Medijski watch dog

Približno tako bi se lahko vprašali ob letošnjih protestih tujih in domačih institucij glede izigravanja ustavnih odločb in vladne odločitve, da poprave krivice glede izbrisanih ne razreši in ga skrije pod (ne)sprejem (protizakonitega) ustavnega zakona.

Že lani smo ugotavljali, da se ob 15. obletnici izbrisa časopisi ne lotevajo komentiranja. Pravnih stališč ni, novinarske ocene tudi ne. Letos ni nič bolje. Zapisov z osnovnimi informacijami načeloma nismo pogrešali, toda obveljalo je stališče, izrečeno v naslovnem članku iz Večera, ki nakazuje dvom: Ali »izbrisa« 18.305 prebivalcev sploh ni bilo?«

Kakšne pravne ocene, kakšni komentarji neki, kakšne objave demantijev Branka Grimsa, ki ponavlja že zavržene nevzdržne politično všečne trditve.

Tam, kjer v časopisnih naslovih obvelja dvom o izbrisu, pa še ta je postavljen v narekovaj, tam verjetno tudi pravnih in drugih komentarjev ne gre pričakovati. Velja za vse dnevne časopise.

Ekonomist Stanislav Kovač v svoji današnji kolumni v Financah, naslovljeni »Zares politični servis Pivovarne Laško« ponuja staro magovsko tezo, da za lastniki velikega dela medijev stoji politična stranka Zares. Kakšne razloge v dokaz tej tezi navaja? Poglejmo:

Golobič zares z Delom

Drugi pomemben dogodek, povezan z Golobičevo politično vrnitvijo, je njegov vnovičen medijski prodor v časopisno hišo Delo. Lani septembra ga je zaznamoval odmeven politični portret v Sobotni prilogi Dela z naslovom Gregor Golobič (Delo, 29. september 2007). Od takrat so se na Delu, ki ga lastniško obvladuje Šrotova Pivovarno Laško, odprla vrata številnim pomembnim političnim igralcem Golobičeve Zares. Omenimo le velik intervju s filozofom Slavojem Žižkom v Sobotni prilogi Dela (To, za kar v življenju zares gre, ničemur ne služi, 29. december 2007). Žižek velja za enega najtesnejših Golobičevih političnih sopotnikov.

Pri Golobičevem političnem vstopu v Delo ne gre spregledati tudi lobistične vloge pomembnega politika Zaresa Mateja Lahovnika, ki ga je Pivovarna Laško že marca 2004 predlagala za svojega predstavnika v nadzornem svetu istega Dela. Ker je bil Lahovnik pozneje “kadriran” za Ropovega ministra za gospodarstvo, je Pivovarna Laško preklicala predlog o Lahovnikovem nadzorovanju Dela.

Zares politični servis Pivovarne Laško

Današnji pravni zastopnik kapitalskih interesov Pivovarne Laško in podpredsednik nadzornega sveta Dela Stojan Zdolšek je februarja 2004 glede prepletenosti kapitala in politike napovedal: “Čez nekaj let bo politika postala servis kapitala.”

Če Zdolškove besede izpred štirih let prevedemo v aktualni politično-kapitalski jezik letošnjega volilnega leta, dobimo sporočilo, da vstop Golobičeve Zares v časopisno hišo Delo ne bi bil možen, če med Šrotovo Pivovarno Laško in Golobičevo stranko ne bi bil dosežen dogovor, da bo Zares postala politični servis kapitala Pivovarne Laško. Tu je še Kučanovo odkrito politično simpatiziranje z Zares, ki Golobičevo stranko dodatno oddaljuje od Drnovškove politične dediščine. Prav Pivovarna Laško in Kučanov Forum 21 utelešata ideologijo ekstremnega ekonomskega nacionalizma, ki je skozi pivovarsko vojno in privatizacijo bank najbolj porazila Drnovškov razvojni koncept o večji odprtosti Slovenije do tujega kapitala.

Razlogi so torej natančno trije: intervju z Golobičem in Žižkom v Delu, Lahovnikovo skorajda članstvo v nadzornem svetu Dela leta 2004 (ko stranke še ni bilo), Kučanovo domnevno simpatiziranje z Zares (zanikano s strani simpatizerja). Namesto velikih pričakovanj in obljub naslova, se je »public enemy«, kar verjetno cilja na avtodeskripcijo pisca, sprevrgel v natolcevanje, obarvano s paranoidnim novinarstvom (in ekonomizmom). Verjetno je odveč omenjati, da intervju s predsednikom stranke v Delu ne dokazuje ničesar, z Žižkom še manj. Ostalo je v svoji neargumentiranosti odveč komentirati.

Poslanec SD Marko Pavliha je na pravosodnega ministra Šturma naslovil pisno poslansko vprašanje, v katerem izraža skrb nad tem, da se v medijih pojavljajo informacije in podatki, povezani z predkazenskimi in kazenskimi postopki. Poslanec posebej izpostavlja dogodke v povezavi z gradbeniško afero, ko se je v javnosti pojavila vsebina pogovorov med nekaterimi ključnimi akterji afere. Po mnenju Pavlihe gre za nesprejemljiva dejanja, ki so sporna tudi z vidika varstva človekovih pravic. Šturma v poslanskem vprašanju tako sprašuje, kakšen je njegov odnos do odtekanja tovrstnih informacij v javnost ter ali bi tovrstna dejanja po mnenju ministra zahtevala preiskavo pristojnih organov o morebitnih zlorabah in posredovanjih zaupnih podatkov nepooblaščenim osebam. Tako beremo v Financah.

Populistična igra vojne proti tajkunom, ki je danes doživela svoje nadaljevanje v Mariboru, vsebuje še več nepojasnjenih momentov. Vrhovno državno tožilstvo je zatrdilo, da so dokumenti, ki so prišli v javnost, drugačni od tistih, ki jih imajo oni. Torej so prvi falsificirani. Zakaj tega dejstva nihče ne razišče?

