Medijski watch dog

V omenjenem zborniku Liberalne akademije najdemo tudi prispevek, ki ga objavljamo z dovoljenjem založnika in avtorja Blaža Zgage: »Dober Večer in lahko noč!« (članek je oddan oktobra 2007). Ker se velikokrat omenja, da politični pritiski in cenzura niso evidentirali, da zanje ni dokazov, je Zgaga ustrežljivo storil prav to – do potankosti je opisal svoje izkušnje in pritiske nanj ob svojem poklicnem delu, jih dokumentiral s korespondenco, intervencijami in opisi odnosov. Članek ima 23 strani in je dostopen na temle mestu. Dodatno objavljamo še fotografiji, ki sta njegov, tj. člankov integralni del in tudi že javno dostopni, med drugim na našem blogu: fotografijo bunkerja in fotografija pisma skoraj vseh urednikov Večera, ki so enotno nastopili proti novinarju po tistem, ko je ta Večer obtožil cenzure na začetku pobude z novinarsko peticijo. Pritiskov in cenzure v tem časopisu seveda ni. Spodaj odlomek za pokušino:

Začetek prave cenzure

Očitni primeri cenzure so se pričeli mesec dni po nastopu novega odgovornega urednika Tomaža Ranca. Prvega junija 2006 je namreč vlada za novega načelnika generalštaba Slovenske vojske imenovala generalpodpolkovnika Albina Gutmana. Tako kot vedno ob zamenjavi na čelu vojske, so uredniki naročili, naj napišem uvodnik. Z delovnim naslovom Unikatni general sem ga oddal v desk kot običajno, a šele naslednji dan sem presenečen opazil, da mojega uvodnika ni v časopisu. Pojasnila urednikov, zakaj ni bil objavljen, kljub zahtevi, nisem prejel. Sem pa neobjavljeni komentar dal v branje kolegom v ljubljanskem dopisništvu. Večina je menila, da se jim zdi komentar dober. Prav tako so se čudili, zakaj ni bil objavljen, saj vendarle deluje „uravnoteženo.“

Da, res je. Pri pisanju komentarja in praktično vseh člankov v zadnjem obdobju, je bil eden pomembnih dejavnikov tudi razmislek o „objavljivosti“. Kaj to pomeni? Da sem se kot novinar zavedal, da članek nima možnosti za objavo, če bodo v njem zapisane do oblasti preveč neprijetne informacije ali mnenja. Ali nasprotno, če so kritične informacije zamolčane ali kakorkoli omiljene, je verjetnost objave članka večja. Zato je (bilo) vedno treba iskati zadnjo – za urednike še sprejemljivo – mero kritičnosti, kar ob že tako zahtevnem novinarskem poklicu predstavlja še dodatni napor za avtorja. Tudi pisanje pravih sporočil „med vrsticami“ je vedno pogostejše, saj druge poti za objavo preprosto ni.

Razmišljanje o „objavljivosti“ pa ni nič drugega kot samocenzura. Priznam, vsak dan sem pred zahtevno nalogo, kako dejstva, ki jih kot novinar izvem in spoznam ter katera bi rad sporočil bralcem, zapišem tako, da bodo potem dejansko objavljena. Še težje je z mnenji. Kritična mnenja oziroma komentarji so namreč prepovedani. A tudi samocenzura, čeprav od urednikov spodbujena in pričakovana, je marsikdaj na prenizki ravni. In takrat uredniki posežejo po cenzuri.

Naj dodam, da sem cenzuro na enak način občutil že naslednji dan, 2. junija 2006. Uredniki so namreč naročili komentar o spremembah zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, ki so podaljšale zakonski rok za prisluškovanje državljanom. Vendar komentar z naslovom Policijska država nikoli ni bil objavljen. Pojasnila seveda nisem dobil.

Mesec dni po inavguraciji novega vodstva je na Večeru zavel nov veter.

Ustanovitev bunkerja

Glede na to, da je bilo cenzuriranih člankov vedno več in ker smo v ljubljanskem dopisništvu izvedeli, da je kolega Boris Jaušovec na sedežu Večera v Mariboru v svoji pisarni ustanovil „Bunker“ cenzuriranih člankov, smo mu jih začeli pošiljati po elektronski pošti. Jaušovec je nato članke natisnil in prilepil na eno od omar v pisarni. Članki, ki so končali v temi Večerovega bunkerja, pa so se vse bolj množili.

Prav zaradi tega smo drugi Večerov bunker, poimenovan „Bunker II“, ustanovili tudi v ljubljanskem dopisništvu. Ob tem smo se precej nasmejali. Sprejeli smo celo interna pravila, ki so določala vloge pri vodenju in oskrbi bunkerja. Recimo, kdo je ustanovitelj, glavni tajnik, referent za ideološka vprašanja, ekspert za stike z javnostjo in korporativno komuniciranje, konzultant za svetovanje in pomoč žrtvam sistema in honorarec, ki mora ostalim kuhati kavo in menjati orumenel lepilni trak. Ta smeh in humor je bil način sprostitve in samoobrambe pred vse hujšo cenzuro in političnimi pritiski. Z njim smo si pomagali, da smo lahko ostali normalni. Kajti lepljenje rezultatov lastnega dela na steno bunkerja, zavedajoč se, da ne bo nikoli objavljeno zaradi cenzure, ni niti najmanj smešno.

V bunkerju pa niso nalepljeni vsi članki, ki so bili v Večeru cenzurirani ali spremenjeni brez soglasja avtorja. V njem so se znašli le tisti, pri katerih je novinarju naslednji dan, ko je opazil cenzuro, toliko prekipelo, da ga je protestno natisnil in nalepil na omaro. Bunker predstavlja le vrh ledene gore cenzure.

Objavljeno 15.03.2008 ob 13:06 Zapisano pod: Dogajanje v medijskih hišah, Lastniški in drugi vplivi in pritiski, Mediji, Odkrita novinarska cenzura, Politični vplivi in pritiski, Pristranost skozi grajo \"njihovih\", Pristranost skozi hvalo \"naših\", Samocenzura. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vira. Odgovarjanje je trenutno onemogočeno, vendar lahko Trackback iz vaše lastne strani.