Medijski watch dog

Kot smo preverili, je ena od reakcij na nedavni apel novinarja Blaža Zgage evropski javnosti prišla danes (31. 8. 2007) v obliki javne izjave IPI in SEEMO. Izjavo smo prevedli in jo objavljamo spodaj, v originalu je dostopna na tej strani. Spomnimo, da so večji slovenski mediji, z izjemo redkih (RTV portala, ne pa tudi radia in TV!), zamolčali Zgagov poziv. Nov lakmusov papir nas čaka ob poročilih glede spodnje izjave.

IPI in SEEMO izražata zaskrbljenost glede slovenske medijske situacije in zahtevata neodvisno preiskavo, ki bo preučila, če vlada poskuša vplivati na medije

31 avgust 2007

Mednarodni inštitut za tisk (IPI) in njegova podružnica Jugovzhodna evropska medijska organizacija (SEEMO) izražata vedno večjo zaskrbljenost glede možnih političnih pritiskov na slovenske medije.

Ena od obtožb se glasi, da slovenska vlada neposredno vpliva na medije skozi zlorabe gospodarskih vplivov na podjetja, ki imajo svoje finančne deleže v številnih medijskih hišah.

Direktor IPI, Johann P. Fritz, komentira situacijo takole: »Zelo sem zaskrbljen glede slovenske medijske situacije v tem trenutku. Gospodarski in finančni vplivi skozi deleže v podjetjih ne bi nikoli smeli bili zlorabljeni s strani vlade kot vzvod za pritisk na neodvisne medijske hiše v smeri, da objavljajo njej naklonjene vesti.«

»Prakticiranje uredniške neodvisnosti je bistveno za kredibilnost vsake medijske hiše in če vlade iščejo načine, da bi to načelo prekršile, je to povsem nedopustno za državo, ki je članica Evropske unije.«

»Rad bi pozval slovensko vlado, da izpelje neodvisno preiskavo o nedavnih dogodkih in ustvari nov sistem, ki bo zagotavljal, da so mediji zunaj dosega roke izvršne veje oblasti. Če je takšno načelo prelomljeno v Sloveniji, potem je to zastrašujoče ne le za medije, ampak tudi za javnost, ki spremlja informacije,« dodaja Fritz.

»SEEMO je seznanjena s podobnimi primeri pritiskov v drugih državah v regiji, toda če bi se izkazalo, da ti držijo, so dogodki v Sloveniji še posebej škodljivi, saj bo Slovenija predsedovala Evropski uniji v letu 2008. Države, ki prevzamejo vodenje EU, morajo biti za zgled in zato sem zaskrbljen, da bo takšna situacija slabo sporočilo drugim državam, kako lahko vplivajo na pisanje medijev,« je izjavil generalni sekretar SEEMO Oliver Vujovic.

Podatki, ki sta jih prejela IPI in SEEMO, govorijo o številnih primerih političnih pritiskov na novinarje, ki so napisali kritične prispevke o aktualni desnosredinski vladi in njenem predsedniku Janezu Janši.

Poročila govorijo o tem, da so številni ugledni novinarji zapustili najvplivnejši slovenski časnik Delo. Med tistimi, ki so odšli, je novinarka Barbara Šurk, specializirana za poročanje o Bližnjem vzhodu. Šurkova trdi, da so jo prisilili v odhod s tem, da so ji ponudili mizerno plačo.

Matija Grah, Delov dopisnik z Dunaja, pravi, da je njegovo poročanje o žgoči debati o dvojezičnih napisih na avstrijskem Koroškem, kjer živi slovenska manjšina, pripeljalo do njegovega umika z mesta dopisnika po pritožbah slovenske vlade. Delov dopisnik iz Zagreba, Rok Kajzer, se je prav tako znašel v težavah po tistem, ko je napisal poročilo o problematičnem delu meje s Hrvaško.

Ob Delu se pojavljajo težave tudi pri časniku Večer. Konec maja so nekateri člani Slovenskega društva pisateljev izrazili svojo zaskrbljenost v pismu z naslovom »Proti ustrahovanju in kaznovanju«.

