Medijski watch dog

Objavljamo repliko na zapis Mateja Makaroviča tukaj (glej še prejšnji zapis) izpod peresa Borisa Vezjaka. 

Dr. Matej Makarovič v svoji predvidljivi apologiji oblastniškega ravnanja do trenutnih medijskih vrenj in novinarske »vstaje« postavlja naslednje trditve: novinarji in medijski strokovnjaki pri nas se sprenevedajo in ne povedo naravnost, da jih moti oblast desnice, prejšnja jih pa ni; v svojem bistvu so ideološko indoktrinirani levičarji; svoje pravo poreklo skrivajo, ker bi radi ostali profesionalni in znanstveni, kar pa niso; levičarji so, ker jih za takšne naredita fakulteta in delovno okolje; novinarji so premalo profesionalni in njihova politična indoktrinacija je razlog takšnega stanja; politično prilaščanje medijev je normalna gesta vsake oblasti. Teh šest splošnih izhodišč spremljajo še manjša, ki pretežno podpirajo navedene.  Nobena od trditev ne drži, razen zadnje (o politični slasti do medijev), pa še ta je mišljena kot nevarna racionalizacija trenutnega stanja. Zaradi omejenosti s prostorom si poglejmo le prvo med njimi.

Makarovič trdi, da se novinarji in medijski strokovnjaki sprenevedajo in ne povejo naravnost, da »medijsko svobodo v Sloveniji ogroža »desnica««. Tega ne storijo, ker bi s tem »razkrili političnonazorsko noto govorcev in s tem pokvarili vtis »profesionalističnega« in »znanstvenega« diskurza.« Izpeljava je hudo pomanjkljiva. Za to, da bi ugotovili, da novinarsko svobodo pri nas ogroža desnica, kot novinar ali kdo drug ne rabite biti levičar. Napaka se imenuje »non sequitur«. Zmoto lahko tudi obrnemo in dobimo »napačen vzrok«: zato, ker so novinarji levičarji, zdaj tolčejo po desnici pod pretvezo okrnjene avtonomije. Avtor za takšno po moje povsem zgrešeno trditev ne navede nobenih dokazov: ne za novinarsko splošno levičarstvo kot vzrok za proteste, kot tudi ne za to, da so novinarji poprej molčali, ker so bili na oblasti »njihovi«. Ampak brž ko smo krenili po tej poti »krivdne povezave«, po kateri se zgolj levičarski novinarji pritožujejo nad izgubljeno avtonomijo, ki je v bistvu niso izgubili in javkajo le nad političnimi oblastniki, smo se že ujeli v Makarovičevo past. Težava pač ni v tem, kdo so tisti, ki kritizirajo, temveč kaj kritizirajo in o čem govorijo. Odgovoriti bi moral na vprašanje, zakaj po njegovem ni okrnjena avtonomija novinarjev, za katero velik del novinarjev in domače ter tuje strokovne javnosti jasno pritrjuje, da je. Če Makarovič misli, da ni le zato, ker je skupaj z Danilom Slivnikom pri novinarjih zaznal »historično levičarstvo«, potem nas je speljal na napačno sled (»red herring«). Na kar bi moral odgovoriti, če se želi držati teme, so očitki o konkretnih primerih kršitev takšne avtonomije, recimo primeri cenzure. Njim pa se v velikem loku izogne. 

Poskušal sem vendarle najti kakšno stališče Makaroviča o cenzuri in ga tudi našel. Tole je njegova dva tedna stara dovolj škandalozna ugotovitev: »Res pa je, da ni tako hudo, če je nekaj v nekem mediju zagotovo objavljeno.« Argument za menda normalno ne-tako-hudo stanje se torej v praksi glasi: če ne bo objavilo Delo, bo pa že Dnevnik. Zadnje čase je v javnem obtoku tudi čisti pendant zgornji ideji: stanje ni tako hudo, saj bodo iz Dela prebegli novinarji že našli službo na Dnevniku. Takšna izjava pomeni bankrot prejšnjih stališč, ker implicite sprejema cenzuro, odpuščanje novinarjev in še marsikaj, za nameček pa podpira neprofesionalizem novinarjev, za katerega se tako zelo krčevito zavzema; dokazuje, da Makarovič sploh ne pride do točke, ko bi se soočil z realnimi problemi, ki jih navajajo novinarji, kajti v takem primeru bi moral zavzeti tudi neko držo do konkretnih primerov. Teh pa ne more upravičiti z oceno o menda normalnem stanju zamenjave političnih preferenc med novinarji. Cenzura in podobne oblike pritiskov ali neposrednih kršitev nimajo z njimi nič opraviti, razen če bi trdil, da je novinarska avtonomija speta s politiko in je treba pri desni oblasti pač vzeti v zakup tudi to, da novinarji nimajo toliko svobode. Če povzamem: trditev, kakšne politične barve so menda bili ali so novinarji, nima prav nič opraviti z realnostjo situacije celo tedaj, ko bi imel Makarovič prav in bi za nezadovoljne novinarje res veljalo, da so »historični levičarji«. Cenzura zaradi tega ni nič manj cenzura. Če zanj novinarji protestirajo le zato, ker jim ni všeč Janez Janša in iz averzije do oblastnikov, potem je to perfiden način, da se razpravi o oblikah jemanja svobode in avtonomije, discipliniranja novinarjev in tehnikah obvladovanja medijev izognemo. Ne preseneča, da ob kopici očitkov Makarovič ne zmore niti enega protiargumenta na konkretne obtožbe.Toliko na kratko o zgolj prvi izmed šestih izjemno trhlih trditev. O preostalih pa na drugem mestu. 

Boris Vezjak

Včerajšnje Delo in današnji Večer prinašata dva na las podobna komentarja provladno usmerjenih razumnikov, dr. Matevža Tomšiča in dr. Mateja Makaroviča, ki se tudi sicer izmenjujeta kot kolumnista tako v Delu kot v Večeru. Seveda ne naključno, ker gre za »uravnotežene« medije. Značilnost obeh zapisov je, da v ničemer ne pritrjujeta zahtevi novinarjev po večji novinarski avtonomiji, v ničemer ne dajeta prav očitkom o svobodi javne besede, kršitvam in političnim pritiskom, pač pa raje speljeta debato drugam: v domnevno diahrono perspektivo (raje se ubadata z Bajukom in preteklostjo 20 let nazaj), v domnevno racionalizacijo takšnega početja oblasti (»vsaka oblast si želi podrediti medije«) in predvsem v obtožbo, da novinarji pretežno protestirajo le proti Janši na oblasti, ker so hkrati »historični levičarji« (Slivnik). Protestirajo, ker so politično pristranski. Teza, ki ni v ničemer nikjer dokazana in želi zakriti sled do prave razprave, ki se glasi: kako pojasniti vedno širšo evidenco o krnitvi novinarske avtonomije, kako pojasniti proteste evropskih inštitucij in zakaj novinarji protestirajo? Skupna značilnost obeh zapisov je: novinarske manifestacije ne smejo jemati preveč resno in jih moramo šteti za izraz premalo profesionalnih in preveč ideološko pristranskih levih novinarjev. 

