Medijski watch dog

RTV Slovenija, ne kot edini medij, ne poroča o poklicnem linču novinarke Mirjam Muženič in ostri izjavi SNS in DNS. Povzeto po STA via Dnevnik:

Sindikat in DNS zahtevata omogočenje dela Muženičevi

24. 6. (STA) - Sindikat novinarjev Slovenije (SNS) in Društvo novinarjev Slovenije (DNS) sta “obsodila protiustavni in nezakoniti poklicni linč novinarke Mirjam Muženič”. Od generalnega direktorja RTV Slovenije Antona Guzeja tudi zahtevata, da tržaški dopisnici RTVS Muženičevi, “v skladu z njeno pogodbo o zaposlitvi, nemudoma omogoči opravljanje dela”. 

SNS in DNS sta v javnem pozivu Guzeju in v sporočilu za javnost od generalnega direktorja tudi zahtevala, naj poskrbi za spoštovanje zakonitosti in notranjih poklicnih pravil, ki veljajo na javni radioteleviziji. “Od trenutka, ko je Mirjam Muženič kandidirala za evropski parlament, jo je vodstvo poklicno diskreditiralo, ne da bi ji bilo v konkretnih primerih dokazano, da je kakorkoli prekršila poklicne standarde in notranji poklicni red javne RTV,” so prepričani v sindikatu in društvu. 

Kot so zapisali, je “za poklicni linč zadostovalo že samo dejstvo kandidature na evropskih volitvah. Potem, ko je o svoji nameri obvestila odgovorne, ji je neposredno nadrejeni urednik 26. marca sporočil, da ne sme več voditi in urejati oddaj ali pripravljati avtorskih prispevkov”. 

Novinarka je ugovarjala, saj njena kandidatura še ni bila vložena, zatrjujejo v SNS in DNS in dodajajo, da je 30. marca odgovorni urednik informativnih programov TV Slovenija Rajko Gerič novinarko z odredbo izločil iz informativnih programov TV Slovenija. 

“Čeprav notranja poklicna merila izrecno določajo, da delavec RTV Slovenija ne sme nastopati pred kamerami ali za mikrofoni programov RTV Slovenija oziroma opravljati uredniškega, novinarskega ali napovedovalskega dela samo v zakonsko določenem času volilne kampanje, torej šele od 8. maja,” poudarjata obe novinarski združenji. 

“Še preden bi omejitev lahko uveljavili po notranjih pravilih, je 21. aprila novinarka prejela še nekakšen sklep skupne komisije za dopisniško mrežo RTVS v tujini, ki je prepoved dela razširil še s sklicevanjem na zunanji pravni red,” pojasnjujeta SNS in DNS. 

Kot dodajata, po navedbah komisije novinarka zaradi aktivnega sodelovanja v politiki ne more več zagotoviti uzakonjenega spoštovanja načela politične neodvisnosti in avtonomnosti novinarja, “zato več ne izpolnjuje pogojev za nepristransko in objektivno opravljanje svojega dela v uredništvu informativnega programa RTV Slovenija”. 

Novinarki, poudarjajo v združenjih, so odrekli vsako možnost dokazovanja, da pri svojem poklicnem delu ni prekršila omenjenih načel, “in jo brez možnosti obrambe inkvizicijsko obsodili ter poklicno diskreditirali samo zato, ker je kandidirala na volitvah”. Odredba in citirani sklep komisije za dopisniško mrežo sta po mnenju obeh novinarskih združenj v nasprotju tudi z vsebino poklicnih meril RTV Slovenija, medijskih zakonov in zakona o delovnih razmerjih. 

V SNS in DNS ocenjujejo, da ravnanje poslovnega in programskega vodstva pomeni protiustavni poseg v delovne in osebnostne pravice novinarke, njeno diskriminacijo in z zakonom prepovedano trpinčenje na delovnem mestu. 

Kot je znano, je bila Muženičeva kandidatka LDS na letošnjih volitvah v Evropski parlament. 

Izziv novinarja Roka Praprotnika. Omogočili smo komentiranje, k odzivu pa vabljena vsa zainteresirana novinarska skupnost.

Novinarske licence

Razmislek ob dogajanjih v in okoli novinarskega poklica me je vodil k iskanju razlogov in rešitev za nastalo stanje. Razlogi so, ko govorimo o novinarstvu kot cehu, notranji in zunanji. Gredo od inertnosti in koruptivnosti v poklicu, pa vse do političnih in ekonomskih intervencij in kratkovidnosti. Kombinacija vsega skupaj je pripeljala to tega, da je novinarstvo kot profesija danes vsestransko podcenjeno in s prenizkim ugledom za poklic, brez katerega sodobna demokracija ne more obstajati. Ob nadaljevanju po trenutnem kurzu so obeti slabi.

Kako naprej, je bistveno vprašanje. Predlog, ki ga ponujam v razmislek, je ustanovitev novinarske zbornice in uvedbe obveznih novinarskih licenc za vse, ki v medijih delamo kot novinarji. V razvid medijev so torej lahko vpisani samo mediji, za katere pišejo novinarji z licencami. Kako si predstavljam takšno ureditev in nekatere posledice:

1. Novinarska zbornica ima častno razsodišče, ki odloča o kršitvah novinarskega kodeksa. Končna konsekvenca kršitve kodeksa je lahko tudi odvzem licence. Posledica spoštovanja kodeksa je dvig ugleda poklica kot takšnega, saj se učinkovito samoregulira. Častno razsodišče in njegove razsodbe dobijo praktično veljavo.

2. Licenco lahko pridobijo samo posamezniki, ki izpolnjujejo formalne (izobrazbene …) pogoje.

3. Študenti in ostali, ki želijo postati novinarji, smejo objavljati pod mentorstvom novinarja z licenco, ki je objavljen ob članku. Posledica – vzpostavi se sistem mentorstva in sistematične vzgoje mladih novinarjev. Danes sistemskega vzgajanja mladih novinarjev v slovenskih medijih ni.

4. Novinar, ki ima licenco, postane dragoceno blago in zato je zanj tudi obdržanje licence dragoceno. To ga bo sililo k dobremu in etičnemu delu. Sedanji ‘tajkunski’ argument/grožnja novinarjem, da na cesti čaka 10 takšnih, ki bodo z veseljem pisali (kaj bodo pisali ni pomembno?) za 300€, pade v vodo. Na cesti ne bo lahko najti novinarja z licenco za 300€. To daje novinarjem ustrezno samozavest, čemur sledi zavedanje o avtonomiji ali obratno. To biciklistično držo izrine na rob poklica.

5. Novinar s pridobljeno licenco se zaveda, da v tem poklicu obstaja profesionalna perspektiva.

6. Novinarji z licenco so dolžni vsako leto objaviti svoje premoženjsko stanje.

7. Propagandni izdelki, ki se predstavljajo kot novinarski izdelek (npr. Slovenski tednik, Ekspres) s podpisanimi fantomskimi avtorji ne morejo izhajati, saj ne izpolnjujejo pogojev za vpis v razvid medijev. Izdajatelj je deležen ustrezne finančne kazni.

8. Prikrito oglaševanje in ostale slabe prakse v medijih skozi novinarske izdelke so lahko učinkovito sankcionirane.

9. Novinarski poklic je nezdružljiv s katerokoli drugo profitabilno dejavnostjo (npr. dopoldan športni novinar, popoldan PR nogometnega kluba itd …)

Zagotovo bomo našli še kakšen argument za. In kakšnega proti. Predlog je v tej fazi precej nestrukturiran in nedodelan. Med argumenti proti je možnost še večje inertnosti poklica. Za sprejem zakona o novinarski zbornici bi bilo treba dobiti politično podporo, kar je lahko dvorezen meč … Potrebno bi bilo tudi prehodno obdobje, ko bi zbornica (na njihovo pobudo) vsem, ki danes delajo v medijih kot novinarji in bi svoje novinarsko delo izkazovali s prispevki v zadnjem letu, podelila licence, tudi če ne izpolnjujejo formalnih pogojev (izobrazba …). Od te točke pa bi podeljevanje licenc potekalo po predpisanem postopku. Urediti bi bilo treba tudi prenehanje/zamrznitev veljavnosti licence, če določen čas nekdo ne objavlja novinarskih prispevkov …

Tako. Svoj predlog dajem v javno razpravo s ciljem, da poiščemo čim boljšo rešitev.

Rok Praprotnik

Včerajšnje Odmeve (5. 12. 2008) z voditeljico Rosvito Pesek si bomo zapomnili po obisku svetega Miklavža s parkeljni. Zelo dobesedno – z bogato delegacijo je na njeno močno začudenje prikorakal v studio. Kot vse kaže, so otroški program v javnem zavodu zdaj »ad hoc« raztegnili v pozne nočne ure (22.30). Čeprav Odmevi sicer »vsak delavnik ob 21.50 ponudijo sveže večerne novice ter analize najpomembnejših dogodkov dneva, ozadja dogodkov in pojavov, prikrite podrobnosti in nove plati vznemirljivih zgodb.«

Srečanje med Peskovo in svetim Miklavžom (glej konec oddaje) je bilo prisrčno. Slednji se je pridušal, da so angelčkom pač znižali honorarje, parkeljni pa itak delajo zastonj. Še sreča. A praznih rok ni prišel. »A ste tudi meni kakšno darilce prinesli,« je hlipnila Peskova in dodala tisti »A hudiček nam ga je prinesel«, ko je sveti Miklavž že pomolil debel listič papirjev, na katerem je pisalo »Novi zakon o RTV Slovenija«. In še: »O, budilka?,« je Peskova glasno znova fingirala začudenje. »A to je zato, da bomo vedno na preži za novimi informacijami?«, je za vsak primer preverila.