Nadaljujemo zgodbo z apelom novinarja. Objavljamo zapis Zgage za češki časopis Prague Post, ki ga najdete tule. Spodaj je odlomek za pokušino:

For example, my newspaper, Večer, scrapped an opinion piece I wrote about how the new chief of the Slovenian Army was selected. Editors had previously planned for my column to run at the top of the editorial page.

The next day, I wrote about a change in policy that allows our secret services to eavesdrop on citizens. That column wasn’t published, either. These types of opinion columns were always assigned by editors and run in the past. Since January, however, I have not been called on to write any opinion columns.

According to research by the Peace Institute, an international nonprofit group with offices in Ljubljana, there are three types of press censorship in Slovenia. The first type of censorship is when sentences or whole paragraphs of text are deleted or changed without the consent of the author. Second on the list is when a newspaper refuses to publish articles or opinions after they have been assigned by editors. The third kind is people and topics that are verboten to writers if editors believe writing about them could disturb the government.

All three types of censorship exist at my newspaper and, unfortunately, also at a majority of other major Slovenian publications.

At newspapers, top editors and the chief executive officer make these decisions. That means the distinction between editorial and management is practically dissolved in most Slovenian media.

Worse, most of these managers are informally or personally connected with the government or the ruling SDS political party, which gave them their positions.

Editors removed me from my beat covering intelligence matters five months ago, when the government established a special commission to investigate a Slovenian intelligence-security agency. This investigation and dismantling of the secret service has become a big scandal this year in Slovenia and it still is not finished.

Editors have also threatened to remove me from covering defense and military issues, despite my background in this field.

So now I cover press conferences and write some other stories where there is a need. But I don’t do investigative journalism anymore, because I can’t get the stories published in my newspaper.

Uredniki na Večeru, po pričakovanju, zavračajo obtožbe novinarja Blaža Zgaga. Celo več: proti njegovi izjavi o stanju v Sloveniji in cenzuri v Večeru (obojem torej!) se je izreklo vseh 13 urednikov. Nekaj podobnega je storila vlada v izjavi predstavnika za javnost Valentina Hajdinjaka, kjer se ta smeši, ko pravi, da samo dejstvo, da je Zgaga lahko pisal evropskih državnikov, priča o svobodi tiska. Figo, priča kvečjemu o svobodni odpremi pošte.

Nekaj drugega pa pravita predstavnika DNS in SNS. Oba se bolj ali manj strinjata z navedbami Zgage in pozdravljata pobudo. Več o tem v poročilu portala RTV tule.

Objavljamo še komentar Zgage za Vest.si, v katerem govori tudi o cenzuri svojega lastnega pisma na STA. Komentar najdete tukaj in je od tam povzet spodaj:

Evropske voditelje in državljane sem o cenzuri in političnih pritiskih obvestil predvsem zato, ker mi je tako velevalo moje poklicno poslanstvo. To je bila moja profesionalna dolžnost! Kajti razkorak med dejanskimi procesi, ki potekajo v slovenski družbi, in tem, o čem še lahko pišemo in predvsem kaj je sploh objavljeno, je že tako velik, da slovenska javnost ni več informirana v zadostni meri. S tem je okrnjen tudi eden temeljev vsake demokratične ureditve, torej obveščenost državljanov o javnih zadevah.

Cenzuri in političnim pritiskom pa so podvrženi tudi številni moji novinarski kolegi iz drugih medijskih hiš. Čakam, da se še oni pridružijo temu protestu, še posebej zaradi določb Muenchenske deklaracije.

“Odgovornost novinarja do javnosti je nad katero koli drugo odgovornostjo, zlasti nad odgovornostjo do delodajalca ali oblasti.” Tako določa Muenchenska deklaracija o pravicah in dolžnostih novinarjev. Tudi sam čutim največjo odgovornost zlasti do javnosti, predvsem do bralcev mojega časnika Večer.

