Medijski watch dog

Tiskovna konferenca poslanca Branka Grimsa, z njegove strani brez zadržkov priznana kot reakcija na včerajšnjo tiskovno konferenco Liberalne akademije, je bila očitno mišljena kot bliskovita nevtralizacija stališč o omejeni medijski svobodi in kritičnem novinarskem stanju v provladnih medijih, na kar delno opozarja poročilo State Departmenta in za njim Liberalna akademija (tukaj). 

Grims je poskrbel za dve manipulaciji. Prva je njegova ugotovitev, da je poročilo State Departmenta »zelo ugodno«. Ob tem je spregledal, da njegov nastanek in vloga nikoli nista mišljena kot hvala. 

Druga manipulacija je tako neverjetna, da terja jasen komentarski »caveat«. Grims namreč navidezno presenetljivo pohvali stališče ameriškega zunanjega ministrstva in pravi, da drži, da v Sloveniji obstaja novinarska samocenzura:

»Kot primer je navedel “slovenski gospodarski čudež” (prevzem evra ob deflaciji), ki po njegovih besedah ni bil deležen medijske pozornosti, kar naj bi bil dokaz samocenzure v luči nepriznavanja vladnih dosežkov zadnjih dveh let. Drugi primer takšnega delovanja medijev pa je znižanje naročnine RTV (ta se je znižala za 96 stotinov) o čemer prav tako ni bilo slišati prav nič, niti s strani RTV-ja, pravi Grims.« 

Tako novinarka strani www.vest.si tukaj in podobno tudi na www.delo.si tukaj. 

V čem je perverznost takšne geste? Kakopak v tem, da od medijev pričakuje več hvale vladnim ukrepom (in neskromno tudi njegovim lastnim, Grimsovim torej) ter nato pripiše State Departmentu namero, da s samocenzuro označuje (tudi) tisto ravnanje, kjer lepa beseda za vlado umanjka. Grims torej arbitrarno s prstom pokaže na neko X vsebino, ki je ni zasledil v medijih (lahko bi recimo trdil, da ni ničesar zasledil o tem, da je on, Branko Grims, najlepši in najpametnejši moški daleč naokoli), da bi pritrdil tezi o samocenzuri. Ta arbitrarnost je tu omejena s tem, da išče pohvalne zapise o vladi. S tem ponovi trik svojega lanskega komentarja in postopka manipulacije, o čemer smo pisali tukaj. 

What is the trick? Novinarske samocenzure pač po definiciji ne merimo z ravnanji novinarjev, ki izkazujejo naklonjenost do oblasti, temveč ravno narobe s tistimi, ki je ne izkazujejo in so prav zaradi tega, ker so kritična, ostala skozi postopke (samo)cenzure neobjavljena. Pri samocenzur se novinar iz strahu pred sankcijami boji nekaj zapisati ali zapisati na določen način, zaradi česar ostaneta njegova informacija ali komentar okrnjena, medtem ko je jasno, da zaradi pohvalnih besed vladajoči politiki takšnih sankcij pač ne bi bilo. Provladni mediji vas ne tepejo, če jih hvalite, temveč nagradijo.

Posredno ob arbitrarnosti (v funkciji manipulativne interpretacije) je Grims nemara storil še nekaj več: poročilo Američanov je zlorabil za vnovično kritiko slovenskih medijev, češ da niso dovolj provladni, in takšno stališče posredno pripisal State Departmentu. Če kaj, potem je gotovo dejstvo, da takšna poročila ne nastajajo zato, da bi vlade posameznih držav opozarjala, naj si svoje medije še bolj podredijo zato, da bodo o njih pisala še lepše. Provladni mediji, mimogrede, to itak že počnejo.