Spodobi se, da tudi mi podarimo kakšen snopič darila. Pravzaprav celotnemu jeklenemu kolektivu RTV Slovenija, ki se tako neomajno trudi za pravo stvar. Žal nismo povabljeni v studio. Celoten snopič, povzet po tem blogu, je dostopen tukaj (71 strani), spodaj le kratek povzetek:

The best of 2006-2008

Okoli 60 programskih, novinarskih in profesionalnih kršitev in »kiksov« na RTV Slovenija (izbor)

Kršitve novinarskih in profesionalnih standardov vsebujejo v glavnem primere delovnih suspenzov, šikaniranj, cenzure, političnih pritiskov, pristranskosti, posege v programsko vsebino, skratka obsegajo, govorijo in zadevajo: delovni suspenz Vide Petrovčič, uvedbo novih »uravnoteženih« političnih komentatorjev, izbris oddaje Pod Žarometom, sovražni govor in rasizem v programih, ukinitev naročnine Mladine v MMC RTVS, netoleranco v oddaji Piramida, cenzuro in prirejanje vesti o ugotovitvah monitoringa RTVS, uredniški poseg v poročanje o dogodkih v Ambrusu, nedovoljeno sponzoriranje oddaje Piramida, umik oddaje Hri-bar iz arhiva, nekonkurenčno ravnanje RTV hiše glede odkupa filmov, soodločanju ministra Rupla, kdo bo gost v oddaji RTVS, delovnem suspenzu novinarja RA Slovenija Roberta Škrjanca zaradi poročanja o aferi Sova, ocen tujih organizacij o vpletanju RKC v TV oddaje na RTVS, odpovedi pogodbe novinarki Nataši Štefe (»Janša kot pes«), razrešitev urednika Vala 202, prirejanje novic o tem, inkriminiranem nastopu novinarke Mojce Pašek na drugem mediju, novinarskih načelih novinarja Vladimirja Voduška glede afere o dogovarjanju o incidentih, poskusu vpeljave kodeksa ravnanja, bizarne zahteve snemalcev RTVS, intervencijah direktorja radia, ki rešuje čast SDS v kvoti gostov oddaje, napovedano tožbo honorarnih novinarjev, odstavljanju urednika »Studia ob 17« Sandija Freliha, profesionalnem standardu vodenja Vročega stola, spornem oglaševanju pirotehnike v osrednjem dnevniku in Odmevih, cenzuri za g. Janeza Janšo spornih dogodkov, poročanju Voduška o aferi Vodušek, programskem čiščenju nekaterih oddaj, anketnih zmagah na Valu 202 Anžeta Logarja (SDS), fantastičnih rezultatih SDS in Janše v Vročem stolu, poročanju tujih kritičnih prispevkov o stanju medijev v Sloveniji v Odmevih, kompromitaciji društva Liberalna akademija, kršitvi kodeksa novinarjev v primeru poročanja o družini Strojan, odklanjanju kandidata za urednika Franca Jurija iz razloga »starosti«, cenzuriranih vesteh o anketnih manipulacijah, favoriziranju določenih vsebin (ZNP) proti drugim (novinarska peticija), znova računalniških manipulacijah v oddaji Vroči stol in kasneje na MMC RTVS, cenzuri gostov v oddaji Odmevi, urednikovanju in vmešavanju v odločitev novinarja v oddaji Omizje (Mojca Pašek), cenzuri poročanja o aferi Vodušek (napad na ženo), ukinjanju programa ARS in šikaniranju odgovorne urednice Vilme Štritof, nenadni uvrstitvi predvajanje oddaje »Resnica o Patrii« po želji premierja na program, potiskanju oddaje Hri-bar v pozni nočni čas, nespodobnih dvomih v profesionalnost finske nacionalne televizije s strani odgovornega urednika Geriča, nepredvajanju oddaje Maria in cenzuri »ironičnega« konteksta te oddaje v programu RTVS, komercializaciji in turbo vsebinah RTVS, uvajanju vedeževalskih vsebin v programe, samooklicanih predstavnikih ZNP v programskem svetu RTVS, grožnji s suspenzom uredniku oddaje Hri-bar Bojanu Krajncu in »posredovanju« Silvestra Šurle, agoniji in peticiji novinarjev MMC RTVS, ki g. Igorja Pirkoviča obtožujejo cenzure, šikan, neznanja in odsotnosti z dela, nepremišljene uvedbe telenovele Strasti v termin namesto risank iz razloga gledanosti, skrivanja in prikrivanja podatkov o gledanosti, kar je v nasprotju s statutom RTVS.

Zgodovina Večera (vsaj) od leta 2003 do danes. V tako rekoč prvi osebi, izpod peresa bivšega Večerovega novinarja Boruta Mekine, za časopis, v katerega piše zdaj. Povzemamo po Mladini, spodaj odlomek:

Ko je Janševa vlada najbolj pritiskala na medije, s(m)o imeli v Večeru zbor novinarjev za zborom novinarjev. Na enem od teh je vodstvo sporočilo, da je heca konec. Če se bo Večer upiral politiki, je bilo sporočeno, »nas bodo prodali«. Medtem ko so novinarji Dela kričali, se je v Večeru vzpostavila nekakšna notranja, miroljubna koeksistenca z oblastjo, ravno zaradi grožnje, da bo Večer izgubil samostojnost. Tudi opozorila Večerove analitične službe, ki je ugotavljala povezanost pogostega pojavljanja Janeza Janše na naslovnicah časopisa s padcem prodaje, niso pomagala. Borisu Jaušovcu, bivšemu uredniku Večerove priloge V soboto, ki je začel v slavnem Bunkerju zbirati cenzurirane članke, je vodstvo zagrozilo z disciplinskimi ukrepi. Od zunaj je Večer slavil Janšo, od znotraj je bila v zraku grožnja, da bo prišel v last Dela, da bo prodan na tuje ali celo Klimi Petek. Novinarji in uredniki so poskušali razmišljati strateško.
Danes je verjetno vsem jasno, da se strateško razmišljanje novinarjev ob kooptaciji z Janševo oblastjo ni izplačalo. Očitno je, da namerava Pivovarna Laško Večer prodati najboljšemu ponudniku - in ta bo po vsej verjetnosti prišel iz tujine. Scenarij je že napisan: ko je Šrot razkril sporno in očitno nezakonito lastništvo časopisa, je od državnih institucij zahteval, da mu zaukažejo odprodajo. S tem je rešil svojo moralno dilemo. Šele sedaj se je oglasil Večerov aktiv novinarjev in Delov nakup mariborskega časopisa označil za sovražnega. Ugotovitev novinarjev, da dnevnik Večer »nikakor ni kompatibilen z dnevnikom Delo, saj sta na medijskem trgu nesporno konkurenta in torej gospodarska računica za obstoj obeh časopisov ni prav jasna,« prihaja veliko prepozno, ker so lastniške povezave med njima znane že od leta 2003, od maja 2007 pa se razmerja niso več bistveno spreminjala.
Večer je s tem dosegel dno. Osrednji medij severovzhodne Slovenije so lastniki sprva povozili gospodarsko, nato pa še moralno in politično. Morda je zato odprta le še pot navzgor. A pogoj za to je novi lastnik, predvsem takšen, ki bo časopisu vrnil ugled in ne le kup denarja laški pivovarni. In če laščani poslanstva medijev ne razumejo, kot trdijo v Večeru, bo pri iskanju primernega lastnika nujna tudi dejavnejša vloga Večerovih urednikov in novinarjev.

Na tedniku Mag so posneli radijsko reklamo za novo številko in jo ponudili v oglaševanje (tudi?) RTV Slovenija. Pa se je zataknilo. Podobno kot v prejšnji številki tudi v novi secirajo stanje na javni RTV. A glej ga zlomka, radijski oglas za Mag vsebuje problematičen stavek »nadaljujemo tudi zgodbo o javni RTV in čudnih poteh denarja pri produkciji razvedrilnih oddaj«, kar je bilo dovolj, da so zaradi »negativnih navedb« objavo oglasa zavrnili. Iz Delove hiše so nam anonimno odstopili vsebino pojasnila:

Spoštovani, obveščam vas, da posnetka z negativnimi navedbami o
Javnem zavodu RTV Slovenija (…nadaljujemo tudi zgodbo o javni RTV in
čudnih poteh denarja pri produkciji razvedrilnih oddaj) ne bomo objavljali v
programih Radia Slovenija.

Lep pozdrav
Dušan Remškar

Dopis avtorja dveh knjig o slovenski trgovini z orožjem, Matjaža Frangeža, z vprašanji bivšemu predsedniku vlade, poslan med drugim tudi medijem, je ostal povsem medijsko ignoriran, kot so nas opozorili. Objavljamo ga spodaj.

Vlada Republike Slovenije
Kabinet predsednika Vlade RS
g. Janez Janša
Gregorčičeva ulica 25
1000 Ljubljana

15. november 2008

Spoštovani gospod predsednik vlade Janez Janša!

V dneh, ko razpolagate z nekoliko več prostega časa, kot nedavno, bi bilo koristno, da ga toliko, kolikor je potrebno, namenite tudi obdobju, kateremu je namenjeno tole pisanje.

Ob gotovo obojestranskem zavedanju, da – po več kot desetletju – mora nastopiti trenutek pojasnitve slovenskih orožarskih poslov z začetka devetdesetih let minulega stoletja, in ob prepričanju, da tedanjega dogajanja nedvomno ni moč razčistiti brez vašega sodelovanja, vam – upoštevaje javni interes in pravico javnosti vedeti – ob dejstvu, da ste v kritičnem času, kakor tudi danes, zasedali javno funkcijo in s prepričanjem, da je za dvig nivoja demokracije v Republiki Sloveniji, kakor tudi zavedanja vseh, ki zasedajo javne funkcije, o dolžnostih, obveznostih in odgovornostih, povezanih z zasedenjem tovrstnega mesta, postavljam naslednja vprašanja:

1. Kako komentirate vsebino poročila druge parlamentarne preiskovalne komisije, ki je preiskovala orožarske posle, (glej Kaj nam pa morete!2, strani: 690-696; strani v nadaljevanju navedene zgolj v oklepaju) – komisija je poročilo sprejela – v katerem, denimo o domnevno celovitem poročanju Predsedstvu RS o orožarskih poslih, preberemo, da »nobeden od obeh ministrov pa ni predsedstva informiral o prodaji orožja in streliva. Edina informacija so bile omenjene kompenzacije, za katere pa ni bil povedan niti obseg«, nadalje: »cene orožja in streliva so bile različne, določala pa sta jih takratni obrambni minister ali pa predstojnik Varnostnega organa ministrstva za obrambo,« med sklepnimi ugotovitvami komisije pa npr. še: » Orožje, oprema, strelivo in minsko-eksplozivna sredstva so se prodajala: za kompenzacije; za gotovino; za nakazila v tujino na osebne račune udeležencev ali na račune podjetij v tujini«?

