Premier je znorel zaradi peticije in v parlamentu zahteval glasovanje o zaupnici vladi. V bistvu je izpeljal glasovanje o nezaupnici novinarjem. Odmev na peticijo 571 novinarjev je namreč v tujini šel preko mere, lahko bi ogrozil lep imidž predsedujoče EU in pojasnjevanj v tujini je imel končno dovolj. Nekaj je bilo treba storiti.
Dva koraka sta sledila po obračunu s peticijo. Prvi je bil medel odziv novinarjev, ki bi se morali braniti pred obtožbami g. Janše, pa se niso ravno pretirano. Splošen vtis je, da je doma premierju uspelo del javnosti prepričati v to, da so pobudniki nekredibilni, da je peticija ponarejena in zmanipulirana, da blati Slovenijo v tujini in podobno. Ob tem so mu zvesto pomagali številni. Kot zelo dragocena, tako rekoč kot naročena, je prišla pomoč Združenja novinarjev in publicistov. Nastalo je točno v dnevih, ko je g. Janša kuhal maščevanje »peticionašem«, 14. novembra letos. Dan kasneje je premier nastopil na nacionalki s svojim Weltschmerzom, 19. novembra je sledila medijska ekspertiza v parlamentu.
Seveda obstajajo naključja, toda težko je reči, da je zagon ZNP v režiji Jančič-Makarovič eno izmed njih. Gotovo, ideja je lahko stara nekaj mesecev ali let, toda datum realizacije jo izdaja. ZNP, ki je enigmatična tvorba in glede katere ne vemo prav dobro, katere člane pokriva (nekateri naj bi se menda otepali funkcij v njem, ker sploh niso bili obveščeni) pospešeno deluje na več ravneh, ena od teh je, da bi Janši pomagalo nevtralizirati učinke peticije in očitne resnice glede njegovega zavojevanja medijev. Omniprezenca njenih članov je dovolj zgovorna, hektičnost ravnanj in multiplikacije dogodkov tudi. Makaroviču je praktično že uspelo v Programski svet RTV instalirati Jančiča in kolega Tomšiča. Tega ni storil kot član ZNP, temveč skozi skupino poslušalcev, kar je po svoje zanimivo. Vsi med njimi poskušajo na dnevni ravni brisati umazane sledi Janševih stopinj po medijski krajini in napadati peticijo in njene podpisnike.
Današnji dogodek okrogle mize v organizaciji ZNP je znova služil temu namenu. Prvi slepilni element je govoričenje o profesionalnosti in etiki (slaba vest?). Drugi element je prenos pozornosti na Mag, igranje žrtve. Tretji je usmerjanje problematičnosti v sfero lastništva nad mediji, ne politike. Četrti je sprotna alibizacija Janševega ravnanja. Peti je ustvarjanje in utrjevanje fronte Janši zvestih medijev in novinarjev, kar se lepo razbira v medijskih poročilih. Zvesti so pač: RTV, STA, Mag, delno Delo, delno Večer (v slednjih pač poteka vojna med dobrimi in zli novinarji, janšisti in novopečenimi protijanšisti). Šesti je seveda najsplošnejši, prepričevanje javnosti.
Lep primerek logike sprenevedanja je tale povzetek Makarovičevih »nevarnosti«:
“Prva, zelo verjetna nevarnost je želja lastnikov po hitrem zaslužku, zaradi česar lahko pride do pretirane komercializacije časopisa. Druga, manj verjetna nevarnost, je, da skuša lastnik svoj časopis izkoristiti za propagiranje politične opcije, ki mu je osebno blizu. Tretja, zelo verjetna, nevarnost pa je, da skuša lastnik medij zlorabiti kot sredstvo pritiska na trenutno oblast, zato da bi si od države zagotovil ugodnejšo obravnavo,” je dejal Makarovič.
Avtor seveda gladko spregleda tisto, kar žuli vse, saj želi podeliti alibi oblasti: največja verjetnost je pač, da skuša politika (in ne lastniki) izkoristiti medij za svoje trobilo. Simptomalno, da se te nevarnosti kot edine ni »spomnil«….