Članek Makaroviča je tukaj. Navedimo nekaj poudarkov: 

»V dominantnem medijskem diskurzu pa tudi med glavnino slovenskih komunikologov politika ogroža medije, ko je na oblasti tako imenovana »desna« opcija.« 

»Zakaj torej ne povedo tako, kakor očitno verjamejo, da je res: da medijsko svobodo v Sloveniji ogroža »desnica«? Razlog za to je seveda zelo preprost: tako eksplicitna označba bi zelo očitno razkrila političnonazorsko noto govorcev in s tem pokvarila vtis »profesionalističnega« in »znanstvenega« diskurza.« 

Politično vmešavanje v medije je vsekakor realno in dokazljivo pod oblastjo katere koli barve. Precej čudno bi bilo, če si kakšna politična opcija ne bi želela medijev čim bolj po lastnem okusu. Bistveno vprašanje pa je drugje: ne v željah takšnih ali drugačnih politikov, temveč v ravnanju tistih, ki naj bi bili medijski profesionalci. Od njih je namreč odvisno, kako bodo takšni ali drugačni politični signali sprejeti, in prav tu so ključni problemi. 

Za tem, kar se poskuša javno prikazovati kot boj za neodvisnost (od t. i. »desnice«), se v veliki meri skriva že obstoječa odvisnost (od t. i. »levice«). To pa se v odsotnosti (samo)refleksije niti ne zaznava, saj šteje v teh krogih »leva« usmerjenost – še posebno po ustrezni politični socializaciji na fakulteti in nato na delovnem mestu – za samoumevno, edino pravilno in zato v nekem popačenem smislu za »neodvisno«. 

Članek Tomšiča je tukaj. Nekaj poudarkov: 

»Odpor je še posebej močan sedaj, ko je “desnica” na oblasti, vendar pa je bil izrazit tudi že prej, ko je bila še v opoziciji. Ob tem predstavniki te srenje običajno trdijo, da je njihov odnos takšen zato, ker da gojijo “desničarji” sovražen odnos do medijev in si jih želijo na vsak način podrediti.« 

»Če je v preteklosti večina kritik prihajala izven vrst ustvarjalcev medijskih vsebin, pa so sedaj slednji eni glavnih kritikov dogajanja na tem področju in vloge politike pri tem.«

»Ampak v osnovi so ti mediji bolj mnenjsko uravnoteženi od tistih, ki se sedaj predstavljajo za glavne varuhe novinarske svobode.« 

»Vendar pa imajo ti ljudje danes možnost relativno enakovredne izbire, to je, da gredo h konkurenci, na primer z Dela k Dnevniku.«. 

»V bistvu je to, kar moti večino kritikov “nesvobode javne besede”, izguba lastnega privilegiranega položaja. Levičarsko usmerjeni mnenjski voditelji so namreč izgubili ekskluzivno pravico do javne interpretacije družbenih in političnih pojavov. Ne drži, da se ne morejo več pojavljati v medijih, ampak sedaj se lahko v večji meri pojavljajo tudi zastopniki drugačnih pogledov.«

Objavljamo premislek Borisa Vezjaka ob rob zapisu Jožeta P. Damijana v Dnevnikovem Objektivu, 21. 4. 2007, o katerem smo na kratko že pisali in je  dosegljiv na tem naslovu.

(Continued)

Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek-Travnik je zaskrbljena nad zadnjimi dogodki v nekaterih slovenskih medijih, ki po njenem prepričanju »lahko ogrozijo ustavno in zakonsko vlogo medijev in novinarjev«. Medijska svoboda ni le v interesu javnosti, pač pa tudi v interesu oblasti, ki si, če se tega zaveda, na tak način dolgoročno zagotavlja legitimnost in uspešnost, je zapisano v izjavi na spletnih straneh varuhinje.

Mediji in novinarji v demokratičnih družbah opravljajo nezamenljivo vlogo »psov čuvajev« demokracije, svobode in varstva človekovih pravic. Kadar oblast nima takšnega neodvisnega nadzora medijev, je več možnosti za zlorabe oblasti, korupcijo in kršitve pravic posameznikov, opozarja varuhinja.

Prav zato je pomembno, da mediji in novinarji lahko delajo čimbolj avtonomno in brez strahu, da bodo njihova sporočila imela negativne posledice na njihov materialni ali socialni položaj. Še posebej nevarno je, če ima takšne možnosti država prek svojih neposrednih ali posrednih lastniških deležev v posameznih medijih. Medijska svoboda namreč ni le v interesu javnosti, kateri so mediji zavezani, pač pa tudi v interesu oblasti, ki si, če se tega zaveda, na tak način dolgoročno zagotavlja legitimnost in uspešnost.

Izjava je dostopna tule. Povzetka izjave na RTV SLO in Delo.si.

Objavljamo cenzurirano (neobjavljeno) izjavo Liberalne akademije o zaskrbljujočih pritiskih na slovenske novinarje; ta je bila posredovana ameriški ambasadi v Ljubljani in State Departmentu – ameriškemu zunanjemu ministrstvu, ki objavlja letna poročila o stanju človekovih pravic. 

V Liberalni akademiji se pridružujemo protestu skupine evropskih in domačih novinarskih združenj na čelu z Evropsko zvezo novinarjev, v katerem ti obsojajo predčasni odpoklic dveh dopisnikov Dela, Matije Graha in Roka Kajzerja. Takšno ravnanje jemljemo za nedopusten in popolnoma odkrit politični pritisk, ki je zgolj eden izmed številnih indicev za to, da so razmere v slovenskih medijih v času dveh let postale dramatično težke in brezizhodne, ob novinarjih pa so ogrozile svobodo javnega izražanja in pravico državljanov, da so objektivno informirani. Protest Evropske zveze je že drugi v zadnjem mesecu, a o prvem vodilni mediji sploh niso poročali.Čeprav smo v društvu nenehno opozarjali na politične prevzeme medijev in aktivno nasprotovali sprejemanju nove medijske zakonodaje, v zadnjih dveh letih nemočno opažamo, kako se aktualna politika neposredno vmešava v delo novinarjev in ogroža njihovo svobodo ustvarjanja.