2. Prosim, da pojasnite, kako to, da v dopisu MORS z dne 06. 08. 1993, ki ste ga podpisali in posredovali MNZ, navajate zgolj devet izdanih dovoljenj za tranzit (179-189), saj kaže, da jih je bilo v istem časovnem obdobju izdanih še nekaj (190-196).

3. Kako komentirate navedbe, zapisane v uradnih zaznamkih VOMO o pogovoru z Ludvikom Zvonarjem in Elom Rijavcem (24, 27 in 28), kjer preberemo: »Poleg zabojnikov s tem orožjem (uradnih pet pošiljk za RS, op. M. F.) je vedno prispelo še nekaj zabojnikov za kupce iz Hrvaške in BiH. Tudi ti so bili odpeljani iz Kopra, in sicer na podlagi ustreznih dokumentov za tranzit. Dokumente je podpisal Janez Janša, ki je bil tudi navzoč pri vseh prevzemih orožja,« »Rijavec je navedel, da sta vse posle v zvezi z odprodanim orožjem interesentom v južnih državah izključno vodila direktor VI. uprave Andrej Lovšin in načelnik obveščevalnega oddelka Anton Painkiher.« »Kontejnerji so se odprli, izločilo se je orožje in opremo, ki je bila namenjena za potrebe slovenske vojske, ter se poklicalo ministra Janeza Janšo, ki je osebno pregledal vsako tako prispelo pošiljko. Običajno je vsaka ladja ob naročeni količini orožja za potrebe slovenske vojske, ki je tvorila približno 10 % celotnega tovora, pripeljala še 90 % za slovensko vojsko nezanimivega orožja in opreme (kalašniki kalibra 5,45, pištole Makarov, uniforme, čelade ipd.), ki so jo imenovali balast in so jo pozneje odprodali kupcem v južni državi.« »Količino orožja in opreme, ki so jo imenovali balast, je osebno odrejal v nadaljnjo prodajo minister Janez Janša. Vse operativno delo v zvezi s tranzitom, zavarovanjem prevoza in pobiranjem denarja pa je, kot ve, opravljala VI. uprava MORS. Kam je šel na ta način pridobljeni denar, Rijavec ne ve«?

4. Ker iz različnih dokumentov jasno izhaja, da so posamezni delavci MORS v času, ko ste bili minister, razpolagali z velikimi gotovinskimi zneski, vas prosim, da pojasnite, v katerih dokumentih so ti gotovinski prihodki evidentirani, kje je knjižena morebitna poraba teh sredstev za potrebe oboroženih sil in kako so bile v računovodskih evidenca MORS (ali proračunu) evidentirane morebitne razlike.

Iz uradnih zaznamkov namreč izhaja, da naj bi v času, ko tudi zaradi nekega dolga MNZ dobavitelj ni želel dobaviti raket, tedaj nujno potrebnih za obrambo domovine, za pokritje primanjkljaja na MORS razpolagali z zadostnim zneskom, in sicer v gotovini. Kot lahko preberemo v UZ VOMO (28), naj bi šlo za 24 milijonov nemških mark. »Minister Janez Janša naj bi sicer imel potrebno gotovino, pa je ni hotel dati.« Iz istega UZ izhaja, da »so za pokritje poiskali sredstva v različnih podjetjih v Sloveniji ter tako zbran denar prek firme SCT v tujini nakazali prodajalcu. Kot ve, je MNZ višek orožja s pomočjo Janeza Janše odprodal kupcem na Hrvaškem, ti pa so nakazali plačilo na omenjeno firmo, ki je pokrila devizni primanjkljaj MORS pri prodajalcu. Prav tako mu je znano, da je del orožja za svoje potrebe od tega kontingenta dobila tudi obramba.« V tej zvezi sprašujem še: kako, kdaj, v kakšnem znesku in iz katerega vira je bil poravnan morebiten tako nastali primanjkljaj podružnice slovenskega podjetja v tujini?

Prav tako lahko na podlagi bančnih potrdil avstrijske banke ugotovimo, da je 17. septembra 1991 predstojnik VOMO očitno v gotovini vplačal kupnino za 21 osebnih avtomobilov, v skupni vrednosti 6,956.760 ATS oz. 9,923.981 DEM. Od kod šefu obveščevalne službe MORS skoraj deset milijonov nemških mark gotovine?

Iz primopredajnih zapisnikov (273-275) izhaja, da je v dneh med 4. in 16. aprilom 1992 delavec MORS od delavca MNZ prejel skupno 3,3 milijona ameriških dolarjev. Kje je knjižen oz. evidentiran ta gotovinski prihodek MORS?

5. Kot je razvidno iz dopisa VOMO z dne 08. 12. 1993 (583), vas je predstojnik vojaške obveščevalne službe obvestil, da Martin Božidar Njavro ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa pooblaščene uradne osebe in posledično službene izkaznice, »ker nima opravljenega izpita za pooblaščeno uradno osebo; ker formalno ni v sestavi Uprave za varnostne zadeve MORS, niti njenih organizacijskih enot v PŠTO.« Zato sprašujem, kateri predpis je predstavljal pravno podlago, da ste podpisali izkaznico, ki je izdana bila 9. 12. 1993, in sicer pod zaporedno številko 094.

6. Na podlagi odločitve katerega organa in kakšni pravni podlagi je bilo v juliju 1991 na področju Kočevske Reke izvedeno urjenje paravojaške enote, pripadnikov stranke HOS? Kdo je bil izvajalec urjenja?

7. Ali nameravate preklicati vaše izjave o lastništvu in namembnosti v juliju 1993 na mariborskem letališču ‘odkritega’ orožja, sploh, ker je druga parlamentarna komisija, ki je preiskovala orožarsko afero, v vmesnem poročilu zapisala ugotovitev, da je »bilo orožje nesporno last Bosne in Hercegovine,« »da so bile še manj utemeljene domneve o mariborskem orožju, ki naj bi bilo dekonzervirano in pripravljeno za vojaški udar zoper obstoječi ustavni red« (687) in da lahko komisija z gotovostjo trdi, »da je za orožje med humanitarno pomočjo vedel takratni direktor VIS-a dr. Miha Brejc« (686)?

8. Ali so navedbe v vladnem poročilu o prejetih sredstvih od prodaje orožja v letih 1991-1993 (221-223), poslanega v DZ RS 03. 08. 2000, ko ste bili obrambni minister, skladne z vašo izjavo: »če sprašujete, ali smo orožje prodajali za gotovino, je moj odgovor da,« podano konec leta 1999, predvsem, ker v poročilu gotovinsko poslovanje ni omenjeno?

9. Ali se zavzemate za umik oznak zaupnosti s celotne zbirke, s katero v tej zadevi razpolaga Državni zbor RS?

Preberi preostanek članka »

Poziv k umiku groženj s sankcijami uredniku Hri-barja Bojanu Krajncu, ki ni bil dovolj zanimiv (pustimo solidarnostno gesto do so-novinarja ob strani) niti za Delo, Dnevnik, Večer, RTVS, in še in še…. Našteli smo objavi na Vesti in STA:

Odprto pismo javnosti

Za umik prepovedi programske vsebine in sankcij proti uredniku oddaje Hri-bar

V zadnjih letih so se primeri pritiskov na novinarje, vmešavanje v njihovo delo, delovni suspenzi in grožnje na javnem zavodu RTV Slovenija, nemalokrat prepoznavno motivirani politično, namnožili do te mere, da jih javnost malodane sprejema kot samoumevne. Zato niti ne moremo reči, da kličejo po temeljitem premisleku in postavljajo pod vprašaj neodvisnost zavoda, temveč takšno stanje vedno znova potrjujejo.

Oglašamo se glede enega zadnjih primerov. Spodaj podpisani protestiramo proti prepovedi programske vsebine v oddaji Hri-bar, do katere je prišlo, ko se je odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla pritožil pri odgovornem uredniku razvedrilnega programa na RTV Slovenija zaradi domnevne žalitve. Na njegovo zahtevo je sicer prišlo do umika, a tudi do vnovične vrnitve te vsebine (lika »reporterja Surle«), vendar urednik še vedno deluje pod zagroženo sankcijo suspenza. Spomnimo, da si je pred kratkim tudi pritožnik premislil in se o razlogu svoje pritožbe nepričakovano izrekel zelo pohvalno (»Izjemno sem počaščen z reporterjem Surlo«).

Ne glede na umik in pritožbo pa postopanje odgovornih na RTV Slovenija nakazuje na kršitev medijske avtonomije in pravne varnosti posameznika. Sankcije proti uredniku (ali novinarju) bi pomenile kršitev 20. in 21. člena zakona o medijih, ki pravi, da se novinarju zaradi izražanja mnenj in stališč ne sme poslabšati njegov položaj v uredništvu. Uredniku Bojanu Krajncu je zagroženo, da bo zaradi neupoštevanja programskih standardov suspendiran z dela. Toda programski standardi po sebi ne vsebujejo postopkov izvedbe za ugotavljanje, kaj je vsebina kršitve in še manj, kakšna naj bo ustrezna kazen. Zato je postopek proti uredniku nevzdržen v smislu medijske in obenem pravne zakonodaje.

Da ne bo nesporazuma, ponovimo, da je lik »reporterja Surle« bil prepovedan, ne pa tudi povsem umaknjen. Ker se lik znova pojavlja, se ustvarja napačen zunanji vtis, da so se stvari normalizirale. Toda grožnja s sankcijo je še zmerom aktualna. In ker prepoved še vedno velja, lik pa se kljub temu pojavlja, se lahko vsak hip uresniči napovedani disciplinski postopek proti njemu. Dokler odgovorni urednik razvedrilnega programa ne umakne svoje zahteve, bo veljalo, da Bojan Krajnc z vsako oddajo zavestno »ruši hierarhično strukturo RTVS«, kot so se izrazili v pojasnilu vodstva.

Podpisani zato pozivamo vodstvo RTV Slovenija, da nemudoma umakne nedopustno prepoved in s tem pravno nevzdržne obtožbe zoper urednika oddaje, s čimer bo dokazalo, da mu je še mar za novinarsko avtonomijo in prostor za neokrnjeno satiro v svojih programih.

