Kakšni naj bodo profesionalni standardi pisanja, ki jim sledijo uredništva časopisov in njihovi novinarji in zunanji sodelavci? Odgovorni urednik in direktor časopisa Finance se zaveda problema, a mu je malo mar. Njegova zadnja reakcija (Finance, 24. 8. 2007) na številne proteste glede nižanja vseh možnih standardov v zapisih njegovih kolumnistov, predvsem ekonomistov Mića Mrkaića in Rada Pezdirja, zamahne z roko. Trik je cenen in neprepričljiv: razpravo obrniti v druge vode. Takole začne:
Velikokrat me znanci na cesti ustavijo in želijo razpravljati o vsem živem; ta teden me je izjemno prijazni gospod pobaral, češ, kako lahko časopis, ki mu mora biti mar za njegov ugled, objavlja kolumne Mića Mrkaića. To, kar je v torek objavil o lipicancih, naj bi resnično, ampak resnično bilo preveč.
O tem, kako bi moral paziti na ugled, mi radi govorijo ugledni ljudje, ki se ukvarjajo s kulturo. Hvaležen sem jim za vsako besedo, čisto zares, kajti v sodobnem poslovnem svetu je pritožba darilo. Po drugi strani pa je ugled povezan z odgovornostjo. In kako je z njo v naši državi, predvsem med tistimi, ki se nikakor ne morejo odtrgati od proračunskih seskov?
Konča pa seveda pri problemih slovenske družbe in gospodarstva. Namesto da bi urednik pripoznal in začel razpravo o tem, za kar je odgovoren, se izmuzne in zagovarja svoje kolumniste s tem, da pokaže s prstom na pereče teme iz slovenskega vsakdana. Nihče ni zanikal in odrekal reševanja teh problemov. Ampak na ta način Frankl ni želel niti z besedico prispevati k debati o tem, zakaj v svojem časopisu dopušča grobe osebne diskvalifikacije, insinuacije, zmerjanja in žalitve, za nameček pa še največkrat slaboumne provokacije, katerih edini cilj je razburkati javnost z veliko dozo neumnosti. Razen če misli, da situacija per se zahteva ali legitimira žaljivo in degutantno pisanje. Kar stori, je abstraktna, patetična, cinična in v ničemer utemeljena obramba:
Ja, edini neugleden je Mićo Mrkaić.
In ta stavek je vse, kar vsebinskega pove o temi. Zdaj končno vemo, kdo prevzema odgovornost ne le de iure, temveč tudi deklarativno.
5 Komentarjev
Tovrstni prispevki posledično zbudijo tudi podobne in še bolj skrajne komentarje. Izbris žaljivih komentarjev, ki so jih na Financah ponudili, deluje kot neke vrste odpustek, in to za časopis, kot da s tem izboljšujejo raven, primerno zanj. Tako si hočejo kriti hrbet, da bodo s svojim početjem lahko še nadaljevali - potem tako ali tako izbrišemo, kar se nam je zareklo.
Ja, omogočanje brisanja žaljivih komentarjev na Financah je sicer druga tema, ki se je na tem blogu nismo dotaknili. Strinjamo se z oceno, še bolj pa je zanimiva korelacija žaljivi komentarji - žaljivi kolumnisti, pred katero si odgovorni zatiskajo oči.
Finance so hujše od Slovenskih novic!!! Lahko bi izvažali rumeno barvo.
No, lepa reč. Citirani Franklov članek je najbolj brani članek v Financah preteklega tedna. Kar pomeni, da so ljudje dovolj dobro seznanjeni z njegovim “odgovornim” stališčem.
Število žaljivih komentarjev v Financah je premo sorazmerno s tem, kako točno Mićo zadene resnico o levičarjih. Seveda kolumnisti niso nič žaljivi.
Užaljeni so le tisti, ki se nočejo sprijazniti s svojimi negativnimi lastnostmi.
2 Trackbacki/Pingbacki
[...] teden ugotavljajo, da je slednji najbolj brani avtor! Razen tega se odgovorni urednik Financ jasno postavlja v bran svojemu najbolj branemu kolumnistu! Biti podoben Mrkaiću bi torej lahko bilo le pohvalno! In kot [...]
[...] se je direktor in odgovorni urednik Peter Frankl že postavil svojemu kolumnistu v bran in s tem prevzel deklarativno odgovornost za neverjetno hujskaško [...]
Pusti komentar