Medijski watch dog

Kot smo že napisali, so uspeli pri »ekspresu« za prvo številko pridobiti dva eminentna desničarska pisca, Draga Jančarja in Mateja Makaroviča. Njuna zapisa sicer nista presenetljivo odkritje, imata pa skupen imenovalec: kritiko (domnevno levih) slovenskih medijev. Tako Jančar na straneh 10 in 11 pod naslovom »Dva paradoksa« zgroženo pridiga o neodvisnosti od politične in kapitalske moči, pri čemer je pozabil preveriti, kateri neodvisnež izdaja in financira papir, na katerega je to napisal. Jutri se nam, pravi, slabo piše. Apokaliptična slika, z obvezno apoteozo Janeza Janše, je takale:

»In ko bodo imeli pod nadzorom vse, bodo vsake toliko časa sprožili še kakšno mednarodno kampanjo proti Janezu Janši in njegovemu »omejevanju medijske svobode«, pa če bo najbolj napadani slovenski politik v zgodovini nove države v vladi ali v opoziciji.«

Levičarji po njegovem niso dovolj levičarji (pa tudi če bi bili, levičarji niso vredni počenega groša, kot nas je še neštetokrat poučil):

»Če bi bila v glavah ljudi, deklariranih levičarjev, ki krojijo slovensko javno mnenje, pa tudi v tistih, ki ga analizirajo, recimo na slavni fakulteti za družbene vede, samo trohica levičarstva, potem bi morali vsak dan brati in poslušati njihove mogočne proteste zoper takšen razvoj. Toda ne bomo jih slišali, kajti edino njihovi kapitalski in politični gospodarji ail vsaj politični somišljeniki bi lahko bili tisti, zoper katere bi protestirali. To je prvi paradoks. Zaradi njega je mizerija slovenskega »levičarstva« in »naprednjaštva« epohalen pojav novejše slovenske zgodovine.«

RTV hiši prognozira izgubljeno tekmo, a je pri tem razumevajoč (seveda, saj gre za hišo v pravih rokah):

»In namesto da bi naši sociologi, komunikologi in drugi strokovnjaki za medijsko področje svojo pozornost namenili vse hujšemu poplitvenju in nizki kulturni ravni komercialnih televizij, se iz svoje politične pristranosti zaganjajo v javno radijsko in televizijsko hišo, ki še zadnja vsak do neke mere vztraja pri umirjenem poročanju in komentiranju, predvsem pa kulturnih, izobraževalnih in dokumentiranih vsebinah. Sicer pa obstajajo znamenja, da bo tudi ta trdnjava kmalu padla, ker noče izgubiti tekme z agresivnostjo komercialnih tekmecev v boju za gledalce in poslušalce.«

O drugem paradoksu, ki zadeva blogerje, internetno čvekanje in tem, da časopisi in televizije z vabili blogerjem spodkopavajo svoj lasten obstoj, »saj se nivo vse bolj izenačuje z nivojem profesionalnih govorcev in piscev«, je prepričan:

»Drugi paradoks je torej ta, da se je novinarstvo odločilo počasi in zanesljivo sebe uničiti«.

Medijska apokalipsa bo torej popolna, rabimo seveda odrešitelja. No, Matej Makarovič v kolumni na zadnji, 24 strani z naslovom »Skrajni čas za nove medijske projekte«, najprej kurtoazno pozdravi izdajanje novega brezplačnika, ki nas po prevetril (»Z veseljem sem se odločil za sodelovanje s pričujočim časopisom. Kolikor bolj namreč opazujem slovenski medijski prostor, toliko bolj mi je jasno, da so ambiciozni novi medijski projekti nadvse potrebni, saj lahko le vrsta novih projektov prevetri zatohli in vase zaverovani prostor dominantnih slovenskih medijev.«), konča pa na prav enak način: »Seveda bi bilo pretenciozno verjeti, da lahko pridemo do celovitega znanja o slovenskih medijih z nekaj raziskavami, ki se ne bojijo tabujev, ali da je časopis, ki ga držite v rokah, že pot do bolj kakovostnega medijskega prostora. Upam pa si verjeti, da gre za korake, ki so sicer majhni, a vsaj namenjeni v pravo smer.«

No, Makarovič se je zmotil: »Prava smer« izdaja Reporter, ekspres pa »Zame-tek«. Verjetno pa drži, da sta oba zanj res obrnjena v pravo smer. Pa šalo na stran, raje si oglejmo vsebino. Kot običajno je Makarovič razmeroma umirjen in previden v svojih trditvah. Marsikatero zapisano misel takoj popravi in relativizira, da ga ne bi obtožili česa preveč. Njegovi osti pa so naslednje: problem slovenskih medijev ni v nepluralnosti ali političnih pritiskih, temveč v njihovi kakovosti. Nekakovost korenini v primanjkljaju formalne izobrazbe, pa tudi izobraževanja (na FDV), ki »ni najbolj kakovostno in se večkrat prepleta z ideološko indoktrinacijo«.

Takoj zatem Makarovič pojasni, da niso nekvalitetni novinarji (ja, malce se zanika), temveč mediji kot taki: »V slovenskih medijih deluje cela vrsta izredno sposobnih, strokovnih in etičnih posameznikov. Tudi potenciali tistih, ki v medijski prostor kot profesionalci šele vstopajo, so več kot solidni. Toda problem je v relativni statičnosti slovenskega medijskega prostora.«

S tem misli na trdoživost »starih projektov« in medijev ter dejstvo, da novi ne morejo zaživeti. Nastajanje novih pa bi pač dvignilo kvaliteto vseh – očitno so ambicije »ekspresa« in njegovih avtorjev velike.