Podpisniki:

Dr. Boris Vezjak, Filozofska fakulteta v Mariboru

Dr. Marko Milosavljević, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani

Dr. Sandra Bašić Hrvatin, Fakulteta za humanistične študije v Kopru

Brankica Petković, Mirovni inštitut

Dr. Jože Vogrinc, Filozofska fakulteta v Ljubljani

Dr. Vlado Miheljak, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani

Dr. Igor Ž. Žagar, Fakulteta za humanistične študije v Kopru

Dr. Ksenija Vidmar Horvat, Filozofska fakulteta v Ljubljani

Mag. Gorazd Kovačič, Filozofska fakulteta v Ljubljani

16. 11. 2008

O zapletu smo pisali tukaj, objavljamo zapisa na Delo.si in poročilo STA.

(1)

Štiriindvajset novinarjev multimedijskega portala nacionalne televizije (MMC) se je podpisalo pod protestno pismo, v katerem vršilca dolžnosti odgovornega urednika Igorja Pirkoviča obtožujejo, da posega v delo novinarjev, jim grozi, češ »priložnost bomo dali drugemu«, in se premalo ukvarja z internetnim portalom.

»Posegal sem premalo,« meni Pirkovič, »saj je imel programski svet RTV veliko pritožb na vsebino MMC.« Izjave, da bodo novinarje nadomestili z drugimi, zanj sploh niso grožnje. »Če nekdo slabo dela, to ni grožnja, ampak delovna obveza.« Pravi, da se vsi novinarji z vsebino pisma ne strinjajo niti ga niso prejeli v podpis. »Vsaj tisti ne, ki razmišljajo drugače, s svojo glavo.« Avtorju pisma pa »iskreno odpuščam in mu v Kristusovem nauku želim vse dobro in mu nastavljam še drugo lice«, je še dejal Pirkovič.

Preberi preostanek članka »

Na isti okrogli mizi Politussa je novinar Dnevnika Rok Praprotnik med drugim izzval dr. Mateja Makaroviča, da pove, s kakšnimi ambicijami in intencami je sodeloval v brezplačnih projektih vladajoče stranke SDS, recimo v Ekspresu, jih pozdravil kot »nove medijske projekte« in v njih z največjo izkazano identiteto sodeloval.

Njegov odgovor, povzet po Vesti, je indikativen. Na tem blogu smo že poskušali povedati, na katera vprašanja bi imel dolžnost odgovoriti, če želi ohraniti dostojanstvo nevtralnega medijskega presojevalca. Njegovi odgovori Praprotniku in Markešu so bili začudujoče plehki. A izsiljeno takšni:

a. Makarovič trdi, da njega ne zanima, kakšni lastniki stojijo za brezplačniki, da ga to »ne vznemirja« in »ne obremenjuje«. Takšna vprašanja so po njegovem nepomembna. Celo več: tudi za Delo pravi, da ga ne vznemirja, kateri Kolonel je stal za njim in da dolgo nismo vedeli, kdo je zares lastnik Dela. To so tri sporne trditve: prvič, nevznemirjenost (upajmo, da ne »ataraxia«) je za nekoga, ki se profesionalno ukvarja z mediji, dela medijske analize po naročilu vlade in komentira medijsko lastništvo, naravnost škandalozna. Drugič: ni res, da Makaroviča ni vznemirjalo lastništvo medija – to je razbrati tudi iz njegovih javnih izjav. In tretjič: že mogoče, da je bilo lastništvo Dela prikrito, toda v primeru brezplačnikov je bilo lastništvo »sfabricirano« z določenim namenom, podobno kot tudi financiranje, ki pa v primeru Delu ni prav nič prikrito. Razlike so očitne.

b. Makarovič trdi, da vsak medij mora imeti pravico, da obstaja. Ob tem polemizira z neimenovanimi posamezniki, ki bi menda fantomske brezplačnike najraje prepovedali, kar ima za nedopustno cenzuro. Njegova obrambna strategija temelji na strašilu – namesto da bi odgovarjal na vprašanje lastništva, novinarstva in novinarskih standardov, sprevrača dilemo na neko generalno vprašanje.

c. Makarovič trdi, da ga ne vznemirja, kdo piše v te časopise, tudi če je anonimen. Po njegovem se tudi drugje novinarji ne podpisujejo pod svoje izdelke, s čimer želi povedati, da fantomski novinarji zanj niso težava.

d. Makarovič trdi, da stoji za svojimi kolumnami in odgovarja le za zapisano v njih. S čimer želi povedati, da ga preostala vsebina ne vznemirja.

e. Makarovič trdi, da doslej nobenega medija, ki ga je povabil, ni zavrnil. In ker so ga povabili v brezplačnik, je vanj pač pisal. Če bi ga povabili v kakšen neonacistični časopis, bi torej očitno storil isto.

Sicer pa se je o teh dilemah že pisalo, Makarovič pa na okrogli mizi znova ni povedal nič o tem, ali obžaluje svoje aktivnosti, še manj se je upiral trditvi Praprotnika in Markeša, da za gverilskimi brezplačniki, v katerih nastopa, stoji Janševa stranka. Spomnimo na tole:

Veliko vprašanj, še zlasti za medijskega strokovnjaka, ki si želi kakovostnih medijev. Resnici na ljubo je na nekatera Makarovič pred novinarji že moral odgovarjati. Igra skrivalnic je tekla takole: pravi, da ni vedel, kako dolgo bo izhajal Ekspres, da njegove ekipe »ne pozna«, da je komuniciral le z odgovorno urednico po elektronski pošti, da domneva, »da gre pri piscih za mlajše in še neuveljavljene avtorje, kar seveda sploh ni slabo«, da je prepričan, da »ime avtorja ni jamstvo za kredibilnost« in da se je treba zanašati na »avtoriteto argumentov« in ne na »avtoriteto konkretnih oseb«. In še nekaj sociološke soli je dodal, da zakrije sledi sramote: »V tradicionalnih družbah je pomembno predvsem to, kdo je nekaj povedal, v modernih pa, kaj je bilo povedano.« No ja, v tem zapisu poskušam slediti zapovedim moderne družbe in se zadržati glede tradicionalne, če uporabim njegov žargon. Sicer ne pričakujem, da bom na postavljena vprašanja prejel pojasnila, želim pa, da mu jih slovenski novinarji, ki se nenehno pulijo za njegovo mnenje o politični in medijski sceni, vsaj mimogrede postavijo. S tem bodo dokazali dvoje: da izbirajo med tistimi oblikovalci javnega mnenja, ki so verodostojno objektivni in da jih ne vabijo po profesionalno smrtonosni liniji uravnoteževalskega kriterija v smislu »povabimo enega levega pa enega desnega, Janševega strokovnjaka«.
Makarovič je v svoji topli dobrodošlici Ekspresu vanj zapisal tole: »Upam pa si verjeti, da gre za korake, ki so sicer majhni, a vsaj namenjeni v pravo smer.« Zmotil se je, »Prava smer« izdaja Reporter, Ekspres je izdajal »Zame-tek«. Ne dvomimo, da sta oba na pravi poti (tako kot Slovenija), le da se je pot drugega nenadoma iztekla. Je zdaj začutil kakšno potrebo, da bi se imel za žrtev, ki so jo prevarali? Ali da bi obžaloval nenaden konec »majhnih korakov«? Nič od tega. Je torej Makarovič instrumentaliziral ali bil brez protesta hote instrumentaliziran? Videti je, da drugo zagotovo, in le upam lahko, da razni eksperti in oblikovalci javnega mnenja svoje akademske časti in ugleda niso prodali za majhne strankarske denarce. Kajti potem so največja žrtev med vsemi, večji kot anonimni »novinarji« ali najeti odgovorni uredniki in direktorji.

Na Multimedijskem centru RTV Slovenija vre. V.d. odgovornega urednika Igor Pirkovič, ki v prostem času piše himne stranki SDS, se gre cenzuro, pravijo zaposleni, ga ni na delu, se ukvarja z MMC-jem 10 minut na dan (!), posega v avtorsko delo novinarjev, ne razume narave spletnega dela in samovoljno umika objavljene vsebine.

Podpisani sodelavci na MMC se pritožujejo, ker jih vodstvo ignorira in ne odgovarja na njihova pisna vprašanja. Še en dokaz v nizu vseh, da na RTV peščica ljudi samovoljno ureja stvari proti volji zaposlenih, z vmešavanjem v njihovo delo, s cenzuro in proti vsem pravilom novinarskega ravnanja.

Objavljemo celotno pismo: (1, 2).

Vprašanje člana programskega sveta RTVS s predlogom, da se umaknjeni lik reporterja Surle vrne na TV ekrane, zveni takole:

S takšnim postopanjem odgovorni na RTV Slovenija škodujejo izvajanju programske vsebine (kar so gledalci gotovo opazili in se čudijo, po kakšnih merilih se nekatere vsebine umikajo), obenem pa posledično tudi na programski svet RTV Slovenija, ki bdi nad njimi in njenimi standardi. Vodstvo RTV Slovenija zato sprašujem, kdaj se bo do ravnanja odgovornega urednika ogradilo in uredniku oddaje Hri-bar dovolilo, da lik »reporterja Surle« kot umaknjeno vsebino ponovno vrne vanjo? S tem bo popravilo napako grobega posega v avtonomijo novinarskega in uredniškega dela. Hkrati sprašujem, kdaj bodo odgovorni umaknili pravno nevzdržne obtožbe (ali grožnje) uredniku Bojanu Krajncu?

A je čisto odveč. Novinar Silvester Šurle, ki se je najprej pritožil, je povsem spremenil mnenje. Za MMC RTVS je namreč pozdravil lik reporterja Surle, zato so podani dobri razlogi, da v Hri-barja nemudoma vrnejo izgubljeni lik. Celo več, ker Šurla pravi, da mu Surla v ničemer ni podoben, s tem dodatno eksplicitno priznava, da do žalitve ni moglo priti. Podlaga za žalitev je namreč »prepoznanje«. Tole je dejal Šurla:

Lik reporterja Surle je imel izjemno pozitiven vpliv na prepoznavnost pred petimi meseci ustanovljene revije Reporter. V znak zahvale za brezplačno reklamo bom scenaristu in voditelju oddaje Hri-bar Bojanu Krajncu in Sašu Hribarju v naslednjih dneh poslal pet litrski sodček laškega piva.