Podpredsednik stranke Zares dr. Branko Lobnikar opozarja na nekatere elemente, ki kažejo na to, da je lov proti tajkunom zasnovan kot resničnostni šov, kot spektakel za medije, ki se odvija v sodelovanju z nekaterimi novinarji:

Če se ne bi zgodilo nekaj zelo nenavadnega: iz običajnega predkazenskega postopka, ki temelji na utemeljenih razlogih za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, smo dobili medijski dogodek po uradni dolžnosti.

Spektakel je bil po Lobnikarju zamišljen takole:

Najprej smo to samo slutili; kamere so bile zraven že takrat, ko so začeli s preiskavo. Kamere so bile tako zelo blizu, tako da se je hišna preiskava spremenila v nov slovenski reality show. Nenavadno, ker običajno policisti z rumenimi trakovi poskrbijo, da se novinarji ne približajo kraju preiskave. Potem eden glavnih osumljencev v policijski marici. Nekaj novega v postopku slovenskih policistov, ki po navadi tako stare osumljence gospodarskega kriminala vozijo naokoli v neoznačenih službenih vozilih. Ampak posnetki in fotografije so bili dobri, mar ne? Za modrimi rešetkami policijskega intervencijskega vozila nemočen mogočnik, še pred kratkim blagoslovljen od slovenskega kardinala in bogat zaradi dobrih poslov z državo.

Zato domnevajmo, da je medijski spektakel morebiti prostovoljna sprejeta prva naloga dogodkov ob aretacij, s pomočjo katere se prejudicira epilog kazenskega postopka. S tem je delo organov pregona sicer oteženo, a to ni niti najbolj pomembno, saj je primarna funkcija dogodkov v spektaklu in končnem iskanju političnih točk za naročnika (domnevno Janševo SDS). Kot kažejo zadnji dogodki, se od tožilcev iz posebne skupine zahteva tudi nemogoče (Boštjan Penko v aferi Orion, ki je menda izključen), sicer se jih zamenja. Da bi bili aretirani obsojeni, se torej ni bati.

Medtem ko je ob današnji vesti o smrti dr. Janeza Drnovška STA poskrbela za novo uravnoteženje v komentarjih (dr. Matej Makarovič in Peter Jančič proti Gregorju Repovžu v temle STA zapisu via SIOL), se velja spomniti ne nekatere izjave Drnovška v zadnjem letu, povezane z mediji.

Preminuli predsednik države se je v letih 2006 in 2007 silno pogosto skliceval na to, da mu novinarji osebno povedo, kakšne pritiske doživljajo. Nenazadnje je sam, vpleten v grobe diskreditacije  strani  provladnih novinarjev in urednikov, velikokrat občutil »uravnotežene« medije tudi na svoji koži.

V intervjuju za Mladino februarja lani je Drnovšek o slovenski medijski sceni povedal naslednje:

»Tudi to je kazalec stanja. V medijih prihaja do veliko večjega samocenzuriranja, stanje se zdi slabše kot ob koncu 80. let. Mediji so si še takrat veliko več upali in bili bolj samostojni, kot so danes, 20 let pozneje. To zbuja veliko skrbi. Omenjeno ravnanje, vdiranje politike v vse pore, generira poslušne ljudi vsepovsod, na vseh pozicijah, v uradniškem aparatu, v gospodarstvu, v medijih. Bomo na koncu imeli povsod le poslušne ljudi, ki bodo razmišljali le, kaj želijo tisti, ki so nad njimi? To je nekaj, kar nas spominja na bolj svinčene čase.«

Drnovšek je bil med prvimi politiki, ki so podprli novinarski peticijo, hkrati jo je kot predsednik države objavil tudi na svoji uradni predsedniški spletni strani. Žal so ta dogodek slovenski mediji pretežno zamolčali.

Na tem blogu smo komentirali kolumno novinarja Dela Petra Raka, ki obračunava z Drnovškom (»Janez ni država«) in kjer odkrije tako imenovani »Konfucijev argument«.

Nenazadnje pa je  NYT poročal o tem, kako je Jančič spremenil tekst novinarki Dela Saši Vidmajer, ko je ta pisala o Drnovšku:

Sasa Vidmajer, Delo’s leading diplomatic columnist, said that shortly after Jancic was installed, her columns critical of the government were routinely rejected. She said interference reached a high point when she wrote a column about former President Janez Drnovsek, a well-known political rival of Jansa’s. The next day, she said, her story appeared under the deputy foreign editor’s name, with only the parts critical of Drnovsek remaining.

Jancic said he did not have detailed knowledge of the incident.

Pred meseci je odmevala Drnovškova izjava za londonski Times, kjer je Janšo označil za princa teme. Razlog za takšno označbo je bil »medijski«:

He disagrees with nearly all of what the Government does, and accuses it of moving towards a “kind of totalitarian system” by curbing the independence of the media.

»Ona Vegradova bo drekala«, zveni eden zadnjih zapisov na 24ur.com glede razkritja vsebine prisluhov (prisluškovanj) v gradbeni aferi »Čista lopata«. Toda zaenkrat še noben medij ni niti problematiziral razkritja prisluhov. Prav tako se ni oglasilo niti Vrhovno državno tožilstvo, katerega logotip je na dokumentih jasno viden.

Kako so dokumenti prišli v javnost in zakaj to, da so prišli, ni sporno za nikogar? Zakaj tega nihče izmed novinarjev ne razišče? Kdo je imel interes po takem razkritju?

P.S. Dopisujemo reakcijo tožilstva, ki se je po našem zapisu zgodila. Vendarle ostaja dejstvo, da med novinarji tega pred tožilstvom ni nihče problematiziral.

Ob medijski vojni smo dobili tajkunsko. Ob tajkunski pa so nekatere tudi medijsko-tajkunske.