Druga točka njegove kolumne je očitek »dogmatičnosti« medijskim strokovnjakom in znanstvenikom. Omenja dva primera. Prvi je novi zakon o RTV, ki da je »veliko bolj podoben zgledom iz drugih evropskih demokracij kot stari sistem, ki so ga dogmatsko branili. Mednarodno primerjalne analize, ki bi bila kot znanstven pristop v takih primerih normalna, preprosto ni smelo biti, saj bi porušila varovane dogme.«

Makarovič, ki je sicer pred kratkim v programski svet RTVS osebno (!) uspešno predlagal dva nova člana, sicer svoja sodelavca (Petra Jančiča in Matevža Tomšiča; večina predlagateljev seveda ni uspela niti z enim svojim predlogom), tu ne bi mogel bolj usekati mimo. Namenimo temu nekaj več vrstic. Kot vemo, je vsaj ena takšna ocena bila narejena v sektorju za medije pri Svetu Evrope, ki pa jo je kasneje Branko Grims, edini avtor zakona, označil za »pravno nekorektno in nepravilno«, »politološko zgrešeno« in »popolnoma ničvredno stvar«. Spomnimo, da je na pobudo ministra za kulturo Vaska Simonitija kasneje vlada dosegla, da se omenjena analiza zbriše (!) s spletnih stranih Sveta Evrope. Seveda, bila je zoprna in preveč kritična. Za osvežitev spomina povzemimo del iz poročila Mirovnega inštituta:

Strokovno analizo zakona sta pripravila strokovnjaka Sigve Gramstad z Norveške in Eve Salomon iz Velike Britanije. Med številnimi pripombami, ki so med drugim zadevale tudi financiranje zavoda in razmejitev pristojnosti med upravnimi telesi RTV Slovenija, sta zapisala: »Kar zadeva neodvisnost RTV Slovenija, predlagani zakon slabo zagotavlja neodvisnost od vpliva in vmešavanja politike. Tako programski kot nadzorni svet imenuje parlament oziroma vlada, programski svet pa imenuje generalnega direktorja. V primeru, ko ima ena stranka v parlamentu večino in oblikuje vlado, je možnost močnega političnega vpliva.« Poleg tega sta dodala, da »je treba z namenom zagotovitve skladnosti s standardi Sveta Evrope zakon ponovno proučiti in spremeniti«. (Mladina, 20. 9. 2005) Analizo je poslanec SDS Branko Grims označil za popolnoma »ničvredno stvar«, ker je neznanstvena s politološkega in pravnega vidika. Podobno diskreditacijo je doživel tudi dr. Karol Jakubowicz, ki ga je predsednik Zbora za republiko dr. Peter Jambrek označil za tretjerazrednega uradnika. Za protiutež strokovnim analizam uglednih mednarodnih organizacij in posameznikov je Grims predstavil mnenji vodje poslanske skupine Evropske ljudske stranke in Evropskih demokratov Hansa-Gerta Pöteringa in predsednika Evropske ljudske stranke Wilfrieda Martensa, ki sta zakon podprla. V demokratičnost novega modela imenovanja članov programskega in nadzornega sveta RTVS v državnem zboru so poskušali prepričati tudi v Zboru za republiko. Klemen Jaklič je v reviji Dignitas objavil članek, v katerem je skušal dokazati, da je nov sistem imenovanja zagotovilo neodvisnosti javnega RTV-servisa. Pri tem je navedel citat nemškega ustavnega sodnika prof. dr. Hoffman-Riema, ki naj bi dokazal, da se sveti RTV, v katere imenuje predstavnike civilna družba sama, v resnici prelevijo v posrednike političnega vpliva. (Dignitas, avgust-september, 2005). Pozneje se je izkazalo, da je Jaklič z besedami uglednega nemškega ustavnopravnega strokovnjaka grdo manipuliral, kar je potrdil Hoffman-Riem sam. Jakličeve navedbe je demantiral takole: »Nikoli nisem trdil, da je način izbire predstavnikov izvor ali vzrok za politično zlorabo. /…/ Nikoli nisem rekel, da je imenovanje članov iz sfere civilne družbe slaba izbira.« (Mladina, 24. 10. 2005)

Druga dogma, ki jo najde Makarovič, zadeva domnevno nevtralizacijo poročila o medijski svobodi, ki jo je je skupaj s Tomšičem pripravil na svoji »matični« FUDŠ. Tu ponovi svoje očitke, češ da je bila pričakana na nož, medijsko negativno preparirana, da so bili ocenjevalci nekompetentni, in podobno. O njeni metodološki nesprejemljivosti in ocenah smo obširno pisali na več mestih. Kot smo že zapisali, pozitivnega mnenja o tej raziskavi ni, razen sodelujočih in dela vladajoče politike, podal nihče.

Naš zaključek je torej, da gre pri brezplačniku »ekspres« za resen medijski projekt Janeza Janše po načelu »anonimni denar, anonimni izdajatelj in anonimni uredniki – pomemben je domet 350.000 gospodinjstev« ter da sta nam bila pri tovrstni dešifraciji Jančar in Makarovič v dobro oporo.

Objavljeno v 30.07.2008 ob 20:47 in zapisano pod Dogajanje v medijskih hišah, Lastniški in drugi vplivi in pritiski, Mediji, Moralne dileme vsebin, Politični vplivi in pritiski, Pristranost skozi grajo \"njihovih\" .