Medijski watch dog

Tako preprosto nepozabno konfuzno, osebno maščevalno, z logiko odkritega koketiranja z lastniki in proti novinarski avtonomiji. Novinar RTV Slovenija Vladimir Vodušek v mnenju za Vest o svojih pogledih na odstavitev Janeza Markeša. Povzeto po Vesti, vključno z vsemi stilskimi in slovničnimi napakami, poudarki so naši:

Zamenjava Janeza Markeša je žalostna zgodba, ker vem kako se človek počuti in mu ni lahko. Po človeški plati ga torej razumem po profesionalni plati pa nikakor ne. Mislim, da bi moral Markeš odstopiti sam ne pa, da se je pustil zamenjati in je na položaju vztrajal do konca pod firmo, da se bori za neke višje interese. Morda bo delovalo bogokletno vendarle tu na nek način razumem Laščane. Laščani so kupili Delo za 100 milijonov evrov in so torej kupili medij zaradi katerega imajo velike probleme, še več Bošku Šrotu grozi celo zapor. Nekdo je očitno potisnil Boškota Šrota v konflikt z Janezom Janšo in s tem ogrozil njegove ekonomske interese in sedaj mu hoče urejati še uredniško politiko. Če tega spora med Janšo in Šrotom ne bi bilo, bi vsak uresničil svoje interese, eden ekonomske, drugi politične. Lastništvo Laščanom seveda ne daje pravice, da bi se vtikali v konkretno uredniško in novinarsko delo ampak lastnik vendarle lahko določi generalno linijo časopisa. Laščanom pa seveda zamerim, da Markeša niso zamenjali po že zgodovinskem Vročem stolu, kjer je grobo zlorabil gostoljubje nacionalne televizije in prišel v tujo hišo obračunavat s tistimi, ki mu je postavil ogledalo zato je pokazal veliko stopnjo netolerantnosti in nekulturnosti do gostitelja. Prav Darijanu Koširju naj bi dejal, da gre zdaj na TV uničit Voduška. Ljubim izdajalce sovražim izdajo. Pa pustimo to ob strani, nenazadnje ima Markeš pravico, da spreminja svoja stališča. Sam nikoli nisem delal kompromisov. Če so se moje gledanja na probleme niso ujemala z ekipo v kateri sem delal sem poiskal okolje v katerem je bilo omogočeno profesionalno delo v skladu z mojimi lastnimi prepričanji in profesionalnimi kriteriji. Vendarle ne živimo v socializmu in vsak medij ima nekega lastnika, ki ima svoje poglede na zadeve in če se razumemo OK, če ne se poslovimo kot prijatelji, ki pač gledajo na zadeve različno, nič tragičnega. Na to se bomo morali navaditi in v demokratičnem svetu se ve, da so nekateri mediji vsaj komentatorsko naklonjeni tej ali drugi politični liniji. To pa ne pomeni, da niso kredibilni in da ne poročajo o dejstvih po obrtniških kriterijih. Gre za to, da je mogoče iz komentarjev razbrati takšno ali drugačno usmerjenost časopisa. To pa ne pomeni, da nek časopis ni kvaliteten ampak ga pač kupujejo bralci, ki hočejo prebrati določeno stališče in ki gledajo podobno na zadeve in želijo potrditev za svoja stališča. In če nočeš za nekoga delati pač ne delaš in poiščeš svojo priložnost. Tako preprosto je to.

Vladimir Vodušek

Na STA so se spomnili zanimive provokacije. Enega izmed avtorjev peticije, Blaža Zgago, so cinično povprašali o mnenju na dogodkih na Delu in seveda, če se bo lotil pisanja nove peticije. Spomnimo, da Zgaga sploh ni več novinar Večera (dal je odpoved) in da je bil deležen očitkov, da za njim stoji SD (to tezo je lansiral Janša na izredni seji o zaupnici vladi, kjer je dokazoval, da je besedilo peticije povzeto po oceni stanja socialnih demokratov), peticija in podpisniki pa so postali v očeh dela medijev in vladajoče politike politični plačanci. Citat iz zapisa STA:

Na vprašanje, ali bi v primeru, če bi se izkazalo, da sta v ozadju spopadov za vpliv na Delo stranki Zares in SD, spodbudil novo zbiranje podpisov za peticijo, je novinar Večera Blaž Zgaga odgovoril, da “je to hipotetično vprašanje” in da ne ve, na podlagi katerih dokazov temeljijo trditve, da se za vpliv na Delu “spopadata” navedeni stranki.

V vednost pa nam je novinar poslal svoj demanti, naslovljen na STA, kjer opozarja, da so, z namenom, njegov odgovor zadržali za 30 ur in ga objavili, ko so se okoliščine spremenile. Demanti objavljamo v celoti:

Manipulacija ali popolna degradacija profesionalnih standardov na STA?

V sredo, 4. junija 2008, ob 10 uri in 30 minut me je na mobilni telefon poklical novinar Slovenske tiskovne agencije Aleš Žužek in mi zastavil nekaj vprašanj v zvezi z dogajanjem na Delu. Ker sem na dopustu in razmer ne spremljam podrobno, sem mu pojasnil, da se konkretno ne morem izjasniti o dogajanju na Delu, saj imam premalo informacij, da bi podal kakršnokoli resnejšo oceno. Iz vprašanj novinarja sem začutil, da želi predvsem potrditev lastnih tez, da naj bi šlo za nekakšen spopad med SD in Zares. Ker tega ne poznam, sem mu tako tudi odgovoril.

Zato me je še toliko bolj presenetilo, da Slovenska tiskovna agencija v nasprotju s pravili agencijskega poročanja mojega stališča ni objavila istega dne, temveč ga je zadržala za 30 ur in ga objavila šele naslednji dan, v četrtek 5. junija, ob 16.21 uri. Medtem so se razmere precej spremenile. Odgovorni urednik Dela v odstopu dr. Janez Markeš je na TV Slovenija podrobneje spregovoril o dogajanju na Delu, hkrati sta svoje stališče podala izvršilna odbora aktiva in sindikata novinarjev Dela.

Objavljeno vest so naslovili „Zgaga glede Dela: Imam premalo informacij, da bi podal svoje mnenje,“ a če bi me novinar STA zaprosil za mnenje v četrtek dopoldne ali popoldne, bi mu gotovo lažje povedal, kaj menim o dogajanju na Delu. Mimogrede, tega da se mi zdijo izjave Markeša „premalo utemeljene“, nisem dejal.

Dejstva, da je Slovenska tiskovna agencija objavila vest s 30-urno zamudo, ne morem razumeti drugače kot namerno manipulacijo ali popolno degradacijo profesionalnih novinarskih standardov.

Blaž Zgaga, novinar

Kot poroča Mladina v tiskani in spletni izdaji, Markeš domnevno odhaja zaradi zanj neprijetnih ugotovitev anonimno izvedene analize predstavitev politikov in političnih strank v časopisu. Članek Mladine s povezavo na raziskovo je spodaj.

Po navodilih vodstva in nadzornikov Dela so hišni analitiki naredili raziskavo, ki je obravnavala več kot 2200 komentarjev in člankov, objavljenih od letošnjega januarja do marca na prvih petih straneh Dela ter v Sobotni prilogi.

