Slovenija in pravi medijski model
Barbara Verdnik na Razgledih že z novim branjem novoletnega darila premierju Janši:
Avtorici Sandra B. Hrvatin in Brankica Petković v knjigi navajata delo Daniela C. Hallina in Paola Mancinija »Primerjanje medijskih sistemov« in razložita:
»Za mediteranski oziroma polarizirani pluralistični medijski sistem sta značilna poznejše uveljavljanje svobode tiska in poznejši razvoj komercialnih medijev; v njem sta izrazita politični paralelizem in politična instrumentalizacija medijev; lastniki uporabljajo medije za interveniranje v politiko, regulacija in upravljanje javnega rtv-servisa, ki sta pod nadzorom vlade ali večine v parlamentu, izražata razmere na političnem prizorišču. Za tovrstni medijski sistem je značilna slabše razvita profesionalizacija novinarstva, prevladujoči vzorec novinarske prakse pa je podoben praksam političnega aktivizma in zagovorniškega novinarstva. Obenem nenehno nastajajo spori med mediji in politiko zaradi uveljavljanja novinarske avtonomije oziroma političnega obvladovanja. V takšnem medijskem sistemu igra država zelo pomembno vlogo kot lastnik, regulator in ustanovitelj medijev, čeprav je učinkovitost regulacije skromna in pogostokrat škodljiva. Politični klientelizem deluje na mnogih področjih, tudi gospodarskem in medijskem.«
Hallin in Mancini sta v mediteranski model vključila Francijo, Italijo, Grčijo, Portugalsko in Španijo, v zahodnosrednjeevropski model pa Avstrijo, Belgijo, Dansko, Finsko, Nemčijo, Nizozemsko, Norveško, Švedsko in Švico. Glede na to, da v Sloveniji ugotavljamo še neobstoj medijske politike in paralelizem politične, ekonomske in medijske elite, tranzicija v medijih tako še ni končana. Prav zato bi se bilo proučitvi položaja medijev v državi vendarle treba posvetiti in vzpostaviti strokovni in konstruktivni dialog. V nasprotnem primeru bo brezplodna vojna na tem področju še kar trajala, medijska podoba Slovenije bo zgolj slabša, javnost pa bo imela takšne medije, kakršni pač so.
