi se morali vsi najbolj truditi. Tako pa se zdaj vsi ukvarjajo z Delom, namesto da bi se ukvarjali s tem, kaj se dogaja v državi,” pravi Jančič.

Predsednik DNS sicer ocenjuje, da bo Darijan Košir, ki bo na mestu odgovornega urednika nasledil Markeša, pri novinarskem kolektivu dobil podporo, “ker je v obrtnem smislu profesionalec. Ali ima dimenzijo urednika in ali ljudje mislijo, da jo ima, je pa drugo vprašanje,” še pravi.

Kot poroča Mladina v tiskani in spletni izdaji, Markeš domnevno odhaja zaradi zanj neprijetnih ugotovitev anonimno izvedene analize predstavitev politikov in političnih strank v časopisu. Članek Mladine s povezavo na raziskovo je spodaj.

Po navodilih vodstva in nadzornikov Dela so hišni analitiki naredili raziskavo, ki je obravnavala več kot 2200 komentarjev in člankov, objavljenih od letošnjega januarja do marca na prvih petih straneh Dela ter v Sobotni prilogi.

Medtem pa se je na naše pisanje odzval Peter Puhan, predsednik uprave Dela. Kot trdi, je bilo Markeševo urednikovanje neuravnoteženo.
Puhan nam je pojasnil, da je raziskavo o vsebini časopisa Delo in uravnoteženosti novinarskih prispevkov, o kateri pišemo v tiskani izdaji Mladine in za katero Delovi novinarji in uredniki niso vedeli, naročil on. Zanimala naj bi ga namreč “uravnoteženost časopisa.” Slika, ki naj bi jo predsednik uprave dobil iz analize po njegovem ni izgledala “nevtralno.” Koga naj bi Markeš, sodeč po raziskavi preferiral, Puhan ni povedal. Po njegovem mnenju je “logično,” če se v časopisu pogosteje pojavljajo stranke in politiki, ki so na oblasti, vse ostale politične sile, torej opozicija, pa bi morala biti predstavljena bolj “logično.”
Puhan nam je še pojasnil, da z Markešem ni več mogel sodelovati in da z “njim v poslovnem smislu ne moremo zmagati.” Do kratkega stika z njim naj bi prišlo pri vrsti razvojnih projektov, od projekta zoženega formata do integrirane redakcije,” prav tako Markeš ni upošteval izsledkov raziskav o tem, kakšna naj bi bila struktura časopisa, kaj naj bi bilo na prvi strani in podobno, nam je povedal Peter Puhan.

Navzlic preštevilnim kritikam o anketnih manipulacijah v oddaji Vroči stol, ne le s strani klicočih, v njej očitno ne morejo brez Janeza Janše. Tudi današnja oddaja, posvečena koncentraciji lastništva v Pivovarni Laško in nedavnemu nakupu družbe Kolonel, je minila v duhu poveličevanja heroizma predsednika vlade.

Ne le, da je neizbežna asociacija nanj, ta mora biti pozitivna. Na piedestal so ga postavljali že z vprašanjem za gledalce:

Ali je Janez Janša izgubil vojno proti tajkunom?

Rezultati junaka vojne so bili predvidljivi in nekako v pričakovanih odstotkih:

Ne 78,8 %

Da 21,2 %

N=1996

Povedano drugače: znova je Janšo podprlo vsaj (okoli) 80 odstotkov klicateljev. Tudi če ne gre za režijo, je retorika vprašanja jasna: vojn se pač ne spodobi izgubljati, še zlasti ne, če so heroji pravi.

Nekaj izjav gostov iz oddaje v zapisu Financ.

Po tistem, ko pet eks Magovih novinarjih napoveduje nov tednik Reporter za 19. maj, so včeraj oddali prijavo inšpektoratu za delo zoper časopisno hišo Delo. Ta jim po njihovih besedah noče zaključiti delovnega razmerja in izročiti delovnih knjižic (STA via Demokracija):

Kršinar je pojasnil, da se zaradi nezaključenega delovnega razmerja na Delu ne morejo na novo zaposliti pri informativnem tedniku Reporter. Ob tem je dodal, da so jim na Delu povedali, da jim delovnega razmerja ne bodo zaključili, ker to razmerje še ni končano. Kršinar je tudi dejal, da so jim na delovni inšpekciji pojasnili, da enostranska prekinitev delovnega razmerja s strani novinarjev ne predstavlja prekrška, zato jim Delo ne bi smelo zadrževati delovnih knjižic in zavrniti prekinitve delovnega razmerja. »Če pa smo Delu naredili kakršno koli škodo, nam morajo to dokazati in podati odškodninsko tožbo,« je poudaril Kršinar. Vendar jim po njegovem prepričanju Delo želi le nagajati. Na časopisni hiši Delo zadeve ne želijo komentirati.

Včerajšnji Odmevi so v sliki in besedi pospremili prihod dobro razpoloženih novinarjev na inšpektorat, o čemer je novinar Boštjan Veselič naredil tale prispevek, poln veselja in inšpiciranja Dela. Na RTVS sicer zvesto beležijo vse korake (tale je predzadnji) pred ustanovitvijo Reporterja, v včerajšnjem pa smo izvedeli, da so se novinarji na Delu počutili v suženjskem razmerju in da so skorajda na tem, da za pomoč zaprosijo društvo Beli obroč.

Vmes o enigmatičnem finančnem in izdajateljskem ozadju Reporterja nismo izvedeli ničesar novega, Igor Kršinar pa obljublja naslednjo vsebino:

Takega časopisa, kot bo izšel 19. maja, v Sloveniji še ni bilo.

Kratek sežetek značilnosti izjave ZNP in izjave DNS:

Kritičnost od oblasti. DNS je kritična do aktualne oblasti in vladajočih, ZNP praktično ni kritična. DNS oblast obtožuje poslabšanja, ZNP na nekem mestu ohlapno referira na »enakost« sedanjih in bivših vladarjev.

Zakonodaja in vpliv. DNS jasno govori o zakonodaji, ki jo je sprejela ta oblast, in je pripeljala do slabšanja razmer, ZNP govori kvečjemu o »spremembi vpliva«, sistem je po njihovem ostal enak.