Ob mojem protestu pa se je znova pripetil primer cenzure. Čeprav je že 24. avgusta Slovenska tiskovna agencija prejela članek o mojem pismu od avstrijske tiskovne agencije, o njem ni poročala slovenski javnosti. Informacija je obtičala skrita v pregledu poročanja tujih agencij, kar bi bilo še leto ali dve nazaj nepredstavljivo. To je še en očiten primer, kako državno nadzirani mediji filtrirajo ali pravilno rečeno – cenzurirajo informacije slovenski javnosti.

V Sloveniji se v zadnjih letih vsak dan izvajajo tri vrste cenzure. Zato tudi vas, slovenske državljane, pozivam, da napišete protestno pismo in ga pošljete slovenski vladi ali kar neposredno v Janšev kabinet.

Blaž Zgaga

Včeraj smo že poročali o pismu novinarja Večera Blaža Zgage vsem evropskih voditeljem in evropski javnosti glede stanja medijev v Sloveniji. Novinar se je sicer že naslovil tudi na slovensko javnost, vendar je bil – v skladu z naravo zapisa o cenzuri in njeno potrditvijo – deležen cenzure.

Ker gre za dogodek, ki je takšnega formata, da bi o njem upravičeno smeli pričakovati vsaj majhno poročilo, bomo beležili objave v slovenskih medijih. Zaenkrat sta novico pribeležila MMC RTV, na svojem teletekstu  in na portalu RTV (tule). Zapis je dodal Bojan Požar na Pozareport (tule). Bralce tega bloga prosimo, da nam javijo, če so zasledili še kakšnega.

Od tujih objav napotujemo še na slovaško (tule) in makedonsko (tule). Včeraj smo naštevi dve avstrijski in madžarsko (tule, tule in tule). Preostale sledijo.

Slovenski novinar Večera, Blaž Zgaga, se je pred kratkim obrnil na predsednike vlad, predsednike držav, na predsedujoče parlamentom vseh evropskih držav ter na nevladne organizacije ter tiskovne agencije s prošnjo za pomoč slovenskim novinarjem, nad katerimi se izvajajo hudi pritiski. Naslov njegovega prispevka je »Cenzura v Sloveniji« in v njem pledira za to, da bi omenjeni pozvali predsednika vlade, Janeza Janšo, da preneha z intervencijami v medije, še zlasti v situaciji, ko bo Slovenija naslednje leto predsedovala EU. Pismo omenjenim in evropski javnosti sploh objavljamo spodaj; navedimo že nekaj odmevov v tujini (tule, tule in tule). Spomnimo, da je poteza Zgage prva tovrstna pogumna poteza kakšnega slovenskega novinarja.

Public letter to the leaders and citizens of European Union

Censorship in Slovenia

Your excellency, dear citizen of the European union!

As a journalist of the Slovenian daily newspaper Večer with a lot of experience I would like to inform you about some worrying developments in Slovenian media. My articles, for example, are often censored. Mostly these are articles which convey some unfavourable information toward the governmental policy or which are critical of the government and its president Janez Janša.

After the elections in 2004 all editors and chief executive officers in almost all major media in Slovenia have been removed from their positions. These changes have been conducted by the government, which has used state shares in some Slovenian companies with shares in media as a tool for these replacements. In addition, there were also some other pressures on owners of media shares.

The Slovenian government established an informal and influential pyramid of decision-making in a vast majority of Slovenia’s media. The consequences are daily pressures on journalists and censorship implemented by editors with a positive attitude towards Janša’s government. This situation, unfortunately, also exist at newspaper Večer.

According to the research presented by the Peace Institute from Ljubljana in May 2007, three different types of censorship exist in Slovenian media. Besides experiencing censorship, many journalists have lost their jobs in the last years, and a lot of journalists have been removed from covering certain specialised themes. Also I, for example, have been removed from covering intelligence and security affairs in my newspaper despite my indisputable references in this field. This sensitive area is now covered by a journalist inclined to the government.

Interference of the main government party SDS (Slovenian Democratic Party) and its president Janez Janša in the media was confirmed on 12 June 2007 in a letter of Adrijana Starina Kosem, the then secretary general at the Ministry of Economy and a former close associate of the head of the government.