Medtem pa se je na naše pisanje odzval Peter Puhan, predsednik uprave Dela. Kot trdi, je bilo Markeševo urednikovanje neuravnoteženo.
Puhan nam je pojasnil, da je raziskavo o vsebini časopisa Delo in uravnoteženosti novinarskih prispevkov, o kateri pišemo v tiskani izdaji Mladine in za katero Delovi novinarji in uredniki niso vedeli, naročil on. Zanimala naj bi ga namreč “uravnoteženost časopisa.” Slika, ki naj bi jo predsednik uprave dobil iz analize po njegovem ni izgledala “nevtralno.” Koga naj bi Markeš, sodeč po raziskavi preferiral, Puhan ni povedal. Po njegovem mnenju je “logično,” če se v časopisu pogosteje pojavljajo stranke in politiki, ki so na oblasti, vse ostale politične sile, torej opozicija, pa bi morala biti predstavljena bolj “logično.”
Puhan nam je še pojasnil, da z Markešem ni več mogel sodelovati in da z “njim v poslovnem smislu ne moremo zmagati.” Do kratkega stika z njim naj bi prišlo pri vrsti razvojnih projektov, od projekta zoženega formata do integrirane redakcije,” prav tako Markeš ni upošteval izsledkov raziskav o tem, kakšna naj bi bila struktura časopisa, kaj naj bi bilo na prvi strani in podobno, nam je povedal Peter Puhan.

Že v Odmevih 11. maja 2008 smo slišali očitke RTVS na račun pristranosti glede poročanja o stranki SLS, ki jih je Franc Zagožen omenil novinarki Rosviti Pesek (ta se mu je za kritiko celo zahvalila!). Danes pa se je dr. Aleš Primc, urednik zbornika Slovenska kmečka zveza, ob njeni 20. obletnici, očitno z žegnjem stranke obrnil na javnost s temle pismom (povzemamo po Vesti), kjer novinarju Vladimirju Vodušku očita zmanjšano pozornost ob poročanju iz akademije ob 20 obletnici ustanovitve SKZ in pretirano pozornost prispevku o lastniških razmerjih Pivovarne Laško in Bošku Šrotu. Spodaj je odlomek.

Slovenska nacionalna radio in televizija sta temu dogodku posvetila sicer primerno pozornost, vrhunec prav gotovo predstavlja odličen dokumentarni film Rosvite Pesek o Ivanu Omanu, kmetu iz Zminca, prvemu predsedniku Slovenske kmečke zveze, ki je bil prikazan v nedeljo zvečer in je izjemno dobro povzel čas in vlogo Ivana Omana v njem. Zato toliko bolj čudi to, kar si je njen sodelavec Vladimir Vodušek privoščil ob poročanju iz akademije ob 20. obletnici ustanovitve Slovenske kmečke zveze v Unionski dvorani 11. maja 2008. Vodušek očitno ni razumel, o kakšni obletnici naj bi poročal ali pa je, kar bi bilo še slabše, namerno želel omalovaževati pomen dogodka.

O skladnosti prispevka Vladimirja Voduška s temeljnimi novinarskimi načeli naj presojajo njegovi poklicni kolegi. Sam želim opozoriti na njegovo nekorektnost in žaljivost do ustanoviteljev Slovenske kmečke zveze, tako tistih, ki so bili navzoči na obeležitvi, kakor tistih, ki zaradi starosti, bolezni ali drugih razlogov niso mogli biti navzoči. Vladimir Vodušek je namreč namesto poročila s te prireditve pripravil prispevek o vplivu lastniških razmerij v Pivovarni Laško na Slovensko ljudsko stranko. Vprašam se le eno – ali je res moral zlorabiti to častivredno obletnico in prireditev oz. ali res ni mogel najti časa za poročanje o tej zadevi na mestih kamor take teme pašejo.

Po tistem, ko pet eks Magovih novinarjih napoveduje nov tednik Reporter za 19. maj, so včeraj oddali prijavo inšpektoratu za delo zoper časopisno hišo Delo. Ta jim po njihovih besedah noče zaključiti delovnega razmerja in izročiti delovnih knjižic (STA via Demokracija):

Kršinar je pojasnil, da se zaradi nezaključenega delovnega razmerja na Delu ne morejo na novo zaposliti pri informativnem tedniku Reporter. Ob tem je dodal, da so jim na Delu povedali, da jim delovnega razmerja ne bodo zaključili, ker to razmerje še ni končano. Kršinar je tudi dejal, da so jim na delovni inšpekciji pojasnili, da enostranska prekinitev delovnega razmerja s strani novinarjev ne predstavlja prekrška, zato jim Delo ne bi smelo zadrževati delovnih knjižic in zavrniti prekinitve delovnega razmerja. »Če pa smo Delu naredili kakršno koli škodo, nam morajo to dokazati in podati odškodninsko tožbo,« je poudaril Kršinar. Vendar jim po njegovem prepričanju Delo želi le nagajati. Na časopisni hiši Delo zadeve ne želijo komentirati.

Včerajšnji Odmevi so v sliki in besedi pospremili prihod dobro razpoloženih novinarjev na inšpektorat, o čemer je novinar Boštjan Veselič naredil tale prispevek, poln veselja in inšpiciranja Dela. Na RTVS sicer zvesto beležijo vse korake (tale je predzadnji) pred ustanovitvijo Reporterja, v včerajšnjem pa smo izvedeli, da so se novinarji na Delu počutili v suženjskem razmerju in da so skorajda na tem, da za pomoč zaprosijo društvo Beli obroč.

Vmes o enigmatičnem finančnem in izdajateljskem ozadju Reporterja nismo izvedeli ničesar novega, Igor Kršinar pa obljublja naslednjo vsebino:

Takega časopisa, kot bo izšel 19. maja, v Sloveniji še ni bilo.

Kratek sežetek značilnosti izjave ZNP in izjave DNS:

Kritičnost od oblasti. DNS je kritična do aktualne oblasti in vladajočih, ZNP praktično ni kritična. DNS oblast obtožuje poslabšanja, ZNP na nekem mestu ohlapno referira na »enakost« sedanjih in bivših vladarjev.

Zakonodaja in vpliv. DNS jasno govori o zakonodaji, ki jo je sprejela ta oblast, in je pripeljala do slabšanja razmer, ZNP govori kvečjemu o »spremembi vpliva«, sistem je po njihovem ostal enak.

Peticija. DNS presenetljivo ne omenja peticije, ki je s svojo jasno obtožbo 571 novinarjev na račun oblasti in predsednika vlade Janeza Janše s prstom pokazala na krivce za pritiske in cenzuro, ZNP jo omenja, toda  v izrazito negativnem tonu. Po njihovem je četrtina aktivnih novinarjev v Sloveniji podpisala »izdelek (prejšnjega) sistema« in prispevala k zamegljevanju situacije.

Mednarodne institucije. DNS omenja mednarodne institucije (RSF, IPI, EFJ, Freedom House) in njihove ocene o slabšanju razmer pri nas, ZNP tujih odzivov in ocen sploh ne omenja.

Partikularna kritika in hvala. DNS partikularno kritizira oblast, ker se je ta letos odrekla promociji svobode medijev, ZNP partikularno hvali oblast, ker menda več ne nastavlja obveščevalcev:

Spodbudno je vsaj, da oblast na najvišje upravne ali nadzorne službe v medijih ali v podjetjih, ki jih obvladuje, v zadnjih letih ne imenuje več ljudi iz obveščevalnih služb, ki po poreklu izhajajo iz obdobja vladavine nedemokratičnega enopartijskega sistema, ali pa nekdanjih predsednikov političnih strank.