Peticija. DNS presenetljivo ne omenja peticije, ki je s svojo jasno obtožbo 571 novinarjev na račun oblasti in predsednika vlade Janeza Janše s prstom pokazala na krivce za pritiske in cenzuro, ZNP jo omenja, toda  v izrazito negativnem tonu. Po njihovem je četrtina aktivnih novinarjev v Sloveniji podpisala »izdelek (prejšnjega) sistema« in prispevala k zamegljevanju situacije.

Mednarodne institucije. DNS omenja mednarodne institucije (RSF, IPI, EFJ, Freedom House) in njihove ocene o slabšanju razmer pri nas, ZNP tujih odzivov in ocen sploh ne omenja.

Partikularna kritika in hvala. DNS partikularno kritizira oblast, ker se je ta letos odrekla promociji svobode medijev, ZNP partikularno hvali oblast, ker menda več ne nastavlja obveščevalcev:

Spodbudno je vsaj, da oblast na najvišje upravne ali nadzorne službe v medijih ali v podjetjih, ki jih obvladuje, v zadnjih letih ne imenuje več ljudi iz obveščevalnih služb, ki po poreklu izhajajo iz obdobja vladavine nedemokratičnega enopartijskega sistema, ali pa nekdanjih predsednikov političnih strank.

Na kratko torej velja, da je DNS kritična od oblasti, ZNP praktično ne, DNS omenja tuje ocene stanja, za ZNP ne obstajajo, ZNP zanika vsebino in pomen novinarske peticije, DNS govori o slabšanju razmer, za ZNP je stanje enako glede na prejšnji sistem.

Spomnimo, da ima šteje DNS čez 1400 članov, za ZNP pa je predsednik združenja za javni medij odkrito priznal, da ne ve, koliko je članov, ustanovnih je 13, za junij 2008 pa obetajo občni zbor. Združenje sicer obstaja od novembra 2007.

Lani avgusta smo pisali o relativizaciji poročila Freedom House izpod peresa dr. Matevža Tomšiča:

Stanje demokracije se je gibalo takole: 2004 = 1.75, 2005 = 1.68, 2006 = 1.75, 2007 = 1.82, pri čemer je treba vedeti, da indeks opisuje stanje za prejšnje leto. Kot vidimo, se je indeks poslabšal za 0.07 točke, drži pa, da je bil slabši pred letom 2002. Indeks avtonomije medijev je bil konstanten do leta 2004, tj. 1.75 točke, a se je drastično znižal kasneje. Sledila je ocena 1.50 za leto 2005 (torej stanje 2004), leto kasneje je zrasla na isto vrednost (1.75) in v letu 2007 na 2.0 točke.

O Freedom House in njihovem poročilu smo pribeležili kar nekaj zapisov (vsi dostopni v iskalniku na tej strani), pisali smo o manipuliranju dr. Matevža Tomšiča, o poročanja o vmešavanju vlade, politični zlorabi poročila, in podobno.

Letošnji skupni indeks svobode tiska je nesporno padel, na tem blogu že objavljeno poročilo za Slovenijo o svobodi tiska ni prav nič vzpodbudno, 46. mesto še manj. Zanimalo nas je, kakšni so odmevi na poročilo v slovenskih medijih. Zaenkrat smo zasledili le zapis STA (Matkurja), za primerjavo sicer pretežno povzeto poročilo na MMC RTVS, in še nekaj manjših elektronskih povzetkov. Drugje novice nismo zasledili.

Novica STA je spodaj, opozoriti velja njeno tendenco, da stanje v Sloveniji prikaže v kontekstu globalnega nazadovanja svobode medijev, da politične ambicije oblasti prikaže kot »zajedljiv« odnos med mediji in njo (skratka kot nekakšen privatni spor), da skratka minimizira objektivno vrednost nazadovanja:

Freedom House: Svoboda medijev nazaduje; Slovenija na 46. mestu
29.04.2008

Washington, 29. aprila (STA) - Ameriška nevladna organizacija Freedom House v letošnjem poročilu o svobodi medijev po svetu, ki ga tradicionalno objavijo pred svetovnim dnevom svobode medijev 3. maja, ugotavlja, da je svoboda medijev po svetu v letu 2007 nazadovala. Slovenija se je letos kot svobodna država z 23 točkami uvrstila na 46. mesto.

Na prvem mestu sta v letošnjem poročilu z devetimi točki Finska in Islandija, tretje mesto pa si z desetimi točkami delita Danska in Norveška. Zadnje tri države na seznamu so z zbranimi 96, 97 in 98 točkami Turkmenistan, Mjanmar in Severna Koreja.

Poročilo Freedom Housea hkrati opozarja na izboljšanje stanja v regijah, kjer je svobode doslej bilo še najmanj: na Bližnjem vzhodu in severni Afriki. Na splošno poročilo ugotavlja, da se morajo novinarji v skoraj v vseh regijah sveta boriti za svoje delo v okoljih, ki postajajo vedno bolj sovražno nastrojena. Nazadovanje svobode medijev, tako v državah z avtokratskim režimom in v državah z uveljavljeno demokracijo, pa je trend, ki ga je moč opaziti zadnjih šest let, še opozarja Freedom House.

“Pri vsakem koraku naprej glede svobode medijev sta bila storjena dva koraka nazaj,” opozarja izvršna direktorica Freedom Housea Jennifer Windsor in dodaja, da “če je svoboda medijev v zatonu, je to zlovešče znamenje, da bodo kmalu sledile omejitve tudi pri drugih svoboščinah”.

“Kljub temu novinarji v mnogih državah premikajo in prestopajo meje, izražajo zavezanost in pogum proti velikim neenakostim in priča smo velikemu globalnemu toku informacij, kot ga še ni bilo,” je še dejala.

Med 195 državami je 72 držav ali 37 odstotkov dobilo oceno kot svobodne, delno svobodnih je 59 držav (30 odstotkov), nesvobodnih pa 64 držav ali 33 odstotkov. Slovenija je v letošnjem poročilu zbrala 23 točk in se kot država, kjer so mediji svobodni, uvrstila na 46. mesto, skupaj s Španijo, Surinamom, Trinidadom in Tobagom ter Vanuatujem. Lani je Slovenija zbrala 21 točk in pristala na 39. mestu. Pred Slovenijo so se letos na 40. mesto z zbranimi 22. točkami uvrstili Belize, Ciper, Dominika, Francija, Latvija in Slovaška. Točko več kot Slovenija (24 točk) pa sta zbrali Grenada in Poljska in pristali na 51. mestu.