Še povzetek dogodka v režiji STA in v sliki:
Okrogla miza: Pritiskom se lahko uprejo samo sami novinarji (daljše)
07.12.2007
Ljubljana, 07. decembra (STA) - Novoustanovljeno Združenje novinarjev in publicistov je danes v klubu Jazz Gajo v Ljubljani pripravilo okroglo mizo, na kateri so ljudje različnih profilov spregovorili o lastništvu medijev in profesionalizmu. Osnovna ugotovitev je bila, da so pritiski na medije bili, so in bodo, da pa se jim lahko novinarji uprejo le, če bodo gojili visoko profesionalnost in etično zavest.
Sociolog in publicist Matej Makarovič je pri tem ocenil, da v zadnjem času počasi v ozadju izginjajo razmerja med novinarji in politiki, namesto njih pa v ospredje prihajajo razmerja med novinarji in kapitalom. Pri tem Makarovič vidi tri nevarnosti.
“Prva, zelo verjetna nevarnost je želja lastnikov po hitrem zaslužku, zaradi česar lahko pride do pretirane komercializacije časopisa. Druga, manj verjetna nevarnost, je, da skuša lastnik svoj časopis izkoristiti za propagiranje politične opcije, ki mu je osebno blizu. Tretja, zelo verjetna, nevarnost pa je, da skuša lastnik medij zlorabiti kot sredstvo pritiska na trenutno oblast, zato da bi si od države zagotovil ugodnejšo obravnavo,” je dejal Makarovič.
Rešitev, da se nič od naštetega ne bi dogajalo, Makarovič vidi v splošni regulaciji, ki bi preprečevala monopolna lastništva medijev, in v razvoju uredniškega in novinarskega profesionalizma, ki se bo znal upreti takšnim pritiskom.
Profesor na Fakulteti za družbene vede Igor Lukšič je ocenil, da so bitke, ki se bijejo med novinarji in lastniki, vedno iste, zato vprašanje ni, kdo so lastniki, ampak kam gre trend ravni kakovosti časopisov. “Trend ravni kakovosti je v upadanju. To pa zato, ker imamo opravka s padcem celotne civilizacijske ravni, ki si postavlja zgolj eno vrednoto, to je, naj se vsak uči zgolj iz tistega, kar potrebuje za trenutno življenje,” je dejal.
Po Lukšičevih besedah vsa “prerivanja okoli medijev”, ki smo jim priča, gojijo neko napačno iluzijo, da je s tem medijem mogoče narediti marsikaj, ki pa je, kot je dejal, “iluzija kratkega diha”: “Gre za misel, da s tem, ko se nečesa polastiš, to obvladuješ in nato delaš… Kaj delaš? To kaj delaš, nam manjka,” je ocenil Lukšič.
Proti temu je nastopil ekonomist Rado Pezdir, ki je menil, da pri medijskih zgodbah nikakor ne gre za iluzijo, ampak za problem “sistemske narave”. “Ko smo želeli v okviru strateškega sveta izpeljati nekatere reforme, smo bili označeni za največje demone v zadnjih sto letih. Na enak način je bila medijsko umorjena Bajukova vlada. To niso tako nedolžne reči. Gre za sistemski problem,” je menil Pezdir.
Nekdanji odgovorni urednik Mladine in zdajšnji urednik spletne strani Vest.si Jani Sever je ocenil, da razmerja med novinarji in lastniki niso tako kritična, kot se morda zdi: “Mediji imajo pač lastnike in nesmiselno bi bilo pričakovati, da jih ne bi imeli. Obstajajo pa neka polja avtonomije med lastniki in upravo ter upravo in novinarji, ki se jih ne sme preseči. To polje je bilo po mojem mnenju preseženo v nedavnem intervjuju, ki ga je s predsednikom vlade Janezom Janšo opravil direktor TV Slovenija Jože Možina. Direktor se tu ne bi smel postaviti v vlogo novinarja.”