Prvak SLS Bojan Šrot meni, da premier Janša vodi tako tajkunsko kot medijsko vojno proti SLS. Aretacije gradbenih velikanov sodijo v prvo sfero. V drugo sodijo napadi na SLS, denimo v brezplačniku Slovenski tednik. Na njegovo spornost smo že opozorili, Šrot pa je prepričan, da ve, kdo stoji za njim:

Šrot je omenil Slovenski tednik, brezplačnik, ki se ga v urbanih centrih ne dobi, ampak le na podeželju. Šrot se je vprašal, kdo stoji za tednikom (časopis sicer povezujejo z SDS) in kako se financira, glede na to, da ga tedensko pošiljajo po pošti, kar da predstavlja precejšen strošek. “Bi v tem primeru lahko šlo za korupcijo?” se je retorično vprašal Šrot.

Odzval se je na zapis v omenjenem tedniku, v katerem mu očitajo, da je dejanski lastnik Cestnega podjetja Maribor (CPM) - naslov članka je bil Slamnati mož Bojna Šrota -, ki je pred kratkim postalo eden od lastnikov Pivovarne Laško. To navedbo je Šrot včeraj odločno zavrnil, časopis pa obsodil, da zanj pišejo slamnati novinarji. “Zanimivo je, da strankin časopis posveča meni in SLS zelo veliko prostora. Ti napadi se vrstijo že mesece, kar kaže na to, da ima marsikateri dogodek tudi politično ozadje in politični cilj,” je dejal Šrot.

Povzeto po Večeru, za primerjavo še poročilo 24ur.com. Uradnega demantija iz kabineta predsednika vlade sicer na njihovi spletni strani nismo našli.

Barbara Verdnik o dvojnih merilih pri obravnavi nepravilnosti in šikaniranj na Magu in Primorskih novicah, o dvojnih merilih inšpektorata za delo, o dvojnih merilih medijske obravnave (avtorica trdi, da je s svojimi primerom te dni seznanila medije, a je nihče ni kontaktiral), o direktorju Primorja Dušan Črnigoj, ki je v opravičilo za pomoč pri njeni odstavitvi dejal, da je to moral storiti, saj drugače v Kopru ne bi več gradil, o ustnem odstavljanju in nastavljanju tete poslanke Eve Irgl, o najemu detektiva proti njej in naslovitvi na poslance.

Celoten članek na Razgledih, spodaj odlomek:

Mene je seveda najbolj prizadelo ravnanje ‘mojih’ lastnikov (direktor Primorja Dušan Črnigoj je v opravičilo za pomoč pri moji odstavitvi dejal, da je to moral storiti, saj drugače v Kopru ne bi več gradil) in vodstva časopisne hiše, ki so ga nastavili. In navsezadnje države, ki v mojem primeru s svojimi inšpektorati in sodišči bolj kot za ‘pravico v razumnem roku’ skrbi za to, da molči, kadar bi morala govoriti. Da zna govoriti in da je tudi sposobna ukrepati še bistveno hitreje kot zgolj »v razumnem roku«, tako rekoč bliskovito, je razvidno iz primera kolegov z Maga; v pičlem mesecu se je njunega primera lotila parlamentarna komisija za peticije in celo inšpektorat za delo. Ja, prav tisti inšpektorat, na katerega se sama brez pravega odziva obračam že dobro leto.

Inšpektorat za delo bi imel s Primorskimi novicami delo že takoj, ko je julija 2006 po posredovanju Roberta Časarja in Andreja Lovšina (tako je razlagal takratni direktor Sergej Škrlj) funkcijo prevzel novi odgovorni urednik Tino Mamić. Urednico deska Darjo Verbič je hotel razrešiti kar ustno in na njeno mesto postaviti teto poslanke Eve Irgl. Ker so mi takrat še pustili delati, se je vse skupaj vendarle končalo zakonito, a tako, da je Verbičeva ostala brez službe. Kmalu potem sem prišla na vrsto sama in se nato zaradi kršenja zakona o delovnih razmerjih in aktov decembra obrnila na inšpekcijo za delo v Kopru in na sodišče.

Novinar STA Aleš Kocjan v svojem odgovoru Slavku Splichalu v polemiki, ki smo jo objavili oziroma povzeli. Odgovor je objavljen v včerajšnjih Pismih bralcev v Sobotni prilogi Dela.

Evropsko-slovenski demokratični primanjkljaj

Ker je profesor Slavko Splichal v vašem mediju že dvakrat zaporedoma navedel vrsto neresnic, ki se nanašajo na najin pogovor na temo o medijih, naj mi bo dovoljeno, da mu na kratko odgovorim.

Najprej ne drži Splichalova navedba, da je pogovor, ki sva ga imela, trajal skoraj eno uro. Ne vem sicer, zakaj se mu to zdi pomembno, ker pa to posebej poudarja, naj pojasnim, da je pogovor v resnici trajal manj kot pol ure. Natančneje, 29 minut in 48 sekund. Toliko je namreč dolg posnetek na diktafonu.

Prav tako ne drži Splichalova trditev, da sem iz pogovora povzel samo nekaj vrstic. V skladu s prostorom, ki sem ga imel na voljo za objavo, sem iz pogovora povzel 470 besed, kar ustreza približno desetim minutam prostega pogovora. Dejstvo je pač, da agencijski novinarji pogovor s sogovornikom praviloma vedno strnemo.

(Continued)

V februarski publikaciji SINFO, ki jo izdaja UKOM, da bi z njo informiral »tujce«, zasledimo preveden intervju s Silvestrom Šurlo, ki je izšel v januarski številki Ampaka.

Šurlo so predstavili takole:

Silvester Šurla is among the most renowned and at the same time rare investigative journalists in Slovenia. He has received the Jurčič award as a courageous correspondent working independently from power centres and capital. In recent months he was the centre of attention of the critical public as acting managing of the Mag weekly magazine, when he publicly exposed political and capital related pressures and related pressures and related staff changes at the publication.