Glede Slovenije Freedom House v svojem poročilu ugotavlja, da “slovenski ustavni in pravni sistem zagotavljata svobodo medijev, čigar pravice so dejansko v veliki meri zaščitene”. “Odnosi med mediji in vlado so med letom postali napeti in novinarji so obtožili vlado neposrednega in posrednega političnega in gospodarskega pritiska na medije.” “Zajedljiv” odnos med vlado in mediji pa se je po navedbah Freedom Housea začel leta 2005, ko je vlada sprejela “sporni zakon”, ki je omogočil večji vladni vpliv na javne medije, je zapisano v poročilu, ki tudi omenja peticijo slovenskih novinarjev proti cenzuri, ki jo je podpisalo 517 novinarjev. “Obstajajo bojazni, da je povečan vladni vpliv vodil do večje samocenzure. Temu je potrebno dodati dejstvo, da svobodni novinarji niso del sedanje delavske zakonodajo, kar jih dela ranljive za pritiske lastnikov medijev. Dostop do svetovnega spleta je brez omejitev. Ocenjuje se, da 62 odstotkov Slovencev informacije dobi prek svetovnega spleta, je še zapisano v poročilu.

MMC RTVS naj bi po pisanju Dnevnika bil tarča še enega organiziranega prirejanja rezultatov ankete o priljubljenosti politikov. Novinarja Blaž Mazi in Meta Roglič predvidevata, da je glede na kratek čas in predvsem imena, ki so nenadoma postala zmagovita, avtorje priredbe glasovanja treba iskati v vrstah SDS. Navzlic temu, da vladajoči koaliciji ne gre slabo in da so volitve še zelo daleč. Na tem blogu smo že nekajkrat pisali o manipuliranju (ali vsaj vnemi klicateljev) anket v oddaji Vroči stol, ali v oddaji Ime tedna na Valu 202 ali na portalu Žurnal24. Dnevnikova novinarja o zadnji manipulaciji pišeta takole:

Rezultati mesečne ankete na spletnem portalu MMC RTV Slovenija, v kateri so bralci izbirali najboljšo vlado, so se v ponedeljek, 21. aprila, ob 20. uri glasili: najboljši premier doslej Janez Drnovšek, najboljši obrambni minister Karl Erjavec, najboljši minister za gospodarstvo Matej Lahovnik, najboljši minister za zdravje Dušan Keber in najboljši minister za znanost Rado Bohinc. Rezultati iste ankete 21. aprila ob 23. uri, ko se je glasovanje končalo (trajalo je od 1. aprila): najboljši predsednik vlade Janez Janša, najboljši obrambni minister Janez Janša, najboljši minister za gospodarstvo Andrej Vizjak, najboljša ministrica za zdravje Zofija Mazej Kukovič, najboljša ministrica za znanost Mojca Kucler Dolinar. Tik pred zaključkom je namreč nastal pri glasovanju pravi naval.

Rezultati tritedenske ankete na spletnem portalu MMC RTV Slovenija, v kateri so izbirali najboljšo vlado, so se v zadnjih treh urah korenito spremenili, in sicer so sedanji premier in nekateri ministri prehiteli do tedaj vodilno bivšo garnituro.

Medtem ko je v treh tednih v anketi sodelovalo okoli 1100 obiskovalcev (glasovanje je bilo mogoče le z registracijo uporabnika), je v zadnjih nekaj urah razmeroma obsežno anketo reševalo 50 oseb. In tako je predsednik vlade Janez Janša za 12 glasov premagal nekdanjega premierja Janeza Drnovška, nekdanji obrambni minister Janez Janša za 19 glasov sedanjega obrambnega ministra Karla Erjavca, minister za gospodarstvo Andrej Vizjak za 17 glasov svojega predhodnika Mateja Lahovnika, ministrica za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Mojca Kucler Dolinar za 24 glasov ministra za znanost v drugi Drnovškovi vladi Rada Bohinca, ministrica za zdravje Zofija Mazej Kukovič pa svojega predhodnika Dušana Kebra za en sam glas. Pri drugih resorjih so imeli sedanji ministri bodisi že tolikšno prednost ali pa so za nekdanjimi ministri toliko zaostajali, da zadnje glasovanje ni moglo več vplivati na njihovo uvrstitev. Tako so iz sedanje vladne garniture zmagali še Dragutin Mate (notranje zadeve), Marjeta Cotman (delo), Vasko Simoniti (kultura), Milan Zver (šolstvo), vsi trije ministri SLS, Janez Podobnik (okolje), Radovan Žerjav (promet) in Ivan Žagar (regionalni razvoj), ter Gregor Virant (javna uprava) med ministrstvi, ki so oziroma delujejo le en mandat. Med bivšimi ministri pa je Mitja Gaspari (finance) premagal Andreja Bajuka, Ivu Vajglu (zunanje zadeve) je sledil Lojze Peterle in šele nato Dimitrij Rupel, minister iz vrst SLS Franci But je bil po tej anketi uspešnejši kmetijski minister kot sedanji minister Iztok Jarc, sedanjega pravosodnega ministra Lovra Šturma pa je premagala ministrica za pravosodje v Bajukovi vladi Barbara Brezigar (druga je bila Zdenka Cerar). (Continued)

Reklamiranje novega tednika Reporter, ki prihaja iz RTVS in še kje, se nadaljuje, zgodba z magovci pa je že prehitela pozornost, ki jo posvečajo npr. novinarski peticiji. Šurla iz kazenske kolonije, kot ji pravi, odhaja na svoje v Reporter, ki ga bo izdajala enigmatična Prava smer d.o.o.:

Reporter ne bo samo politični tednik, saj je njegova programska zasnova zastavljena širše. Šlo bo za splošno-informativni tednik, ki bo objavljal zanimive zgodbe z različnih področij. Poseben poudarek bomo dali tistim temam, ki so v drugih medijih zapostavljene. K sodelovanju bomo povabili znane in ugledne kolumniste, jedro novinarske ekipe pa bomo sestavljali zdaj že bivši novinarji Maga. S konkurenco se ne bomo obremenjevali. Verjamemo pa, da se bo konkurenca obremenjevala z nami in da nam bodo poskušali, kar nekateri očitno v strahu že počno, metati poletna pod noge. Reporter bo avtonomen, neodvisen in profesionalen medij ter zavezan izključno javnosti. Izdajalo ga bo podjetje Prava smer d. o. o., izhajal bo ob ponedeljkih na 100 straneh revijalnega formata, prva številka pa bo zagledala luč sveta 19. maja 2008.