Na kratko torej velja, da je DNS kritična od oblasti, ZNP praktično ne, DNS omenja tuje ocene stanja, za ZNP ne obstajajo, ZNP zanika vsebino in pomen novinarske peticije, DNS govori o slabšanju razmer, za ZNP je stanje enako glede na prejšnji sistem.

Spomnimo, da ima šteje DNS čez 1400 članov, za ZNP pa je predsednik združenja za javni medij odkrito priznal, da ne ve, koliko je članov, ustanovnih je 13, za junij 2008 pa obetajo občni zbor. Združenje sicer obstaja od novembra 2007.

Reklamiranje novega tednika Reporter, ki prihaja iz RTVS in še kje, se nadaljuje, zgodba z magovci pa je že prehitela pozornost, ki jo posvečajo npr. novinarski peticiji. Šurla iz kazenske kolonije, kot ji pravi, odhaja na svoje v Reporter, ki ga bo izdajala enigmatična Prava smer d.o.o.:

Reporter ne bo samo politični tednik, saj je njegova programska zasnova zastavljena širše. Šlo bo za splošno-informativni tednik, ki bo objavljal zanimive zgodbe z različnih področij. Poseben poudarek bomo dali tistim temam, ki so v drugih medijih zapostavljene. K sodelovanju bomo povabili znane in ugledne kolumniste, jedro novinarske ekipe pa bomo sestavljali zdaj že bivši novinarji Maga. S konkurenco se ne bomo obremenjevali. Verjamemo pa, da se bo konkurenca obremenjevala z nami in da nam bodo poskušali, kar nekateri očitno v strahu že počno, metati poletna pod noge. Reporter bo avtonomen, neodvisen in profesionalen medij ter zavezan izključno javnosti. Izdajalo ga bo podjetje Prava smer d. o. o., izhajal bo ob ponedeljkih na 100 straneh revijalnega formata, prva številka pa bo zagledala luč sveta 19. maja 2008.

Celoten članek na MMC RTVS.

Današnji Vroči stol si bomo znova zapomnili po nenavadnem anketnem vprašanju in še bolj po rezultatu. Vprašanje za klicatelje se je tradicionalno dihotomično in provladno zainteresirano glasilo »Koga bi podprli na volitvah, Janševo desnosredinsko opcijo ali Pahorjevo levosredinsko?«. Odgovor pa je bil presenetljivo enostranski in prav nič skladen z javnomnenjskimi raziskavami. 84,5 odstotkov bi izbralo Janšo, 15,5 bi izbralo Pahorja. Za primerjavo je tu rezultat in zgodba s premierjem.

Glasovalo je znova nadpovprečnih več kot 10.000 klicateljev. Takoj po prvi objavi rezultata na zaslonu v ozadju smo slišali vzklike gostov, češ da je ta severnokorejski, še pred nekaterimi burnimi odzivi (recimo s strani Gregorja Golobiča, ki je očital »računalniško manipulacijo« in dodal, da se to dogaja menda že četrtič) pa je voditelj Vlado Vodušek, očitno v želji, da sebe zaščiti pred vnovničnimi očitki, zavzdihnil nekaj presenetljivega: »Očitno so se v SDS zelo potrudili«. Tudi zaradi takšnega priznanja je Milan Zver situacijo še poskušal braniti, kako do končnih rezultatov, vselej v prid Janševi strani, v resnici prihaja, pa bi veljalo sistematično raziskati.

Programski svetnik RTVS Tino Mamič sprašuje MMC RTVS oziroma teletekst, zakaj 14. novembra 2007 ni bila objavljena novica o ustanovitvi Združenja novinarjev in publicistov (ZNP). Odgovor Vanje Vardjana, v.d. odgovornega urednika MMC RTVS, podan dne 26. 3. 2008, ki smo ga pridobili danes, je bil naslednji:

Spoštovani g. Mamič,

V zvezi z vašim vprašanjem:

»Zakaj na teletekstu v torek, 14. novembra 2007, ni bila objavljena novica o ustanovitvi ZNP? Naj v izogib odgovoru, da so bile druge novice pomembnejše, navedem, da je bilo na strani 110 ta dan prostora za vsaj še pet novic. To namreč pomeni, da je novica o ustanovitvi druge novinarske krovne organizacije v državi manj pomembna kot prazna stran teleteksta.«

Lahko odgovorim, da ta dan omenjena novica res ni bila objavljena, kar je verjetno posledica premajhne pozornosti turnusnega urednika, kar pa vsekakor ne pomeni, da informacijam o tej tematiki posvečamo premalo pozornosti ali pa da smo celo pri tem »neuravnoteženi«, ravno nasprotno.

V obdobju od oktobra 2007 do marca 2008 smo namreč na multimedijskem portalu RTVS in na teletekstu objavili 30 novic o težavah, ki jih imajo novinarji Združenja novinarjev in publicistov, torej člani druge novinarske krovne organizacije, ki jo omenjate v vašem vprašanju. Medtem smo v istem obdobju objavili 22 novic povezanih z novinarsko peticijo, ki sta jo prva podpisala novinarja Blaž Zgaga in Matej Šurc, torej člana Društva novinarjev Slovenije (od tega je bilo 8 novic povezanih s kritiko te pobude). Menim, da so številke dovolj zgovorne.

Če je potrebno, vam lahko naslove vseh zgoraj omenjenih novic in povezave na njihovo celotno besedilo posredujemo v posebni priponki.

Za vaše pozorno spremljanje multimedijskega portala RTVS in teleteksta TVS se vam zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.

Vanja Vardjan

v.d. odgovornega urednika MMC RTVS

Poizvedovanje in pritožba svetnika Tina Mamiča, ki je seveda član ZNP, je torej kot stranski učinek proizvedla zanimivo statistiko, ki so jo naredili na samem MMC RTVS. V času največje odmevnosti peticije, bolj v tujini kot doma (na tem blogu smo ji posvetili vsaj 200 zapisov oziroma omemb) so na njej v navedeni periodi torej zmogli bistveno manj zapisov kot o ZNP, 22 (in ali 14, če odštejemo kritike peticije), medtem ko je bilo ZNP deležno 30 zapisov le ob ustanovitvi ali kakšni izjavi. To pove vse o političnih razmerjih, korektnosti in naklonjenosti. Nad katero se nekateri celo pritožujejo, češ da je premalo nagnjena v eno smer.

