Medijski watch dog

Članek Borisa Vezjaka o raziskavi o medijski svobodi iz današnjega Dela.

Zakaj so merili nekaj, kar ničesar ne dokazuje?

Sre 13.02.2008

Večina medijskih odmevov na raziskavo Fakultete za uporabne družbene študije (FUDŠ) o »medijski svobodi in avtonomiji v Sloveniji v letu 2007« je bila negativnih. Takšno mnenje so podali dr. Slavko Splichal, dr. Marko Milosavljevič, dr. Sandra Hrvatin, Brankica Petković, če naštejemo le nekatere. Pozitivnih strokovnih mnenj tako rekoč ni bilo. Avtorji raziskave so se sicer, na trenutke upravičeno, otepali očitkov, češ da je nihče ni resno premlel, še bolj pa napadali druge ad hominem, češ da so očitki osebni in da jih izrekajo nepoznavalci. Poskusimo torej vsaj delno zadovoljiti njihovo pričakovanje in našteti njene slabosti.

(a) Hipotetični mišmaš. Raziskovalci pravijo takole: »Predpostavka je, da se obstoj efektivnih, t. j. udejanjenih pritiskov odraža v načinu in vsebini medijskega poročanja, v smislu da tisti, ki izvaja pritisk (npr. vlada), doseže ugodnejšo obravnavo s strani medijev.« Nato še dodajajo, da je bil namen raziskave »razločiti raven svobode v slovenskih tiskanih medijih v okviru prisotnosti/odsotnosti političnih, ekonomskih in drugih intervencij ter pritiskov na medijske akterje«, kar so storili z uporabo dveh metod, in sicer »analize vsebine (analiza komentarjev v štirih slovenskih dnevnih časopisih) in analize intervjujev in fokusnih skupin (izvedenih s predstavniki novinarjev z različnimi percepcijami trenutne situacije v slovenskem medijskem prostoru)«. Raziskovalni cilj je nenavaden, kajti sklep bo, da efektivnih pritiskov vlade ni bilo zaznati. Je mogoče reči, da so do tega sklepa prišli na podlagi modus tollens, češ »če obstajajo pritiski, se to odraža v zapisih; toda odražanja pritiskov v zapisih ni, torej pritiski ne obstajajo«? Ne, kajti na koncu so celo univerzalno dopustili, da »pritiski nedvomno obstajajo«, le realizirali se niso.

(b) Konceptualni mišmaš. Kot rečeno, po mnenju avtorjev raziskava ne kaže na obstoj »efektivnih pritiskov« sedanje vlade. Efektivni pritiski so namreč realizirani, drugo so poskusi pritiska, se glasi distinkcija. Pri tem so napačno predpostavili, da se obstoj pritiskov nujno kaže le v analiziranem pisanju. In tudi če bi se, je argument »münchhausenski«: Mar res poskusi pritiskov ne dokazujejo pritiska? To je približno tako, kakor če bi rekli, da poskus umora ne dokazuje kaznivega dejanja (umora)! In da je raziskava pokazala, da je prišlo do prvega, do umora pa ne. Izsledek je neobičajen, ker je taka že sama uvedba distinkcije, kajti vaša naloga je izmeriti korelacijo do zapisov. Ker pisanje kaže na uravnoteženost ali protivladnost, iz tega sklepajo, da oblast ni uspešno pritiskala na medije. Toda kako sploh vedo, da je pritiskala? Trdijo namreč tudi, da »provladnost komentarjev ničesar ne dokazuje«, da torej vladi naklonjeni komentarji ne dokazujejo nujno pritiska vlade. S tem se lahko strinjamo. Ampak če ga ne, potem komentarji, ki jih raziskava meri, provladni ali kateri drugi, ne dokazujejo ničesar. Potem noben predalček ne dokazuje ničesar. Smiseln očitek: Čemu potem raziskava, ki meri nekaj, kar ne dokazuje ničesar?

Stvar je še hujša, za avtorje je »uravnoteženost dokaz za odsotnost pritiskov«. Kajti »uravnoteženo pisanje« kaže na to, da pritiska vlade ni, ker vlada »ni bila sposobna doseči nič več kot le uravnoteženo obravnavo«. Tudi ta trditev je več kot sporna in spominja na zgornjo logiko: umora ni bilo, ker vlada ni bila zmožna storiti kaj več od poskusa umora. Uravnoteženo pisanje pač nujno ne dokazuje, da ni (efektivnih) pritiskov vlade, podobno kot preživela žrtev ne dokazuje, da ni bila žrtev. Kako so potem sploh prišli do ugotovitve o pritiskih? Očitno le iz drugega dela raziskave, ki temelji na intervjuju z devetimi novinarji. Grandiozni izum dihotomije med »efektivnostjo« in »neefektivnostjo« ima zato lahko le en namen: upravičiti jih. Ampak to ne bi smela biti vaša raziskovalna naloga.