Interventions in the media are not the only sign of less democratic rule of the current government. Almost all institutions assuring checks and balances and which are a prerequisite for working democracy are under pressure in Slovenia.

These are the reasons why I am asking you, the leaders and citizens of the European Union, for assistance. I am appealing to you to carefully monitor the developments in Slovenia. I am also asking you to call on the head of the government Janez Janša to stop the pressures and interferences in the media, either through your diplomatic communication with the Slovenian government or by your personal letters sent to the Slovenian embassies in your countries.

On 1st January 2008 Slovenia will begin its semi-annual presidency of the European Union. It would be a worrying message for all citizens of the European Union and the rest of the world that in the 21st century European Union is led by a country where censorship and pressures on journalists are so widespread. And where an authoritarian type of governing is developing, while the democracy and media freedom are declining. Unfortunately, such is the situation in Slovenia at the moment. The forthcoming presidency by such a country could be a worrying signal for the present, but even more disturbing for the future of the European Union.

Blaž Zgaga, journalist, Večer

Author’s references:

- more than 2000 articles published in newspapers Delo in Veèer since 1993

- The Observer, >British deal fuelled Balkan War<, May 28 2000, with Antony Barnett, London

- Jane’s Intelligence Review, >Slovenia’s missing intelligence reforms<, November 2000, London

- Committee to Protect Journalists, >Attacks on the press<, 2001 and 2002, New York;

listed after being prosecuted in 2000 by the Slovenian General State Attorney for maximum five years in prison for revealing a military secret. He was accused of disclosing intelligence cooperation between Slovenian and US intelligence services (Defence Intelligence Agency) in Yugoslavia. He won the legal case at the court in 2003.

Zgodbo pod naslovom »Je Ivan Simič naročil sledenje Direktovega novinarja?« dne 25. 8. 2007 objavlja Rok Praprotnik v Dnevniku:

V torkovem Dnevniku smo objavili pismo davčnega inšpektorja Đorđa Perića, ki je v zadnjem odstavku zapisal, da naj generalni direktor davčne uprave Ivan Simič pojasni, zakaj, kdaj, kako in komu je naročil sledenje novinarja enega od slovenskih tiskanih medijev. Ker je obtožba huda, smo Perića prosili za dodatna pojasnila.

Povedal je, da ga je februarja poklical prijatelj, ki mu je povedal, da ga je poklical Ivan Simić in ga prosil, da se še isti dan zglasi v bifeju Barjanka v Ljubljani v bližini generalnega davčnega urada. Tam ga je pričakal Simičev predstavnik za stike z javnostjo Iztok Verdnik, ki mu je dal fotografijo novinarja časopisa Direkt Tonija Perića in mu naročil, naj sledi tega novinarja, ker ima Simič informacijo, da bo novinarju nekdo, ki se piše Kalan, dostavil listine, ki naj bi bremenile Simiča. Đorđa Perića smo vprašali tudi, ali je s Tonijem Perićem v sorodu in odgovoril je, da nista, sta tudi različnih narodnosti.

Na Ivana Simiča in Iztoka Verdnika smo glede navedb davčnega inšpektorja Perića naslovili več vprašanj. Dobili smo odgovor, da ne Simič ne Verdnik nista naročila sledenja novinarja. “Informativni pogovor o možnostih zakonitih načinov zbiranja informacij je bil opravljen z zasebnim detektivom Juretom Glavinovićem,” je zapisal Verdnik in nadaljeval: “Davčna uprava je bila pred dobrimi petimi meseci namreč soočena z razkrivanjem podatkov, ki so opredeljeni kot davčna tajnost, razkrivanje teh podatkov pa obravnava tudi kazenska zakonodaja.” Verdnika smo vprašali še, zakaj je zasebnemu detektivu kazal fotografijo novinarja, in pojasnil je, da je želel samo razčistiti, za katerega Perića gre.

Vendar, kot se je izkazalo zdaj, Simičev zasebni detektiv sploh ni zasebni detektiv, saj po registru detektivske zbornice Glavinović že od leta 2005 nima ustrezne licence. To pomeni, da detektivskega dela za Simiča v nobenem primeru ne bi mogel opravljati zakonito.