Direktor Ninamedie, Nikola Damjanić, se je odzval na zapis Petra Jančiča in v včerajšnjem Delu (celoten članek). Ugotovitve se nam zdijo zanimive, ker je Jančič predsednik ZNP in ker nenehno poziva k profesionalnosti novinarstva. Damjanić za Jančiča ugotavlja (in dokazuje), da se želi v svojem zapisu o polomu volilnih anket leta 2004 prikupiti aktualnim oblastnikom, ki jim trenutno ne kaže najbolje, da želi razvrednotiti pomen anket, da ne pozna metodologije in da zlorablja časopis, ki mu daje kruh ter da favorizira ene ankete pred drugimi:

Peter Jančič je, ko se je lotil dokazovanja zgrešenosti volilnih anket pred štirimi leti, ugriznil hud zalogaj, ki mu očitno ni kos.Edini argumenti za to so njegove bombastične ugotovitve, kot so »polom predvolilnih napovedi« (najbrž je mislil volilnih napovedi), »leto 2004, ko so bile zadnje parlamentarne volitve, je bilo nočna mora za javnomnenjske raziskovalce« itd. Iz zapisanega je sicer težko ugotoviti, kaj je Jančič želel sporočiti bralcem, težko pa se je izogniti vtisu, da je predvsem skušal razvrednotiti pomen javnomnenjskega raziskovanja in se tako morda prikupiti aktualnim oblastnikom, ki jim v večini javnomnenjskih raziskav ta čas ne kaže najbolje. Da pa Jančič ne ve najbolje, o čem piše, je možno hitro razbrati iz njegovih ugotovitev, češ da je čast »napovedovanja prihodnosti« vsaj nekoliko rešila zadnja raziskava Dela, ki je bila delno tudi terenska … »V njej je SDS presenetljivo prehitela LDS (SDS 21,5, LDS 21,3 %). V vseh drugih raziskavah (Dnevnik, Večer, TV SLO, POP TV) je bila LDS spredaj. Dnevnik je napovedal zmago LDS za odstotek, pri vseh preostalih pa je bila zmagovalna prednost LDS celo zajetnejša«.

In česa Jančič ne razume? Kar se javnomnenjskega raziskovanja tiče, marsičesa. Med drugim, da je napaka ocene razdalja med napovedanim in dejanskim izidom. Na tem mestu ne bi razgrinjal celotne palete napovedi, ki so jih objavljali mediji teden pred volitvami, ampak bi se omejil zgolj na primerjavo Delove in Dnevnikove napovedi. Na volitvah 2004 je LDS dobila 22,80 %, SDS pa 29,08 % volilnih glasov. Delova napoved je LDS podcenila za 1,5 odstotne točke, Dnevnika jo je precenila za 1,5 odstotne točke. SDS je Dnevnikova napoved podcenila za precejšnjih 5,88 odstotne točke (kar je edino statistično pomembno odstopanje v napovedi). Tudi z Delovo je bilo podobno, SDS je še nekoliko bolj podcenila, in sicer za 7,58 odstotne točke. A kvaliteta napovedi se ne ocenjuje po »zadetku« izolirane stranke ali dveh, ampak kot celota. In tu se pokažejo še večje razlike v kvaliteti takratnih napovedi. Medtem ko je Dnevnik pravilno in pri večini v dopustnih intervalih odstopanj napovedal uvrstitev vseh sedem strank v parlament, je bila pri tem napoved Dela manj natančna. Napačno so napovedali, da se Deusus ne bo uvrstil v parlament, ter prav tako napačno, da se bosta uvrstila Popovićeva SJN in SMS. Slednji so napovedali kar 6,1 % (dejansko jih je dobila le 2,85).

(Continued)

O tem, da Franco Juri ni primeren za kulturnega urednika na TV Koper – Capodistria smo že pisali (1, 2, 3). Argumenta sta dva: prvi je bil, da je prestar, drugi je bil, da je politične pasme. V današnji kolumni Vlado Miheljak izpelje tovrstno stališče ad absurdum.

Celoten članek v Dnevniku in odlomek:

Seveda se je Juri takoj pritožil v uradnem dopisu generalnemu direktorju, saj “starostna” diskvalifikacija pomeni kršenje delovne zakonodaje. Na uradni dopis do današnjega dne ni dobil odgovora. A ker so zmerno (politično) bistremu direktorju najbrž svetovali, da se bo s starostno diskvalifikacijo zapletel, je spremenil argumentacijo in začel Jurija politično diskvalificirati. Čisto direktno, brez diplomatskih okraskov, je povedal, da je problem Jurija njegov “politični pedigre”. Tu pa se seveda spušča na spolzek teren. Juri ni član nobene politične stranke. Če pa je problem njegov nazor, je to najbolj eklatanten dokaz, da javna televizija pod sedanjo oblastjo uveljavlja prastari inštitut “berufsverbota”. Saj si nihče ne dela iluzij, da ni tako. Le da tega nihče ni tako neinteligentno priznal. In zato bo moral nositi posledice. Kot tudi za vse bolj vulgarne politikantske izjave. Denimo, da je Liberalna akademija, ki je protestirala proti takšnim diskvalifikacijam, “med zadnjimi, ki bi jim lahko očitala politično kadrovanje”, ker da je “izpostava tiste politike, ki je več kot desetletje, pa tudi prej, kreirala in politično usmerjala kadrovsko politiko na RTV Slovenija”. Pa saj to je čisto stalinistični besednjak! Javna inštitucija uporablja diskvalifikatorski jezik o civilnodružbenih organizacijah in društvih kot “izpostavah”. Kaj če bi neko drugo vodstvo izjavilo, da je Nova revija “izpostava” politike, ki je čistila javno televizijo?

Danes je Žurnal24 razgrnil manipulacijo s svojo spletno anketo:

Devetega marca smo na naši spletni strani zurnal24.si objavili anketo z vprašanjem: “Spor Janša–Starina Kosem: Kdo ima v medsebojnem sporu prav?” Pri pregledu rezultatov ankete smo naslednji dan ugotovili, da je Janez Janša dobil kar 115.850 glasov. Sum, da je nekdo anketo zlorabil, so nam potrdili skrbniki naše spletne strani, avstrijsko podjetje Netconomy, ki je tudi odkrilo krivca – za manipulacijo je kriv računalnik, v omrežje prijavljen prek domene v lasti Slovenske demokratske stranke (SDS).

Medtem ko je o tem poročala 24ur.com, pa tudi SIOL in Delo.si, so se prvopoklicani novinarji na STA odločili, da o tem ne napišejo niti stavka. Četudi so iz SDS priznali svoje postopanje. Nekaj podobnega se je zgodilo v današnjem dnevniku RTV Slovenija: konkurenčni dnevnik POP TV je o novici poročal, medtem ko je nacionalka raje v zameno naredila prispevek o tem, kako je Starina Kosem – taista oseba, ki je tako grdo izgubila v režirani anketi - domnevno koruptivno sebi kupila luksuzno stanovanje na Obali. Namesto zgodbe o (s strani povzročitelja priznani) manipulaciji v škodo Kosmovi torej neka druga (morebitna) manipulacija njej v škodo.

Ko smo že pri prispevku Mateja Hlebša v dnevniku RTVS: novinar je pozabil povedati, kdo je avtor zgodbe v Slovenskem tedniku, na katerega se sklicuje. Novo ime med psevdonimi je to: Boris Krajnc. Bosta obe novinarski združenji, DNS in ZNP, varuha novinarskih načel, ukrepali? Psevdonimi in Slovenski tednik sicer že po sebi izjemno dvigujeta kredibilnost RTVS…

LJUBLJANA - Liberalna akademija (LA) je v izjavi vodstvo RTV Slovenija (RTVS) opozorila, da deluje politično motivirano, ker aktivno preprečuje zaposlitev znanega karikaturista in uveljavljenega novinarja Franca Jurija na mesto urednika za kulturo na RTV Koper-Capodistria.