Če vlada kakšnega novinarja posebej pohvali, potem bi to lahko novinarja skrbelo. Nas pa tudi. Še bolj nas mora skrbeti, ker v publikaciji skrbijo za nekakšno uravnoteženo provladno medijsko sliko.

Tako so v decembrski številki objavili medijske teorije zarote izpod peresa zunanjega ministra Dimitrija Rupla. V prvi januarski so prevedli famozno razlivanje kave akademika Draga Jančarja, ki ga je zmotila novina o političnih pritiskih na medije do te mere, da je obračunal z Blažem Zgago in Mateje Šurcem. V drugi januarski so predstavili razmišljanje Matevža Tomšiča in raziskavo o medijski svobodi, ki dokazuje, da vlada ne vrši (efektivnih) pritiskov na medije. V februarski so izbrali Silvestra Šurlo.

Kot je videti, nas bo v vsaki številki SINFO pričakala nova medijska uravnotežitev, spisana kot uradna razlaga vlade.

Kaj berejo v Ekvadorju? Članek New York Timesa o cenzuri v slovenskih medijih. Tukaj in odlomek spodaj.

Spomnimo, da novinar Bilefsky v svojem zapisu v NYT dela za odvečno dilemo, ali je Janez Janša osebno ali ne urejal časopise. Po zagotovilih Starine Kosem je namreč Janša vsako jutro s SMS sporočili urednike opozarjal, da naslovi v časopisih niso pravi: »Starina Kosem said that she had helped orchestrate the agreement because she was convinced that as a former dissident, Jansa, now 49, would use his influence to expand the country’s media freedom. Instead, she said, he would send a flurry of cellphone text messages each morning berating editors of papers with headlines critical of the government - an allegation his office denied. Shortly after the alleged deal, she said, Delo’s new management installed a new editor, Peter Jancic, whose mandate was to bring the paper into line with government thinking. Nearly a dozen Delo journalists resigned in protest.«

Članek v El Universo (odlomek):

Acusan a ex disidente de censurar a medios

Febrero 10, 2008

Por DAN BILEFSKY | LIUBLIANA, Eslovenia

Cuando era un joven periodista, a finales de los 80, Janez Jansa, actual Primer Ministro esloveno, desempeñó un papel crucial en incitar el movimiento pro democracia de su país.

Había sido condenado a 18 meses de prisión por oponerse al gobierno comunista y escribir artículos en los cuales criticaba al Ejército de la ex Yugoslavia.

En un extraordinario giro de 180 grados con el pasado, sus oponentes lo acusan ahora de intentar censurar a los medios noticiosos, cuya libertad buscó defender.

Un reciente reporte de Freedom House, grupo pro democracia con sede en Nueva York, indicó que los medios noticiosos eslovenos “enfrentan una presión política y económica indirecta del gobierno y de intereses del mundo de los negocios” y que los funcionarios gubernamentales trataban a veces a los periodistas como si fueran “la oposición política”.

Novinar Silvester Šurla je danes ponovil očitke o načrtnem uničevanju tednika Mag in znova zahteval odstop odgovornega urednika Maga Vesa Stojanova:

Nekdanji v. d. odgovornega urednika Maga Šurla je nadzorni svet Dela spet pozval, naj takoj odpokliče novega urednika Stojanova. Silvester Šurla meni, da je novinarska ekipa, ki je skupaj z Vesom Stojanovom prišla v začetku januarja z Dela prevzet Mag, s korenito spremembo uredniške politike v enem mesecu povzročila velik padec prodane naklade.

Šurla je še dodal da se bo, če nadzorni svet ne bo prisluhnil pozivu, še enkrat okrepil sum, da naj bi njegovi člani ob podpori lastnika Dela Pivovarne Laško poskušali načrtno likvidirali Mag.

Celoten članek na portalu RTVS.

V društvu Liberalna akademija očitajo novinarju RTV Slovenija, da je zmanipuliral odgovore dr. Darka Štrajna le zato, da bi predstavil moralni greh društva, ki je v tem, da je zamolčalo prejeti odgovor Mednarodne zveze tožilcev. Prispevek je izzvenel v duhu kompromitacije društva in na pobudo nekoga, čigar motiva in imena ni težko uganiti, še pravijo. Pismo na njihovi spletni strani, odlomek spodaj. Še odmev STA (na SIOLu).

Izjava za javnost: Poskus kompromitacije LA, ker je domnevno zamolčala prejeto pismo

V oddaji RTVS Odmevi z dne 13. 2. 2008 si je novinar Matej Hlebš privoščil prozorno kompromitacijo društva Liberalna akademija (LA) z nenavadno utemeljitvijo, češ da smo zamolčali prejeti odgovor na naš dopis Mednarodni zvezi tožilcev. To je menda naš moralni greh, dovolj velik za diskreditacijo in nekajminutni prispevek. Drži, da smo omenjeni zvezi pisali s prošnjo, da pojasni, ali je po našem mnenju politično kontaminirano ravnanje generalne državne tožilke Barbare Brezigar skladno z normami tožilskega dela. Naj povemo, da smo iz omenjene zveze prejeli le elektronsko pismo, njegovo vsebino pa je prejel še nekdo, ki ga je z veseljem odstopil novinarjem RTV hiše. Kdo je ta oseba in kakšen motiv je imela, ni težko uganiti.

