Medijski watch dog

Objavljamo premislek Borisa Vezjaka ob rob zapisu Jožeta P. Damijana v Dnevnikovem Objektivu, 21. 4. 2007, o katerem smo na kratko že pisali in je  dosegljiv na tem naslovu.

Napor Jožeta P. Damijana, da pojasnjuje stranpoti lastniških vlog države v gospodarstvu in zablode »nacionalnega interesa«, je hvalevredno početje. Avtor je, kot ponavadi, relativno prepričljiv in suveren. Njegova osnovna poanta zapisa pa lebdi daleč v zraku, je črno-bela in vrednostna ter še zdaleč ne dokaže tistega, kar se je namenila.

Damijan ob bok aktualnim pritiskom na novinarje in kadrovskim zamenjavam trdi naslednje: ker se slovenski novinarji niso zavzemali proti nacionalnemu interesu, se jim je takšno ravnanje vrnilo v obliki oženja svobode, ki ga čutijo danes, saj so k njemu sami pripomogli.  Prav tako naj bi novinarji zadnjih 15 let po njegovem celo odobravali (!) državno lastništvo v gospodarstvu, zato zdaj žanjejo učinek bumeranga. V takih stališčih želi Damijan močno pritrditi svojemu kolegu Miću Mrkaiću in tezi o ideološki pristranosti novinarjev, ki jih »danes bolj moti politična barva njihovega »gospodarja« kot pa to, da ima politika takšen vpliv na medije«. Zato so po njegovem Mrkaićeve trditve »brutalno resnične«. 

Zelo nenavadno je, kako malo argumentov v sicer benevolentnem zapisu uporabi avtor za svoje zgoraj navedene trditve. Najprej  k osnovni podtaknjeni, ali bolje rečeno za lase privlečeni tezi: novinarji bi po njegovi zamisli morali jasno opozarjati na preveliko prepletenost države in gospodarstva, prav tako pa bi morali jasno zavračati nacionalni interes. Damijan torej najprej predpiše, katera stališča bi morali zavzeti in jih po njegovem niso. Tudi če pustimo ob strani dejstvo, ali ima faktično prav in novinarji zares niso (dovolj) pisali ali so lastništvo celo odobravali (!), bi se smeli takoj vprašati, s kakšnimi razlogi lahko, tudi kot bivši minister za razvoj, novinarjem naprti takšno hudo odgovornost. V kakšni meri so ti krivi, ker se država vpleta v gospodarstvo še danes? So res oni s svojim molkom omogočili, da je argument o nacionalnem interesu še danes živ?  

Damijan naredi še korak dlje: ne le, da so novinarji krivi, ker niso pisali o škodljivih povezavah države in politike z gospodarstvom (tega, da niso pisali, sploh ni dokazal), temveč je takšno početje rezultiralo v njihovem lastnem stanju. Ker niso pisali, so se sami znašli v vlogi žrtev političnih prevzemov preko državnega lastništva v medijskih hišah. Trditev je zares na hudo majavih nogah. Prvič: tudi če bi opravili zahtevano delo, kako bi lahko politične odločitve sploh spremenili? Damijan očitno predpostavlja, da so novinarji nekakšna avtonomna veja oblasti, ki lahko že s pisanjem doseže gospodarske in politične spremembe. Pripisuje jim neverjetno moč. Bojim se, da takšna atribucija služi le za navdih za kulpabilizacijo in iskanje imaginarne odgovornosti. S sklicevanjem nanjo želi »ad hominem« obtožiti novinarski ceh nečesa, kar bi mu težko naprtil. Zato mu mora pripisati  bistveno večjo pristojnost in vpliv, kot bi ju smel, ob tem pa pozabi razložiti, da so ti imeli ves čas tudi dobre razloge, da o teh rečeh ne pišejo, namreč pritiske nad sabo, in da so bili morebiti cenzurirani (Če misli, da je ta argument »krožen«, naj navedem analogijo: bi denimo prostitutke, ki jih zvodnik pretepa, na enak način obtožil tega, da so same krive za svoj položaj, ker se zvodniku ne znajo glasno upreti? To bi bila zares cenena viktimizacija.) Teza o splošni odgovornosti novinarjev za lastno stanje ali celo stanje glede neumika države iz gospodarstva malce spominja na pavšalno obtoževanje njegovega kolega Mrkaića, ki »brutalno resnično« kulturnikom naprti odgovornost za smrt bolnikov na onkologiji, ker da menda odžirajo denar za zdravstvo. Najprej so bili vsega krivi kulturniki, zdaj so vsega krivi novinarji, vmes pa je bil še marsikdo, le kolega, ki sta sodelovala s premierjem Janšo, imata verjetno čiste roke. 