Dogodki v RTV hiši, kjer smo bili v kratkem času deležni dveh jasnih delovnih suspenzov novinarke Vide Petrovčič in novinarja Roberta Škerjanca, zamenjave in prebegi novinarjev iz Dela, predčasni odpoklici in discipliniranja, cenzorski bunker v časopisu Večer, »prevzem« Primorskih novic in vsi ostali, večkrat protizakoniti posegi v avtonomno pisanje novinarjev dokazujejo, da se vladajoča politika brez najmanjših zadržkov grobo vmešava v delo uprav, urednikov in novinarjev ter kadruje po svojih močeh, novinarske izdelke pa prireja na sebi všečen način.V Liberalni akademiji upamo, da bodo novinarji zmogli korak do javnosti in množično spregovorili o svojem nezavidljivem položaju, kot so to že storili na nedavni okrogli mizi v Cankarjevem domu. Starejšim novinarjem v spominu še ostaja reminiscenca na čase, ko je bil medijski totalitarizem sistemska nujnost. V državi, ki želi predsedovati Evropski uniji, si že globoko v 21. stoletju tako nedemokratičnih postopkov in utišanj vseh drugače mislečih nismo predstavljali.

Svoj protest naslavljamo tudi na ameriško ambasado v Sloveniji, ker si ne želimo, da bo poročilo State Departmenta o stanju človekovih pravic in svobode izražanja s strani  vlade premierja Janše znova deležno sprenevedajočih pohval po tistem, ko bodo interpretirane narobe in zunaj pravega konteksta. Prepričani smo, da inštitucije v svetu in Evropi, ki inšpicirajo stanje medijske svobode, morajo zvedeti, v kakšni stiski so se znašli slovenski novinarji in posledično tudi državljani, ki nas informirajo le s tistim, za kar presodijo vladajoči politiki, da smemo vedeti.

Za Liberalno akademijo
dr. Darko Štrajn, predsednik   

Izjava je dosegljiva na tem naslovu društva.

Na skupščini Sindikata novinarjev Slovenije, kjer je bila sicer osrednja tema pogovorov finančno stanje sindikata, so se člani na kratko dotaknili tudi problemov v različnih medijskih hišah. Kot problematične so izpostavili status honorarnih sodelavcev, nezaposlovanje novinarjev, ki v hiši delajo honorarno že mnogo let, a nimajo diplome, ter status samostojnih in svobodnih novinarjev.  Mija Repovž pa je opozorila na stanje v časopisni hiši Delo, kjer se je število novinarjev zmanjšalo za 10, prav tako pa potekajo nekateri sodni postopki, saj novinarji niso videli druge poti - tu je omenila dopisnika Matijo Graha, Vesa Stojanova, Janka Lorencija. Sindikat novinarjev Dela je sicer v petek predsedniku uprave Danilu Slivniku poslal protestno izjavo. Kot je povedala Repovževa, obstaja možnost, da se bodo stvari na Delu še zaostrile in da bo prišlo še do kakšnih odpuščanj. Celotna novica dostopna na SIOLu.

Kakšno vlogo ima zadnja stran sobotne priloge Dela, kjer se vrstijo utečeni kolumnisti (Drago Jančar, Metod Pevec, Alenka Puhar, itd.)? Včasih tudi izvenserijsko: Slivnik kot predsednik Dela na zadnji strani zadnje Sobotne priloge Dela (21. 4. 2007) v rezervni vlogi kolumnista zajaha dve veliki temi: Delo se je znašlo v navzkrižnem ognju konkurence, konkretno časopisa Dnevnik, ki škodoželjno stoji za zadnjimi pritiski na vodstvo Dela po tistem, ko je to odpoklicalo in domnevno prekinilo razmerje dvema svojima dopisnikoma. Druga poanta Slivnika je, da je potrebno novinarstvo v Sloveniji »uravnotežiti«, ker se ga zgodovinsko drži »historično levičarstvo«, s katerim je, kakopak, treba prekiniti. Gospodu se zapiše antološka misel, češ da je »resnica pluralna«. Tukaj. 

Kratek zapis o kolumni najdete na Drugem domu. Njegova funkcija je očitno prozorno jasna – podati nekakšno pojasnilo zadnjih burnih dogodkov, sredi katerih se je znašlo Delo kot časopis, iz katerega novinarji bežijo ali pa jih odpuščajo. Toda namesto pojasnil o seriji dogodkov in protestov novinarjev Dela, glede katerih se časopisu ni zdelo zapisati niti ene vrstice pojasnila (!), so nam namesto tega ponudili nekakšno politično vizijo situacije izpod peresa tistega, ki to početje očitno dirigira v ozadju. Če bi kakšen uporabnik kot edini mediji spremljal zgolj Delo, sploh ne bi mogel vedeti, o čem govori njegov predsednik uprave. 

Spomnimo, da je Slivnik na zadnji strani SP Dela že objavil izvenserijsko kolumno 23. decembra lani, ko je bilo treba javnosti povedati, kako zelo fino je, če bo razpadla politična levica. Tukaj.

Današnji Dnevnikov Objektiv (21. 4. 2007) prinaša članek bivšega ministra za razvoj Jožeta P. Damijana. Poudarek: 

Prvič, lastniška vloga države v gospodarstvu je zelo škodljiva, ker ne le vodi k manjši učinkovitosti podjetij ter višjim cenam in slabši izbiri za potrošnike, ampak tudi daje ogromno možnosti za velike zlorabe. Denimo za korupcijo, politična kadrovanja, klientelizem in nepotizem. In za politično obvladovanje medijev. 

Drugič, nacionalni interes je krinka za črpanje privatnih rent nekaterih privilegiranih posameznikov, česar večina novinarjev na Delu, Večeru, Dnevniku, Mladini itd. ni nikoli razumela. 

Tretjič, svobode govora ni brez pravne države in proste konkurence. 

Čeprav poskuša Damijan zagovarjati prosluli članek kolega Mrkaića, mu v taki solidarnosti spodrsne. Njegova teza je tale: 

Povedal je (sc. Mrkaić), naj novinarji ne jadikujejo preveč zaradi sedanje manjše medijske odprtosti, saj so k temu precej sami pripomogli, ker niso nikoli angažirano pisali o nehigienski vlogi države v gospodarstvu in tudi v medijih. Še več, danes naj bi jih bolj motila politična barva njihovega »gospodarja« kot pa to, da ima politika takšen vpliv na medije. Seveda je Mrkaićeva kolumna spet močno razburkala čustva. Toda, dragi kolegi novinarji, če smo iskreni in si nastavimo ogledalo, mar niso Mrkaićeve trditve brutalno resnične?  

Njune teze se razlikujejo in Damijan sploh ne opazi, da ne podaja argumentov za trditve svojega kolega. Tako nikjer ne pojasni, zakaj je organizacija okrogle mize lahko sramotna za novinarski ceh (in zakaj se novinarji ne bi smeli svobodno zbirati in razpravljati o svojih težavah) ter zakaj naj bi lastništvo države v medijih dokazovalo, da so novinarji sami krivi za svoje stanje in naj posledično kar molčijo. Mrkaićeva sodba je vrednostna in izhaja iz prepričanja, da so novinarji sami proizvedli stanje, v katerem so se znašli, ker niso bili dovolj angažirani okoli pisanja o povezavi države in medijev. Teza je perverzna. In tudi če bi to držalo (da namreč o tem niso pisali), to še ne pomeni, da jih ni motilo. In tudi če jih ni motilo, to še ne pomeni, da so krivi za proizvedeno stanje.