Celoten članek na MMC RTVS.

Današnji Vroči stol si bomo znova zapomnili po nenavadnem anketnem vprašanju in še bolj po rezultatu. Vprašanje za klicatelje se je tradicionalno dihotomično in provladno zainteresirano glasilo »Koga bi podprli na volitvah, Janševo desnosredinsko opcijo ali Pahorjevo levosredinsko?«. Odgovor pa je bil presenetljivo enostranski in prav nič skladen z javnomnenjskimi raziskavami. 84,5 odstotkov bi izbralo Janšo, 15,5 bi izbralo Pahorja. Za primerjavo je tu rezultat in zgodba s premierjem.

Glasovalo je znova nadpovprečnih več kot 10.000 klicateljev. Takoj po prvi objavi rezultata na zaslonu v ozadju smo slišali vzklike gostov, češ da je ta severnokorejski, še pred nekaterimi burnimi odzivi (recimo s strani Gregorja Golobiča, ki je očital »računalniško manipulacijo« in dodal, da se to dogaja menda že četrtič) pa je voditelj Vlado Vodušek, očitno v želji, da sebe zaščiti pred vnovničnimi očitki, zavzdihnil nekaj presenetljivega: »Očitno so se v SDS zelo potrudili«. Tudi zaradi takšnega priznanja je Milan Zver situacijo še poskušal braniti, kako do končnih rezultatov, vselej v prid Janševi strani, v resnici prihaja, pa bi veljalo sistematično raziskati.

Programski svetnik RTVS Tino Mamič sprašuje MMC RTVS oziroma teletekst, zakaj 14. novembra 2007 ni bila objavljena novica o ustanovitvi Združenja novinarjev in publicistov (ZNP). Odgovor Vanje Vardjana, v.d. odgovornega urednika MMC RTVS, podan dne 26. 3. 2008, ki smo ga pridobili danes, je bil naslednji:

Spoštovani g. Mamič,

V zvezi z vašim vprašanjem:

»Zakaj na teletekstu v torek, 14. novembra 2007, ni bila objavljena novica o ustanovitvi ZNP? Naj v izogib odgovoru, da so bile druge novice pomembnejše, navedem, da je bilo na strani 110 ta dan prostora za vsaj še pet novic. To namreč pomeni, da je novica o ustanovitvi druge novinarske krovne organizacije v državi manj pomembna kot prazna stran teleteksta.«

Lahko odgovorim, da ta dan omenjena novica res ni bila objavljena, kar je verjetno posledica premajhne pozornosti turnusnega urednika, kar pa vsekakor ne pomeni, da informacijam o tej tematiki posvečamo premalo pozornosti ali pa da smo celo pri tem »neuravnoteženi«, ravno nasprotno.

V obdobju od oktobra 2007 do marca 2008 smo namreč na multimedijskem portalu RTVS in na teletekstu objavili 30 novic o težavah, ki jih imajo novinarji Združenja novinarjev in publicistov, torej člani druge novinarske krovne organizacije, ki jo omenjate v vašem vprašanju. Medtem smo v istem obdobju objavili 22 novic povezanih z novinarsko peticijo, ki sta jo prva podpisala novinarja Blaž Zgaga in Matej Šurc, torej člana Društva novinarjev Slovenije (od tega je bilo 8 novic povezanih s kritiko te pobude). Menim, da so številke dovolj zgovorne.

Če je potrebno, vam lahko naslove vseh zgoraj omenjenih novic in povezave na njihovo celotno besedilo posredujemo v posebni priponki.

Za vaše pozorno spremljanje multimedijskega portala RTVS in teleteksta TVS se vam zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.

Vanja Vardjan

v.d. odgovornega urednika MMC RTVS

Poizvedovanje in pritožba svetnika Tina Mamiča, ki je seveda član ZNP, je torej kot stranski učinek proizvedla zanimivo statistiko, ki so jo naredili na samem MMC RTVS. V času največje odmevnosti peticije, bolj v tujini kot doma (na tem blogu smo ji posvetili vsaj 200 zapisov oziroma omemb) so na njej v navedeni periodi torej zmogli bistveno manj zapisov kot o ZNP, 22 (in ali 14, če odštejemo kritike peticije), medtem ko je bilo ZNP deležno 30 zapisov le ob ustanovitvi ali kakšni izjavi. To pove vse o političnih razmerjih, korektnosti in naklonjenosti. Nad katero se nekateri celo pritožujejo, češ da je premalo nagnjena v eno smer.

Direktor Ninamedie, Nikola Damjanić, se je odzval na zapis Petra Jančiča in v včerajšnjem Delu (celoten članek). Ugotovitve se nam zdijo zanimive, ker je Jančič predsednik ZNP in ker nenehno poziva k profesionalnosti novinarstva. Damjanić za Jančiča ugotavlja (in dokazuje), da se želi v svojem zapisu o polomu volilnih anket leta 2004 prikupiti aktualnim oblastnikom, ki jim trenutno ne kaže najbolje, da želi razvrednotiti pomen anket, da ne pozna metodologije in da zlorablja časopis, ki mu daje kruh ter da favorizira ene ankete pred drugimi:

