Medijski watch dog

V današnji Delovi rubriki PP29 dr. Slavko Splichal odgovarja na »obrambo« urednika STA Uroša Urbanije glede okoliščin, ki so pripeljale do manipulacije z besedilom intervjuja z njim. Polemika se nam zdi pomembna, ker razkriva metode delovanja novinarjev STA. Splichalov odgovor je spodaj, o kontekstu smo že pisali.

Evropsko-slovenski demokratični primanjkljaj

Urednik g. Urbanija v svojem zapisu svojo manipulacijo poimenuje »ločitev bistvenega od nebistvenega«. Skupaj z novinarjem g. Kocjanom sta imela z »ločevanjem bistvenega od nebistvenega« gotovo veliko dela, saj sta iz enournega pogovora z menoj – gotovo »v skladu s profesionalnimi standardi« – izbrala le nekaj vrstic. Njuni »profesionalni standardi« so v praksi videti takole:

Novinar STA g. Kocjan me je po elektronski pošti prosil za pogovor »o pluralizaciji medijev«, na kar sem pristal pod izrecnim pogojem, da bi »v vsakem primeru pred objavo želel videti, kaj boste napravili z mojimi odgovori«, na kar je novinar pristal. Pogovor je trajal skoraj eno uro; ker novinar ni kazal kaj prida poznavanja problematike, sem ga mimogrede vprašal, kakšno izobrazbo ima, da mu ne bi po nepotrebnem »solil pameti«. In dobil odgovor, da je teolog. Ob koncu enournega pogovora mi je postavil dve vprašanji: ali menim, da Janša izvaja pritiske na medije, kot trdijo novinarji v peticiji, in kaj menim o izjavi g. Gantarja, ki je na svojem blogu pisal o Magu in njegovih bralcih.

Bil sem nemalo presenečen, ko sem v avtorizacijo dobil besedilo, dolgo 470 besed. Novinarju sem napisal, da »žal ugotavljam, da ste iz skoraj enournega pogovora odbrali samo tiste drobce, ki zadevajo peticijo in Mag, o bolj temeljnih vprašanjih raznovrstnosti (’pluralizacije’) medijev, o katerih sem govoril in zaradi česar sem pristal na pogovor, pa niti besedice«. Kljub temu sem mu poslal avtorizirano besedilo in hkrati prosil, da mi pošlje tudi končno verzijo celotnega besedila, ko bo objavljeno. Novinarjev odgovor po e-pošti: »Res sem iz pogovora odbral bolj tiste dele, ki so se nanašali na peticijo in Mag, to pa zato, ker je urednik izrazil željo, da bi bila tema čimbolj konkretna in da ne bi govorila o pluralizaciji na splošno.«

Očitno je urednik »nenadoma« izrazil tako željo, še preden je novinar lahko sploh kaj napisal o »temi o pluralizaciji medijev«, zaradi katere je prišel k meni. Ali pa je novinar s tako urednikovo željo že prišel k meni in je bil ves pogovor o pluralizaciji medijev le pretveza za zadnji dve vprašanji. Kakorkoli, novinar mi ni poslal objavljenega besedila; do njega sem prišel po naključju. V objavljeno besedilo je bil vključen samo del besedila, ki sem ga dobil v avtorizacijo, in moji popravki niso bili v celoti upoštevani. Novinar ali urednik sta si privoščila debelo manipulacijo, ko sta v naslov napisala, da Splichal trdi, da Janša ne izvaja pritiskov na medije (in izpustila »osebno«), drugi, protivni del povedi (da namreč to drugi delajo zanj) pa izpustila v celoti. Ker je, kot pravi g. Urbanija, prvo »bistveno«, drugo pa ne. Seveda, zanj in za koga nad njim.

Urednik in novinar imata kajpak pravico verjeti, da ne Janša ne kdorkoli drug iz njegovega kroga sploh ne izvaja pritiskov na medije. In imata pravico javno povedati, kaj mislita. Perfidna manipulacija pa je tako mnenje podtikati drugemu in se pri tem še sklicevati na nekakšen »pregled magnetograma« (neavtoriziranega!), kot da bi šlo za zapisnik zaslišanja na policijski postaji. Očitno jima skladno z njunimi visokimi »profesionalnimi standardi« ni šlo za to, da bi verodostojno predstavila moje mnenje, zapisano v avtorizirani izjavi, kaj šele, da bi predstavila moje celovite poglede na raznovrstnost medijev, ki so zanju pač »nebistveni«. Zlorabila sta mojo pripravljenost na pogovor in pri vsem tem si urednik še upa negodovati, da sem si tak izrazit primer manipulacije drznil omeniti v članku v Delu, namesto da bi – »v najslabšem primeru«, kot pravi g. Urbanija; v najboljšem naj bi bil najbrž tiho – zahteval popravek od novinarja in urednika STA, ki sta z montiranim enournim pogovorom, neupoštevanjem avtorskih popravkov in zavajajočim naslovom besedila, ki mi ga kajpak nista niti poslala, manipulacijo izvedla. Res visoki »profesionalni standardi«, ki so očitni tudi v urednikovem pismu v Delu z insinuacijami o »pritiskih kolegov«, ki da so me pripravili do tega, da se »bojim lastnih besed«.

Slavko Splichal, Ljubljana