Markeš o pritiskih nase in časopis Delo
Celoten komentar odgovornega urednika Janeza Markeša v sobotnem Delu, spodaj odlomek:
Ta teden sem kot urednik premieru poslal deseto pismo (priporočeno s povratnico) in ga pozval, naj dokaže trditve, da je urednik Dela»odkrito zapisal, da podpira SD in g. Pahorja. Takšna je tudi usmeritev tega časopisa.« Te trditve je izrekel 15. novembra lani v pogovoru na nacionalni televiziji, naslednjega dne na istem mestu je nadaljeval tezo o cenzuri na Delu, hkrati pa začel agresivno vojno s tistimi, ki imajo Delo v lasti. Predsedniku do danes ni uspelo predložiti dokazov, tudi opravičiti se ni zmogel, februarja pa mi je tiskovni predstavnik vlade Valentin Hajdinjak poslal kopijo članka Zlovešče pasti tretjih poti, s pripisom: »Predlagam, da si ga ponovno skrbno preberete in videli boste, da so besede, ki jih je izrekel premier, utemeljene.« Prebral sem torej spet članek, ki sem ga sicer sam napisal, in pri najboljši volji v njem nisem mogel najti dokaza, da je urednik »odkrito zapisal, da podpira SD in g. Pahorja« in da je »takšna tudi usmeritev tega časopisa«.
Z zelo podobnim primerom sem se srečal 18. aprila 2007, ko me je nekdanji predsednik vlade Anton Rop obtožil korupcije pri »Janševem prevzemu Dela«, uporabljal je celo najnižje izraze kot »dvoličnež« in »ceneno trobilo vladajoče politike«. Tudi njega sem pozval, naj dokaže, kar je zatrdil, in tudi on se je po javni predstavi zavil v črn molk. Petindvajsetega julija lani sem mu javno napisal, da je politik, ki laže, in ga pozval, naj me zaradi te ugotovitve toži. Poanta dogodka je bila bizarna: človek, ki je obračal in odločal o milijardah evrov javnega denarja, je finančne korupcije obtožil človeka, ki nikoli ni odločal čem podobnem in je živel od novinarskega dela. Toda pri Ropu se je stvar s tem končala, z Janšo pa se je šele začela.
Prav ta teden sem od »Janševega« Slovenskega tednika (podpisal se je Jernej Novak) prejel kup vprašanj o svojih stanovanjskih problemih, namigujoč na nepravilnosti in na lažnivo visoko plačo (19.500 evrov!!!), ki jo je poprej lažnivo objavila (tudi »Janševa«) Demokracija. Če skrajšam misel, brezplačnik Andreja Lasbaherja, ki vsak teden izide v 375.000 izvodih, ki se napaja iz davkoplačevalskega denarja, ki obrača milijone evrov nezasluženega denarja, bi rad diskvalificiral nekoga zaradi plače in stanovanja. Politik, ki nikoli ni dokončno in argumentirano pojasnil trgovine z orožjem in skozi katerega roke so šli milijoni evrov javnega denarja, si upa zlahka izrekati laži, zato me ne bi začudilo, da si upa naročati tudi diskvalifikacije.
Toda poanta je še drugje. Vojno stanje in logika sovražnosti, ki jo je predsednik vlade in Evropske unije vzpostavil v enem mandatu, imata svoje posledice. Janša se seveda ne moti v vseh argumentih, ki jih postavlja proti svojim tekmecem ali nasprotnikom, čeprav je skrajno nepošteno, da pri tem zamolči svojo vlogo, brez katere takšno stanje ne bi bilo mogoče. Toda vzpostavil je razmere, ki ga bodo zelo verjetno pokopale, tudi če na volitvah ne bo poraženec. Z lažjo je iz steklenice izpustil duha laži, podtikanja, manipulacij in maščevanja.
V prvem valu demokratizacije je Sloveniji vzelo deset let, da ga je umirila. Mediji so bili lakmusov papir te demokratizacije, tako kot so zdaj lakmusov papir manipulacije.