Dalje: iz tega, da o tem niso pisali, še ne izhaja, da jih ni motila barva njihovega gospodarja, še manj pa, da jih moti zdaj, medtem ko jih prej ni. Avtorja nikjer ne dokažeta, da je  opisano nedopustno stanje posledica ideološke zaverovanosti novinarjev. To je povsem nedokazana in izmišljena trditev. Damijanova analiza je sicer hvalevredno dobronamerna, jasna in utečena, toda njegova slika je črno-bela in vrednostna. Pravilno opozarja na škodljive učinke lastniške vloge države in politike, ne prepriča pa, ko dela uravnilovko med »prej« in »zdaj«. Za takšno sliko ni razlike med prejšnjim in sedanjim režimom in vsega so vselej krivi novinarji. Razlika pa je očitna: zakonodajne in delovnopravne spremembe so bistveno širše od situacije, ki jo želi opisati. Aktualna politika se je lotila korenitih sprememb medijske politike in zakonodaje, to je spregledal.  Nenazadnje politični prevzem RTV hiše (zdi se, da se Damijan z diagnozo strinja!) nima nič opraviti z »lastništvom« tega zavoda. Avtorju manjka bistveno širši kontekst, ki bi ga moral navesti, če želi natančneje opisati dogodke. Denimo novinarji RTV niso krivi ničesar od tega, kar jim je očital. Še manj drži očitek o ideološkem predznaku upiranja novinarjev, češ da so »naše fante« zamenjali »hudobni fantje«. Razlogi so navedeni zgoraj. Ta očitek je tudi samospodbijajoč: če so za nekoga oboji enako hudobni in enako vdani hlapci svojih gospodarjev, potem od njih pač ne moreš zahtevati, da pišejo o svojem hlapčevskem odnosu.

Uprava Dela vse očitke IO aktiva in sindikata novinarjev Dela zavrača in opozarja, da ukrepi znotraj uredništva niso posledica političnih ali kakršnih koli drugih pritiskov, saj je uredništvo pri svojih odločitvah avtonomno, so zapisali v sporočilu za javnost. Uprava Dela je presenečena nad izjavo izvršilnih odborov sindikata in aktiva novinarjev Dela, v kateri se »podpisniki poslužujejo lažnivih in zavajajočih obtožb, ki ne le škodujejo, ampak dejansko uničujejo celotno podjetje«, so še zapisali v sporočilu. Vira: SIOL in RTV SLO. 

Žal nam ni uspelo dokopati se do celotne izjave uprave. Kot zanimivo dejstvo navedimo, da v današnjem Delu ali njihovem spletnem portalu ni zaslediti niti besedice ne o stališčih prvih in ne o odgovoru drugih. Kot da se ni zgodilo nič.

Spodaj objavljamo celotno protestno izjavo IO Sindikata novinarjev Dela in IO aktiva novinarjev Dela. 

Novinarji Dela že leto dni doživljamo različne oblike pritiska na novinarsko avtonomijo. Zadnji dogodek – uvedba postopka »redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi« dveh dopisnikov Dela Matije Graha in Roka Kajzerja – je najbolj drastičen izraz tega pritiska. Uvedba omenjenega postopka je argumentirana z domnevno nesposobnostjo obeh dopisnikov, vendar je več kot očitno, da gre za politično motiviran poseg. Očitek o njuni nesposobnosti je popolnoma neutemeljen in kaže na stopnjevano samovoljo uprave. Ukrep razumemo kot način ustrahovanja in discipliniranja novinarjev Dela. 

Uprava Dela pod vodstvom Danila Slivnika, ob asistenci odgovornega urednika Petra Jančiča, uničuje dnevnik Delo. Na novinarje trajno pritiska s posegi v novinarsko svobodo, arbitrarnim nižanjem plač, disciplinskimi ukrepi, odvzemanjem področij. V zadnjem letu je časopis zapustilo več kot deset uveljavljenih novinarjev, mnogi novinarski potenciali so sistematično marginalizirani in pasivizirani. V časopisu vladajo (samo)cenzura, pasivnost in strah. Kršijo se ustava, zakon o medijih, zakon o delovnih razmerjih, zakon o soupravljanju delavcev v podjetjih in interni pravilniki. 

Uprava in odgovorni urednik s takim početjem po našem prepričanju ogrožata preživetje dnevnika Delo in s tem tudi podjetja s skoraj 500 zaposlenimi. Delovanje časopisa je bistveno oslabljeno, ugled je okrnjen. Naklada je v dobrem letu dni padla za skoraj deset odstotkov, kar je katastrofalna številka. Padanje naklade je tesno povezano z delovanjem uprave, z njeno politično motiviranostjo in nesposobnostjo za vodenje podjetja. Novinarji dnevnika Delo pozivamo lastnike podjetja, da preprečijo njegovo uničevanje. Ministrstvu za kulturo predlagamo, da takoj zaustavi kršenje novinarske svobode. Državni zbor pa pozivamo, da na izrednem zasedanju spregovori o množičnih kršitvah medijske svobode, enega od temeljnih pogojev vsake demokracije. 

IO Sindikata novinarjev Dela - Mija Repovž, predsednica

IO Aktiva novinarjev Dela - Peter Kolšek, predsednik 

Ljubljana, 20. 4. 2007  

Za primerjavo sta tu znova poročili 24.ur in Dnevnika. Na tem naslovu vest.si. najdete pogovor s Kolškom in Repovževo.

