Medijski watch dog

Ekonomist Stanislav Kovač v svoji današnji kolumni v Financah, naslovljeni »Zares politični servis Pivovarne Laško« ponuja staro magovsko tezo, da za lastniki velikega dela medijev stoji politična stranka Zares. Kakšne razloge v dokaz tej tezi navaja? Poglejmo:

Golobič zares z Delom

Drugi pomemben dogodek, povezan z Golobičevo politično vrnitvijo, je njegov vnovičen medijski prodor v časopisno hišo Delo. Lani septembra ga je zaznamoval odmeven politični portret v Sobotni prilogi Dela z naslovom Gregor Golobič (Delo, 29. september 2007). Od takrat so se na Delu, ki ga lastniško obvladuje Šrotova Pivovarno Laško, odprla vrata številnim pomembnim političnim igralcem Golobičeve Zares. Omenimo le velik intervju s filozofom Slavojem Žižkom v Sobotni prilogi Dela (To, za kar v življenju zares gre, ničemur ne služi, 29. december 2007). Žižek velja za enega najtesnejših Golobičevih političnih sopotnikov.

Pri Golobičevem političnem vstopu v Delo ne gre spregledati tudi lobistične vloge pomembnega politika Zaresa Mateja Lahovnika, ki ga je Pivovarna Laško že marca 2004 predlagala za svojega predstavnika v nadzornem svetu istega Dela. Ker je bil Lahovnik pozneje “kadriran” za Ropovega ministra za gospodarstvo, je Pivovarna Laško preklicala predlog o Lahovnikovem nadzorovanju Dela.

Zares politični servis Pivovarne Laško

Današnji pravni zastopnik kapitalskih interesov Pivovarne Laško in podpredsednik nadzornega sveta Dela Stojan Zdolšek je februarja 2004 glede prepletenosti kapitala in politike napovedal: “Čez nekaj let bo politika postala servis kapitala.”

Če Zdolškove besede izpred štirih let prevedemo v aktualni politično-kapitalski jezik letošnjega volilnega leta, dobimo sporočilo, da vstop Golobičeve Zares v časopisno hišo Delo ne bi bil možen, če med Šrotovo Pivovarno Laško in Golobičevo stranko ne bi bil dosežen dogovor, da bo Zares postala politični servis kapitala Pivovarne Laško. Tu je še Kučanovo odkrito politično simpatiziranje z Zares, ki Golobičevo stranko dodatno oddaljuje od Drnovškove politične dediščine. Prav Pivovarna Laško in Kučanov Forum 21 utelešata ideologijo ekstremnega ekonomskega nacionalizma, ki je skozi pivovarsko vojno in privatizacijo bank najbolj porazila Drnovškov razvojni koncept o večji odprtosti Slovenije do tujega kapitala.

Razlogi so torej natančno trije: intervju z Golobičem in Žižkom v Delu, Lahovnikovo skorajda članstvo v nadzornem svetu Dela leta 2004 (ko stranke še ni bilo), Kučanovo domnevno simpatiziranje z Zares (zanikano s strani simpatizerja). Namesto velikih pričakovanj in obljub naslova, se je »public enemy«, kar verjetno cilja na avtodeskripcijo pisca, sprevrgel v natolcevanje, obarvano s paranoidnim novinarstvom (in ekonomizmom). Verjetno je odveč omenjati, da intervju s predsednikom stranke v Delu ne dokazuje ničesar, z Žižkom še manj. Ostalo je v svoji neargumentiranosti odveč komentirati.