Ker je novinar že vedel, kako mora izzveneti prispevek, je iz odgovorov predsednika društva, Darka Štrajna, izpustil vse, kar je bilo bistvenega za pojasnjevanje stališča LA v zvezi s politično motiviranostjo znanih ravnanj generalne državne tožilke, zlasti v primerih »Depala vas« in »nadzora družine Strojan«. Izrezal je vse odgovore, v katerih je ta pojasnil, da je LA šlo pri pismu Svetu Evrope in tožilski organizaciji predvsem za to, da te instance obvesti o določenih znakih ravno takega tožilskega ravnanja, na kakršnega je Svet Evrope, kot na splošno demokraciji nevaren pojav, opozoril v svojih Priporočilih št. 19. Poanta odgovora s strani mednarodne tožilske organizacije je pač bila, da se ta ne more vmešavati v politične spore v Sloveniji. Zato se niso želeli izreči niti o tem, da obstaja političen vpliv nad slovenskim sodstvom, niti da ne obstaja. Gledalci TV Slovenija so bili za vse Štrajnove odgovore prikrajšani in novinar jim ni prepustil ničesar v njihovo lastno presojo. Hkrati je gospa Barbara Brezigar v istem prispevku lahko zmagovito nastopila s tezo o »blatenju ugleda države«, ki ne potrebuje komentarja.

Očitek, da je LA »zamolčala« odgovor Mednarodne tožilske organizacije v mediju, ki pretežno ignorira naša javna sporočila, ni ravno legitimen. Še zlasti ne, ker smo po preverbi ugotovili, da 2. oktobra 2007, ko smo o tem obvestili slovenske medije, RTV tega ni posredoval svojim gledalcem. Povedano drugače: na RTV so zamolčali naše pismo, zdaj pa nam v nekajminutnem prispevku očitajo, da jih nismo obvestili o odgovoru na pismo, ki so ga zamolčali. Če pa upoštevamo, kako predstavniki sedanje oblasti in njihovi »uravnoteženi« novinarji omalovažujejo, zamolčujejo in preinterpretirajo vsa kritična evropska stališča (npr. sporočila Evropske novinarske organizacije, stališča Sveta Evrope o ravnanjih sedanje vlade z Romi in ne nazadnje jasna opozorila z več instanc o vladnem odnosu do problema izbrisanih), je to njihovo propagiranje sicer distanciranega in za njih manj neugodnega stališča samo še en primer dvojnih meril »uravnoteženosti«.

Vest STA.

Kršinar: Stojanov in Babičeva zaradi protestne izjave vpila na novinarja Maga

Ljubljana, 15. februarja (STA) - Komisija za peticije je začela z nujno sejo, ki na zahtevo poslancev SDS obravnava domnevno šikaniranje, ki naj bi ga nad novinarjema Maga Igorjem Kršinarjem in Silvestrom Šurlo izvajala odgovorni urednik Maga Veso Stojanov in njegova pomočnica Mateja Babič. Poslanka Eva Irgl (SDS) pa je poudarila, da gre pri tem “za pereč problem”.

Kot je povedal Kršinar, se je vse skupaj začelo potem, ko se je Šurla kot v. d. odgovornega urednika uprl pritiskom nadzornega sveta Dela. Zaradi tega ga nadzorni svet ni hotel imenovati na mesto odgovornega urednika, kamor so potem imenovali Stojanova.

Zadeva se je zaostrila, ko je bil Šurla, ki je po Kršinarjevih besedah eden vrhunskih gospodarskih novinarjev, premeščen v brezplačnik Total tedna, “ki se ukvarja z misicami”. Kot je dejal, je zaradi premestitve spisal protestno izjavo, s katero je protestiral proti takšnemu ravnanju. Isti dan naj bi k njemu po njegovih besedah pristopil Stojanov in začel pred celotno redakcijo nanj vpiti. “Pristopila je še namestnica in potem je vpila še ona. V bran se mi je postavil Šurla, ki jima je dejal, da sta kot esesovca v koncentracijskem taborišču, zaradi česar sta začela kričati še na njega,” je poudaril.

(Continued)

Vest in STA poročata o tiskovni konferenci poslanke SDS Eve Irgl, ki je na novinarski konferenci pojasnila razloge, zaradi katerih s poslanskimi kolegi iz SDS zahteva nujno sejo komisije za peticije. Kot je dejala, so se za zahtevo odločili potem, ko je postalo jasno, da se predsednica Majda Potrata ne bo odzvala na dopis Igorja Kršinarja, s katerim je komisijo obvestil o šikaniranju na delovnem mestu.

Domnevno sta deležna šikaniranja oziroma mobinga, če prav razumemo, Kršinar in Silvester Šurla.

Zaradi tega je Irglova na koncu inšpektorat za delo in varuhinjo človekovih pravic javno pozvala, naj oba primera preučita in, če je potrebno, temu primerno tudi ukrepata. Kot smo že pisali,  je zaradi psihičnega nasilja Kršinar poiskal zdravniško pomoč, podrobnosti pa doslej nihče ni pojasnil.

Članek Borisa Vezjaka o raziskavi o medijski svobodi iz današnjega Dela.

Zakaj so merili nekaj, kar ničesar ne dokazuje?

Sre 13.02.2008

Večina medijskih odmevov na raziskavo Fakultete za uporabne družbene študije (FUDŠ) o »medijski svobodi in avtonomiji v Sloveniji v letu 2007« je bila negativnih. Takšno mnenje so podali dr. Slavko Splichal, dr. Marko Milosavljevič, dr. Sandra Hrvatin, Brankica Petković, če naštejemo le nekatere. Pozitivnih strokovnih mnenj tako rekoč ni bilo. Avtorji raziskave so se sicer, na trenutke upravičeno, otepali očitkov, češ da je nihče ni resno premlel, še bolj pa napadali druge ad hominem, češ da so očitki osebni in da jih izrekajo nepoznavalci. Poskusimo torej vsaj delno zadovoljiti njihovo pričakovanje in našteti njene slabosti.

