Reporter Surla na FUDŠu: raziskovalci izmerili potrebo po državnih novinarjih
Po famozni lanski raziskavi z naslovom Raziskava o medijski svobodi v Sloveniji 2007 smo zdaj dobili še novo z naslovom Medijska svoboda na Slovenskem 2008. O prvi smo veliko pisali in jo skupaj z drugimi kritizirali, kot kaže pa so se snovalci zdaj odločili, da se bosta protagonista poprejšnjih analiz dr. Matej Makarovič in dr. Matevž Tomšič umaknila, saj novo podpisujejo naslednji avtorji: Borut Rončević (vodja skupine), Mirna Macur, Mišela Mavrič, Urša Šinkovec in Tamara Besednjak.
Raziskava je dostopna na tem naslovu ministrstva za kulturo, za začetek le najbolj vroča zgodba iz nje, ki zadeva predlog o instalaciji nič manj kot s strani države (vlade torej) plačanih novinarjev (po mnenju novinarke Financ):
Avtorji raziskave so prepričani, da je mogoče in tudi potrebno povečati pluralnost medijev, tako s subvencijami kot tudi tako, da država “vpliva na strukturo novinarjev v posameznih medijskih hišah”. In kako si to predstavljajo? Država “to lahko naredi tako, da zakupi določen medijski prostor, v katerem objavljajo državni novinarji; to so novinarji, ki jih neposredno plačuje država”, zapišejo svojo domislico, ki bo gotovo odmevala.
Ali kot piše in povzema Vojko na Razgledih:
Kdor jo bo bral pozorno, bo v najnovejši ‘evalvaciji’ Fudša z naslovom Medijska svoboda na Slovenskem 2008 nemara odkril najbrž najbolj uničujočo kritiko medijske politike (bolje: mešetarjenja z mediji) odhajajoče vlade. Ena izmed osnovnih - in nikjer zapisanih - ugotovitev evalvacije je namreč, da so iz treh razmeroma dosledno ‘nazorsko’ kritičnih publikacij (Delo, Večer, Mag) nastale tri ‘pragmatično’ kritične, torej takšne, ki se obračajo po vetru so spremenljivo ‘odvisne od razmerij lastnikov s posameznimi političnimi akterji’. In ker so mediji od ‘notranjega’ in ‘zunanjega’ pluralizma (še vedno) daleč, navzlic skladu za pluralizacijo medijev, raziskovalci novogoriške fakultete naročniku evalvacije, ministrstvu za kulturo oziroma državi, priporočajo, da v obstoječih medijih ‘zakupi’ prostor in najame novinarje, ki ga bodo ‘polnili’ z vsebinami drugačne vrednostne usmeritve in sloga, kot ju goji posamezni medij.
V splošnem lahko glede odnosa do osrednjih nacionalnih političnih akterjev govorimo o različnih tipih tiskanih medijev. Prvi tip lahko označimo za enakomerno kritični, kamor sodijo tisti mediji, ki imajo do vlade (in opozicije) konsistentno kritični odnos, ne glede na to, kdo sestavlja vlado (ali opozicijo). V našem primeru to velja za Finance. Drugi tip bi lahko označili za nazorsko kritičen, kar pomeni, da je medij, ki je vrednotno in ideološko konsistenten, bolj kritičen do tiste politične opcije, ki je z njih nazorsko ‘nekompatibilna’. To velja za Dnevnik in Mladino. Tretji tip bi lahko označimo za pragmatično kritičen, kar pomeni, da so njegove politične simpatije in antipatije odvisne od razmerij lastnikov s posameznimi političnimi akterji ter so zato spremenljive. To velja v prvi vrsti za Delo, v zadnjem obdobju pa tudi za Večer in Mag. Četrti, tip, pri katerem pa ni mogoče odkriti prepoznavnih vzorcev glede (ne)naklonjenosti posameznim političnim akterjev, pa lahko poimenujemo notranje pluralni. Sem sodijo Primorske novice.
/…/
Eden od vidikov pluralnosti, na katerega smo opozorili, je tudi raznolika struktura zaposlenih novinarjev pri posameznem mediju. Realna nevarnost obstaja, da uredniška politika posameznega medija teži k bolj ali manj enoviti strukturi novinarjev s podobno vrednostno orientacijo. Več kot je pritiskov od zunaj – pa najsi bo to političnih ali gospodarskih – manj je poročanje novinarjev posameznega medija raznoliko. Uredniške politike medijev pogosto neformalno sankcionirajo drugačne oz. neposlušne novinarje, in tako se v določenem času zaposlitvena struktura vrednotno poenoti. Država torej lahko v imenu pluralnosti vpliva na raznolikost novinarjev, ki objavljajo v posameznem mediju. To lahko naredi tako, da namesto direktnih subvencij medijem zakupi določen medijski prostor (na primer dve strani časopisa, dve tedenski oddaji na televiziji in radiu in podobno) v katerem objavljajo državni novinarji. To so novinarji, ki jih neposredno plačuje država. Država ima to moč in to možnost, da izbere najboljše novinarje, jih neposredno plačuje in jih spodbuja k raziskovalnemu novinarstvu (ki včasih zahteva več denarja, kot so zanj pripravljene odšteti posamezne medijske hiše), predvsem pa k odkrivanju in poročanju o novih in drugačnih temah. Vsekakor pa je nujno tudi medijsko pokrivanje različnih (ne le etničnih) manjšin. Država bi izmed svojih novinarjev izbrala tiste, ki so po svoji vrednostni orientaciji in stilu različni od posameznega medija, v katerem je zakupila svoj prostor in tako omogočila objavljanje svojim novinarjem. Na ta način direktne subvencije ne bi bile več potrebne, pluralizem v poročanju posameznega medija pa bi se zagotovo povečal. To bi bilo možno tudi empirično izmeriti.