Oziroma:

Izjemno sem počaščen z reporterjem Surlo. Vse do njegove uvedbe nisem vedel, da sem tako pomemben, pa čeprav Krajnc in Hribar javno izjavljata, da mi reporter Surla ni v ničemer podoben. S slednjim se popolnoma strinjam.

Organizacija Novinarji brez meja vsako leto izmeri stopnjo medijske svobode v državah sveta. V letošnjem poročilu je Slovenija padla za 8 mest. Novinarji Demokracije se pod sliko zapisa sprašujejo, če bo »tudi tokrat kriva vlada«. Seveda znova branijo svojo, Janševo vlado. A brez potrebe: Janševa vlada je leto nazaj aktivno ignorirala poziv iste organizacije Novinarji brez meja, pa še kakšne druge, da ustanovi komisijo, ki bi preučila stanje v slovenskih medijih. Novico povzemamo po STA (via Demokracija):

Islandija še naprej ostaja država z najvišjo stopnjo medijske svobode, Slovenija pa je od lanskega mesta zdrsnila za osem mest in zaseda 30. mesto med 173 ocenjenimi državami. Tako v svojem poročilu o stopnji medijske svobode ugotavlja organizacija Novinarji brez meja, ki opozarja, da je vojna za medijsko svobodo največja grožnja.

Islandiji na lestvici držav z najvišjo stopnjo svobode medijev na prvem mestu delata družbo še Luksemburg in Norveška, sledijo pa Estonija Finska in Irska. Vse države sedemindvajseterice so se letos uvrstile do 60. mesta, med njimi pa je najslabše ocenjena Bolgarija, ki zaseda 59. mesto. Za Slovenijo na 30. mestu so se izmed držav članic EU znašle še Ciper, Francija, Grčija, Španija, Italija, Poljska in Romunija. Sosednja Hrvaška je nekoliko poslabšala lansko uvrstitev in zasedla 45. mesto.

Organizacija, ki spremlja stopnjo medijske svobode v svetu, ob tem ugotavlja, da medijski svobodi največjo grožnjo predstavlja vojna in ne revščina. Ob tem v svojem letnem poročilu posebej izpostavlja Kitajsko, ki tudi v tem letu še vedno, kljub olimpijskim igram v Pekingu in močnim pritiskom s strani drugih držav, ni izpustila kitajskih oporečnikov.

Zadeva ni niti malo smešna, kajti kot beremo, naj bi vodstvo od urednika oddaje Hri-bar zahtevalo umik karikaturnega lika iz njegove oddaje, sicer bo sledil suspenz. Na kakšni podlagi? O zapletu celovito v novem Magu:

Ljubljana - Ustvarjalci satirične oddaja Hri-bar so očitno klonili pod pritiskom novinarja Silvestra Šurle in vodstva nacionalne televizije, saj so reporterja Surlo začasno preimenovali v reporterja Šnoflo. Tako so, kot kaže, ostra nasprotovanja Šurle in zagroženi postopki zoper urednika oddaje Bojana Kranjca obrodili sadove. Če satira ne sme biti satirična, potem bi bilo bolje, da oddajo ukinejo in za to prevzamejo odgovornost.

Po prvem “vklopu” reporterja Surle v oddajo Hri-bar pred tremi tedni je novinar Reporterja Šurla ostro protestiral zaradi uporabe njegovega lika v oddaji, češ da žali njega in njegovo novinarsko delo. Zato se je obrnil na vodstvo Televizije Slovenija, ki je razumelo njegove tegobe. Da imata vodstvo in Šurla enak pogled na reporterja Surlo, najbrž ni presenetljivo, saj sta politično kompatibilna. Tako se je vrh javnega zavoda odločil, da uredniku oddaje Bojanu Kranjcu ukaže umik lika, scer naj bi sledile sankcije. Svojo odločitev so zapakirali v obrazložitev, da gre za kršenje programskih smernic RTV Slovenija. Ker ustvarjalci Hri-barja temu niso prisluhnili, so Kranjcu zagrozili, da bodo uporabili vsa sredstva za umik lika reporterja Surle. Kranjc je o grožnjah obvestil Društvo novinarjev Slovenije. Pravniki društva so zadevo preučili in ugotovili, da je sklicevanje na programske smernice brezpredmetno, saj dokumenti zavoda ne opredeljujejo načina vodenja postopka, možnosti pritožbe, prav tako pa niso določene sankcije, če so te smernice kršene. Tako po mnenju društva za postopke zoper Kranjca ni nobene podlage. Kljub temu pa so se pritiski očitno nadaljevali.

Reporter Šnofla, Ritnik in Delovič

Po dveh nastopih reporterja Surle so tako v soboto spremenili ime, kar pa je bilo v duhu oddaje satirično začinjeno. Kot je povedal Šnofla, je bilo preimenovanje nujno, ker programski standardi Radiotelevizije Slovenija ne dopuščajo uporabe priimkov tujega izvora, če za ime obstaja slovenski ustreznik. Tako je Surla postal Šnofla, generalni direktor RTV Slovenija Guzej je postal Ritnik, odgovorni urednik razvedrilnega programa TV Slovenija Petar Radović pa Delovič. Tako kot politiki so lahko pod drobnogledom javnosti tudi politični komentatorji in satira je eden od načinov izražanja stališč. Zanimivo je, da je od vseh likov, ki se pojavljajo v Hribarjevi oddaji, samo Šurla zaradi tega čustveno prizadet. Zgolj za primer naj navedemo, da je oče slovenske ustave in predsednik prve svobodno izvoljene skupščine France Bučar v oddaji označen za Bučka, vendar se zaradi tega ni nikoli pritožil, kaj šele zahteval umik lika. “Če se odločiš, da boš imel satiro, potem zadeva ne more delovati skladno s programskimi smernicami,” meni predsednik društva novinarjev Grega Repovž.

Velja omeniti, da je novo vodstvo oddajo, ki ima proračun za predvajanje v najbolj gledanem času, že enkrat premaknilo v pozen večerni termin. Zaradi izredno dolgega filma bi morala biti oddaja 25. oktobra na sporedu šele ob 23.30, vendar se Kranjc s tem ni strinjal in je predlagal, naj oddaje potem raje ne bo. Ker nas je zanimalo, ali gre za opozorilo, smo o tem povprašali odgovorne, vendar so nam zatrdili, da bo oddaja novembra spet predvajana v rednem terminu. Kranjc sicer meni, da se oddaja lahko začne tam nekje do enajstih, kasneje pa predvajanje nima velikega pomena, saj zaradi pozne ure precej gledalcev zadrema pred zasloni. Po njegovem mnenju sicer pri prestavljanju oddaje ne gre za nagajanje, temveč verjetneje za nedoslednost tistega, ki postavlja programsko shemo.

TV Slovenija konkurenca sama sebi

Da ima snovalec programske sheme svojevrsten pogled na delovanje televizije, kaže tudi umestitev nove informativne oddaje Polemika, ki je jeseni nadomestila Vroči stol. Sicer ni šlo za popolno nadomestitev, saj oddaje niso predvajali v ponedeljek ob 20. uri, ko je bil ponavadi na sporedu Vroči stol, temveč malce kasneje. Gledalci so tako lahko prvo oddajo spremljali prejšnji ponedeljek od 20.40 do 22. ure. Uvedba Polemike v programsko shemo ne bi bila nič pretresljivega, če se ne bi zavlekla v čas tradicionalne oddaje na drugem programu TV Slovenija Studia City. Očitno je nacionalka zelo samozavestna in prepričana v svojo moč na medijskem trgu, saj se verjetno še ni zgodilo, da bi kakšno “podjetje” na trgu konkuriralo samo sebi. Zanimalo nas je, kako je mogoče, da skačejo v lastno zelje - kdaj in zakaj je bila sprejeta takšna odločitev, vendar smo dobili le suhoparen odziv, da jim ni uspelo pridobiti odgovorov na naša vprašanja. Ob tem je sicer treba priznati, da se oddaja sploh ne bi mogla začeti ob 20. uri, saj je takrat ne sporedu nova domača humoristična nanizanka z naslovom Brat Bratu. TV Slovenija, ki se pritožuje, da je RTV-prispevek premajhen in jim ne omogoča normalnega delovanja, je po naših informacijah z idejnim očetom serije Brankom Đurićem podpisala pogodbo v vrednosti 1,75 milijona evrov. Televizija nam zneska ni potrdila, češ da je vsebina pogodbe poslovna skrivnost. Prav tako niso želeli govoriti o tem, kakšne obveznosti sta zavod in Đurić s podpisom prevzela. Skrajno nenavadno je, da se TV Slovenija kot javni zavod pri tem sklicuje na tajnost pogodbe. In kako naj zdaj obvezni plačniki RTV-prispevka vedo, ali so bila sredstva porabljena racionalno? Je mogoče, da je televizija ta znesek dala le za scenarij in režijo serije, katere zasnova je nekakšna kopija slavne angleške serije Samo bedaki in konji in ki temelji na črnem humorju? Zanimivo je, da se je nacionalka odločila za “sponzoriranje” takšne nanizanke - črni humor namreč ni ravno odlika slovenskih humoristov, medtem ko v vodstvu zavoda že dalj časa niso zadovoljni s satiričnim Hribarjem. V preteklih štirih letih sta bili sicer obe oddaji - Hri-bar in Studio City - trn v peti vodstvu zavoda. Odpirali sta namreč tematike, ki niso bile po volji vodstvu in politiki - ta je imela na delovanje zavoda

Brezplačna reklama

Na drugi strani pa je nacionalka pri dobrodelnih oddajah z naslovom Stopimo skupaj delala brezplačno reklamo Radiu Ognjišče. Čeprav ima Radiotelevizija Slovenija v svoji hiši verjetno dovolj kadrov za pripravo oddaj, saj oddaja kar tri radijske programe, se je televizija odločila, da raje sodeluje z omenjenih radiem. Od zaposlenih na Radiu Slovenija je mogoče slišati kritike prav na ta račun. Tudi v zvezi s sodelovanjem z Radiem Ognjišče smo poslali pet vprašanj,vendar smo prejeli odgovore le na dva.

In kakšna je celotna slika? Vodstvo nacionalne televizije sabotira vsebino lastne satirične oddaje, z informativnimi oddajami konkurira sama sebi in namesto da bi dobrodelne akcije pripravljala v lastni hiši, se raje povezuje s katoliškim radiem in mu s tem dela brezplačno reklamo. Narobe svet oziroma narobe televizija.