Z RTVS so sporočili, da politične pritiske predstavnikov LA ostro zavračajo. Generalni direktor Anton Guzej pa, kot navajajo, tudi ni dobil nobenega predloga za zaposlitev.

Franco Juri na to odgovarja, da je vodstvo RTVS, ko je izvedelo, da vodstvo RTV Koper-Capodistria za urednika predlaga njega, preprečilo, da bi bil razpis tudi uradno sprožen. V LA so zgroženi tudi nad tem, da je, kar nam je potrdil tudi Juri, Anton Guzej vodstvu RTV Koper-Capodistria “neformalno” odsvetoval, da bi se s Francom Jurijem pogovarjali o omenjeni zaposlitvi, saj naj bi bil 51-letni Juri “prestar”.

Takšen je zapis v današnjem Dnevniku.

Zgodba je naslednja. Po tistem, ko se je Liberalna akademija naslovila na javnost »ob verodostojnih navedbah (objavljenih v nekaterih časopisih), iz katerih je razvidno, da je generalni direktor RTV Slovenija »neformalno« odsvetoval vodstvu RTV Koper-Capodistria, da bi se s Francom Jurijem pogovarjalo o omenjeni zaposlitvi, češ da naj bi bil 51-letni Juri »prestar««, je STA poskrbela za nevtraliziran zapis: tule v Siolovem povzetku. Navedbe LA je torej »preverila« pri vodstvu RTVS, ne pa tudi pri Francu Juriju.

Vodstvo RTVS je storilo dvoje: povsem nedopustno je kot javni zavod napadlo LA in ga obtožilo političnih pritiskov in »poskusa blatenja«, hkrati pa dajalo politične ocene o domnevni neprimernosti LA za presojo, ker je menda izpostava tiste politike, ki je desetletja kadrovsko obvladovala RTVS.

Drugič: vodstvo RTVS trdi, da na naslov generalnega direktorja Antona Guzeja ni bil poslan noben predlog za zaposlitev in da se predvideva zaposlitev enega delavca za nedoločen čas v informativnem programu televizije. Na takšno stališče je včeraj medijem že odgovoril Franco Juri, ki pa ga do tega trenutka, z izjemo zgornjega Dnevnika, noben medij (tudi STA ne) ni povzel:

(20. 3. 2008) V zvezi z izjavo Liberalne Akademije in odzivom vodstva RTV o moji nesojeni (onemogočeni) zaposlitvi v italijanskem programu TV Koper-Capodistria oziroma kandidaturi na mesto kulturnega urednika ( na pobudo in na predlog samega vodstva RTV Koper-Capodistria, ki sem ga, po dolgem in tehtnem premisleku, sprejel) želim pojasniti nekatera dejstva, ki so sicer vsem zaposlenim v navedeni ustanovi, v Kopru, dobro znana. O tem sem že spregovoril v intervjuju, ki ga je objavil časopis študentov Univerze na Primorskem Kažin.

Priloženo pismo (kjer je natančno navedeno, kar se je dogajalo v zvezi s predlogom o moji zaposlitvi), sem 19. januarja 2008 ob 11.46 priporočeno poslal generalnemu direktorju RTVSLO gospodu Antonu Guzeju. Ker na pismo g. Guzej ni odgovoril, sem mu dopis vnovič poslal teden kasneje po elektronski pošti. Pismo je zelo jasno, a na jasno (in mislim ne-žaljivo) zastavljena vprašanja niti tokrat nisem dobil odgovora. Faksimile pisma sem po elektronski pošti, v vednost, poslal tudi Antoniu Roccu (namestniku generalnega direktorja za italijanski program RTV Koper-Capodistria) in Robertu Apolloniu (odgovornemu uredniku italijanskega programa TV Koper-Capodistria).

Zaradi odziva vodstva RTV na korektno in utemeljeno izjavo LA sem primoran navedeno pismo posredovati javnosti. O “resničnosti” trditev vodstva RTV pa naj presodijo in -če si upajo - spregovorijo tisti, ki vedo kako so se stvari resnično odvijale.

V prilogi pošiljam tudi potrdilo Pošte Slovenije o oddaji pošiljke (pismo Antonu Guzeju).

Franco Juri

svobodni novinar, Koper

Prilogi oziroma dokaza Jurija objavljamo (1, 2). Kot vse kaže, je vodstvo RTV Koper Jurija povabilo za urednika, česar Guzej ni odobril in je za ta namen celo umaknil razpis. Dokumentacija jasno dokazuje pogovore in pojasnjuje zgodbo ter postavlja na laž vodstvo RTVS v njenem pojasnilu, hkrati pa naredi za verodostojno Jurijevo zgodbo. Toda ne le, da STA ni objavila novinarjevega demantija, tudi mediji ne poročajo o zapletu (npr. današnje in včerajšnje Delo, Večer, RTVS), ki meče izjemno slabo luč na vodstvo RTVS in dokazuje njegovo manipulacijo in laganje. Presenetljivo pa smo danes zasledili vestičko v današnjih Slovenskih novicah:

Politično delovanje RTV?

Ljubljana, 20. marca (STA) – Izvršni odbor Liberalne akademije obtožuje vodstvo RTV Slovenija politično motiviranega delovanja, ker po njihovem mnenju aktivno preprečuje zaposlitev Franca Jurija na RTV Koper-Capodistria. V RTV ostro zavračajo politične pritiske predstavnikov LA in dodajajo, da generalni direktor Anton Guzej ni dobil nobenega predloga za zaposlitev.

V omenjenem zborniku Liberalne akademije najdemo tudi prispevek, ki ga objavljamo z dovoljenjem založnika in avtorja Blaža Zgage: »Dober Večer in lahko noč!« (članek je oddan oktobra 2007). Ker se velikokrat omenja, da politični pritiski in cenzura niso evidentirali, da zanje ni dokazov, je Zgaga ustrežljivo storil prav to – do potankosti je opisal svoje izkušnje in pritiske nanj ob svojem poklicnem delu, jih dokumentiral s korespondenco, intervencijami in opisi odnosov. Članek ima 23 strani in je dostopen na temle mestu. Dodatno objavljamo še fotografiji, ki sta njegov, tj. člankov integralni del in tudi že javno dostopni, med drugim na našem blogu: fotografijo bunkerja in fotografija pisma skoraj vseh urednikov Večera, ki so enotno nastopili proti novinarju po tistem, ko je ta Večer obtožil cenzure na začetku pobude z novinarsko peticijo. Pritiskov in cenzure v tem časopisu seveda ni. Spodaj odlomek za pokušino:

Začetek prave cenzure

Očitni primeri cenzure so se pričeli mesec dni po nastopu novega odgovornega urednika Tomaža Ranca. Prvega junija 2006 je namreč vlada za novega načelnika generalštaba Slovenske vojske imenovala generalpodpolkovnika Albina Gutmana. Tako kot vedno ob zamenjavi na čelu vojske, so uredniki naročili, naj napišem uvodnik. Z delovnim naslovom Unikatni general sem ga oddal v desk kot običajno, a šele naslednji dan sem presenečen opazil, da mojega uvodnika ni v časopisu. Pojasnila urednikov, zakaj ni bil objavljen, kljub zahtevi, nisem prejel. Sem pa neobjavljeni komentar dal v branje kolegom v ljubljanskem dopisništvu. Večina je menila, da se jim zdi komentar dober. Prav tako so se čudili, zakaj ni bil objavljen, saj vendarle deluje „uravnoteženo.“

Da, res je. Pri pisanju komentarja in praktično vseh člankov v zadnjem obdobju, je bil eden pomembnih dejavnikov tudi razmislek o „objavljivosti“. Kaj to pomeni? Da sem se kot novinar zavedal, da članek nima možnosti za objavo, če bodo v njem zapisane do oblasti preveč neprijetne informacije ali mnenja. Ali nasprotno, če so kritične informacije zamolčane ali kakorkoli omiljene, je verjetnost objave članka večja. Zato je (bilo) vedno treba iskati zadnjo – za urednike še sprejemljivo – mero kritičnosti, kar ob že tako zahtevnem novinarskem poklicu predstavlja še dodatni napor za avtorja. Tudi pisanje pravih sporočil „med vrsticami“ je vedno pogostejše, saj druge poti za objavo preprosto ni.