(c) Levo-desni mišmaš. Avtorji na nekaterih mestih celo pojasnijo, kako so komentarje razvrščali po nazorskem in političnem ključu (provladnost, protivladnost, levost, desnost, uravnoteženost itd.) Tako denimo pravijo o komentarju Dela tole: »Orientacijo, ki bi jo lahko označili kot ‘desno’, pa najdemo v komentarju, ki kritizira predsednika republike zaradi zavrnitve kandidata za ustavnega sodnika zaradi njegove (strankarsko-desne) politične usmeritve, kar naj bi v očeh predsednika republike morda predstavljalo ‘okuženost’ (Delo, 13. januarja).« Pogledali smo si omenjeni komentar Majde Vukelić in ugotovili, kar je bilo jasno že iz zapisa: kritika zavrnitve predsednika republike po izbiri ustavnega sodnika, ki naj bi bil okužen z »desničarstvom«, pač po sebi ne more šteti za zadostno osnovo pri uvrstitvi takega komentarja za »desnega«. Zlahka si lahko predstavljamo, da neizbiro desnega ustavnega sodnika kritizira tudi levi komentator – zares ni jasno, zakaj bi za takšno kritiko po svojem prepričanju morali biti desničar oziroma bi moral tako zveneti vaš komentar.

Podobno je, recimo, v naslednjem primeru. »Provladno pa po drugi strani v novembru zveni edino komentar, ki hvali novega v. d. direktorja urada za varstvo konkurence kot ‘perspektivnega pravnika’, čeprav ob tej ‘obetavnosti’ izraža tudi skrb, da ‘le ne bo zgolj lov na tajkune za nabiranje političnih točk (Delo, 24. novembra).« Komentatorica Dela Božena Križnik s tem, da je pohvalila (pravzaprav le omenila) izbiro perspektivnega pravnika, še ne more obveljati za provladno oziroma za takšnega ne moremo šteti njenega komentarja. Še zlasti ne, ker v isti sapi izraža skepso. Pokaže se, da nazorske in politične kvalitete, ki jih raziskovalci merijo v komentarjih, metodološko niso dovolj prepričljivo »ujemljive«, t. j. argumentirano identifikabilne ali identificirane, da bi jih lahko vzeli za podlago raziskave.

V raziskavi je sporno marsikaj: začetna hipoteza, metodologija, sklep, premajhen vzorec. Avtorji ne pojasnijo dobrih meril, s katerimi so določili leve, desne in nevtralne pisce, ne povedo, kaj je provladnost, proopozicijskost, antivladnost, antiopozicijskost. Po čem se, recimo, razlikujejo provladnost in antiopozicijskost ter proopozicijskost in antivladnost? Kako »sklepamo« na različen poudarek med njima? Ne povedo nam, kaj da je Janis-Fadnerjev koeficient uravnoteženosti – s celotnim imenom se omenja na straneh 37, 38 in 39, t. j. sploh na vseh mestih, toda v literaturi obstaja le koeficient neravnovesja istih avtorjev, t. j. Janis-Fadner coefficient of imbalance. Nikjer ne pojasnijo, kako upravičujejo mali vzorec le devetih anket med novinarji, za njih sicer povsem zadosten. Nadalje nekatere pojme, denimo uravnoteženosti (včasih napišejo celo »uravnovešenost«, kar je psihološki termin), uporabljajo izrazito arbitrarno.

Na koncu je treba povedati, da je nenavadno, da skoraj vse medijske raziskave zadnjih let po naročilu (in večkrat brez razpisa) opravlja nekdo, ki sliši na ime dr. Matej Makarovič, dr. Matevž Tomšič ali skoraj vselej celo na obe hkrati. Metodološka in konceptualna spornost v zadnji je večplastna, skupna značilnost izsledkov pa je, da na deklarativni ravni branijo vlado pred očitki o pritiskih in cenzuri. Če upoštevamo, da je vlada mimo razpisa naročila raziskavo, se težko izognemo vtisu, kakšne ambicije je imela, kakšne so imeli raziskovalci in kako so se na pol poti srečno našli. Pogodba o izvedbi raziskave je bila podpisana 13. decembra 2007, toda 22. decembra smo v zapisu v Večeru (avtorica Vanessa Čokl) že prebirali neuradne izide. Raziskavo je bilo sicer treba dokončati do 25. decembra.

Njihov sklep, češ da bi vlada ob nadzoru medijev morala doseči »kaj več od neke relativno enakomerne zastopanosti njej naklonjenih in do nje kritičnih prispevkov«, ne dokazuje, da pritiska ni izvajala. In njihov nadaljnji sklep, da »če že poskuša vplivati nanje – in teh poskusov ni mogoče zanikati – pri tem očitno ni preveč uspešna«, je pač svojevrstna groteska. Vlada je plačala 12.000 evrov mimo razpisa, da so ji raziskovalci postregli z ugotovitvijo, da ni preveč uspešna in učinkovita pri svojem pritisku na medije. Si lahko predstavljamo še kaj bolj abotnega?