Evropska zveza novinarjev in druga novinarska društva proti odpoklicu Graha in KajzerjaV Evropski zvezi novinarjev, Sindikatu novinarjev Avstrije, Sindikatu novinarjev Hrvaške, Društvu novinarjev Hrvaške, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikatu novinarjev Slovenije in Klubu tujih dopisnikov na Hrvaškem so spisali izjavo za javnost in med drugim zapisali, da »izražajo resno zaskrbljenost zaradi predčasnega odpoklica Matije Graha in Roka Kajzerja«. Poudarek: 

»Zoper oba dopisnika je uprava sprožila neupravičeni postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki se lahko konča z odpovedjo delovnega razmerja. Pozivamo k takojšnji ustavitvi začetih postopkov in vseh zlorab instrumentov delovnega prava za discipliniranje kritičnih glasov,” je zapisal Arne König, predsednik Evropske zveze novinarjev in nadaljeval: “V svojih komentarjih in menjskih člankih sta dopisnika zastopala mnenja, ki so bila pogosto drugačna od stališč slovenskega zunanjega ministra/ministrstva, kar po našem mnenju predstavlja dejanski razlog za odpoklic, ki pa ga je lahko razumeti tudi kot obliko povračila za javno razkritje postopkov proti njima. Sankcioniranje novinarjev zaradi izraženega mnenja predstavlja nedopusten poseg v ustavno in mednarodno zagotovljeno svobodo izražanja.« 

Dnevnikov članek je tukaj. Podpisniki izjave so: Evropska zveza novinarjev (EFJ) - Arne König, predsednik; Sindikat novinarjev Avstrije - Franz C. Bauer, predsednik; Društvo novinarjev Hrvaške - Dragutin Lucić Luce, predsednik; Sindikat novinarjev Hrvaške - Katja Kušec, predsednica; Društvo novinarjev Slovenije - Grega Repovž, predsednik; Sindikat novinarjev Slovenije - Iztok Jurančič, predsednik; Za Klub tujih dopisnikov na Hrvaškem -Zorica Stanivuković.

Per ironiam: kot bi rekel Mićo Mrkaić - sram vas bodi, novinarji iz Evrope, vse po vrsti; sami ste si krivi.

Novinarka in urednica notranje politike pri Večeru, Darka Zvonar Predan, v svojem tedenskem pregledu (7D, 18. 4. 2007) z naslovom »Psi čuvaji ali stekli psi?« pledira za nenavaden molk in označuje glasne novinarje  - očitno ima v mislih tiste, ki so na zadnji okrogli mizi v Cankarjevem domu in sicer povzdignili svoj glas - za stekle pse: 

»Brez politike ne gre nikjer, tudi v novinarstvu ne. Slovenski novinarji, ki so si minuli teden podelili tradicionalne nagrade Bratstvo resnice, se prav nebratsko, konkurenca pač dela svoje, napadajo med seboj. Iz psov čuvajev se spreminjajo v stekle pse, ki grizejo drug drugega. Pri tem so najbolj glasni tisti, ki jih nehigienična povezava politike, gospodarstva in medijev ni motila, ko je bila na oblasti LDS, v tem novinarskem (ne)kulturnem boju pa se zapravlja ugled vseh novinarjev, tudi tistih, ki delajo dobro, strokovno in poglobljeno.« 

Ali je to poziv k temu, da nas danes ne bi smela motiti povezava politike, gospodarstva in medijev, ko je na oblasti SDS? Je to poziv k molku in lažni nesolidarnosti? Kot poročamo v zgornji vestički, se je steklina razširila še na evropska novinarska združenja.

Novinarji so predolgo molčali, ugotavlja komentator Dela Boris Čibej nedavne dogodke v svoji časopisni hiši na blogu www.vest.si. Njegova pojasnila se večinoma dotikajo odpoklica obeh dopisnikov Dela, Matije Graha in Roka Kajzerja, in ocene njunega dela. Napoveduje izjavo izvršilnega odbora aktiva novinarjev Dela. 

Relativno dolg komentar Čibeja je eno najbolj pogumnih, lucidnih, iskrenih in jasnih pričevanj, ki smo jih bili deležni v zadnjem času. Nekaj krajših poudarkov: 

»To, kar se dogaja v moji hiši, je sramota za moj poklic.« 

»V imenu oblastnika zamolčiš neke stvar v družbi.« 

»Zaradi te izjave bom tudi sam čutil posledice.« 

Celoten intervju je tukaj. Na isti strani si velja ogledati še pojasnila odgovornega urednika Dela, Petra Jančiča, in sicer tukaj.

Dodajamo povezavo na članek Borisa Vezjaka o Trojnem videzu demokracije medijev v Sloveniji, kjer se je, kot pravi avtor, medije prevzemalo skozi produkcijo videza, da so nedemokratični in se zdaj zanje trdi, da končno so pluralni in demokratični. Članek je dostopen na Index prohibitorum tukaj. Dva poudarka: 

»Trojna logika videza se je zdaj končno sestavila v celoto: najprej so se vladajoči trudili ustvariti lažen vtis glede opisa in percepcije stanja, nato pa so po šamanistično ponudili zdravilno recepturo, ki naj to stanje pozdravi. Ampak tako kot je evidentno, da namišljenega bolnika ne morete ozdraviti s »pravimi« zdravili, ker pač ni bolezni, se tudi s slovenskimi mediji receptura ne more izteči. V končnem koraku se mora ustvarjati vtis, da smo dobili prave in poštene medije. Trojna produkcija videza, še-ne-demokratičnosti, zdravila (zakonodaja, lastniške in kadrovske menjave, tehnike discipliniranja in cenzure) ter že-demokratičnosti, je bizarna, ker je tako zelo razkošna in hkrati arogantno ponosna. In ker je njena igra odvisna od igralcev, ti pa so večinoma novinarji in uredniki, je uspešnost teatra v pretežni meri odvisna od njih.« 

»Negovanje videza je sicer težko opravilo. Kozmetične naloge so nase prevzeli številni. Najbolj osupljivo tisti, ki so v Inštitutu za razvojne in strateške analize (IRSA) prejšnje leto dokazovali, da so mediji do oblasti kritični. Takrat so zapisali: »Glede na omenjene rezultate je precej očitno, da mediji niso prevladujoče provladni. Prav tako opisani rezultati ne ponujajo niti najmanjših indicev v prid tezi, da bi mediji v zadnjem času (zaradi domnevnih pritiskov ali drugih razlogov) postali provladni.« Avtorji študije, dr. Frane Adam, dr. Matej Makarovič in dr. Matevž Tomšič, nekateri med njimi sveže pečeni komentatorji v istih medijih, nam danes dolgujejo kakšno pojasnilo ali novo študijo, predvsem pa bi si želeli, da komentirajo poročila EFJ, State Departmenta in ugotovitve mnogih novinarjev z omenjene okrogle mize ali širše.»

Včeraj so iz aktiva in sindikata novinarjev Dela sporočili, da sta Delova dopisnika Matija Grah iz Avstrije in Rok Kajzer iz Zagreba po hitri pošti prejela dopis, da je proti njima uveden postopek o »redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti«. Predsednik uprave Danilo Slivnik naj bi bil v dopisu sporočil, da je postopek uveden zaradi letnega razgovora z njima, ki ga je opravil odgovorni urednik Dela Peter Jančič. Slivnik za oba ugotavlja, da »obstaja utemeljen sum, da v letu 2006 kot komentator z Dunaja oziroma poročevalec iz Zagreba nista dosegla pričakovanih delovnih rezultatov« in da svojega dela nista opravila »pravočasno, strokovno in kvalitetno… Zato sem uvedel postopek redne odpovedi vaše pogodbe o zaposlitvi…« Oba sta povabljena, da se o očitkih do 26. aprila letos izrečeta pisno ali ustno. Celoten članek Boruta Mekine je tukaj. 

