Medijski watch dog

Dr. Matej Makarovič piše kolumne za Delo, Večer, Demokracijo. In še kam. Takšna multiplicirana pozornost ga je ob vseh drugih komentatorskih pozicijah doletela kot provladnega kolumnista v provladnih medijih; o tem smo že pisali in želeli povedati, da takšna izbira dokazuje provladnost omenjenih medijev. (Če Delo ni več provladno, to ne spremeni teze.) Ne preseneča torej, da je tudi član novega Združenja novinarjev in publicistov, a seveda tudi Zbora za republiko.

Danes (21. 11. 2007) Makarovič hkrati objavlja kolumno v Delu in Večeru. Delova nosi naslov »Pred zaupnico vladi in po njej«, Večerova »Motivi ob zaupnici«. Obakrat analizira glasovanje ob zaupnici.

Drži, avtorjeva legitimna pravica je, da piše o isti stvari dvakrat in morebiti je takšna celo zahteva časopisov. Kot je legitimna pravica urednikov, da ga angažirajo v več časopisih hkrati in da so zadovoljni, če nastopa na isti dan z isto temo. Nekateri bralci in naročniki Dela in Večera, denimo, so manj, ker je naporno brati podobne ideje dvakrat in dvakrat zanje plačati. Še zlasti, ker tudi njegov kolega dr. Matevž Tomšič nastopa na enak način, z istimi tezami in v obeh časopisih. In kot da to ni dovolj, sta oba analitika uporabljena še vsakodnevnih notranjepolitičnih komentarjih kot intervjuvanca oziroma sta udeležena s svojimi izjavami. Najmanj, kar lahko tu rečemo, je, da vsenavzočnost obeh avtorjev ne more biti naključna in od politike neodvisna.

Omenimo dve podrobnosti. Prva je, kako Makarovič rešuje izziv »dvojnih misli« na isto temo. Druga je, kako se zaplete glede stališča o Janševih napadih na medije, o katerih sicer, bo že vedel zakaj, ne spregovori.

1. Poglejmo najprej, kako bistro je danes Makarovič rešil izziv dvojnih misli na isto temo.

V Večeru zaključi takole:

Kakorkoli je Janša začel to igro na precej nenavaden način, je zdaj - najmanj etapni - zmagovalec. Opozicija je potisnjena v defenzivo, ko mora namesto običajne kritike vlade dokazovati svojo domoljubnost, vladajoča koalicija je trdnejša in ima možnost vladanja z več avtoritete, kar ji bo lahko pomagalo tudi pri predsedovanju EU. Po daljšem času se tako zdi, da imata vlada in njen predsednik politično pobudo spet v svojih rokah.

V Delu zaključi takole:

V danih razmerah je predsednik vlade z zaupnico pravzaprav dosegel največ, kar je sploh mogel doseči. Opozicijo je – po daljšem času spet – potisnil v precej defenzivno in nekoliko shizofreno situacijo, ko je trdila, da je vlada slaba in mora ostati; ko je bila za to, da vlada ostane in je hkrati glasovala za njen padec. Vlada se ne more in ne sme spopadati s civilno družbo, lahko pa si poskuša utrditi svojo pozicijo znotraj politike. In to ji je včeraj v veliki meri tudi uspelo.

2. Poglejmo drugič, kako reši izziv izognitve glavni temi Janševega nastopa, tj. napadu na medije, v Delu.

Predsednik vlade to očitno razume, zato glavna tarča njegovih kritik v resnici ni bila in ni smela biti novinarska peticija, pa kakor koli so v njej navedene trditve skregane z empiričnimi dejstvi, zdravo pametjo pa tudi interesi Slovenije pred predsedovanjem EU, temveč povezava med delom civilne družbe in delom (opozicijske) politike.

Stavek je praktično edina omemba v to smer, tj. razprave o medijih in novinarjih, ki je poglavitni poudarek vseh komentarjev. Kaj je Makarovič želel povedati, ne vemo. Kar je povedal, je nesmisel. Sintagma »glavna tarča njegovih kritik v resnici ni bila in ni smela biti novinarska peticija« je dvoumen in semantično protisloven. Če trdi, da Janševa tarča »ni bila novinarska peticija«, potem je gledal nek drug prenos in živi v drugem svetu. Če trdi, da »ni smela biti novinarska peticija«, potem je to gramatikalno napačno in semantično bizarno. Oboje skupaj pa duplicira bizarne učinke in je v medsebojnem protislovju. Če kdo poda smiselno razlago odlomka, smo pripravljeni trditev umakniti.