Peter Jančič je, ko se je lotil dokazovanja zgrešenosti volilnih anket pred štirimi leti, ugriznil hud zalogaj, ki mu očitno ni kos.Edini argumenti za to so njegove bombastične ugotovitve, kot so »polom predvolilnih napovedi« (najbrž je mislil volilnih napovedi), »leto 2004, ko so bile zadnje parlamentarne volitve, je bilo nočna mora za javnomnenjske raziskovalce« itd. Iz zapisanega je sicer težko ugotoviti, kaj je Jančič želel sporočiti bralcem, težko pa se je izogniti vtisu, da je predvsem skušal razvrednotiti pomen javnomnenjskega raziskovanja in se tako morda prikupiti aktualnim oblastnikom, ki jim v večini javnomnenjskih raziskav ta čas ne kaže najbolje. Da pa Jančič ne ve najbolje, o čem piše, je možno hitro razbrati iz njegovih ugotovitev, češ da je čast »napovedovanja prihodnosti« vsaj nekoliko rešila zadnja raziskava Dela, ki je bila delno tudi terenska … »V njej je SDS presenetljivo prehitela LDS (SDS 21,5, LDS 21,3 %). V vseh drugih raziskavah (Dnevnik, Večer, TV SLO, POP TV) je bila LDS spredaj. Dnevnik je napovedal zmago LDS za odstotek, pri vseh preostalih pa je bila zmagovalna prednost LDS celo zajetnejša«.

In česa Jančič ne razume? Kar se javnomnenjskega raziskovanja tiče, marsičesa. Med drugim, da je napaka ocene razdalja med napovedanim in dejanskim izidom. Na tem mestu ne bi razgrinjal celotne palete napovedi, ki so jih objavljali mediji teden pred volitvami, ampak bi se omejil zgolj na primerjavo Delove in Dnevnikove napovedi. Na volitvah 2004 je LDS dobila 22,80 %, SDS pa 29,08 % volilnih glasov. Delova napoved je LDS podcenila za 1,5 odstotne točke, Dnevnika jo je precenila za 1,5 odstotne točke. SDS je Dnevnikova napoved podcenila za precejšnjih 5,88 odstotne točke (kar je edino statistično pomembno odstopanje v napovedi). Tudi z Delovo je bilo podobno, SDS je še nekoliko bolj podcenila, in sicer za 7,58 odstotne točke. A kvaliteta napovedi se ne ocenjuje po »zadetku« izolirane stranke ali dveh, ampak kot celota. In tu se pokažejo še večje razlike v kvaliteti takratnih napovedi. Medtem ko je Dnevnik pravilno in pri večini v dopustnih intervalih odstopanj napovedal uvrstitev vseh sedem strank v parlament, je bila pri tem napoved Dela manj natančna. Napačno so napovedali, da se Deusus ne bo uvrstil v parlament, ter prav tako napačno, da se bosta uvrstila Popovićeva SJN in SMS. Slednji so napovedali kar 6,1 % (dejansko jih je dobila le 2,85).

(Continued)

Izšla je posebna izdaja revije Dignitas, Medijska in človekova (ne)svoboda, v kateri večina avtorjev obravnava vprašanje medijske pluralnosti v Sloveniji. Napovedali smo, da bo deležna bistveno več pozornosti, kot denimo zbornik Liberalne akademije, ki je bil medijsko bojkotiran. Govorili smo o lakmusovem papirju. In zgodilo se je. Seveda, Peter Jambrek, Janez Jerovšek in Andrej Aplenc, če omenimo le nekatere, so pač iz prave stranke in politične linije.

Čeprav smo pričakovali nekoliko večjo bero, tudi omenjena ni zanemarljiva. Za razliko od zbornika LA smo bili deležni poročila STA. Še isti dan, 26. marca 2008, smo slišali (vsaj) napoved in dve izseka izjav v radijskih poročilih na RA Slovenija ob 15.30. Prireditev je bila zvečer, tako da ni izostala napoved v sliki, intervjuju in besedi niti v osrednjem dnevniku RTVS, še daljši prispevek pa je bil v Odmevih istega dne. Jasno, dogodek si zasluži dvakratno pozornost znotraj treh ur.

Delo je o dogodku poročalo takole, še pred tem se je branja dotaknil odgovorni urednik v svoji kolumni. Večer je isti dan poročal po STA, danes pa je objavil še daljše poročilo. Dva najmanj enakovredna dogodka (zbornik LA in zbornik Zavoda za oživitev civilne družbe, za katerim operativno stoji Nova revija) sta bila povsem različno medijsko obravnavana. Bizarno pri tem je, da je slednji nastal očitno po neuspelem projektu medijskega prevzema v režiji Janeza Janše (kar je na okrogli mizi skoraj s temi besedami obžalovala Darka Z. Predan). Posebna številka revije Dignitas pred letom ali dvema pač ne bi imela razloga iziti. Pred tem Nova revija in Zavod več kot tri leta nista čutila kake potrebe izrekati se o tem, da potrebujemo nov časopis in dnevnik (P. Jambrek), saj so skoraj vsi bili »njihovi«. In tudi zdaj ni slabo, zelo težko bi govorili o bojkotu, prej nasprotno!

Za pokušino še povezava na članek iz zbornika izpod peresa Igorja Kršinarja.

LJUBLJANA - Liberalna akademija (LA) je v izjavi vodstvo RTV Slovenija (RTVS) opozorila, da deluje politično motivirano, ker aktivno preprečuje zaposlitev znanega karikaturista in uveljavljenega novinarja Franca Jurija na mesto urednika za kulturo na RTV Koper-Capodistria.

Z RTVS so sporočili, da politične pritiske predstavnikov LA ostro zavračajo. Generalni direktor Anton Guzej pa, kot navajajo, tudi ni dobil nobenega predloga za zaposlitev.

Franco Juri na to odgovarja, da je vodstvo RTVS, ko je izvedelo, da vodstvo RTV Koper-Capodistria za urednika predlaga njega, preprečilo, da bi bil razpis tudi uradno sprožen. V LA so zgroženi tudi nad tem, da je, kar nam je potrdil tudi Juri, Anton Guzej vodstvu RTV Koper-Capodistria “neformalno” odsvetoval, da bi se s Francom Jurijem pogovarjali o omenjeni zaposlitvi, saj naj bi bil 51-letni Juri “prestar”.

Takšen je zapis v današnjem Dnevniku.