Predsednik društva novinarjev Grega Repovž meni, da je nenavadno že to, da je Simič sploh pomislil na zasebnega detektiva, saj ima na voljo tožilstvo in policijo, če gre za nezakonita ravnanja. “Kot že v nekaterih redkih primerih, je tudi tokrat nevzdržno že samo dejstvo, da se poskuša pri novinarju izslediti vir informacij, namesto da bi sam državni organ zagotovil primeren način varovanja podatkov. Zagotovo je to poseg v svobodo novinarstva in poseg v zasebnost tega novinarja. Tudi to, da tiskovni predstavnik hodi okoli s sliko novinarja in jo kaže zasebnemu detektivu, ne sodi v resno državo. Gre za način, ki terja konsekvence tako na osebni kot institucionalni ravni. Hkrati pa tudi zagotovilo, da gre za osamljen primer. Pričakujem, da bodo okoliščine tega ravnanja razjasnjene v celoti in da bo v skladu z zakonom predstavljena celotna dokumentacija o tem primeru,” pravi Repovž.

Novinar Perić pa meni: “Že od časov afere Depala vas oziroma zaradi izkušenj, ki so jih pred tem imeli novinarji, ter zaradi svojevrstnega nadaljevanja sorodnih zgodb na ravni Slovenija-Hrvaška se mi zdijo dognanja docela resnična. Vendar sploh ne pričakujem, da bi se moja osebna zgodba, če se bo docela potrdila, utegnila razplesti tako, da bo v ponos sedanji pravni državi.”

Kakšni naj bodo profesionalni standardi pisanja, ki jim sledijo uredništva časopisov in njihovi novinarji in zunanji sodelavci? Odgovorni urednik in direktor časopisa Finance se zaveda problema, a mu je malo mar. Njegova zadnja reakcija (Finance, 24. 8. 2007) na številne proteste glede nižanja vseh možnih standardov v zapisih njegovih kolumnistov, predvsem ekonomistov Mića Mrkaića in Rada Pezdirja, zamahne z roko. Trik je cenen in neprepričljiv: razpravo obrniti v druge vode. Takole začne:

Velikokrat me znanci na cesti ustavijo in želijo razpravljati o vsem živem; ta teden me je izjemno prijazni gospod pobaral, češ, kako lahko časopis, ki mu mora biti mar za njegov ugled, objavlja kolumne Mića Mrkaića. To, kar je v torek objavil o lipicancih, naj bi resnično, ampak resnično bilo preveč.

O tem, kako bi moral paziti na ugled, mi radi govorijo ugledni ljudje, ki se ukvarjajo s kulturo. Hvaležen sem jim za vsako besedo, čisto zares, kajti v sodobnem poslovnem svetu je pritožba darilo. Po drugi strani pa je ugled povezan z odgovornostjo. In kako je z njo v naši državi, predvsem med tistimi, ki se nikakor ne morejo odtrgati od proračunskih seskov?

Konča pa seveda pri problemih slovenske družbe in gospodarstva. Namesto da bi urednik pripoznal in začel razpravo o tem, za kar je odgovoren, se izmuzne in zagovarja svoje kolumniste s tem, da pokaže s prstom na pereče teme iz slovenskega vsakdana. Nihče ni zanikal in odrekal reševanja teh problemov. Ampak na ta način Frankl ni želel niti z besedico prispevati k debati o tem, zakaj v svojem časopisu dopušča grobe osebne diskvalifikacije, insinuacije, zmerjanja in žalitve, za nameček pa še največkrat slaboumne provokacije, katerih edini cilj je razburkati javnost z veliko dozo neumnosti. Razen če misli, da situacija per se zahteva ali legitimira žaljivo in degutantno pisanje. Kar stori, je abstraktna, patetična, cinična in v ničemer utemeljena obramba:

Ja, edini neugleden je Mićo Mrkaić.

In ta stavek je vse, kar vsebinskega pove o temi. Zdaj končno vemo, kdo prevzema odgovornost ne le de iure, temveč tudi deklarativno.

