Medijski watch dog

Včerajšnje Delo in današnji Večer prinašata dva na las podobna komentarja provladno usmerjenih razumnikov, dr. Matevža Tomšiča in dr. Mateja Makaroviča, ki se tudi sicer izmenjujeta kot kolumnista tako v Delu kot v Večeru. Seveda ne naključno, ker gre za »uravnotežene« medije. Značilnost obeh zapisov je, da v ničemer ne pritrjujeta zahtevi novinarjev po večji novinarski avtonomiji, v ničemer ne dajeta prav očitkom o svobodi javne besede, kršitvam in političnim pritiskom, pač pa raje speljeta debato drugam: v domnevno diahrono perspektivo (raje se ubadata z Bajukom in preteklostjo 20 let nazaj), v domnevno racionalizacijo takšnega početja oblasti (»vsaka oblast si želi podrediti medije«) in predvsem v obtožbo, da novinarji pretežno protestirajo le proti Janši na oblasti, ker so hkrati »historični levičarji« (Slivnik). Protestirajo, ker so politično pristranski. Teza, ki ni v ničemer nikjer dokazana in želi zakriti sled do prave razprave, ki se glasi: kako pojasniti vedno širšo evidenco o krnitvi novinarske avtonomije, kako pojasniti proteste evropskih inštitucij in zakaj novinarji protestirajo? Skupna značilnost obeh zapisov je: novinarske manifestacije ne smejo jemati preveč resno in jih moramo šteti za izraz premalo profesionalnih in preveč ideološko pristranskih levih novinarjev. 

Članek Makaroviča je tukaj. Navedimo nekaj poudarkov: 

»V dominantnem medijskem diskurzu pa tudi med glavnino slovenskih komunikologov politika ogroža medije, ko je na oblasti tako imenovana »desna« opcija.« 

»Zakaj torej ne povedo tako, kakor očitno verjamejo, da je res: da medijsko svobodo v Sloveniji ogroža »desnica«? Razlog za to je seveda zelo preprost: tako eksplicitna označba bi zelo očitno razkrila političnonazorsko noto govorcev in s tem pokvarila vtis »profesionalističnega« in »znanstvenega« diskurza.« 

Politično vmešavanje v medije je vsekakor realno in dokazljivo pod oblastjo katere koli barve. Precej čudno bi bilo, če si kakšna politična opcija ne bi želela medijev čim bolj po lastnem okusu. Bistveno vprašanje pa je drugje: ne v željah takšnih ali drugačnih politikov, temveč v ravnanju tistih, ki naj bi bili medijski profesionalci. Od njih je namreč odvisno, kako bodo takšni ali drugačni politični signali sprejeti, in prav tu so ključni problemi. 

Za tem, kar se poskuša javno prikazovati kot boj za neodvisnost (od t. i. »desnice«), se v veliki meri skriva že obstoječa odvisnost (od t. i. »levice«). To pa se v odsotnosti (samo)refleksije niti ne zaznava, saj šteje v teh krogih »leva« usmerjenost – še posebno po ustrezni politični socializaciji na fakulteti in nato na delovnem mestu – za samoumevno, edino pravilno in zato v nekem popačenem smislu za »neodvisno«. 

Članek Tomšiča je tukaj. Nekaj poudarkov: 

»Odpor je še posebej močan sedaj, ko je “desnica” na oblasti, vendar pa je bil izrazit tudi že prej, ko je bila še v opoziciji. Ob tem predstavniki te srenje običajno trdijo, da je njihov odnos takšen zato, ker da gojijo “desničarji” sovražen odnos do medijev in si jih želijo na vsak način podrediti.« 

»Če je v preteklosti večina kritik prihajala izven vrst ustvarjalcev medijskih vsebin, pa so sedaj slednji eni glavnih kritikov dogajanja na tem področju in vloge politike pri tem.«

»Ampak v osnovi so ti mediji bolj mnenjsko uravnoteženi od tistih, ki se sedaj predstavljajo za glavne varuhe novinarske svobode.« 

»Vendar pa imajo ti ljudje danes možnost relativno enakovredne izbire, to je, da gredo h konkurenci, na primer z Dela k Dnevniku.«. 

»V bistvu je to, kar moti večino kritikov “nesvobode javne besede”, izguba lastnega privilegiranega položaja. Levičarsko usmerjeni mnenjski voditelji so namreč izgubili ekskluzivno pravico do javne interpretacije družbenih in političnih pojavov. Ne drži, da se ne morejo več pojavljati v medijih, ampak sedaj se lahko v večji meri pojavljajo tudi zastopniki drugačnih pogledov.«