Uredništvo Financ postavlja zahteve svojim kolumnistom

Drugi dom nas je opozoril na zanimivo uredniško zahtevo nad kolumnistom:

Bralce bi rad opozoril, da bom na željo uredništva Financ odslej pisal bolj »ekonomske« članke oziroma članke, ki bodo po strokovni presoji uredništva Financ manj podobni, kot so bili vsi prejšnji, kot trdijo na uredništvu,  Mrkaićevim člankom. Hkrati vas obveščam, da bom podobne članke, kot ste jih bili vajeni v preteklosti, objavljal v drugih medijih.

Rado Pezdir torej trdi, da so njegovi članki po mnenju uredništva Financ preveč podobni nekim drugim. Je takšna zahteva relevantna? Nikakor. Problem podobnosti je, kot je zastavljen, bolj ali manj filozofski. In nihče ne more pričakovati, da ga bo Pezdir rešil. Kaj naj bi namreč pomenilo, da so njegovi članki podobni Mrkaićevim? Pri Financah vendar vsak teden ugotavljajo, da je slednji najbolj brani avtor! Razen tega se odgovorni urednik Financ jasno postavlja v bran svojemu najbolj branemu kolumnistu! Biti podoben Mrkaiću bi torej lahko bilo le pohvalno! In kot da bi se tega  Pezdir bodisi zavedal bodisi verjel v svoj slog protestno najavlja, da bo »podobnost« (ali podobnost) zganjal drugje.

Je težava v tem, da v Financah ne želijo dveh tako dobrih kolumnistov? Nesmisel. So članki premalo strokovni? Še manj, trditi kaj takega za Mrkaića je za Frankla bogokletno. V čem je potem sploh težava fenomena podobnosti? Le v gesti imitacije, ki je lahko po sebi zoprna KOT imitacija? O kateri kvaliteti sploh govorimo? Je morebiti težava v tem, da so se uredniki odločili dopustiti žaljivost le pri enem kolumnistu, ker bi sicer izgledalo, da so žaljivi vobče? Preveč vprašanj za naš namen zgolj opozoriti na zanimivo uredniško odločitev, sicer povsem legitimno. Če bi jo kot inštrukcijo le razumeli.

3 odgovorov v “Uredništvo Financ postavlja zahteve svojim kolumnistom”

  1. prgrmr  prgrmr pravi:

    Je želja uredništva, ki jo omenja kolumnist, res isto kot uredniška zahteva?

  2.   medijski pravi:

    Drži, prgrm, trditev je postavljena preveč ostro. Vprašanje pa je, v kakšnem razmerju sta zahteva in želja.

  3.   Hojnik pravi:

    Dajte no, Frankl je pač namignil Radu: “There can be only one.” Zgleda, da je obstajala nevarnost, da bi Rado v svojem primitivizmu lahko bil konkurenca Mrkaiću, t.j. ekonomistu, katerega ideje so v Sloveniji pogorele in se je zato z načetim slovesom odločil svoje diskreditirano lajanje o neumni slovenski sodrgi razširjati iz varnega zavetja iz državnih proračunov obilno dotirane mednarodne institucije.

Komentiraj