Na Vesti so sprožili peticijo zbiranja podpisnikov tistih, ki protestirajo proti umiku reporterja Surle iz oddaje Hri-bar. V spremnem dopisu pravijo naslednje:

Ogorčeni odjemalci električne energije zahtevamo, naj v oddajo Hri-bar na Televiziji Slovenija nemudoma vrnejo legendarnega reporterja Surlo, ki je nenadoma izginil, namesto njega pa se je prikradel neki Šnofla.

Reporter Surla je naše upanje, naš ponos. Neomajen v iskanju resnice, pokončen kot Martin Krpan. Iz dežele preganja »krivoverno to nesnago«. Reporter Surla je na pravi poti! Reporter, ki ve, da je treba pospraviti mizo, na polju pobrati stari pridelek in populiti plevel. Za vzpon na vrh ne potrebuje piramid. Reporter Surla z najlepšo in najdaljšo surlo je preprosto nenadomestljiv.

Zato Surle ne sme likvidirati noben urednik na TV Slovenija. Ne partija, niti patrija! Ne udbomafija, niti tajkuni. Ne mladina, niti starina! Reporter Surla je z nami! Mi smo z reporterjem Surlo! S podpisom boste prispevali k vrnitvi reporterja Surle na naše zaslone.

Peticijo lahko vsi, ki želijo vrnitev odpisanega reporterja Surle, podpišejo na tem naslovu.

V avtoritarnih režimih in hišah ni šale. Povzemamo iz današnega zapisa v Indirektu:

Tisti, ki so na TV Slovenija gledali sobotno oddajo Hri-bar, so lahko opazili, da se je reporter Surla, znameniti raziskovalni novinar, začasno umaknil z malih zaslonov, nadomestil pa ga je novinar Šnofla.

Surla je postal znamenit po zapletu z glavnim urednikom Reporterja Silvestrom Šurlo, ki se je prepoznal v liku in delu fiktivnega Surle in od vodstva televizije zahteval, naj Surlo umaknejo iz oddaje. Ker urednik Hri-bara Bojan Krajnc Surle najprej ni hotel umakniti iz oddaje, so se v vodstvu televizije odločili, da ga bodo suspendirali, če Surle nemudoma ne umakne iz scenarija oddaje.

Čeprav pravna služba TV Slovenija v liku Surle ni prepoznala nobenih žaljivih vsebin za dušo in telo urednika Reporterja, so se v vodstvu televizije odločili, da lahko Krajnca suspendirajo na podlagi programskih standardov televizijske hiše. Zadnjo soboto je tako vlogo Surle prevzel Šnofla, kar pa, kot pravi Bojan Krajnc, še ne pomeni, da je Surla dokončno izginil s prizorišča Hri-bara.

“Ker smo v tej oddaji upoštevali programske standarde, smo pač vse like poslovenili,” pravi Bojan Krajnc. Šurla je postal Šnofla, direktor zavoda RTV Anton Guzej je postal Ritnik, urednik razvedrilnega programa Petar Radović pa Delovič.

Prvovrstni primer poskusa cenzure v oddaji Hri-bar dobiva bizarne razsežnosti in komično dikcijo. Kot vemo, se je odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla pritožil pri odgovornem uredniku razvedrilnega programa, ker naj bi v oddaji Hri-bar lik reporterja Surle žalil njegovo ime. Zahteva umik tega lika. Argumentacija Šurle in urednika oddaje Hri-bar Bojana Krajnca, povzeta po današnjem Delu, teče takole:

Šurla:

»Moti me to, da se norčujejo iz mojega priimka, torej to, da so iz Šurle naredili Surlo,« nam je dejal včeraj. Po njegovem je surla frazem za nekoga z dolgim nosom, s čimer pa se označuje tudi lažnivce in zato da gre v tem primeru nedvomno za žalitev. Poleg tega meni, da so si lik izmislili šele potem, ko je novinarka Reporterja pisala o zaslužkih Hri-barove ekipe na predvolilnih shodih. »To je pobalinstvo, ki je očitno nastalo tudi pod vplivom omamnih substanc in hlapov laškega piva, in namerno norčevanje iz mojega uredniškega in novinarskega dela,« meni Šurla.

Krajnc:

Kranjc zahteve po umiku lika ni upošteval in je očitno tudi v prihodnje ne namerava. Kot smo izvedeli, naj bi ga »bremenili« kršitve programskih standardov, to pa bi lahko pomenilo grobo kršitev delovnega razmerja. Kranjc bo očitno vztrajal, menda dokler ga ne odpustijo. »Lik reporterja Surle je fiktiven lik. Gre za parodijo na novinarstvo, ki vidi svet kot zaroto,« pojasnjuje Kranjc in dodaja: »Njegova prihodnost je odvisna od tega, kako dolgo bo programsko vodstvo vztrajalo pri cenzuri tega lika in kako daleč bodo šli pri sankcioniranju neposlušnega urednika.« Na vprašanje, ali držijo navedbe, da bo oddaja postopoma končana, pa je odgovoril, da prizadevanja za to trajajo že vsaj leto in pol. »Vendar nekako ne ponikne. Je precej trdoživa in morda bo za ‘končno rešitev problema’ potrebna drugačna strategija,« nam je dejal Kranjc.

Negotovo je tudi redno predvajanje oddaje:

Je pa na sporedu ne bo 25. oktobra, ko naj bi se začela šele ob 23.30 - zaradi nenavadno dolgega filma. »Programskemu vodstvu smo predlagali, da na ta dan oddajo raje umaknejo, če ne morejo zagotoviti ustaljenega termina oddaje, ki je že tako ali tako precej pozen. Poleg tega je to oddaja, ki ima proračun prime-time oddaje in tako pozno predvajanje ne pomeni nič drugega kot metanje denarja v noč,« je pojasnil Kranjc. Oddaje ne bo niti 1. novembra, a tedaj bo večer na TVS primeren dnevu - spominu na mrtve. Kot so nam sporočili iz službe za stike z javnostjo, bo oddaja še naprej na sporedu ob sobotah, kot ponavadi, od 8. novembra naprej.

Cenzura v Hri-barju? O tem smo že ugibali, odgovor pričakujemo danes zvečer, Indirekt spremlja zgodbo takole:

Ko smo v petek popoldne, nekaj ur pred snemanjem sobotne oddaje, odgovorne na televiziji povprašali, kakšna je njihova odločitev glede omenjenega lika, so nam v službi za stike z javnostmi dejali, da verjetno do konca dneva ne bodo mogli pojasniti, ali je prišlo do zahteve po ukinitvi lika novinarja ali ne.

Pozneje so nam po elektronski pošti res poslali sporočilo, da zaradi službene odsotnosti odgovornega urednika razvedrilnega programa Radovića odgovora na vprašanje ne morejo posredovati. Kljub temu se je včeraj popoldne po hodnikih na Kolodvorski razširila vest, da je Radović po nekajdnevnem premisleku in posvetovanju z vodstvom televizije zares prepovedal lik reporterja Surle. To naj bi pomenilo, da bo sam kot urednik poskrbel, da se na zahtevo Šurle iz oddaje umakne fikcijski lik.

Ker je bil Radović službeno odsoten in se je na njegov telefon ob vztrajnem klicanju oglašala le elektronska tajnica, smo poklicali še Krajnca. Ta nam je res potrdil, da mu je Radović naročil, naj iz oddaje umakne lik Surle, ki ga upodablja Tilen Artač. “Stojim za tem, da je lik Surle parodija na iskanje zarot in nikakor na novinarja Šurlo ter da s tem nikogar ne žalimo. V oddaji bomo seveda objavili fikcijski lik Surle, ker ne kršimo nobenih predpisov, še manj pa koga žalimo,” je bil kratek Krajnc.

Na osnovi česa bi Radović lahko utemeljil svoj cenzorski poseg, torej ni jasno. Po mnenju zunanjih poznavalcev televizijskega cirkusa bi to lahko storila le pravna služba, s katero se je menda Radović tudi posvetoval, kar pa je malo verjetno. Druga možnost je, da se razloge najde v programskih standardih, ki narekujejo, kako mora funkcionirati televizija. Kaj se bo dejansko zgodilo, če urednik oddaje ne bo umaknil lika Surle iz oddaje, pa bo jasno že danes zvečer.

V modi je slikanje krvoločnih novih, še ne potrjenih oblastnikov, ki bodo izvajali kadrovske čistke. Kdo ima takšen motiv in kateri mediji pri tem sodelujejo, ni treba ugibati. Na RTV SLO so si pred časom privoščili manipulacijo z izjavo novega poslanca Zaresa Franca Jurija. Zgodbo avtor podrobno opisuje v zadnji številki Mladine (3. 10. 2008), kjer sicer replicira na zapis kolumnista Bernarda Nežmaha. Juri, ki nam je odstopil spodnje zapise, trdi, da je prispevek avtorice Irene Ulčar Cvelbar v uvodu oddaje Odmevi, 23. septembra 2008, namerno »krvoločen« in da mu je novinarka pripisala intence, ki jih sploh ni izrekel. Ker smo sami že neodvisno od tega ob predvajanju opazili isto, smo zgodbo zabeležili spodaj.

Dodatna, nekam predvidljiva reakcija je, da v oddaji Odmevi niso želeli objaviti popravka, kar lahko štejemo za eklatanten primer nespoštovanja zakona, ki po svoje potrjuje domnevo o manipulaciji. Pripenjamo najprej popravek, nato pismo Jurija, objavljeno v Mladini.

Zadeva: Zahteva za popravek objavljenega obvestila (na TVSLO 1, oddaja Odmevi, 23. 9. 2008)

Spoštovani,

V skladu s 26., 27., 28., 31. členi Zakona o medijih (Ur. l. RS, št. 110/2006 z dne 26. 10. 2006) prosim za objavo popravka objavljenega obvestila oziroma prispevka avtorice Irene Ulčar Cvelbar v uvodu oddaje Odmevi, 23. 9. 2008 (ob približno 22′16h).

Gospa Irena Ulčar Cvelbar je moji, sicer izrezani oziroma bistveno skrajšani posneti izjavi, pripisala ali jo interpretirala tako, kot je ni mogoče. V uvodu je med drugim dejala: “A dokler Pahor v Bruslju pospravlja pisarno, doma novoizvoljeni poslanec Zaresa Franco Juri že napoveduje zamenjavo vseh politično nastavljenih kadrov.”.

