Medijski watch dog

Precej poguma so zmogli v Reporterju, ko so po novem sicer z obveznim pripisom »stališča avtorja niso stališča uredništva« objavili nekaj podrobnosti o zakulisju nastajanja Reporterja. Njihova stalna kolumnistka Ana Jud, nekakšna novinarska verzija Andrijane Starine Kosem - ki ji je človek lahko hvaležen, da objavi kakšno informacijo o ozadjih, a hvaliti je sicer ne more – je storila prav to, za nameček pa še oštela Janeza Janšo, ker se gre »tabloidnega princa teme«. Kar se nanaša na SDS brezplačnike.

Judova je pač nepredvidljiva; kot se je na svojih straneh hvalila, je Peter Jančič, sicer predsednik ZNP, zanjo naokoli svaril, da je nevaren podvodni torpedo, ki lahko zadene tudi »njih«. In potem je celo, na njeni strani, Jančič v komentarjih to tudi potrdil. No, imel je prav, torpedo izgleda takole:

Nikoli nisem zanikala, da je Janša medije poskušal prevzeti. Drži, poskušal jih je prevzeti. Kar je bila napaka. A vprašanje je: od koga je Janša medije poskušal prevzeti? Ti v Sloveniji nikdar niso bili neodvisni. Vsa leta, kar je bila na oblasti LDS, so bili njeni. Še prej pa SZDL-jevski. Trhli temelji, na katerih se novinarstvo danes lomi, so bili ustvarjeni že takrat, saj ceh skozi čas prehoda v demokracijo ni bil sposoben zavreči totalitaristični principov, s katerimi je partija preko medijev držala ljudstvo na vajetih: LDS, rojena iz ZSMS, je tradicijo nadaljevala, dogodki iz Janševe vlade pa kažejo, da se tudi premier ni bil sposoben znebiti zloveščih nakan. Zakaj je prekupčeval z Delom? Zakaj ni postavil na noge Demokracije, ki mu je vsa leta, ko ga praktično noben medij ni podpiral, edina stala ob strani? Zakaj je sploh prevzemal medije? Zakaj ni ustvaril pogojev, da bi uspešno zaživeli novi? Možnosti je imel. Dostop do investitorjev je bil, sposobni ljudje so bili pripravljeni delati, a on se je, namesto tega, da bi se zanesel na sposobne kadre, raje zanašal le na sebi lojalne hlapčiče, ki so ga opeharili kot Danilo Slivnik in Janez Markeš, tisti, ki niso dovolj prebrisani, da bi ga naplahtali, pa kot Peter Jančič capljajo sem in tja, se strahopetno sprašujejo, kaj bo, če SDS izgubi parlamentarne volitve. Da Slovenija potrebuje nove medije, je desnici postalo jasno šele, ko ji je voda začela teči v grlo. Šele tedaj je desnica začela delati nove medije; žal: tabloidne spačke.