Kot poročajo nekateri mediji danes, sta Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije v pisni izjavi protestirala proti ravnanju vodstva časopisne hiše Delo zoper njenega zagrebškega dopisnika Roka Kajzerja. Novinarski organizaciji opozarjata, da je bil novinar junija prisiljen podpisati novo pogodbo o zaposlitvi, ki pa mu je delodajalec noče izročiti.

Prepričani so, da so zadnja dogajanja v časopisni hiši, povezana s tem primerom, le »nadaljevanje šikaniranja«. Novoimenovani odgovorni urednik časnika Janez Markeš, ki je s funkcijo prevzel tudi reševanje tega primera, poudarja, da se zavzema predvsem za umiritev zadeve v zadovoljstvo vseh vpletenih.

Novinarski organizaciji opozarjata, da je bil novinar junija prisiljen podpisati novo pogodbo o zaposlitvi, ki pa mu je delodajalec noče izročiti. Poleg tega naj bi mu zagrozili tudi z opozorilom pred odpovedjo pogodbe iz krivdnega razloga, ker se brez svojega pravnega zastopnika ni želel udeležiti neformalnega pogovora s predsednikom uprave Dela Danilom Slivnikom. V organizacijah so prepričani, da “se želi na tovrstnih neformalnih srečanjih od Kajzerja izsiliti odstop od tožbe, ki jo je zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprožil zoper družbo.

“Kot urednik sem prejel pismo Roka Kajzerja in odmeve nanj zgolj posredno oz. v vednost,” je v izjavi pojasnil Markeš. Ker je torej z zadevo seznanjen le posredno, je ne namerava komentirati, vse dokler se z vpletenimi v spor ne bo pogovoril osebno. “Načeloma pa se zavzemam za umiritev zadeve,” pravi odgovorni urednik Dela, ki je prepričan, da je to mogoče storiti v zadovoljstvo vseh vpletenih v nesporazum.

Zgodba je povzeta po Dnevniku tule.

Časopis Finance, ki je s svojo politiko predrznih in nesramnih zunanjih kolumnistov poskrbel za nižanje novinarskih, predvsem pa racionalističnih in moralnih standardov v zadnjih nekaj letih, danes (16. 8. 2007) objavlja članek svojega kolumnista ekonomista Stanislava Kovača pod naslovom »Public enemy: Medijski hlapci oligarhov«, kjer piše o kraji (svoje) avtorske ideje in ideološki cenzuri tednika Mladine. Povod za pisanje je članek Boruta Mekine z naslovom Slovenski oligarhi. Kovač Mladini, predvsem pa odgovornemu uredniku Gregi Repovžu, očita kopico grehov in pristranosti, vse skupaj pa začini s svojimi znanimi tezami o Forumu 21, ki seveda v ozadju in oligarhično (verjetno bi trdil tudi, da po mafijsko) vodi številna slovenska podjetja. Če pustimo hude in v ničemer potrjene teorije zarote ob strani, je zanimiva predvsem neverjetna presoja, po kateri naj bi novinar Mekina ukradel »avtorsko idejo, koncept in analizo« Kovaču.

Teza o kraji (»brez navedbe vira«) ni v ničemer potrjena in izzveni v prepričanje, da se je Mekina pregrešil zgolj zato, ker je pisal o nečem, o čemer je Kovač že pisal, in to pod naslovi, ki vsebujejo označbo »oligarhi«. Veliko premalo za tako radikalno obtožbo in še zlasti premalo za pavšalne napade na Mladino. Takšne ocene predvsem največ povejo o avtorju samem. Za večjo kredibilnost bi Kovač moral navesti jasne dokaze plagiatorstva, ne pa pavšalno označiti zanj neko področje pisanja, za katerega se zdi, da si ga lasti.

Članek Kovača je dostopen tule.