To ne drži, saj se je v eter pripuščena izjava glasila: “Prav primorski prostor je prostor, kjer se je zgodil eklatanten vdor vladajoče politike v gospodarsko sfero. Če mislimo na Luko Loper, na Intereuropo, ali na Hit recimo, pridemo takoj do zaključka, da so bili novi kadri izrazito politično nastavljeni. To se ne sme v prihodnosti več zgoditi. Vlada naj bi, nova oblast naj bi vzpostavila ponovno neko normalno stanje, kjer bo edini kriterij za imenovanje nadzornikov in predsednikov uprav strokovnost.”. Bistvo moje izjave - dopuščam možnost, da ni bila pravilno razumljena, je, da je po prepričanju Zaresa treba znova vzpostaviti sistem oziroma tak način imenovanja nadzornikov in predsednikov uprav, v katerem bo štela strokovnost, usposobljenost in izkušenost, ne pa politična kompatibilnost ali všečnost.

Poudarjam, da na podlagi te moje objavljene izjave tudi ni mogoče sklepati, kar je v uvodu omenila voditeljica oddaje dr. Rosvita Pesek, ko je dejala: “je znotraj zmagovitega trojčka že slišati tudi taka pričakovanja” (o političnem kadrovanju, op. av.).

TV Slovenija bi lahko objavila mojo, včeraj posneto izjavo v celoti, s čimer bi se izognili napakam v interpretaciji.

Lep pozdrav,

Franco Juri

Zares - nova politika

Pismo, objavljeno v Mladini 3. Oktobra 2008:

ZGODBA O MANIPULACIJI ALI… KAJ ČE JE NEŽMAH LETEČI SLON?

Kolumnist Bernard Nežmah je v svojem zadnjem komentarju v Mladini pod naslovom »Zanka zmagovalcev« med drugim zapisal tudi naslednje:

»Komaj dan po volitvah je že izskočil Franco Juri, ki je nonšalantno napovedal, da bo nova vlada zamenjala vse kadre, ki jih je v velika podjetja imenovala zdajšnja vlada. Kot pravi jurišnik je pozval na čistke, seveda po načelu dedemonizacije: vsi, ki so povezani z Janšo so vitezi zla, vsi, ki jih postavimo mi, so beli angeli.«

In kaj je podpisani Franco Juri v resnici povedal za TV Slovenija? Evo dobesedni zapis moje izjave v Odmevih:

» Prav primorski prostor je prostor, kjer se je zgodil eklatanten udor vladajoče politike v gospodarsko sfero. Če mislimo na Luko, na Intereuropo, ali na Hit, recimo, pridemo takoj do zaključka, da so bili novi kadri izrazito politično nastavljeni. To se ne sme v prihodnosti več zgoditi. Vlada naj bi, nova oblast naj bi vzpostavila ponovno neko normalno stanje, kjer bo edini kriterij za imenovanje nadzornikov in predsednikov uprav strokovnost.«

Kot je razvidno, je izjava predvsem namenjena novi oblasti in njenemu ravnanju v prihodnosti, ki naj ne bo takšno, kakršno si je privoščila dosedanja oblast.

Pred to mojo izjavo mi je novinarka Irana Ulčar Cvalbar samovoljno- podobno kot počne Nežmah- pripisala, da » Franco Juri že napoveduje zamenjavo vseh politično nastavljenih kadrov.«

Navedena moja izjava je tudi edina izjava o zadevi, ki mi jo lahko nekdo dobesedno pripisuje. Druga izjava, v Žurnalu istega dne, je bila interpretiran povzetek povedanega novinarju po telefonu. Novinar je poenostavljeno navedel : » Eden od prvih ukrepov, ki jih bomo predlagali, je drastično zmanjšanje nagrad nadzornikom in članom uprave ter zamenjava vseh politično nastavljenih nadzornikov s strokovnjaki«. Za Žurnal, ki –če me spomin ne vara- ni navedel moje izjave točno in v celoti, sem govoril predvsem o visokih sejninah in o potrebi po upoštevanju strokovnih meril na mesto politične pripadnosti pri imenovanju članov nadzornih svetov. Nisem napovedal zamenjave »vseh kadrov, ki jih je v velika podjetja imenovala zdajšnja vlada« (Nežmah). TV Slovenija me je nato pozvala k pojasnjevanju izjave v Žurnalu, kar sem tudi storil zelo jasno, torej z izjavami, za katerimi trdno stojim, ki sem jih izrekel in so bili objavljene v Odmevih.

In zdaj spet k Nežmahu , preprosto po njemu: ?????????? Nežmahove navedbe so očitno, podobno kot so trditve novinarke v Odmevih, skrpucalo vpijajočih neresnic, vsaj toliko, kot bi bila ugotovitev, da je Bernard Nežmah v resnici slon, ki leti. Pa tega ne bom trdil, ker za to nimam (še) dokazov in me, kljub novi poslanski vlogi, še navdihuje novinarska deontološka etika. Njega, žal, ne. Kolumnist si, v svoji trenutno zelo konformistični ihti proti stranki Zares, upa nonšalantno zapisati in objaviti nekaj neresničnega in brez dokazov. Vendar njegovi pravici, da piše neresnice, ne bom oporekal, nikogar ne bom za to tožil, tudi popravka ne bom zahteval, ne želim pritiskati na novinarsko svobodo. Naj odgovorni urednik Mladine sam presodi, ali je etično objaviti oziroma ne objaviti mojega odgovora. Janševi brezplačniki (g. Nežmah upam, da niste vi anonimni avtor tistega članka o južno-balkanskih koreninah mojega priimka v Ekspresu), so očitno deontološko raven »novinarstva« tako znižali, da so Nežmahove analize razvedrilni mačji kašelj. Naj g. Nežmah piše, kar hoče in kar ga zabava. Se ob prebiranju njegovih analiz zabavam tudi jaz.

Me vseeno zelo čudi, da je tako pronicljiv analitik nasedel manipulaciji in neresnicam, ki si jih je RTVSLO, v oddaji Odmevi, s podpisom novinarke Irene Ulčar Cveblar, privoščila na moj račun. Kljub prizadevanjem, da bi od mene iztrgali kakšno izjavo o potrebi po čistkah (bodite konkreten, bodite konkreten, navajajte imena….so me rotili iz TV, pred kamero) in kljub sestavljenih ekstrapolatov moje daljše razlage o potrebi po znižanju sramotno visokih sejnin nadzornikov, ki so v zadnjih 4 letih letele v nebo. Da o mesečni plači predsednikov uprav Luke Koper in Intereurope ne govorimo.

Le ta je realna slika privilegirane kaste in stanja v katero nas je pripeljala Janševa vladavina. Bomo stali križem rok in le prebirali Nežmahove zabavne kolumne? No, ja, tudi to je opcija…

Sicer na TVSLO so mi – kljub Zakonu o medijih in členom 26,27, 28. in 31 - odrekli pravico do popravka. Pa se ne bom pravdal, bila bi izguba časa. Tudi to je ostanek prej navedene vladavine.

Franco Juri

Koper

Z novinarji Reporterja ni šale. Žalijo na vse strani, če ne drugega zdravo pamet, sami pa ne prenesejo upodobitve like odgovornega urednika Silvestra Šurle v humorni oddaji Hri-bar. Kaj drugega kot cenzurni pritisk je to? Spomnimo, da je nedavno tega Reporter še skoval maščevanje po svojem znanem receptu in voditelju Sašotu Hribarju očital politično prostituiranje in bajne honorarje. Iz zapisa Indirekta:

Oddaja Hri-bar je edina oddaja na nacionalni televiziji, ki v svoji hiši pred začetkom sezone ni bila deležna nobene podpore.

Običajno je namreč, da se pred začetkom sezone pojavljajo plakati, reklame, intervjuji in podobne marketinške dejavnosti. Hri-baru kot eni od paradnih in avtorskih oddaj, kar je za nacionalko v zadnjih letih pravi čudež, pa poleg tega, da so ga v vodstvu javnega zavoda zapakirali v pozno nočno uro, hišni strokovnjaki za marketing niso namenili niti kančka reklame. Za razliko od Piramide, NLP in serije Brat bratu, ki so jih bili pred začetkom sezone polni vsi časopisi in televizijski napovedniki.

Edini, ki so Hri-baru pred začetkom sezone namenili pozornost, so bili novinarji tednika Reporter. Pa še to za to, ker jim je prišlo na uho, da se bo v oddaji kot novost pojavil lik raziskovalnega novinarja Surle. Manjkajoča strešica na Š je kolege tednika tako razburila in razžalostila, da so že pred predvajanjem prve oddaje spisali članek (objavljen je bil sicer po prvi sobotni oddaji) o tem, da se na Hri-baru pripravlja zarota proti uredniku Reporterja Silvestru Šurli, ki se je našel ter spoznal v liku in delu raziskovalnega novinarja Surle.

Ta specialist za zarote in druge nalezljive bolezni, kot so ga napovedali avtorji Hri-bara, je v prvi sezonski oddaji raziskal primer krutega ravnanja z upokojenci v domu za ostarele v Šiški in ugotovil, da za zaroto stojijo Kučan, Ranković, Miha Marinko, Potrč in Prostata, ter odkril, da gre za tipične udbovske metode. Na koncu pa je fasal batine še od upokojenke Grete, ki ji gredo Kučan in preostala banda precej na živce.

Po predvajanju oddaje so novinarji Reporterja z grozo ugotovili, da gre v primeru reporterja Surle res za norčevanje iz glavnega urednika Reporterja Šurle. Ekipa Reporterja se je po uradni poti pritožila uredniku razvedrilnega programa na nacionalni televiziji Petru Radoviću in zahtevala, naj ukine lik reporterja Surle. “Lik reporterja me je užalil, ker gre za poniglavo maščevanje avtorjev oddaje na zapisane članke v našem časopisu. Drži, da sem se pritožil uredniku oddaje Radoviću, ne drži pa to, da sem vložil tudi odškodninsko tožbo proti nacionalni televiziji,” pravi Silvester Šurla, ki na Radovićev odgovor še čaka, obenem pa se čuti užaloščenega, ker so si ga privoščili v Hri-baru.