Zgodba je naslednja. Po tistem, ko se je Liberalna akademija naslovila na javnost »ob verodostojnih navedbah (objavljenih v nekaterih časopisih), iz katerih je razvidno, da je generalni direktor RTV Slovenija »neformalno« odsvetoval vodstvu RTV Koper-Capodistria, da bi se s Francom Jurijem pogovarjalo o omenjeni zaposlitvi, češ da naj bi bil 51-letni Juri »prestar««, je STA poskrbela za nevtraliziran zapis: tule v Siolovem povzetku. Navedbe LA je torej »preverila« pri vodstvu RTVS, ne pa tudi pri Francu Juriju.

Vodstvo RTVS je storilo dvoje: povsem nedopustno je kot javni zavod napadlo LA in ga obtožilo političnih pritiskov in »poskusa blatenja«, hkrati pa dajalo politične ocene o domnevni neprimernosti LA za presojo, ker je menda izpostava tiste politike, ki je desetletja kadrovsko obvladovala RTVS.

Drugič: vodstvo RTVS trdi, da na naslov generalnega direktorja Antona Guzeja ni bil poslan noben predlog za zaposlitev in da se predvideva zaposlitev enega delavca za nedoločen čas v informativnem programu televizije. Na takšno stališče je včeraj medijem že odgovoril Franco Juri, ki pa ga do tega trenutka, z izjemo zgornjega Dnevnika, noben medij (tudi STA ne) ni povzel:

(20. 3. 2008) V zvezi z izjavo Liberalne Akademije in odzivom vodstva RTV o moji nesojeni (onemogočeni) zaposlitvi v italijanskem programu TV Koper-Capodistria oziroma kandidaturi na mesto kulturnega urednika ( na pobudo in na predlog samega vodstva RTV Koper-Capodistria, ki sem ga, po dolgem in tehtnem premisleku, sprejel) želim pojasniti nekatera dejstva, ki so sicer vsem zaposlenim v navedeni ustanovi, v Kopru, dobro znana. O tem sem že spregovoril v intervjuju, ki ga je objavil časopis študentov Univerze na Primorskem Kažin.

Priloženo pismo (kjer je natančno navedeno, kar se je dogajalo v zvezi s predlogom o moji zaposlitvi), sem 19. januarja 2008 ob 11.46 priporočeno poslal generalnemu direktorju RTVSLO gospodu Antonu Guzeju. Ker na pismo g. Guzej ni odgovoril, sem mu dopis vnovič poslal teden kasneje po elektronski pošti. Pismo je zelo jasno, a na jasno (in mislim ne-žaljivo) zastavljena vprašanja niti tokrat nisem dobil odgovora. Faksimile pisma sem po elektronski pošti, v vednost, poslal tudi Antoniu Roccu (namestniku generalnega direktorja za italijanski program RTV Koper-Capodistria) in Robertu Apolloniu (odgovornemu uredniku italijanskega programa TV Koper-Capodistria).

Zaradi odziva vodstva RTV na korektno in utemeljeno izjavo LA sem primoran navedeno pismo posredovati javnosti. O “resničnosti” trditev vodstva RTV pa naj presodijo in -če si upajo - spregovorijo tisti, ki vedo kako so se stvari resnično odvijale.

V prilogi pošiljam tudi potrdilo Pošte Slovenije o oddaji pošiljke (pismo Antonu Guzeju).

Franco Juri

svobodni novinar, Koper

Prilogi oziroma dokaza Jurija objavljamo (1, 2). Kot vse kaže, je vodstvo RTV Koper Jurija povabilo za urednika, česar Guzej ni odobril in je za ta namen celo umaknil razpis. Dokumentacija jasno dokazuje pogovore in pojasnjuje zgodbo ter postavlja na laž vodstvo RTVS v njenem pojasnilu, hkrati pa naredi za verodostojno Jurijevo zgodbo. Toda ne le, da STA ni objavila novinarjevega demantija, tudi mediji ne poročajo o zapletu (npr. današnje in včerajšnje Delo, Večer, RTVS), ki meče izjemno slabo luč na vodstvo RTVS in dokazuje njegovo manipulacijo in laganje. Presenetljivo pa smo danes zasledili vestičko v današnjih Slovenskih novicah:

Politično delovanje RTV?

Ljubljana, 20. marca (STA) – Izvršni odbor Liberalne akademije obtožuje vodstvo RTV Slovenija politično motiviranega delovanja, ker po njihovem mnenju aktivno preprečuje zaposlitev Franca Jurija na RTV Koper-Capodistria. V RTV ostro zavračajo politične pritiske predstavnikov LA in dodajajo, da generalni direktor Anton Guzej ni dobil nobenega predloga za zaposlitev.

V omenjenem zborniku Liberalne akademije najdemo tudi prispevek, ki ga objavljamo z dovoljenjem založnika in avtorja Blaža Zgage: »Dober Večer in lahko noč!« (članek je oddan oktobra 2007). Ker se velikokrat omenja, da politični pritiski in cenzura niso evidentirali, da zanje ni dokazov, je Zgaga ustrežljivo storil prav to – do potankosti je opisal svoje izkušnje in pritiske nanj ob svojem poklicnem delu, jih dokumentiral s korespondenco, intervencijami in opisi odnosov. Članek ima 23 strani in je dostopen na temle mestu. Dodatno objavljamo še fotografiji, ki sta njegov, tj. člankov integralni del in tudi že javno dostopni, med drugim na našem blogu: fotografijo bunkerja in fotografija pisma skoraj vseh urednikov Večera, ki so enotno nastopili proti novinarju po tistem, ko je ta Večer obtožil cenzure na začetku pobude z novinarsko peticijo. Pritiskov in cenzure v tem časopisu seveda ni. Spodaj odlomek za pokušino:

Začetek prave cenzure

Očitni primeri cenzure so se pričeli mesec dni po nastopu novega odgovornega urednika Tomaža Ranca. Prvega junija 2006 je namreč vlada za novega načelnika generalštaba Slovenske vojske imenovala generalpodpolkovnika Albina Gutmana. Tako kot vedno ob zamenjavi na čelu vojske, so uredniki naročili, naj napišem uvodnik. Z delovnim naslovom Unikatni general sem ga oddal v desk kot običajno, a šele naslednji dan sem presenečen opazil, da mojega uvodnika ni v časopisu. Pojasnila urednikov, zakaj ni bil objavljen, kljub zahtevi, nisem prejel. Sem pa neobjavljeni komentar dal v branje kolegom v ljubljanskem dopisništvu. Večina je menila, da se jim zdi komentar dober. Prav tako so se čudili, zakaj ni bil objavljen, saj vendarle deluje „uravnoteženo.“