Med redkimi provladnimi intelektualci, ki poskušajo relativizirati dosežke zunanjih institucij, ki merijo stanje demokracije in svobode medijev v Sloveniji, je sociolog dr. Matevž Tomšič, sicer od leta 2005 vsenavzroči komentator in kolumnist Dela, Večera, Demokracije…

Takole zveni pasus iz njegove zadnje kolumne v Večeru:

Nedavno sta vzbudili veliko pozornost raziskavi ameriške organizacije Freedom House (o stanju demokracije v vzhodni Evropi in o svobodi medijev v svetu). Gre za pomembno in koristno podporo pri ugotavljanju stopnje razvitosti demokracije v posameznih deželah in regijah in pri izvajanju primerjav med njimi. V slovenskem primeru pa sta v glavnem služili za podporo kritikom stanja demokracije v Sloveniji, ki naj bi bilo problematično, kar da se odraža tudi v rezultatih omenjenih raziskav. Res je, da sta se oceni tako splošne demokracije kot medijske svobode nekoliko poslabšali, vendar je bila v obeh primerih sprememba navzdol minimalna. Ocene so kljub temu boljše, kot so bile denimo ob koncu minulega in v začetku tega desetletja. Takrat Slovenije tudi ni bilo pred vsemi ostalimi nekdanjimi komunističnimi državami - kjer je danes. Zanimivo je, da so poročila Freedom House dobila tolikšen medijski odmev prav sedaj, ko je na oblasti tako imenovana desnica. V obdobju prejšnjih vlad, ko so bile marsikatere ocene slabše kot so danes, je le malokdo poročal o tem.

Čeprav je metodologija, ki jo uporablja Freedom House, z leti vedno bolj dodelana, pa so še vedno določene pomanjkljivosti. Pri stanju na področju medijev obravnavajo zgolj medijsko svobodo v smislu odsotnosti takšnih ali drugačnih omejitev in pritiskov; medtem ko se z nekaterimi drugimi, za stanje demokracije tudi zelo pomembnimi vidiki, kot sta denimo mnenjska pluralnost medijskega prostora in profesionalizem medijskih akterjev, ne ukvarjajo. Samo dejstvo, da obstaja možnost izražanja različnih pogledov, namreč o stanju kaj dosti ne pove. Ni pomembno zgolj, ali ima nekdo možnost izražati svoja stališča, ampak tudi, kje jih lahko izraža. Ni vseeno, ali v največjih in najbolj spremljanih (branih, poslušanih, gledanih) medijih ali v majhnih nizkonakladnih glasilih.

To seveda ne pomeni, da raziskav Freedom House in drugih relevantnih organizacij ne gre jemali resno. Vendar je pri interpretaciji njihovih rezultatov vselej potrebna določena previdnost.

O poročilih Freedom House smo pisali že šestkrat (vpišite ime v iskalnik na tem blogu). Opozorimo na tri geste iz Tomšičevega zapisa. Prva je splošna in pričakovana: poročila zunanjih opazovalcev je treba relativizirati, saj so slaba in kažejo na cenzorske in dedemokratične procese v Sloveniji. Vlado je pač treba braniti. Druga je tipična manipulacija: namesto da bi primerjali oblast Janeza Janše (2004-2008) s prejšnjo, jo raje primerjajo z letom pred 2000. Seveda je vse v primerjavi s komunizmom (domnevno) bleščeče, torej se primerjajmo z najslabšim členom! Tretja gesta je notranje protislovje: Tomšič v tekstu zgoraj trdi, da indeksi ne merijo pluralizma izražanja pogledov (torej pluralizma medijev), torej pomembno ni »da lahko objavljamo«, temveč tudi »kje lahko objavljamo«, potem pa ta novi kriterij sam zanika, saj trdi, da so pomembne objave v »pomembnih« medijih, ki niso enakovredne objavam v nepomembnih in majhnih. Pluralizem pač delno suspendira majhnost in nemajhnost. Kot kažejo dogodki, bi namreč ta novi kriterij objav v pomembnih medijih verjetno pokazal še slabšo sliko, zato ni jasno, zakaj se Tomšič nanj sklicuje.