(a) Hipotetični mišmaš. Raziskovalci pravijo takole: »Predpostavka je, da se obstoj efektivnih, t. j. udejanjenih pritiskov odraža v načinu in vsebini medijskega poročanja, v smislu da tisti, ki izvaja pritisk (npr. vlada), doseže ugodnejšo obravnavo s strani medijev.« Nato še dodajajo, da je bil namen raziskave »razločiti raven svobode v slovenskih tiskanih medijih v okviru prisotnosti/odsotnosti političnih, ekonomskih in drugih intervencij ter pritiskov na medijske akterje«, kar so storili z uporabo dveh metod, in sicer »analize vsebine (analiza komentarjev v štirih slovenskih dnevnih časopisih) in analize intervjujev in fokusnih skupin (izvedenih s predstavniki novinarjev z različnimi percepcijami trenutne situacije v slovenskem medijskem prostoru)«. Raziskovalni cilj je nenavaden, kajti sklep bo, da efektivnih pritiskov vlade ni bilo zaznati. Je mogoče reči, da so do tega sklepa prišli na podlagi modus tollens, češ »če obstajajo pritiski, se to odraža v zapisih; toda odražanja pritiskov v zapisih ni, torej pritiski ne obstajajo«? Ne, kajti na koncu so celo univerzalno dopustili, da »pritiski nedvomno obstajajo«, le realizirali se niso.

(Continued)

Na delovnem in socialnem sodišču je bila danes prva obravnava zoper časopisno hišo Delo. Tožbo je vložil novinar Matija Grah zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi na dopisništvu na Dunaju.

Spomnimo: v aprilu 2007 sta Delova dopisnika Matija Grah iz Avstrije in Rok Kajzer iz Zagreba po hitri pošti prejela dopis, da je proti njima uveden postopek o »redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti«. Predsednik uprave Danilo Slivnik naj bi bil v dopisu sporočil, da je postopek uveden zaradi letnega razgovora z njima, ki ga je opravil odgovorni urednik Dela Peter Jančič. Slivnik za oba ugotavlja, da »obstaja utemeljen sum, da v letu 2006 kot komentator z Dunaja oziroma poročevalec iz Zagreba nista dosegla pričakovanih delovnih rezultatov« in da svojega dela nista opravila »pravočasno, strokovno in kvalitetno… Zato sem uvedel postopek redne odpovedi vaše pogodbe o zaposlitvi…«

Zaradi tega je protestiralo več novinarskih združenj, med drugimi tudi EFJ, dogodki okoli Kajzerja in Graha pa so povzdignili politične pritiske na Delu v sinonim za Janšev prevzem medijev.

Na današnji sodni obravnavi se je Peter Jančič, tedanji odgovorni urednik Dela, ki je zahteval odpoklic obeh dopisnikov, zagovarjal takole:

(Continued)

Poslanci SDS, ki so člani komisije za peticije, so na komisijo naslovili zahtevo za sklic izredne seje, na kateri bi obravnavali psihično nasilje, trpinčenje in nadlegovanje, ki naj bi ga bila na delovnem mestu deležna novinarja Maga Igor Kršinar in Silvester Šurla. Po mnenju poslancev je bilo ravnanje odgovornih na Magu nedopustno.

Kot je v sporočilu za javnost zapisala poslanka SDS Eva Irgl, se je na člane komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti iz vrst SDS 4. februarja 2008 obrnil novinar Maga Igor Kršinar in jih obvestil, da sta bila skupaj z novinarjem Silvestrom Šurlo na delovnem mestu deležna psihičnega nasilja in žaljivega ravnanja s strani odgovornih na tedniku Mag. Zaradi tega naj bi Kršinar moral poiskati tudi zdravniško pomoč, Šurla pa je bil premeščen na brezplačnik Total. Poslanka meni, da je s tem prišlo do grobega in nedopustnega posega v človekovo integriteto in dostojanstvo: “Način premestitve dolgoletnega izvrstnega raziskovalnega novinarja ter do nedavnega urednika Maga Silvestra Šurle na brezplačni tednik Total pa ponižujoče in žaljivo dejanje.”

Povzeto po STA (via Večer).

V dvodelnem včerajšnjem in današnjem intervjuju z dr. Matevžem Tomšičem za MMC RTV Slovenija najdemo nekaj zanimivih podrobnosti. Prva je ta, da novinar(ka) opravičuje svojo izbiro sogovorca z omembo dveh strokovnjakinj (Petković, Hrvatin) iz domnevnega drugega ideološkega pola, ki pa nista bili dosegljivi. Kolikor vemo, je vikend intervju MMC RTVS vedno namenjen le enemu intervjuvancu. Druga je, da intervju ponuja povezavo ne raziskavo o medijski svobodi, katere vodja je Tomšič (tako piše), čeprav novinar(ka) ne postavi prav nobenega vprašanja, povezanega z njo.

Tomšič je izrekel nekaj hudih obtožb na račun DNS:

»Kot sem omenil, se je društvo novinarjev do zdaj večkrat izkazalo z dvojnimi merili, ki so nakazovali politično pristranskost njegovega vodstva.«

»Motijo tudi dvojna merila osrednjih novinarskih združenj (npr. društva novinarjev), saj so v preteklosti ob nekaterih očitnih primerih poseganja v novinarsko delo (npr. primer Ranc) bolj ali manj molčale. Tudi njihovi odzivi ob sovražnem prevzemu Maga so bili dokaj mlačni.«

Priznava poskuse vpliva vlade na medije, a hkrati napada peticijo in njene podpisnike:

»Kot rečeno, teženj zdajšnje vlade, da bi si zagotovila vpliv v osrednjih medijih, ni mogoče zanikati. Vendar podpisnikom omenjene peticije ni uspelo prepričljivo pojasniti, v čem naj bi bilo stanje pod to vlado slabše kot v preteklosti.«

O RTV Slovenija ima dobro mnenje, predvsem o informativnem programu, program pa ni nič slabši:

»To glede kakovosti programa, so seveda čisto subjektivne ocene. Po mojem osebnem mnenju ni program ne bistveno boljši ne bistveno slabši kot prej. Je pa informativni del nacionalne televizije tisti, ki izstopa po svoji nepristranskosti – vsaj kar zadeva obravnavo domačih političnih akterjev.«

(Podnapis pod sliko Branka Grimsa: »Zakon o RTV Slovenija, katerega “oče” je Branko Grims (SDS), se intervjuvancu ne zdi sporen. Foto: MMC RTV SLO«)

O prevzemu Maga pravi naslednje:

To je primer najbolj brezobzirnega obračuna z neposlušnimi medijskimi ustvarjalci, kar se jih je zgodilo po koncu komunističnega režima. Za povrh sta novi urednik in njegova namestnica Maga, ki sta operativno izvedla njegov prevzem – ki dejansko pomeni likvidacijo tednika – med podpisniki omenjene peticije, kar zbuja resen dvom o iskrenosti zavzemanja nekaterih za medijsko svobodo.