Da, res je. Pri pisanju komentarja in praktično vseh člankov v zadnjem obdobju, je bil eden pomembnih dejavnikov tudi razmislek o „objavljivosti“. Kaj to pomeni? Da sem se kot novinar zavedal, da članek nima možnosti za objavo, če bodo v njem zapisane do oblasti preveč neprijetne informacije ali mnenja. Ali nasprotno, če so kritične informacije zamolčane ali kakorkoli omiljene, je verjetnost objave članka večja. Zato je (bilo) vedno treba iskati zadnjo – za urednike še sprejemljivo – mero kritičnosti, kar ob že tako zahtevnem novinarskem poklicu predstavlja še dodatni napor za avtorja. Tudi pisanje pravih sporočil „med vrsticami“ je vedno pogostejše, saj druge poti za objavo preprosto ni.

Razmišljanje o „objavljivosti“ pa ni nič drugega kot samocenzura. Priznam, vsak dan sem pred zahtevno nalogo, kako dejstva, ki jih kot novinar izvem in spoznam ter katera bi rad sporočil bralcem, zapišem tako, da bodo potem dejansko objavljena. Še težje je z mnenji. Kritična mnenja oziroma komentarji so namreč prepovedani. A tudi samocenzura, čeprav od urednikov spodbujena in pričakovana, je marsikdaj na prenizki ravni. In takrat uredniki posežejo po cenzuri.

Naj dodam, da sem cenzuro na enak način občutil že naslednji dan, 2. junija 2006. Uredniki so namreč naročili komentar o spremembah zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, ki so podaljšale zakonski rok za prisluškovanje državljanom. Vendar komentar z naslovom Policijska država nikoli ni bil objavljen. Pojasnila seveda nisem dobil.

Mesec dni po inavguraciji novega vodstva je na Večeru zavel nov veter.

Ustanovitev bunkerja

Glede na to, da je bilo cenzuriranih člankov vedno več in ker smo v ljubljanskem dopisništvu izvedeli, da je kolega Boris Jaušovec na sedežu Večera v Mariboru v svoji pisarni ustanovil „Bunker“ cenzuriranih člankov, smo mu jih začeli pošiljati po elektronski pošti. Jaušovec je nato članke natisnil in prilepil na eno od omar v pisarni. Članki, ki so končali v temi Večerovega bunkerja, pa so se vse bolj množili.

Prav zaradi tega smo drugi Večerov bunker, poimenovan „Bunker II“, ustanovili tudi v ljubljanskem dopisništvu. Ob tem smo se precej nasmejali. Sprejeli smo celo interna pravila, ki so določala vloge pri vodenju in oskrbi bunkerja. Recimo, kdo je ustanovitelj, glavni tajnik, referent za ideološka vprašanja, ekspert za stike z javnostjo in korporativno komuniciranje, konzultant za svetovanje in pomoč žrtvam sistema in honorarec, ki mora ostalim kuhati kavo in menjati orumenel lepilni trak. Ta smeh in humor je bil način sprostitve in samoobrambe pred vse hujšo cenzuro in političnimi pritiski. Z njim smo si pomagali, da smo lahko ostali normalni. Kajti lepljenje rezultatov lastnega dela na steno bunkerja, zavedajoč se, da ne bo nikoli objavljeno zaradi cenzure, ni niti najmanj smešno.

V bunkerju pa niso nalepljeni vsi članki, ki so bili v Večeru cenzurirani ali spremenjeni brez soglasja avtorja. V njem so se znašli le tisti, pri katerih je novinarju naslednji dan, ko je opazil cenzuro, toliko prekipelo, da ga je protestno natisnil in nalepil na omaro. Bunker predstavlja le vrh ledene gore cenzure.

Na včerajšnje Odmeve, katerih izbiro govorcev smo v našem zapisu že problematizirali, so se danes odzvali Amnesty International, Mirovni inštitut in Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC s protestnim pismom, naslovljenim na odgovornega urednika IP na RTVS. Ob vsebinskem protestu zaradi pristranega prikazovanja izbrisanih zahtevajo še en prispevek, v katerem bodo nastopili izbrisani sami in nevladne organizacije, ki se s tem problemom ukvarjajo. Celotno pismo:

Spoštovani g. urednik Rajko Gerič,

Spodaj podpisane nevladne organizacije ostro protestiramo zaradi včerajšnjega prispevka ter soočenja poslancev Mirana Potrča in Branka Grimsa v Odmevih na temo izbrisanih.

V prej pripravljenem uvodu v soočenje so nekateri deli prispevka izbrisane prikazali kot ljudi, ki so sodelovali v agresiji na Slovenijo. Takšno poročanje je zavajajoče in nesprejemljivo. Razpolagamo z raziskavami in vrsto podatkov, ki kažejo, da je med izbrisanimi mnogo starih oseb, otrok in mladoletnikov, delavskih družin in mamic samohranilk, ki niso bili nikoli zaposleni v vojski, česar pa gledalec na osnovi vašega poročanja ne more izvedeti. Poleg tega poudarjamo, da je po zdaj znanih podatkih med vsemi 18.305 izbrisanimi največ 2,5 % oseb, ki so bile pred osamosvojitvijo Slovenije na kakršenkoli način povezane z JLA, ta odstotek pa zajema tako osebe, ki so imele čin kot tudi tiste, ki so v vojski opravljale druga dela (kuharji, čistilci ipd). Zoper nobeno od teh oseb ni bil sprožen kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zoper ustavno ureditev Slovenije ali mednarodno pravo. Zato je neutemeljeno in zavajajoče prikazovati katerekoli posnetke, ki bi lahko namigovali na takšno početje izbrisanih.