Razmišljanje o „objavljivosti“ pa ni nič drugega kot samocenzura. Priznam, vsak dan sem pred zahtevno nalogo, kako dejstva, ki jih kot novinar izvem in spoznam ter katera bi rad sporočil bralcem, zapišem tako, da bodo potem dejansko objavljena. Še težje je z mnenji. Kritična mnenja oziroma komentarji so namreč prepovedani. A tudi samocenzura, čeprav od urednikov spodbujena in pričakovana, je marsikdaj na prenizki ravni. In takrat uredniki posežejo po cenzuri.

Naj dodam, da sem cenzuro na enak način občutil že naslednji dan, 2. junija 2006. Uredniki so namreč naročili komentar o spremembah zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, ki so podaljšale zakonski rok za prisluškovanje državljanom. Vendar komentar z naslovom Policijska država nikoli ni bil objavljen. Pojasnila seveda nisem dobil.

Mesec dni po inavguraciji novega vodstva je na Večeru zavel nov veter.

Ustanovitev bunkerja

Glede na to, da je bilo cenzuriranih člankov vedno več in ker smo v ljubljanskem dopisništvu izvedeli, da je kolega Boris Jaušovec na sedežu Večera v Mariboru v svoji pisarni ustanovil „Bunker“ cenzuriranih člankov, smo mu jih začeli pošiljati po elektronski pošti. Jaušovec je nato članke natisnil in prilepil na eno od omar v pisarni. Članki, ki so končali v temi Večerovega bunkerja, pa so se vse bolj množili.

Prav zaradi tega smo drugi Večerov bunker, poimenovan „Bunker II“, ustanovili tudi v ljubljanskem dopisništvu. Ob tem smo se precej nasmejali. Sprejeli smo celo interna pravila, ki so določala vloge pri vodenju in oskrbi bunkerja. Recimo, kdo je ustanovitelj, glavni tajnik, referent za ideološka vprašanja, ekspert za stike z javnostjo in korporativno komuniciranje, konzultant za svetovanje in pomoč žrtvam sistema in honorarec, ki mora ostalim kuhati kavo in menjati orumenel lepilni trak. Ta smeh in humor je bil način sprostitve in samoobrambe pred vse hujšo cenzuro in političnimi pritiski. Z njim smo si pomagali, da smo lahko ostali normalni. Kajti lepljenje rezultatov lastnega dela na steno bunkerja, zavedajoč se, da ne bo nikoli objavljeno zaradi cenzure, ni niti najmanj smešno.

V bunkerju pa niso nalepljeni vsi članki, ki so bili v Večeru cenzurirani ali spremenjeni brez soglasja avtorja. V njem so se znašli le tisti, pri katerih je novinarju naslednji dan, ko je opazil cenzuro, toliko prekipelo, da ga je protestno natisnil in nalepil na omaro. Bunker predstavlja le vrh ledene gore cenzure.

Na včerajšnje Odmeve, katerih izbiro govorcev smo v našem zapisu že problematizirali, so se danes odzvali Amnesty International, Mirovni inštitut in Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC s protestnim pismom, naslovljenim na odgovornega urednika IP na RTVS. Ob vsebinskem protestu zaradi pristranega prikazovanja izbrisanih zahtevajo še en prispevek, v katerem bodo nastopili izbrisani sami in nevladne organizacije, ki se s tem problemom ukvarjajo. Celotno pismo:

Spoštovani g. urednik Rajko Gerič,

Spodaj podpisane nevladne organizacije ostro protestiramo zaradi včerajšnjega prispevka ter soočenja poslancev Mirana Potrča in Branka Grimsa v Odmevih na temo izbrisanih.

V prej pripravljenem uvodu v soočenje so nekateri deli prispevka izbrisane prikazali kot ljudi, ki so sodelovali v agresiji na Slovenijo. Takšno poročanje je zavajajoče in nesprejemljivo. Razpolagamo z raziskavami in vrsto podatkov, ki kažejo, da je med izbrisanimi mnogo starih oseb, otrok in mladoletnikov, delavskih družin in mamic samohranilk, ki niso bili nikoli zaposleni v vojski, česar pa gledalec na osnovi vašega poročanja ne more izvedeti. Poleg tega poudarjamo, da je po zdaj znanih podatkih med vsemi 18.305 izbrisanimi največ 2,5 % oseb, ki so bile pred osamosvojitvijo Slovenije na kakršenkoli način povezane z JLA, ta odstotek pa zajema tako osebe, ki so imele čin kot tudi tiste, ki so v vojski opravljale druga dela (kuharji, čistilci ipd). Zoper nobeno od teh oseb ni bil sprožen kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zoper ustavno ureditev Slovenije ali mednarodno pravo. Zato je neutemeljeno in zavajajoče prikazovati katerekoli posnetke, ki bi lahko namigovali na takšno početje izbrisanih.

Kot javno televizijo vseh prebivalcev in prebivalk v Sloveniji vas pozivamo, da se vzdržite takšnega ravnanja v prihodnje in takoj prenehate širite stereotipe, zaradi katerih je reševanje problema oteženo ali celo onemogočeno. V skladu s pravico do popravka in odgovora zahtevamo, da v Odmevih organizirate še en prispevek o izbrisu ter v to oddajo povabite izbrisane same in nevladne organizacije, ki izbris raziskujejo. Obstajajo namreč številne raziskave in podatki, o katerih ima javnost pravico izvedeti in v interesu javnosti je, da o tem spregovori še kdo drug kot politiki, ki jim reševanje izbrisa nikoli ni bilo v interesu.

Amnesty International Slovenije

Mirovni inštitut

Pravno-informacijski center nevladnih organizacij - PIC

Medtem ko je ob današnji vesti o smrti dr. Janeza Drnovška STA poskrbela za novo uravnoteženje v komentarjih (dr. Matej Makarovič in Peter Jančič proti Gregorju Repovžu v temle STA zapisu via SIOL), se velja spomniti ne nekatere izjave Drnovška v zadnjem letu, povezane z mediji.

Preminuli predsednik države se je v letih 2006 in 2007 silno pogosto skliceval na to, da mu novinarji osebno povedo, kakšne pritiske doživljajo. Nenazadnje je sam, vpleten v grobe diskreditacije  strani  provladnih novinarjev in urednikov, velikokrat občutil »uravnotežene« medije tudi na svoji koži.