V današnji Delovi rubriki PP29 dr. Slavko Splichal odgovarja na »obrambo« urednika STA Uroša Urbanije glede okoliščin, ki so pripeljale do manipulacije z besedilom intervjuja z njim. Polemika se nam zdi pomembna, ker razkriva metode delovanja novinarjev STA. Splichalov odgovor je spodaj, o kontekstu smo že pisali.

Evropsko-slovenski demokratični primanjkljaj

Urednik g. Urbanija v svojem zapisu svojo manipulacijo poimenuje »ločitev bistvenega od nebistvenega«. Skupaj z novinarjem g. Kocjanom sta imela z »ločevanjem bistvenega od nebistvenega« gotovo veliko dela, saj sta iz enournega pogovora z menoj – gotovo »v skladu s profesionalnimi standardi« – izbrala le nekaj vrstic. Njuni »profesionalni standardi« so v praksi videti takole:

Novinar STA g. Kocjan me je po elektronski pošti prosil za pogovor »o pluralizaciji medijev«, na kar sem pristal pod izrecnim pogojem, da bi »v vsakem primeru pred objavo želel videti, kaj boste napravili z mojimi odgovori«, na kar je novinar pristal. Pogovor je trajal skoraj eno uro; ker novinar ni kazal kaj prida poznavanja problematike, sem ga mimogrede vprašal, kakšno izobrazbo ima, da mu ne bi po nepotrebnem »solil pameti«. In dobil odgovor, da je teolog. Ob koncu enournega pogovora mi je postavil dve vprašanji: ali menim, da Janša izvaja pritiske na medije, kot trdijo novinarji v peticiji, in kaj menim o izjavi g. Gantarja, ki je na svojem blogu pisal o Magu in njegovih bralcih. (Continued)

Dr. Edvard Kovač, še včeraj strokovnjak za kulturno antropologijo in medkulturni dialog, v očitno insceniranem strokovnem mnenju v režiji STA spregovori o neprofesionalnosti Dnevnikovih novinarjev. Ti so storili dve napaki: menda so zamenjali žanr informacije za žanr komentarja, hkrati pa se niso uspeli povzdigniti iz Webrove Gesinnungsethik do zaželene Verantwortungsethik. Drugače povedano: v svoji nemoralnosti in škodoželjnosti niso imeli v mislih, da blatijo ugled svoje države. V prejšnjem zapisu je predsednik DNS na ta očitek, zamišljen kot podpora vladi,  posredno že odgovoril: »Po besedah predsednika novinarskega društva se je Slovenija v preteklosti “tudi sama soočila s tovrstnimi diskvalifikacijami ter s tovrstnimi obtožbami, da posamezniki iz Slovenije, takrat še republike v okviru Jugoslavije, delujejo protidržavno«.

Celoten članek STA.

Kovač: Dnevnikov članek z vidika novinarske etike sporen

Ljubljana, 7. februarja (STA) - Nekdanji profesor novinarske etike na FDV Edvard Kovač je prepričan, da je bilo pri objavi diplomatskih zapiskov v časniku Dnevnik 25. januarja ignorirano načelo odgovornosti za posledice. Z vidika novinarske etike pa je sporno, da članek ni strogo ločil komentarja od same informacije, je še povedal in zatrdil, da je članek neprofesionalno napisan.

Kovač je za STA pojasnil, da pri praktičnih vprašanjih vsake profesionalne etike uporabljamo dvoje načel, ki jih je izdelal nemški sociolog Max Weber. “Gre za načelo prepričanja in drugič za načelo odgovornosti,” je poudaril. Obenem je pojasnil, da etika prepričanja zahteva izpolnitev etične zahteve za vsako ceno, ne oziraje se na posledice. (Continued)

Gregor Repovž za STA o spornosti ravnanja vladajoče politike do novinarjev:

Poudaril je tudi, da društvo novinarjev protestira tudi zaradi poskusov “diskvalifikacije novinarjev s strani predstavnikov vlade, državnega zbora in nekaterih medijev”. Obenem je pojasnil, da ima vsakdo pravico, “da se odzove na poročanje tako domačih kot tujih medijev, vsakdo ima pravico predstaviti svoje mnenje o vsebini poročanja novinarjev”. Dodal pa je, da je za DNS nedopustno, da se poskuša na vsebino, ki je bila objavljena v domačih ali tujih medijih, odgovoriti z diskreditacijo novinarjev.

Po Repovževem mnenju ni dopustno, da so dopisnica časnika Politika Svetalno Vasović Mekina in njeni družinski člani posredno izpostavljeni zaradi svoje nacionalne pripadnosti.

Po besedah predsednika novinarskega društva se je Slovenija v preteklosti “tudi sama soočila s tovrstnimi diskvalifikacijami ter s tovrstnimi obtožbami, da posamezniki iz Slovenije, takrat še republike v okviru Jugoslavije, delujejo protidržavno”.

O tem piše še RTVS. V primeru Dnevnikovih novinarjev ostaja odprto tudi vprašanje nezakonitega nadzora njihovim telefonskim pogovorom.