Kot javno televizijo vseh prebivalcev in prebivalk v Sloveniji vas pozivamo, da se vzdržite takšnega ravnanja v prihodnje in takoj prenehate širite stereotipe, zaradi katerih je reševanje problema oteženo ali celo onemogočeno. V skladu s pravico do popravka in odgovora zahtevamo, da v Odmevih organizirate še en prispevek o izbrisu ter v to oddajo povabite izbrisane same in nevladne organizacije, ki izbris raziskujejo. Obstajajo namreč številne raziskave in podatki, o katerih ima javnost pravico izvedeti in v interesu javnosti je, da o tem spregovori še kdo drug kot politiki, ki jim reševanje izbrisa nikoli ni bilo v interesu.

Amnesty International Slovenije

Mirovni inštitut

Pravno-informacijski center nevladnih organizacij - PIC

V februarski publikaciji SINFO, ki jo izdaja UKOM, da bi z njo informiral »tujce«, zasledimo preveden intervju s Silvestrom Šurlo, ki je izšel v januarski številki Ampaka.

Šurlo so predstavili takole:

Silvester Šurla is among the most renowned and at the same time rare investigative journalists in Slovenia. He has received the Jurčič award as a courageous correspondent working independently from power centres and capital. In recent months he was the centre of attention of the critical public as acting managing of the Mag weekly magazine, when he publicly exposed political and capital related pressures and related pressures and related staff changes at the publication.

Če vlada kakšnega novinarja posebej pohvali, potem bi to lahko novinarja skrbelo. Nas pa tudi. Še bolj nas mora skrbeti, ker v publikaciji skrbijo za nekakšno uravnoteženo provladno medijsko sliko.

Tako so v decembrski številki objavili medijske teorije zarote izpod peresa zunanjega ministra Dimitrija Rupla. V prvi januarski so prevedli famozno razlivanje kave akademika Draga Jančarja, ki ga je zmotila novina o političnih pritiskih na medije do te mere, da je obračunal z Blažem Zgago in Mateje Šurcem. V drugi januarski so predstavili razmišljanje Matevža Tomšiča in raziskavo o medijski svobodi, ki dokazuje, da vlada ne vrši (efektivnih) pritiskov na medije. V februarski so izbrali Silvestra Šurlo.

Kot je videti, nas bo v vsaki številki SINFO pričakala nova medijska uravnotežitev, spisana kot uradna razlaga vlade.

V društvu Liberalna akademija očitajo novinarju RTV Slovenija, da je zmanipuliral odgovore dr. Darka Štrajna le zato, da bi predstavil moralni greh društva, ki je v tem, da je zamolčalo prejeti odgovor Mednarodne zveze tožilcev. Prispevek je izzvenel v duhu kompromitacije društva in na pobudo nekoga, čigar motiva in imena ni težko uganiti, še pravijo. Pismo na njihovi spletni strani, odlomek spodaj. Še odmev STA (na SIOLu).

Izjava za javnost: Poskus kompromitacije LA, ker je domnevno zamolčala prejeto pismo

V oddaji RTVS Odmevi z dne 13. 2. 2008 si je novinar Matej Hlebš privoščil prozorno kompromitacijo društva Liberalna akademija (LA) z nenavadno utemeljitvijo, češ da smo zamolčali prejeti odgovor na naš dopis Mednarodni zvezi tožilcev. To je menda naš moralni greh, dovolj velik za diskreditacijo in nekajminutni prispevek. Drži, da smo omenjeni zvezi pisali s prošnjo, da pojasni, ali je po našem mnenju politično kontaminirano ravnanje generalne državne tožilke Barbare Brezigar skladno z normami tožilskega dela. Naj povemo, da smo iz omenjene zveze prejeli le elektronsko pismo, njegovo vsebino pa je prejel še nekdo, ki ga je z veseljem odstopil novinarjem RTV hiše. Kdo je ta oseba in kakšen motiv je imela, ni težko uganiti.

Ker je novinar že vedel, kako mora izzveneti prispevek, je iz odgovorov predsednika društva, Darka Štrajna, izpustil vse, kar je bilo bistvenega za pojasnjevanje stališča LA v zvezi s politično motiviranostjo znanih ravnanj generalne državne tožilke, zlasti v primerih »Depala vas« in »nadzora družine Strojan«. Izrezal je vse odgovore, v katerih je ta pojasnil, da je LA šlo pri pismu Svetu Evrope in tožilski organizaciji predvsem za to, da te instance obvesti o določenih znakih ravno takega tožilskega ravnanja, na kakršnega je Svet Evrope, kot na splošno demokraciji nevaren pojav, opozoril v svojih Priporočilih št. 19. Poanta odgovora s strani mednarodne tožilske organizacije je pač bila, da se ta ne more vmešavati v politične spore v Sloveniji. Zato se niso želeli izreči niti o tem, da obstaja političen vpliv nad slovenskim sodstvom, niti da ne obstaja. Gledalci TV Slovenija so bili za vse Štrajnove odgovore prikrajšani in novinar jim ni prepustil ničesar v njihovo lastno presojo. Hkrati je gospa Barbara Brezigar v istem prispevku lahko zmagovito nastopila s tezo o »blatenju ugleda države«, ki ne potrebuje komentarja.

Očitek, da je LA »zamolčala« odgovor Mednarodne tožilske organizacije v mediju, ki pretežno ignorira naša javna sporočila, ni ravno legitimen. Še zlasti ne, ker smo po preverbi ugotovili, da 2. oktobra 2007, ko smo o tem obvestili slovenske medije, RTV tega ni posredoval svojim gledalcem. Povedano drugače: na RTV so zamolčali naše pismo, zdaj pa nam v nekajminutnem prispevku očitajo, da jih nismo obvestili o odgovoru na pismo, ki so ga zamolčali. Če pa upoštevamo, kako predstavniki sedanje oblasti in njihovi »uravnoteženi« novinarji omalovažujejo, zamolčujejo in preinterpretirajo vsa kritična evropska stališča (npr. sporočila Evropske novinarske organizacije, stališča Sveta Evrope o ravnanjih sedanje vlade z Romi in ne nazadnje jasna opozorila z več instanc o vladnem odnosu do problema izbrisanih), je to njihovo propagiranje sicer distanciranega in za njih manj neugodnega stališča samo še en primer dvojnih meril »uravnoteženosti«.