V intervjuju za Mladino februarja lani je Drnovšek o slovenski medijski sceni povedal naslednje:

»Tudi to je kazalec stanja. V medijih prihaja do veliko večjega samocenzuriranja, stanje se zdi slabše kot ob koncu 80. let. Mediji so si še takrat veliko več upali in bili bolj samostojni, kot so danes, 20 let pozneje. To zbuja veliko skrbi. Omenjeno ravnanje, vdiranje politike v vse pore, generira poslušne ljudi vsepovsod, na vseh pozicijah, v uradniškem aparatu, v gospodarstvu, v medijih. Bomo na koncu imeli povsod le poslušne ljudi, ki bodo razmišljali le, kaj želijo tisti, ki so nad njimi? To je nekaj, kar nas spominja na bolj svinčene čase.«

Drnovšek je bil med prvimi politiki, ki so podprli novinarski peticijo, hkrati jo je kot predsednik države objavil tudi na svoji uradni predsedniški spletni strani. Žal so ta dogodek slovenski mediji pretežno zamolčali.

Na tem blogu smo komentirali kolumno novinarja Dela Petra Raka, ki obračunava z Drnovškom (»Janez ni država«) in kjer odkrije tako imenovani »Konfucijev argument«.

Nenazadnje pa je  NYT poročal o tem, kako je Jančič spremenil tekst novinarki Dela Saši Vidmajer, ko je ta pisala o Drnovšku:

Sasa Vidmajer, Delo’s leading diplomatic columnist, said that shortly after Jancic was installed, her columns critical of the government were routinely rejected. She said interference reached a high point when she wrote a column about former President Janez Drnovsek, a well-known political rival of Jansa’s. The next day, she said, her story appeared under the deputy foreign editor’s name, with only the parts critical of Drnovsek remaining.

Jancic said he did not have detailed knowledge of the incident.

Pred meseci je odmevala Drnovškova izjava za londonski Times, kjer je Janšo označil za princa teme. Razlog za takšno označbo je bil »medijski«:

He disagrees with nearly all of what the Government does, and accuses it of moving towards a “kind of totalitarian system” by curbing the independence of the media.

V februarski publikaciji SINFO, ki jo izdaja UKOM, da bi z njo informiral »tujce«, zasledimo preveden intervju s Silvestrom Šurlo, ki je izšel v januarski številki Ampaka.

Šurlo so predstavili takole:

Silvester Šurla is among the most renowned and at the same time rare investigative journalists in Slovenia. He has received the Jurčič award as a courageous correspondent working independently from power centres and capital. In recent months he was the centre of attention of the critical public as acting managing of the Mag weekly magazine, when he publicly exposed political and capital related pressures and related pressures and related staff changes at the publication.

Če vlada kakšnega novinarja posebej pohvali, potem bi to lahko novinarja skrbelo. Nas pa tudi. Še bolj nas mora skrbeti, ker v publikaciji skrbijo za nekakšno uravnoteženo provladno medijsko sliko.

Tako so v decembrski številki objavili medijske teorije zarote izpod peresa zunanjega ministra Dimitrija Rupla. V prvi januarski so prevedli famozno razlivanje kave akademika Draga Jančarja, ki ga je zmotila novina o političnih pritiskih na medije do te mere, da je obračunal z Blažem Zgago in Mateje Šurcem. V drugi januarski so predstavili razmišljanje Matevža Tomšiča in raziskavo o medijski svobodi, ki dokazuje, da vlada ne vrši (efektivnih) pritiskov na medije. V februarski so izbrali Silvestra Šurlo.

Kot je videti, nas bo v vsaki številki SINFO pričakala nova medijska uravnotežitev, spisana kot uradna razlaga vlade.

V društvu Liberalna akademija očitajo novinarju RTV Slovenija, da je zmanipuliral odgovore dr. Darka Štrajna le zato, da bi predstavil moralni greh društva, ki je v tem, da je zamolčalo prejeti odgovor Mednarodne zveze tožilcev. Prispevek je izzvenel v duhu kompromitacije društva in na pobudo nekoga, čigar motiva in imena ni težko uganiti, še pravijo. Pismo na njihovi spletni strani, odlomek spodaj. Še odmev STA (na SIOLu).

Izjava za javnost: Poskus kompromitacije LA, ker je domnevno zamolčala prejeto pismo

V oddaji RTVS Odmevi z dne 13. 2. 2008 si je novinar Matej Hlebš privoščil prozorno kompromitacijo društva Liberalna akademija (LA) z nenavadno utemeljitvijo, češ da smo zamolčali prejeti odgovor na naš dopis Mednarodni zvezi tožilcev. To je menda naš moralni greh, dovolj velik za diskreditacijo in nekajminutni prispevek. Drži, da smo omenjeni zvezi pisali s prošnjo, da pojasni, ali je po našem mnenju politično kontaminirano ravnanje generalne državne tožilke Barbare Brezigar skladno z normami tožilskega dela. Naj povemo, da smo iz omenjene zveze prejeli le elektronsko pismo, njegovo vsebino pa je prejel še nekdo, ki ga je z veseljem odstopil novinarjem RTV hiše. Kdo je ta oseba in kakšen motiv je imela, ni težko uganiti.

Ker je novinar že vedel, kako mora izzveneti prispevek, je iz odgovorov predsednika društva, Darka Štrajna, izpustil vse, kar je bilo bistvenega za pojasnjevanje stališča LA v zvezi s politično motiviranostjo znanih ravnanj generalne državne tožilke, zlasti v primerih »Depala vas« in »nadzora družine Strojan«. Izrezal je vse odgovore, v katerih je ta pojasnil, da je LA šlo pri pismu Svetu Evrope in tožilski organizaciji predvsem za to, da te instance obvesti o določenih znakih ravno takega tožilskega ravnanja, na kakršnega je Svet Evrope, kot na splošno demokraciji nevaren pojav, opozoril v svojih Priporočilih št. 19. Poanta odgovora s strani mednarodne tožilske organizacije je pač bila, da se ta ne more vmešavati v politične spore v Sloveniji. Zato se niso želeli izreči niti o tem, da obstaja političen vpliv nad slovenskim sodstvom, niti da ne obstaja. Gledalci TV Slovenija so bili za vse Štrajnove odgovore prikrajšani in novinar jim ni prepustil ničesar v njihovo lastno presojo. Hkrati je gospa Barbara Brezigar v istem prispevku lahko zmagovito nastopila s tezo o »blatenju ugleda države«, ki ne potrebuje komentarja.

Očitek, da je LA »zamolčala« odgovor Mednarodne tožilske organizacije v mediju, ki pretežno ignorira naša javna sporočila, ni ravno legitimen. Še zlasti ne, ker smo po preverbi ugotovili, da 2. oktobra 2007, ko smo o tem obvestili slovenske medije, RTV tega ni posredoval svojim gledalcem. Povedano drugače: na RTV so zamolčali naše pismo, zdaj pa nam v nekajminutnem prispevku očitajo, da jih nismo obvestili o odgovoru na pismo, ki so ga zamolčali. Če pa upoštevamo, kako predstavniki sedanje oblasti in njihovi »uravnoteženi« novinarji omalovažujejo, zamolčujejo in preinterpretirajo vsa kritična evropska stališča (npr. sporočila Evropske novinarske organizacije, stališča Sveta Evrope o ravnanjih sedanje vlade z Romi in ne nazadnje jasna opozorila z več instanc o vladnem odnosu do problema izbrisanih), je to njihovo propagiranje sicer distanciranega in za njih manj neugodnega stališča samo še en primer dvojnih meril »uravnoteženosti«.