Ostra ocena International Press Institute, katerega direktor David Dadge poziva vlado, da se opredeli proti dejanju skupine ljudi, ki je ovadila Blaža Zgago, Mateja Šurca in skupino 571 podpisnikov peticije. To bo vlada sicer težko naredila, saj je kar pet od šestih članov po zapisih v Večeru in drugih medijih članov vladajoče stranke SDS.

Spomnimo, da IPI obeta svojo medijsko komisijo, ki jo bo poslala v Slovenijo po tistem, ko te ni ustanovila vlada. Celoten članek in spodaj.

IPI Urges Prosecutors to Drop Defamation Charges in Slovenia

07 February 2008 (PRESS RELEASE)

The International Press Institute (IPI), the global network of editors, media executives and leading journalists in over 120 countries, strongly criticises the defamation charges brought against the individuals who established and signed the “Petition Against Censorship and Political Pressures on Journalists in Slovenia” (the Petition).

According to information before IPI, on 6 February 2008, a group of six Slovenian citizens filed defamation charges with the Slovenian Public Prosecutor’s Office against the initiators and signatories of the Petition. The group claims that the allegations made in the Petition are completely untrue, and that its distribution in international circles defames the Slovenian Republic, has damaged Slovenia’s good reputation, and has inflicted political and material damage on the Slovenian state.

The Petition was initiated in September 2007 by journalists Blaz Zgaga and Matej Surc and signed by 571 journalists. It highlighted their concerns over political pressures exerted on the media in Slovenia.

“Although IPI makes no comment on the content of the original Petition, we strongly urge that all charges are dropped immediately, and I would encourage the government to speak out against groups who seek to protect the state’s reputation in a democracy where free and open debate should not only be allowed but welcomed,” said David Dadge, IPI Director. “I would also invite the government to consider removing the law under which the charges have been made, so that it cannot be applied again. Laws that protect the state’s reputation serve no purpose in a modern society.”

Avstrijski der Standard in APA med prvimi pišeta o ovadbi proti podpisnikom peticije, med drugim tudi o petih od šestih tožnikov, ki so člani SDS:

Die Gruppe ist überzeugt, dass die Behauptungen aus der Petition “völlig unwahr” seien, erklärte deren Wortführer Marjan Cerar vor Journalisten. Die sechs Bürger - fünf davon sind laut Cerar Mitglieder der regierender Slowenischen Demokratischen Partei (SDS) von Premier Janez Jansa - gaben an, sie seien “tiefbetroffen” gewesen, dass die Petition im Ausland bekannt geworden war.

“Verleumdung des slowenischen Staates”

“Mit dem Hinaustragen von unwahren Tatsachen haben die Journalisten die Republik Slowenien verleumdet, dem guten Ruf des Staates geschadet und ihm politischen und materiellen Schaden verursacht,” betonte Cerar. Die Gruppe der “slowenischen Mediennutzer”, wie sie sich selbst nennen, hat deshalb zwei Strafanzeigen erstattet. Mit einer wurden die Initiatoren des Journalistenprotests, Blaz Zgaga und Matej Surc, samt ihren 569 Kollegen, welche die Petition mitunterzeichnet haben, angezeigt. Die zweite richtet sich nur gegen Zgaga und Surc, die sich im Jänner erneut an die EU gewandt haben.

Celoten članek.

Kot smo že napovedali, je danes šest državljanov na čelu z Marjanom Cerarjem vložilo dve kazenski ovadbi zoper novinarja Zgago in Šurca in vse podpisnike peticije.

Prva ovadba se sicer nanaša na peticijo proti cenzuri in pritiskom na novinarje, ki sta jo septembra lani napisala novinar Večera Blaž Zgaga in novinar RTV Slovenija Matej Šurc, podpisalo pa jo je 571 podpisnikov. Druga ovadba se nanaša na odprto pismo z naslovom Odprto pismo ob začetku predsedovanja Slovenije EU, ki sta ga konec lanskega leta prav tako napisala Šurc in Zgaga. To pismo sta poslala na okoli 300 naslovov v tujini. Zgaga je ovadbo komentiral takole:

Odločno zavračam možnost, da bi pobudniki novinarskih peticij ali katerikoli izmed podpisnikov storil kakršnokoli kaznivo dejanje. Vse naše navedbe iz peticij so resnične in dokazljive. Zadeva je zdaj v rokah tožilca in pričakujem, da bo ovadbo zavrnil. Če se to ne bo zgodilo, bo na mestu vprašanje ali se Slovenija ne vrača v čase zloglasnega 133. člena kazenskega zakonika nekdanje SFRJ.

Članek 24ur.com. Komentar ni potreben, razen tistega: nekateri pač počnejo tisto, kar Janša misli. Kazenska ovadba je smiselno nadaljevanje vseh izjav premierja o izvozu laži, blatenju države Slovenije v tujini in zlaganosti peticije. Zanimivo bo videti, če se bo vlada odzvala na ovadbo in če jo bo zavrnila. Zanimivo bo spremljati groteskno situacijo, v kateri se bo o demokratičnih standardih odločalo na tožilstvu in sodišču. V glavah nekaterih demokracije že dolgo ni več, še manj zdrave pameti – slednjo vedno bolj nadomeščajo sodišča.

Še izjave Marjana Cerarja, Blaža Zgage, Gregorja Repovža, Petra Jančiča, Roka Praprotnika in Primoža Cirmana za video Dnevnik.

Kritičen članek nizozemskega radia Wereldomroep o pritiskih slovenske vlade na medije, novinarski peticiji, o tem, da Janša ne misli ustanoviti komisije, o tem, da zavrača pogovor z Aidanom Whitom, sekretarjem EFJ, berluskonizaciji, sprevrnjeni vlogi novinarja Janše nekoč in danes, Bošku Šrotu, političnem vplivu na RTV Slovenija.

Celoten članek.