Predsednik zbora narodnih predstavnikov pri Narodnem svetu koroških Slovencev (NSKS) Jože Wakounig je v sporočilu za javnost izrazil zaskrbljenost ob odpoklicu Delovega dopisnika z Dunaja Matije Graha. Kot je zapisal Wakounig, je NSKS zaskrbljen, saj naj bi po pisanju celovškega Kleine Zeitung do odpoklica prišlo zaradi Grahovih kritičnih člankov o politiki Slovenije do Avstrije v manjšinskih zadevah, ki niso ugajali slovenskemu zunanjemu ministrstvu. Tukaj. 

Za vest.si je Jančič poskusil pojasniti svoje odločitve. Javno mnenje o zamenjavah urednikov razume kot poskus vpliva in posega v avtonomne uredniške odločitve uprave Dela in njega kot odgovornega urednika.  

Kot vse kaže, so politični pritiski neuradnega urednika Dela, gospoda zunanjega ministra in drugih političnih eminenc na oblasti, nadaljujejo. Zanimiva je kazenskopravna dikcija Slivnika o »obstoju utemeljenega suma, da novinarja nista dosegla pričakovanih rezultatov.« Dokler obstaja zgolj sum, ju pač ne bi smel sankcionirati z odpovedjo. Argumentov in dokazov o slabem delu pa, kot ponavadi, ni od nikoder.

Kot smo že poročali, z izjemo kratke STA vestičke Delo ni poročalo o okrogli mizi v Cankarjevem domu, ampak je v zameno objavilo kolumno Mrkaića, ki označuje okroglo mizo za »sramotno«. V današnjih pismih bralcev Delo prinaša odgovor na njegovo predvidljivo provokacijo izpod peresa bivšega novinarja Antona Rupnika. Navajamo nekaj  poudarkov v obliki dokazovanja šibkosti Mrkaićevih argumentov. 

Vrnjeni ad hominem:  »Srbi me, da bi z Mrkaićem parafraziral njegov začetek: »Eden najsramotnejših časopisnih zapisov zadnjih mesecev …« je gotovo njegov izdelek.« 

Nemogoča zahteva: »Če zahtevate, naj bi (samo?) ekonomisti pisali o gospodarskih vprašanjih, potem bi morali dati recept na inkriminirani okrogli mizi zelo sodelujočemu vodilnemu medijskemu menedžerju Danilu Slivniku (šefu Dela), kako naj najde/plača četo ekonomistov, zdravnikov, pravnikov, finančnikov …, da mu bodo pisali vrhunsko strokovno. Ali bi isti Mićo Mrkaić tekal po neštetih tiskovnih konferencah in potem v eni uri napisal poročilo pa še komentar?« 

Nekonsistenca in ad hominem: »Za ameriške menežerje je znano, da (mladih) ljudi ne vprašujejo po papirjih, marveč raje preverijo njihove dejanske sposobnosti. In ko se Mrkaić nadvse žaljivo spravi z gorjačo nad Grego Repovža, ki je zdaj odgovorni urednik Mladine in ki je sto in stokrat dokazal svojo vrhunsko časnikarsko pismenost, ga (Mrkaića) vse to nič ne zanima.« 

Prikrita evidenca: »Mrkaić se pritožuje nad tem, da pri nas ni nič podobnega Economistu ali Spieglu. Pa mu mar kot ekonomistu ni jasno, zakaj? Iz ekonomskih razlogov vendar! Kot nekdanji urednik Teleksa bi ga rad spomnil, da smo imeli (ne samo mi) ambicije priti do resnega, bolj zahtevnega političnega tednika, vendar so ga pokopali njegovi ekonomsko-menedžerski kolegi: ni (bilo) denarja za pokritje izgub, slovenski Economist se pač ne more sam vzdrževati. Ali pa mora biti/postati zares rumen.« 

Pristranost: »Eden najbolj sramotnih dogodkov« je morda res imel kakšno organizacijsko pomanjkljivost. Denimo: Danilu Slivniku bi se organizatorji vendarle lahko predvsem zahvalili, da je kot edini (in to zelo vplivni) predstavnik medijskega menedžmenta prišel branit svoje (in še čigave) poglede. Tu ni toliko pomembno, ali se z njim strinjamo. Vsekakor pa je sramotno za pristojne državne funkcionarje in uradnike, da si nihče ni upal priti v areno razpravljat z novinarji o nadvse žgoči politični problematiki. Tudi isti Mrkaić bi lahko kaj od svojega besnila posredoval na okrogli mizi sami; bilo bi bolj spodobno, kot pa da naknadno meče blato po nas udeležencih.« 

Prehitra posplošitev: »Ne gre (mi) za to, ali Mrkaić tudi nima v čem prav, ko besni nad nestrokovnostjo časnikarske srenje v Sloveniji; če pa hodi po svetu, naj si bolje pogleda tamkajšnji medijski svet. Vsekakor v Sloveniji ni v medijih nič več nestrokovnosti, kot je najdemo v drugih primerljivih družbah in državah v Evropi.« 

Celoten članek je za naročnike dostopen tukaj.

Medtem ko so današnji provladni mediji (RTV Slovenija, Delo, Večer, Primorske novice) zbojkotirali včerajšnji poziv Sindikata novinarjev Slovenije in o njem niso poročali, so se odgovorni pri Delu odločili vrniti udarec. Namesto da bi problematizirali stališča, izrečena na okrogli mizi v Cankarjevem domu, so raje poskrbeli za angažma dežurnega provokatorja v obliki Mića Mrkaića in ga prodali kot vrhunsko intelektualno misel: 

»Eden najsramotnejših dogodkov zadnjih tednov je bila prav gotovo okrogla miza Mirovnega inštituta in Društva novinarjev Slovenije, na kateri so novinarji in politični aktivisti tarnali nad krivično usodo novinarjev, ki jih je bojda doletela pod novo vlado. Poučno pa je to, o čemer ti politični aktivisti in novinarji niso govorili, pa bi bili morali. Niso se dotaknili vzrokov dejstva, da pri nas novinarji, razen redkih izjem, nimajo ugleda, da se novinarstvo vse bolj pogreza v irelevantnost in cenenost in da med novinarji ni zavedanja o krizi v njihovem poklicu, čeprav so jo večinoma zakrivili sami.« 

Članek je v današnjem Delu na mnenjski strani objavljen tukaj. V čem naj bi bila sramota okrogle mize, je ob znanem stilu in namenu Mrkaića, ki kot ponavadi nima ničesar opraviti ne z argumentacijo ne z vsebino, temveč zgolj s samopromovirajočo provokacijo, v obliki pojasnila odveč pričakovati. Namesto razprave ali vsaj prostora za objavo dogodkov se je odgovorni urednik Jančič odločil podtakniti gnilo jajce, ki bo menda obračunalo s tistimi, ki v Delu in drugih provladnih medijih vidijo manjšanje novinarske avtonomije, cenzuro in nenehne pritiske. Še zmerom čakamo na en samcat argument, ki bi relativiziral katerokoli misel, izrečeno na okrogli mizi.