V.d. odgovornega urednika Maga Silvester Šurla je menil, da je položaj slabši, kot meni Sever. Menil je, da lastniki novinarjev ne bi smeli nikoli zlorabljati za svoje interese. Kot nesprejemljivo je ocenil dejstvo, da ima Pivovarna Laško po zadnji Nacionalni raziskavi branosti v lasti 60 odstotkov vseh tiskanih medijev v državi. “To je zelo velika moč za vplivanje in uveljavljenje svojih poslovnih interesov,” je ocenil. Opozoril je tudi na problem Dnevnika, ki ga ima v lasti DZS: “Zelo zanimivo bi bilo analizirati, kako je Dnevnik pisal o prevzemu Term Čatež, ki jih želi prevzeti DZS.” Dodal je še, da novinarji ne smejo dopustiti, da postanejo “piar bilten svojih lastnikov”.
Šurla je tudi povedal, da se je danes prijavil na nedavno objavljeni razpis za odgovornega urednika Maga.
V nadaljevanju okrogle mize so organizatorji k razpravi povabili tudi poslušalce. Novinar Dela Peter Kolšek je v svojem razmišljanju tako ocenil, da je do zadnjih dogajanj na Delu prišlo zato, ker je politika dovolila kapitalu, da je na široko stopil vanjo. Menil je tudi, da so se večji pritiski na medije začeli šele v zadnjih letih.
Temu je ugovarjala novinarka Gorenjskega glasa Marjeta Smolnikar, ki je menila, da ni pošteno, da se navaja, da so se pritiski začeli šele leta 2004. Kot je dejala, je sama pritiske čutila veliko prej in to “v veliko večji meri”.
Kolšek je nato ponovil, da pritiskov pred letom 2004 ni bilo, čemur so nato ugovarjali še drugi novinarji iz občinstva. Razpravo je še pravočasno pomiril Peter Jančič in dejal, da si ne želi “novega Vročega stola”.
Tomaž Zalaznik iz Nove revije je med občinstvom pokazal na publicista Viktorja Blažiča in dejal, da je Blažič “slaba vest slovenskega novinarstva”. “Ko so ga pred 20 leti kot novinarja vrgli z Dela, se zanj ni zavzel nihče. Oblast se mu je sredi devetdesetih na simbolni ravni sicer opravičila, novinarji Dela pa ne,” je dejal.
Oglasil se je tudi nekdanji generalni direktor RTV Slovenija in aforist Žarko Petan. Dejal, je da v Sloveniji ni medija, ki bi ga lahko prebral, ker nobeden ni dovolj kakovosten.
3 Komentarjev
Ko Makarovič govori o zelo verjetni nevarnosti me njegova predvidljivost in previdnost spomni na debato, ki je spremljala npr. sprejemanje nove medijske zakonodaje: takrat je po mojem spominu razprava potekala bolj v duhu splošnega idealizma, ki je vel iz javnosti. Najbolj za lase privlečena in po volji brezmadežne oblasti fraza, ki je šla takrat od ust do ust, je tista, ki pravi naj jim zaupamo, saj da dobro delajo (zadnji, ki jo je javno povzel, je bil Duško Uršič v Piramidi, ko je blo govora o Strojanih); no kasneje so v službo pravovernemu narodu mobilizirali sproščenost in zdaj tajkune.
“Zelo verjetna nevarnost” je posledica lastne interpretacije samorefleksije oblasti; ljudstvo mora, torej, zdaj postati pozorno?!
Ma ja, to o komercializaciji je Jančič konec tedna že v Hiši na veliko prodajal … t.j. resno je razmišljal o usodah Dela in Maga.
Kje so bili servilci prej?! Kaj jih tako skrbi kar naenkrat? Aja, v toplih nogavičkah so tacali po Delu.
Avtor teh prispevkov ima odličen jezik, dober slog, kdo to piše?
Predvsem pa se z njim strinjam v oceni, da je vse to janč(š)istično delo zgolj namenjeno prikrivanju napak janševikov in njihove katastrofalne vladavine.
Pusti komentar