Medijski watch dog

Danilo Slivnik v svoji kolumnistični obrambi Maga pravi tole:

Drži le, da smo bili zmeraj na drugi strani glavnega medijskega toka (pogosto sami in edini) in da smo se vedno zavzemali za tiste, ki so jim bile kratene pravice, ki so bili v manjšini ali so jih institucije kakorkoli drugače pustile na cedilu. Bili smo tako rekoč zadnja pritožbena instanca.

Poskusili smo na kratko preveriti, kako so bili v Magu na strani tistih, ki so jim kršene pravice in se glede tega pritožujejo. Našli smo veliko dokazov o veliki »profesionalnosti« tednika, na katero sami radi opozarjajo, in »mnenjski pluralnosti«, za katero jih tako skrbi. Spodaj je naključen izbor.

Bogo Sajovic o ministrski ekipi, ki skrbi za človekove pravice

Kaj pa če Janša res odstopi?! No, na srečo ima levica kadre, ki bi nas in EU odlično predstavljali. Recimo Janković bi postal premier. Prevzel bi še finančno ministrstvo, da bi zmanjšal stroške, če bi dobil Mercator za nagrado. Zunanji minister bi lahko bil izbrisani Aleksander Todorović. Pravosodno ministrstvo bi prevzela Neva Miklavčič Predan, notranje pa Elka Strojan, ki odlično pozna kriminalce. Pomislek, da je morda nepismena, ni umesten, saj tudi nekdanji socialistični premier Miha Marinko ni bil najbolj vešč pisanja; no, Elka vsaj ne jeclja, kot je on.

Viktor Blažič o blatenju v tujini in zavedenem evropskem komisarju

Tako je bilo ob referendumu o »izbrisanih«: nekateri naši dopisniki so v tujih časnikih poskušati »izbrisane« prikazati kot preganjano avtohtono manjšino, med njimi tudi kakšen kot »najboljši pišejo Dnevnik«. Zadeva Strojanovih se je evropskemu varuhu človekovih pravic, ki je prišel zadevo pogledat na sam kraj, prikazovala kot živ primer nedolžne žrtve slovenskega rasizma.

Viktor Blažič še enkrat ob blatenju in sovražnikih

Tako so netilci zdrah znova potegnili iz ropotarnice zadevo »izbrisanih« in uprizorili romanje pred evropsko sodišče za človekove pravice. A niti to ni prineslo pričakovanega učinka; evropsko sodišče je njihovo tožbo gladko zavrnilo in zadevo vrnilo na domačo, nacionalno raven. Vnovič je torej šlo za eno tistih bolestno škodoželjnih prizadevanj, s katerimi poskuša slovenska levica s svojim bolestnim razdiralnim nagonom spodkopati ugled in veljavo naše države v širnem svetu, kakor bi ji bila ta sovražnik.

Igor Kršinar o policijski obrambi človekovih pravic

Toda v obrazložitvi za odstrel ministra je naštetih še veliko več nesmislov in neumnosti. Denimo, da so policisti kršili človekove pravice romski družini Strojan, ko so jo preselili z zemljišča pri Ambrusu, kjer ni dovoljeno bivanje, v urejene prostore za begunce v Postojno, od tam pa v še bolj urejene stanovanjske prostore v Rojah pri Ljubljani. Država je Strojanovim zagotovila razmere, o katerih marsikatera družina v Sloveniji, ki nima rešenega stanovanjskega problema, lahko zgolj sanja. Hkrati jih je zavarovala pred Ambrušani, ki so jih skoraj linčali zaradi dolgoletnega terorja, ker kljub več sto kazenskim ovadbam policija ni ukrepala. Ministru v LDS in Zares očitajo še nekatere stvari iz leta 2005 in 2006, zato se ne glede na upravičenost očitkov poraja vprašanje, zakaj so predlagatelji interpelacije čakali vse do konca tega leta, da bodo lahko prali umazano perilo pred vso evropsko javnostjo.

Viktor Blažič o potrebnosti cenzure na Delu

In koliko so se spremenili naši najbolj razširjeni mediji, odkar Janševa vlada po nekaterih spremembah lastništva tako grdo ravna z njimi? Na splošno kot bralec, gledalec in poslušalec lahko opazim, da na primer Delo ne objavlja več izrazito hujskaških prispevkov in da je v njem manj nestrpnosti in več boljšega pisanja kot v času eldeesovskega monopola. Morda je k temu prispevala »cenzura«, o kateri govori peticija; to pa pomeni več kvalitete in lahko bi bilo tega še več. Sicer pa je vlogo glavnega sedeža leve propagande po novem povsem prevzel Dnevnik.

Peter Jančič o nespametni peticiji in »solidarnosti« do njegove cehovske manjšine

Glavno besedo pri napačnem navajanju dejstev in lažnivih interpretacijah je imel medij, kjer so pred volitvami najbolj množično podpisovali peticijo Blaža Zgage in Mateja Šurca. Peticija, ki je bila sicer usmerjena predvsem proti šefu vlade Janezu Janši, je imela pametno sporočilo kvečjemu v opozorilu, da politiki lahko zlorabijo medije in novinarje.