(sporočilo za javnost po seji izvršnega odbora)

Izvršni odbor Sindikata novinarjev Slovenije je na današnji seji med drugim obravnaval posege v novinarsko avtonomijo in svobodo izražanja, o katerih prihajajo poročila predvsem z Dela, Večera, Primorskih novic in RTV Slovenije. Vedno bolj se širi samocenzura in javnost je vse bolj pomanjkljivo obveščena.

Sindikat novinarjev Slovenije poziva Ministrstvo za kulturo, naj zagotovi nadzor nad izvajanjem zakona o medijih, ki je prekršen v številnih konkretnih primerih. Prepričani smo, da gre za kršitve tudi v primerih nedavnih predčasnih odpoklicev dopisnikov Matije Graha in Roka Kajzerja. Medijskega inšpektorja pozivamo, naj takoj preuči dokumentacijo v razvidu medijev in prakso, ki se nagiba k zatiranju svobode izražanja z disciplinskimi postopki in podobnimi ukrepi, ter da v skladu s svojimi pooblastili zagotovi takojšnjo odpravo nezakonitosti. Opozarjamo, da je bila z imenovanjem odgovornega urednika kljub večinskemu negativnemu mnenju uredništva kršena programska zasnova časnika Delo.

Nespoštovanje zakonodaje smo lahko spremljali tudi na Primorskih novicah, kjer je bila kljub večkratnim opozorilom imenovana vršilka dolžnosti odgovornega urednika brez predhodnega ugotavljanja mnenja uredništva. Izvršni odbor ugotavlja, da je direktorica v teh dneh končno izpolnila zakonsko obveznost in pridobila mnenje uredništva, močno pa smo zaskrbljeni nad njenim ravnanjem s pogodbenimi sodelavci in sodelavkami, ki jim sistematično zmanjšuje obseg pravic iz pogodb.

Praksa izogibanja zaposlovanju je razširjena v vseh izpostavljenih medijih, pa tudi v drugih. RTV Slovenija krši pravice rednih pogodbenih sodelavcev in sodelavk kljub obvezujoči razlagi o njihovih materialnih pravicah, ki jo je sprejela skupna komisija novinarskega sindikata in javnega zavoda. Notranji akti, ki jih sprejema novo vodstvo mimo pozornosti in vednosti javnosti, pomembno omejujejo novinarsko svobodo. Vodstvo se s sklicevanjem na notranjo reorganizacijo izogiba ugotavljanju mnenja novinarjev in novinark ter drugih delavcev in delavk RTV Slovenija o korenitih spremembah, ki pomembno vplivajo tudi na možnosti za samostojne novinarske in uredniške odločitve. Izvršni odbor novinarskega sindikata obsoja utišanje novinarja Radia Slovenije z odvzemom delovnega področja.

Prav tako obsojamo poskuse utišanja novinarjev in novinark, ki poskušajo poročati o Večeru. Vodstvo namreč poskuša preprečiti poročanje drugih medijev o razmerah pri tem izdajatelju, kar je poseben primer poseganja v svobodo tiska in tiska in drugih oblik javnega obveščanja, ki jo zagotavlja 39. člen ustave Republike Slovenije.

Izvršni odbor Sindikata novinarjev je sklenil, da bo novinarska avtonomija še naprej med prioritetami, posebne pozornosti bodo deležni tudi samostojni in svobodni novinarji in novinarke ter lokalni mediji, v katerih so razmere po dostopnih podatkih večinoma še slabše kot v večjih medijskih hišah. V pogajanjih o kolektivni pogodbi za poklicne novinarje pa je po spremembi zakona o Gospodarski zbornici prišlo do popolnega zastoja. Izvršni odbor poziva Združenje za tisk in medije k takojšnji obnovitvi dialoga s pogajalci Sindikata novinarjev Slovenije.

 Ljubljana, 13. april 2007

Odziva v medijih najdete tukaj in tukaj.

Objavljamo povezavo na gradivo (v word datoteki) Sindikata novinarjev Slovenije za omizje »Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji«, ki je potekalo 3. aprila v Cankarjevem domu v soorganizaciji novinarskega sindikata, društva in Mirovnega inštituta.  

Gradivo vsebuje nekatere primere, izjave, besedila, ki služijo osvetlitvi ozadja predloga ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi in predvsem spodbujanju razprave o svobodi izražanja, novinarski avtonomiji in javnem interesu na področju medijev. 

Današnji Mag (11. 4. 2007) prinaša natanko štiri defenzivne članke, posvečene nekakšni obrambi časopisne hiše Delo, Danila Slivnika in posredno edicije Mag, ki spada pod njeno okrilje. Vi so očitno mišljeni kot reakcija na nedavno okroglo mizo v Cankarjevem domu in  kot protinapad na zapis Toneta Ropa. 

Prvi članek je kot uvodnik napisal Janez Markeš. V njem obračunava s Tonetom Ropom, ki si je drznil v svoji kolumni za Finance (naslov prispevka je »Trgovci s črno vdovo«) obregniti se ob sporno lastništvo Dela. 

Naslednji članek je podpisal Igor Kršinar z jasno poanto nevtralizirati učinke oziroma trditve omenjene okrogle mize. Med številnimi »ugovori« zapiše: »Med visokimi gosti smo lahko videli poslanko Zares Majdo Širca in nekdanjega predsednika države Milana Kučana in opaziti je bilo, da so v pristnih prijateljskih odnosih s prireditelji.«

Naslednja je kolumna Danila Slivnika z naslovom »Napačni vozni red«, posvečena isti temi. V njej najdemo stavek: »Zatekli so se k enostranskemu prikazovanju dogodkov, ki so bili propagandno prikrojeni, in si za večjo samozavest priskrbeli navzočnost nekdanjega predsednika države Milana Kučana. Kaj naj bi ta tam razjasnil, mi ni bilo znano, vsekakor pa je potrdil, da bi se rad še naprej vtikal v medijske odnose in da je bržčas tudi tihi pobudnik srečanja. Njegovi privrženci so se gnetli okoli njega, se mu prilizovali in mu obljubljali zvestobo.« 

Osrednji članek na treh in pol straneh je podpisal Silvester Šurla in nosi naslov »Medijski miting resnice«. Med drugim je opazil: »Ker se ga je udeležil tudi nekdanji predsednik države Milan Kučan, je medijski miting dobil še prepoznavni politični pečat.« in »Njegov urednik (sc. Miran Lesjak) je skupaj z novinarji to potrjeval na svojevrsten način – v Cankarjevem domu se me med razpravo vseskozi dobrikal nekdanjemu predsedniku države Milanu Kučanu, ki se je posedel v vrsto pred njim.« 