Vzela sem si čas in prelistala najnovejšega, ki ga preko gospodarskih vezi radodarno financira država. Gre za brezplačni tednik Ekspres, pri katerem glavne niti očitno vleče šefica STA Alenka Paulin. Desnica je imela idejo, da bi se teh nekaj vsebinsko in oblikovno nedomiselnih papirčkov imenovalo »Reporter Ekspres«, toda vaš najljubši politični tednik tega ni hotel: Reporter niti v primeru srednjeveškega inkvizitorstva ne bi dopustil zlorabe lastnega imena, ki si ga je že tako – enako kot vse ostalo – komaj izbojeval; in potem sem na zadnji strani prve cifre prebrala kolumno Mateja Makaroviča, v kateri se je gospodu zapisalo: »Seveda bi bilo pretenciozno verjeti, da lahko pridemo do celovitega znanja o slovenskih medijih z nekaj raziskavami, ki se ne bojijo tabujev, ali da je časopis, ki ga držite v rokah že pot do bolj kakovostnega medijskega prostora. Upam pa si verjeti, da gre za korake, ki so sicer majhni, a vsaj namenjeni v pravo smer.« Bizarno. Iz dveh razlogov: prvi je dejstvo, da gre pri Ekspresu izključno za nekakovostno politično motivirano smetje, ki ne more prispevati k izboljšanju novinarskih razmer ampak jih samo dodatno onesnažuje, drugi pa je dejstvo, da je Makarovič – ki ga desnica postavlja kot velikega poznavalca družbenih razmer – dokazljivo skorumpirani in sociološko omejeni pogoltnež, človek, ki po mojem mnenju drugim nima pravice soliti pameti. Zgodba? Ko je Pivovarna Laško uničila Mag, sta Makarovič in Peter Jambrek v okviru Nove revije sklenila, da bosta naredila nov časopis Telegram, a iz načrta ni bilo nič, kajti Nova revija pač ni usposobljena za ustvarjanje tržno zanimivega revijalnega in časopisnega tiska. Gospoda nista uspela zbrati niti zagonskega kapitala, čeprav ima Jambrek v žepu dovolj denarja, da bi lahko časopis financiral sam. Na srečo se je našel investitor, brez politike, in rodil se je Reporter; a ko sta Makarovič in Jambrek veselo novico izvedela, sta paranoično pobesnela, da gre za »rdečega« investitorja, ki nas bo bojda ugonobil. Sklepam, da gospoda mentalno še vedno živita v letu 1946, nekje pri Velebitskem kanalu? Ko sta uvidela, da je stvar resna, pa se ju je kojci polastila slast po koščku pogače: prihitela sta z idejo, da bi imela v Reporterju večinski delež. V redu. Dajta denar! V normalnem poslovnem svetu je tako: če hočeš imeti delež, moraš položiti denar, ne? Zgodba je postala nora. Gospoda sta se izmotavala, da ne moreta dati denarja, ker ga menda nimata, lahko pa prodata know-how! Kot znanje in izkušnje sta tolmačila novinarje, ki danes ustvarjajo Reporter. Si lahko predstavljate še kaj bolj ogabnega kot dejstvo, da sta hotela prodati novinarje, ki nikdar niso bili njuni? Da sta hotela prodati ljudi? Kot sužnje! Glede denarja pa sta dala obljube, da bosta poskrbela za denar iz Sklada za pluralizacijo medijev. Tako spornim nameram se v civilizaciji reče korupcija in v tujini takšne ljudi vzamejo pod drobnogled organi pregona, v Sloveniji pa jih še en Janšev hlapčič Jože Možina vlači v Odmeve. Najbrž zato, ker so tako pametni.

Po vsej sprevrženosti, ki sem jo opisala, si je Makarovič ob izidu Reporterja še drznil prosjačiti, če bi lahko pisal kolumno, kar je utrdilo moje prepričanje, da je ta nabuhlež samo brezvestni nevretenčar; mar vi, desničarji, resno mislite, da vam bo ta človek pomagal? Resno mislite, da vam lahko pomagajo umazani tabloidi, ki jih financirate? Škode, ki s tem nastaja družbi, ne vidite?

Celoten članek na spletni strani Ane Jud, indikativen na vse strani pa je tudi avtoričin komentar:

Marko, hvala, pošlji svoje mnenje Mateju Makaroviču, Petru Jambreku, Markešu, Slivniku, Jančiču, Možini, Paulinovi in ostalim brevestnim pičketinam, ki te dni zmešano klicarijo naokoli zaradi mojega skromnega zapisa, meni v obraz pa seveda ničesar ne upajo povedati, čeprav imajo vsi mojo gsm cifro In ravno to še dodatno utrjuje moje prepričanje, da so dejstva, ki sem jih zapisala v tej kolumni, še potencirana.  Žal, tudi desničarji imajo navado klicariti in poskušati preprečevati objave in pritiskati in tako naprej, kdo bi si mislil a ne? Pa smo mislili, da takšne svinjarije počno samo levičarji … Hm.

Objavljeno 14.08.2008 ob 09:43 Zapisano pod: Dogajanje v medijskih hišah, Lastniški in drugi vplivi in pritiski, Mediji, Politični vplivi in pritiski. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vira. Odgovarjanje je trenutno onemogočeno, vendar lahko Trackback iz vaše lastne strani.