Ad 2: Tomšič mora zanikati gibanje indeksov, saj želi prodati spoznanje »poprej so bili bistveno slabši.« Na temle seznamu Freedom House je jasno razvidno gibanje indeksa (večja točka pomeni manjšo vrednost). Stanje demokracije se je gibalo takole: 2004 = 1.75, 2005 = 1.68, 2006 = 1.75, 2007 = 1.82, pri čemer je treba vedeti, da indeks opisuje stanje za prejšnje leto. Kot vidimo, se je indeks poslabšal za 0.07 točke, drži pa, da je bil slabši pred letom 2002. Indeks avtonomije medijev je bil konstanten do leta 2004, tj. 1.75 točke, a se je drastično znižal kasneje. Sledila je ocena 1.50 za leto 2005 (torej stanje 2004), leto kasneje je zrasla na isto vrednost (1.75) in v letu 2007 na 2.0 točke. Ne le ta, vsi indeksi od korupcije do civilne družbe kažejo na poslabšanje, edina izjema je delovanje sodstva.

Zanimivo je, da skoraj nihče doslej ni problematiziral podpisanega pisca poročila, pravnika mag. Andrža Terška s Pravne fakultete v Ljubljani. Ne zato, ker bi to moral, temveč ker so v naravi oblastnikov osebne diskreditacije običajen način funkcioniranja.

Dun&Bradstreet (D&B), največja bonitetna hiša na svetu, v avgustovskem poročilu ohranja rating Slovenije pri DB2b. S tem je država na regionalni lestvici še vedno prav na vrhu, rating pa ima še naprej oznako za rast. V regiji ni napredovala nobena država, so danes sporočili iz partnerske družbe Dun&Bradstreeta, bonitetne hiše I.

Analitike skrbi svoboda tiska. Tokratno poročilo za Slovenijo ni tako ugodno kot doslej, kar je po mnenju hiše I po dolgi vrsti ugodnih poročil kar nekoliko presenetljivo. Analitiki Dun&Bradstreeta so tokrat izpostavili rigidnost trga dela, daleč najnižje pokritje uvoza z državnimi rezervami v tujih valutah v regiji, predvsem pa jih skrbi svoboda tiska. Pri tem je njihovo skrb, kot so med drugim navedli, vzbudilo dogajanje okoli časnika Delo in ob odstopu državne sekretarke na gospodarskem ministrstvu Andrijane Starina Kosem.

Več.

Objava tega »videa« ni reklama za anonimnega avtorja, je pa lep primerek paranoičnega agitpropa, ki izhaja iz predpostavke, da slovenski mediji še niso dovolj pokorjeni in pokorni. Mimogrede, takšna gesta naravnost izdaja (psihološko) motivacijo prevzemov medijev in je zdaj izraz besa, ker vse ni šlo po načrtu. Skratka: izdaja, da si je in zakaj si je Janša medije želel pokoriti skozi pripoznanje, da so slovenski mediji še preveč »avtonomni«.

Analiza »desetih božjih zapovedi« tistih, ki menijo, kako je z mediji v Sloveniji vse v najlepšem redu. Avtor Boris Vezjak secira stališča, ki prihajajo iz ust »sproščenih« urednikov, predsednikov uprav, intelektualcev… Za razliko od objave v Mladini (28. 7. 2007) objavljamo neznatno spremenjeno verzijo. Za pokušino:

Z mediji ni nič narobe, zgodbe o strahovih vzpodbujajo intelektualci in mnenjski voditelji, pravi ta argument, ki želi raztopiti problem s preusmeritvijo pozornosti k »neuravnoteženim« strokovnjakom. Težave si zgolj umišljamo, ustvarja jih iluzija, ki je rezultat njihove grenkobe: »V bistvu je to, kar moti večino kritikov »nesvobode javne besede«, izguba lastnega privilegiranega položaja. Levičarsko usmerjeni mnenjski voditelji so namreč izgubili ekskluzivno pravico do javne interpretacije družbenih in političnih pojavov. (M. Tomšič) S tovrstno zmoto sklicevanja na užaljeno pristranost seveda nismo pojasnili ničesar in smo pritiske na novinarje dobesedno razglasili za fantazmatske.