Vsi štirje članki imajo kar nekaj skupnih točk, predvsem zadnji trije, tj. Kršinarjev, Slivnikov in Šurlin, ki obravnavajo isti dogodek. Prva skupna značilnost je zgoraj izpostavljena psihoza ob prisotnosti Kučana in paleta pripisanih mu intenc (politizacija, tihi pobudnik, dobrikanje, vtikanje v medije). Preostale značilnosti gredo v smer iskanja opravičil »zakaj pa niste obravnavali prevzema Dnevnika«, razrešitve Janija Severja iz Mladine, iskanja razlogov za menda neuravnoteženo zasedbo mize, odsotnosti vabil in zgodbe o domnevni režiji pritiskov v kolaboraciji s POP TV, ki je isti dan objavila poročilo in še en soroden prispevek. Nobeden od štirih avtorjev v ničemer ne poskuša zanikati trditev, ki so jih izrekli novinarji in uredniki na »mitingu medijske resnice«, kar bi pričakovali od vsakega resnega novinarja.

Kolumnist in socialni psiholog Vlado Miheljak v današnji Dnevnikovi kolumni (11. 4. 2007) napoveduje nekakšen »nič ve če ne bo tako, kot je bilo« po okrogli mizi »Tehnologije obvladovanja medijev«, o kateri smo spodaj večkrat poročali. 

Njegova stava je dvojna: število nastopajočih je preseglo kritično maso, zato poti nazaj več ni in molčeča večina novinarjev (ki je žal ti dve leti bolj kot ne molčala) ji bo sledila. Ter druga stava: Miheljak optimistično verjame, da medijske svobode že po sebi ni mogoče zatreti, a se je zanjo treba ves čas boriti: 

»Število glasno govorečih je prebilo kritično maso, ki jo je še mogoče utišati in preganjati. Bitka s tem nikakor ni dobljena, a zdaj ni več koraka nazaj. Prej obratno: glasna manjšina bo za seboj potegnila molčečo novinarsko večino. Pouk medijske more, ki se bo, upajmo, kmalu končala, je tako dvojen. Po eni strani polja medijske svobode niso nikoli dokončno osvojena, a po drugi strani tudi niso dokončno in trajno izgubljena. In zato se je zaradi obeh razlogov vredno in potrebno za medijsko svobodo nenehno boriti.«

V oddaji Preverjeno (3. 4. 2007) Irena Pan v odličnem prispevku obravnava dramatično stanje medijev v Sloveniji. Med drugim se je zatekla tudi k tistemu, ki velja za rezervnega urednika Dela in še kakšnega medija, zunanjemu ministru dr. Dimitriju Ruplu. Rupel ji je zatrdil: 

»Prinesite mi članek, ki ni bil objavljen, jaz osebno se bom potrudil, da ga bodo objavili. Pa tudi tisti, ki ne more govoriti resnice v medijih, naj pride k meni, pa bom jaz povedal, kaj naj naredi.« 

Minister se je čutil izzvanega in je o problematiki »sproščenih medijev« spregovoril še v svoji kolumni. Kot običajno pa se ni zavedal, kaj govori. Implicite s tem pač samozavestno prizna, da ima »dobre zveze« med novinarskimi šefi. A tole je še huje: če bi mediji objavili tekst na podlagi priporočila ministra, bi to znova dokazovalo njegov vpliv, o katerem nihče ne dvomi.

 Medijski watch dog vseeno priporoča: vsi, ki so vam besedila zavrnili, novinarji ali širša javnost, ne zamudite priložnosti in pišite ministru (dimitrij.rupel@gov.si) ali ga obiščite!

Še komentarja dveh poslancev iz novinarskega prispevka, posvečenega omenjeni okrogli mizi v dnevniku POP TV (4. 4. 2007) tukaj: 

Miro Petek: »Mislim, da se stanje zadnja leta izboljšuje. Po moji oceni so tudi novinarji lahko bolj zadovoljni, saj vidimo, da ni več takšnih poskusov likvidacije, kot se je zgodilo meni leta 2001.« 

Majda Širca: »Sedanja oblast je v odnosu do medijev totalitarna. Bom citirala gospoda Damijana: moral je priti gospod Janša na oblast, da se je groza te moči lahko prepoznala.«

Kot smo napovedali, spodaj na kratko prenašamo linke poročanj iz to pot vendarle dovolj dobro medijsko pokrite okrogle mize z naslovom »Tehnologija obvladovanja medijev«. Pregledali smo na mizi izpostavljene in kritično obravnavane medije.

Najprej k poročilu Dela: v njem se niso izkazali, objavili so le kratko vestičko (v rubriki »Na kratko«) v sredo, 4. aprila 2007, na drugi strani tukaj. V lastnem izvodu časopisa v jutranji izdaji ga nismo ni zasledili (tudi ga ni mogoče najti v arhivski PDF datoteki tukaj). Glede na navzočnost in neposrečen nastop direktorja uprave, Danila Slivnika, pričakovana delna cenzura. 

Primorske novice danes (5.  april 2007) prinašajo članek Jane Krebelj tukaj. Zapis je korekten in po pričakovanju daje nekaj več poudarka stanju v svoji hiši in besedo svoji direktorici. Najobsežnejšo poročilo danes prinaša Večer. Ob avtorskem povzetku Zorana Potiča in STA so pridodali še sliko s podpisom »Javnomnenjske raziskav kažejo, da ljudje medijem zaupajo.« Naslov želi očitno učinkovati optimistično. V okvirčku sledijo stališča vseh odgovornih urednikov najbolj izpostavljenih medijskih hiš: Petra Jančiča, Rajka Geriča, Suzane Zornada Vrabec in Tomaža Ranca. Vse najdete tukaj. V Večeru dodajajo še »znamkico« iz polemičnega nastopa Danila Slivnika tukaj. 

RTV Slovenija je poročala o okrogli mizi še isti večer v oddaji Odmevi in pripravila obširen prispevek naslednji dan (4. april 2007) na Valu 202. V prejšnjem prispevku smo objavili naslov povezave članka na njihovem portalu.  Če rezimiramo: v splošnem so poročila bila (z izjemo minimalističnega pristopa Dela). Bila so verjetno prav zaradi udeležbe svojih lastnih novinarjev. Največ prostora so okrogli mizi namenili v Večeru, a so se v njem tudi najbolj potrudili, da bi nevtralizirali njeno sporočilo. V nobenem od medijev se niso odločili dati dodatno besedo medijskim analitikom ali kritikom. Številne video inserte z okrogle mize bo te dni objavil in že objavlja blog www.vest.si.