Dr. Edvard Kovač, še včeraj strokovnjak za kulturno antropologijo in medkulturni dialog, v očitno insceniranem strokovnem mnenju v režiji STA spregovori o neprofesionalnosti Dnevnikovih novinarjev. Ti so storili dve napaki: menda so zamenjali žanr informacije za žanr komentarja, hkrati pa se niso uspeli povzdigniti iz Webrove Gesinnungsethik do zaželene Verantwortungsethik. Drugače povedano: v svoji nemoralnosti in škodoželjnosti niso imeli v mislih, da blatijo ugled svoje države. V prejšnjem zapisu je predsednik DNS na ta očitek, zamišljen kot podpora vladi,  posredno že odgovoril: »Po besedah predsednika novinarskega društva se je Slovenija v preteklosti “tudi sama soočila s tovrstnimi diskvalifikacijami ter s tovrstnimi obtožbami, da posamezniki iz Slovenije, takrat še republike v okviru Jugoslavije, delujejo protidržavno«.

Celoten članek STA.

Kovač: Dnevnikov članek z vidika novinarske etike sporen

Ljubljana, 7. februarja (STA) - Nekdanji profesor novinarske etike na FDV Edvard Kovač je prepričan, da je bilo pri objavi diplomatskih zapiskov v časniku Dnevnik 25. januarja ignorirano načelo odgovornosti za posledice. Z vidika novinarske etike pa je sporno, da članek ni strogo ločil komentarja od same informacije, je še povedal in zatrdil, da je članek neprofesionalno napisan.

Kovač je za STA pojasnil, da pri praktičnih vprašanjih vsake profesionalne etike uporabljamo dvoje načel, ki jih je izdelal nemški sociolog Max Weber. “Gre za načelo prepričanja in drugič za načelo odgovornosti,” je poudaril. Obenem je pojasnil, da etika prepričanja zahteva izpolnitev etične zahteve za vsako ceno, ne oziraje se na posledice. (Continued)

O polemiki okoli raziskave o medijski svobodi smo večkrat pisali, nazadnje smo omenili spor na relaciji Darijan Košir – dr. Matej Makarovič. Tule je današnji Darijan Košir v svoji repliki na Makaroviča, odlomek:

In zdaj k vsebini odgovora. Makaroviču sem samo na kratko, kolikor je prostor pač dopuščal, očital strokovno zgrešeno raziskovalno metodo. Ker me hoče na tej točki »ponižati«, mu bom odgovoril z navedbo prof. dr. Slavka Splichala iz predzadnje številke Maga, ki o zgrešenem pristopu k Makarovičevemu raziskovanju pove vse.

Takole Splichal po opisu novinarke Maga oceni Makarovičevo metodo: »Prav variabilnost ocen glede naklonjenosti medijev po Splichalovem mnenju kaže na ključno težavo poskusov ‘objektivnega’ ocenjevanja politične usmerjenosti medijev ali njihove (ne)naklonjenosti različnim družbenim akterjem. Če pojem naklonjenost v analizi besedil ni natančno opredeljen in uporabljen, potem se pri raziskovalcih ‘zelo verjetno pojavi enak učinek kot pri običajnih uporabnikih medijev – tisti, ki podpirajo vladajočo koalicijo, bodo v besedilih videli več elementov naklonjenosti opoziciji kot tisti, ki so naklonjeni opoziciji’. Rešitvi sta dve. Besedila ob natančni definiciji merjenih spremenljivk posamično ali v parih analizira, denimo, deset izurjenih analitikov, nato pa se izmeri njihovo soglasnost. Zapletenejša in dražja metoda je izbor reprezentativnega vzorca analitikov, ki pregledajo vsa besedila, potem pa se uporabijo povprečne vrednosti. ‘Če taki postopki zagotavljanja zanesljivosti niso uporabljeni, je analiza preprosto neveljavna’.« Ko prebereš takšno oceno Makarovičeve raziskave, vseh 90 strani pri priči vržeš v peč.

Včeraj pa se je v polemiko vključil še dr. Matevž Tomšič v svoji Večerovi kolumni, s čimer se je pridružil Makaroviču, ki je Koširju v tem časopisu že odgovarjal. Odlomek:

Problem je, da so bile ocene kolegov lansirane praktično takoj po tem, ko je bila študija javno objavljena, pri čemer je bilo očitno, da se niso podrobneje seznanili z njeno vsebino in metodologijo. Zato so bile tudi njihove zavračajoče sodbe splošne in pavšalne. Razumeti jih je mogoče predvsem kot izraz njihovega nelagodja nad dejstvom, da je nekdo “nepooblačeno” posegel v “njihov” rajon. Tako je človek, ki velja za glavno avtoriteto na komunikološkem področju, celo “zažugal” s protikorupcijsko komisijo (češ da naj bi bili pridobili raziskavo na sopren način). Očitno je, da ugledni profesor ne samo da ni seznanjen z vsebino naše raziskave (a ga to ne ovira, da je ne bi zavrnil kot “neznanstvene”), ampak tudi ni seznanjen z vsebino zakonov, ki urejajo to področje (če bi bil, bi vedel, da je bil postopek naročila te raziskave nekaj povsem običajnega in nespornega).

(Continued)

Celoten članek, spodaj odlomek:

The latest development has seen Prime Minister Janša commissioning a study on freedom of the media in Slovenia. This has given rise to renewed protests by journalists such as Darijan Košir in “Delo”, who writes that the study would be carried out by loyal “commentators” and would be nothing more than a tally of allegedly positive or negative articles without providing any information about freedom of the press in Slovenia. Strong criticism has also been heard from foreign correspondents such as Enver Robelli in the Swiss “Tagesanzeiger”: “Media censorship in model EU country: Slovenia gags the media”. According to Hannelore Crolly, Brussels correspondent of the German newspaper “Die Welt”, the struggle by Slovenian journalists for more press freedom once again appears to show that Prime Minister Janša is not up to the task of managing the EU Presidency.

Spomnimo, da omemba Koširja aludira na njegov zapis o raziskavi FUDŠa in Delovih in Večerovih komentatorjev, dr. Makaroviča in dr. Tomšiča.

Spomnimo nadalje, da je Košir 11. Januarja v Delu zapisal:

»Znanstvena« študija o medijski svobodi in avtonomiji v Sloveniji, ki jo je v sredo predstavila novogoriška raziskovalna skupina, zbrana okrog publicista dr. Mateja Makaroviča, ne samo da za takó kompleksno analizo uporablja skrajno sporen in simplificiran metodološki pristop, ampak v bistvu – glede na to, da jo je naročila vlada, izvedli pa vladi deklarirano naklonjeni »publicisti« – meji že na politično nehigieno. V vsakem primeru so si namreč raziskovalci dovolili, z dobrimi nameni ali brez njih, da jih je vlada zlorabila v zadnjem času za izjemno modni obračun z domnevno neprilagojeno slovensko medijsko srenjo.

(Continued)