V solidarnostni argumentaciji Damijana najbolj pogrešamo pojasnilo, zakaj je organizacija okrogle mize o »tehnologiji obvladovanja medijev« sramotna za novinarski ceh in zakaj se novinarji ne bi smeli svobodno zbirati in razpravljati o svojih težavah, če je že tako velik častilec svobode. Morebitna razlaga, da ni poanta v tem, da bi se ne smeli, temveč vsebina njihove razprave, ne bo dovolj,  kajti potem bo moral pojasniti, s kakšni argumenti  sme novinarjem »svobodno« nalagati, o čem morajo govoriti in o čem pisati, ko branijo svoje interese? Mar res ne dopušča, da poglavitni vzrok za njihovo stanje ni (zgolj) tisti, ki ga sam navaja?  Za izpeljavo vrednostne sodbe o krivdi in odgovornosti novinarjev za nezavidljivo stanje, v katerem so se znašli,  Damijan ni navedel dokazov. Neprepričljiv je bil v celi vrsti korakov: tudi če bi držalo, da niso pisali o državnem lastništvu, to še ne pomeni, da jih ni motilo. In tudi če jih ni motilo, to še ne pomeni, da so krivi za lastno situacijo in celo za situacijo v državi. Toda kot da to ni dovolj, sledi še en nemogoč korak, ki je po svoji obliki tipičen »non sequitur«: iz tega, da novinarji niso naredili tega, kar od njih pričakujeta Damijan in Mrkaić, še ne izhaja, da jih ni motila barva njihovega gospodarja, še manj pa, da jih nenadoma moti le zdaj. 

Avtorja podtakneta idejo, da so novinarji molčali, ker so bili politično in ideološko pristranski. Opisano stanje naj bi bila posledica ideološke zaverovanosti, ker jim je prejšnja klima ugajala, sedanja pa ne. Takšna »razprava o liberalni sužnosti novinarjev« znova temelji na povsem nedokazanih trditvah. Očitek, da poteka nekakšen boj za prevlado »naših fantov« pred »hudobnimi fanti«, je hkrati tudi samospodbijajoč: če so za nekoga oboji enako hudobni in enako vdani hlapci svojih gospodarjev, potem od njih pač ne moreš zahtevati, da pišejo o svojem hlapčevskem odnosu. Ne moreš jih hkrati narediti ali imeti za hlapce in obenem zahtevati, da se temu uprejo. Damijan in Mrkaić pa storita prav to: po eni strani obtožita novinarje veleizdaje, paktiranja z neko politično opcijo (domnevno levo) in posledično neiskrenosti protestov, v isti sapi pa zahtevata, da pišejo o pogojih veleizdaje. V izhodišču jih imata za neiskrene, hkrati pa zahtevata njihov iskren boj proti nastalemu stanju. Ali so neiskreni ali pa od njih ne smeta pričakovati iskrenosti! 

Od Damijanove »brutalne resničnosti« je ostal le brutalno simplificiran recept razlage: vsega so krivi novinarji, povrh tudi za lastno stanje. Še zlasti je nevarna uvedba uravnilovke med »prej« in »zdaj«, kajti za takšno sliko ni razlike med prejšnjim in sedanjim režimom. Ta pa je očitna: zakonodajne in delovnopravne spremembe so bistveno širše od situacije, ki jo želi Damijan opisati. Oblastniki so se po letu 2004 lotili korenitih sprememb medijske politike in zakonodaje; nenazadnje politični prevzem RTV hiše (zdi se, da se Damijan z diagnozo strinja!) nima nič opraviti z »lastništvom« tega zavoda, zato ga ta analiza ne more zajeti. Ampak novinarje se pa vendarle generalno kulpabilizira.  Vsiljena debata, gledano v celoti, je zato zmota napačne sledi (»red herring«): razpravo je speljala proč od realnega problema. In ta je, da si je politika priredila zakonodajo in (sicer resda tudi prek posrednega lastništva) vrši večkrat tudi neposredne (npr. celo telefonske) pritiske, ob tem pa krši delovnopravno zakonodajo, cenzurira in omejuje svobodo govora, se požvižga na novinarske kodekse in standarde poročanja, muenchensko deklaracijo, in podobno. Nisem prebral, da bi avtorja zadnji dve leti to kaj posebej motilo in tudi zdaj je pravne in novinarske vidike situacije povsem spregledal. Navzlic lastništvu države, ki ga nihče ne zagovarja, imajo namreč novinarji še nekaj, sicer ne ravno veliko varovalk, ki ščitijo njihovo avtonomijo, tudi če se strinjamo s tezo o izvirnem grehu.

Trditi, da morajo molčati in da je bila okrogla miza v Cankarjevem domu sramotna, je ena najbolj neverjetnih izjav v zadnjem času. Milton Friedman, ki je ob ekonomski imel veliko za povedati tudi o svobodi govora, bi se ob takšnem cinizmu svojih slovenskih občudovalcev verjetno le trpko nasmehnil.

Objavljeno 25.04.2007 ob 19:56 Zapisano pod: Analitični članki. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vira. pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.