Urednik razvedrilnega programa Radović pravi, da je res dobil pritožbo in da bo naredil vse, da bodo vsi zadovoljni. Ali bo lik Surle res umaknil iz oddaje, bo verjetno znano že danes, ko naj bi imel pogovor na štiri oči z urednikom in avtorjem oddaje Hri-bar, Bojanom Krajncem, ki pravi da res ne razume, zakaj bi bil lahko Šurla užaljen, saj gre pač zgolj za parodijo na fenomen “ves svet je zarota in za njo stoji Milan Kučan”.

Šurla sicer ni prvi, ki je zahteval, naj iz oddaje Hri-bar umaknejo njegov lik. Že prej je to javno zahteval tedanji televizijski urednik Lado Ambrožič. Je pa Šurla prvi, ki se je pritožil nad uporabo svojega lika v razvedrilni oddaji, čeprav je sam na isti televiziji že nastopal v razvedrilni oddaji Piramida. V Piramidi, kjer je celo zmagal, ga ni prav nič motilo, da o njem pojejo pesmice, in je skupaj s pevskimi starletkami celo veselo skakal po odru.

Iz novega Maga kratek in slikovit sinopsis političnih prevzemov medijev za tiste, ki so zgodbe že začeli pozabljati; spodaj začetni odlomek, objavljen tudi na Delo.si:

Da bo vlada na začetku mandata vojno najprej napovedala medijem, so bržčas pričakovali vsi. Zamere, ki sta jih denimo Janša in Rupel do njih gojila več kot desetletje, so medtem postale toksične. Toda tako napadalnih metod za obvladovanje vplivnejšega dela medijskega prostora verjetno niso pričakovali niti najbolj črnogledi. Pri tem je v zadnjih (patrijskih) dneh zanimivo, da je sedanji vladi prav novinarstvo - finsko, in ne slovensko - spisalo obtožbo. Delni pregled medijskega terorja kaže, da je vlada ofenzivo na slovenske medije izvajala enako, kot danes napada finske: z diskreditacijami, očitki o komunistični zalegi in politični motiviranosti ter, kajpak, s teorijami zarote.

Tega, da so novinarji dan prelomnih volitev leta 2004 izkoristili za demokratično pravico do stavke, jim zmagovalec Janša do danes ni odpustil. Člani Zbora za republiko so se po volitvah spraševali, kako naprej, saj so cilj, zmagovito koalicijo, dosegli. Izbrali so si novega: strinjali so se, da je treba rešiti problem neodvisnosti in nepluralnosti slovenskih medijev.

Zakona za podržavljenje medijev

Tako novela zakona o medijih kot nov zakon o RTVS sta nastala v skrivnostnih okoliščinah. Na ministrstvu za kulturo je vzniknila komisija, ki se je vrgla v spreminjanje določb, informacije o spremembah so curljale po kapljicah, medijska stroka je tavala v temi, sprenevedale so se tudi stranke. SDS je zatrdila, da njeni poslanci pri pisanju sprememb zakona o medijih ne sodelujejo, kar je pozneje s samorazkritjem zanikal sam Branko Grims, ki se je okronal za edinega avtorja. Z delom so hiteli, predloge stroke in ceha so upoštevali boljkone pavšalno. Ko je javnost uzrla spremembe obeh zakonov, so se usule pripombe strokovnjakov, novinarjev ter domačih in tujih stanovskih združenj.

V kampanjo za referendum o RTVS se je vmešala celo Slovenska škofovska konferenca. Škof Franc Kramberger in pomožni škof Anton Stres sta volivce pozvala, naj se ga udeležijo in zakon podprejo, češ da “gre za prihodnost najbolj odmevnega in najvplivnejšega javnega glasila v državi”, nasprotujejo pa mu le nekdanje politične sile. Ko se je proti zakonu izrekel še nekdanji predsednik države Milan Kučan, so Grims in kompanjoni spet videli male rdeče škratke, ki so lezli iz nikoli do konca zašitih žepov komunistične diktature.

Zakon o RTVS - za je glasovalo 50,30 odstotka volivcev, proti pa 48,92 - je prinesel programski in nadzorni svet, v katera so se po večini zavihteli predstavniki civilne družbe iz kroga največje koalicijske stranke in cerkve. Vladna konjenica si je pri glasovanju za člane programskega sveta v državnem zboru pomagala kar s plonk listkom.

Napovedani kakovostnejši program se kaže v uglednih terminih, rezerviranih za domačijske in zastarele formate oddaj, ki jih zaljšajo zvoki harmonike. Naročnina se ni znižala, tretji parlamentarni kanal pa je po dolgih mukah nedavno le začel delovati.

Sklad za medije - glede na vsakokratne prejemnike večjih zneskov javnega denarja (Družina, Ognjišče, Demokracija, Ampak) - medijski prostor bržkone pluralizira zgolj na podlagi uravnoteženega poročanja o politični poziciji (in opoziciji). Razširjena pravica do popravka, za katero so prisegali, da je namenjena zlasti v medijih očrnjenim državljanom, je ostala v domeni vladnih služb za odnose z javnostjo, ki prek domnevnih zahtev za popravke širijo propagandna sporočila. Novinarji po uradni poti nič laže ne pridejo do informacij, še več, nekatere vladne stranke na njihova vprašanja sploh ne odgovarjajo. Je zakonodajalec kljub goreči vnemi pri spreminjanju zakona namerno pozabil na problem brezplačnikov s popolnoma nepreglednim financiranjem?

Ofenziva na Delo

Ko je minister za zunanje in medijske zadeve Dimitrij Rupel izrekel znani nauk, da bi ponekod lastniki medijev dobro razmislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo na oblasti, je oblastni jezik prvič obliznil Črno vdovo. Uprava časopisne hiše Delo je leta 2005 zaradi “velikih razlik v pogledih na uredniško politiko” začela postopek za razrešitev odgovornega urednika Darijana Koširja. Sredi avgusta se je v premierjevem kabinetu kupčevalo z Delom, kar Janša zanika, nekateri drugi udeleženci razvpitega sestanka pa potrjujejo. Novi odgovorni urednik je postal Peter Jančič - zanj je glasovalo le 17 sodelujočih na volitvah - novi predsednik uprave pa Danilo Slivnik. Prostor za redno mnenjsko prekopicevanje na peti strani je dobil zunanji minister Rupel.

Le nekaj dni po tistem, ko je napisal uvodnik z naslovom Kot če bi zmagali Nemci, v katerem je menil, da “živimo še en že videni totalitarizem”, je Jančič odstavil uglednega novinarja in odgovornega urednika Sobotne priloge Ervina Hladnika Milharčiča. Svojo odločitev je pojasnil v nespoštljivem komentarju Hoja po robu stolpnice, v katerem je cinično zapisal, da je Hladnik Milharčič sicer ponos Dela, a kaj ko nima fakultete, za osrednji časnik pa vendarle veljajo najvišji standardi. Mimogrede je pohvalil še Delovo dopisnico z Bližnjega vzhoda Barbaro Šurk, ki jo je pozneje, domnevno zato, ker “ni več videla dveh resnic”, odpoklical in jo poskušal odložiti kar v ljubljanski redakciji. Šurkova je odšla na Associated Press.

Tako rekoč sočasno z odstavitvijourednika je Demokracija (SDS) objavila plače Delovih novinarjev, urednikov in dopisnikov, s čimer so bržčas hoteli upravičiti kadrovske posege. Zaradi odstavitve Hladnika Milharčiča so se usuli protesti različnih novinarskih aktivov, izvršilni odbor Delovega pa je nedvoumno zapisal, da je časnik “najočitnejša žrtev politične čistke med tiskanimi mediji v državi”. V obdobju triumvirata Jančič-Slivnik-Janša je bilo po kuloarjih slišati o prepovedi pisanja o tem in onem ter izginjanju stavkov, odstavkov ali celih člankov, zlasti med večerno in jutranjo izdajo časnika. Odgovorni urednik je bojda rad sedel za računalnike svojih novinarjev in jim “izpopolnjeval” besedila. Menda je v poznih popoldanskih urah pri ministrih in drugih funkcionarjih po telefonu preverjal, ali so bile njihove izjave korektno povzete.

Nato je na okrogli mizi Tehnologija obvladovanja medijev v Cankarjevem domu končno počilo. V razpravo je burno posegel Slivnik, ki je na svoj način celo izrazil obžalovanje, da so nekateri novinarji Dela odšli. Do besede je prišel tudi Delov dopisnik iz Avstrije Matija Grah, ki je sporočil, da ga je Jančič dan prej predčasno odpoklical z delovnega mesta, enako pa se bo zgodilo tudi dopisniku iz Zagreba Roku Kajzerju. Oba je uprava z dopisom po hitri pošti obvestila, da je proti njima uveden postopek o “redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti”. (V ozadju je bilo menda Ruplovo nezadovoljstvo z dopisnikoma.) Izvršna odbora sindikata in aktiva novinarjev Dela sta v skupni izjavi zapisala, da “uprava pod vodstvom Danila Slivnika, ob asistenci odgovornega urednika Petra Jančiča, uničuje dnevnik Delo”. Uprava je navedbe zavrnila in obtožbe o uničevanju časopisne hiše vrnila podpisnikom.

Preobrat je nastal lani poleti, ko so lastniki zamenjali (Janševe) nadzornike s svojimi - Andrijano Starina Kosem, Stojanom Zdolškom in Rebeko Lah. Starina Kosmova je kmalu za tem napisala pismo, ki je “pricurljalo” v javnost in v katerem je pojasnila Janševe mehanizme obvladovanja Dela: “Naloženo mi je bilo, da naj potem, ko bo Pivovarna Laško pridobila pomemben kapitalski delež v časopisni hiši Delo, uredim tako, da bomo imeli zagotovljen večletni vpliv na imenovanje nadzornega sveta in s tem na uredniško politiko.” Jančičev mandat se je končal z odstopom, položaj je prevzel Janez Markeš, ki mu je kaotične razmere v hiši uspelo umiriti. Čez nekaj mesecev je odstop ponudil še Slivnik. Markeša, ki je z Ruplom zaradi obtožb o cenzuri njegovih pisarij javno polemiziral, pa je pred časom zamenjal Darijan Košir. Jančič je soustanovil novo stanovsko Združenje novinarjev in publicistov in si pridobil mesto v programskem svetu RTVS.

Preberi preostanek članka »