Medijski watch dog

Kot smo preverili, do današnjega dne (31. 3. 2007) mediji praktično niso poročali o izjavi Evropske zveze novinarjev (EFJ), ki smo jo objavili v prejšnjem zapisu. Besedilo, sprejeto na generalni skupščini zveze v Zagrebu natanko en teden nazaj (24. 3.), opisuje kritične razmere v časopisnih hišah Delo, Večer, Primorske novice in v RTV hiši: vsako med njimi izjava jasno navaja.

Molk in cenzura izjave ji dajeta legitimiteto; natanko reakcija nepovzemanja medijev priča o tem, da je situacija pereča, skupno, vzajemno ravnanje omenjenih pa priča o homogenem političnem obvladovanju. Vesti o izjavi EFJ namreč ni objavil, kot smo preverili v arhivih, noben izmed naštetih medijev: ne Delo, ne Večer, ne Primorske novice, ne RTV hiša.

Še manj je poskušal z navedbami, kot bi pričakovali, kdo izmed vodstev polemizirati. Recepcija izjave EFJ torej daje slutiti, da so navedbe o politični pokoritvi in pritiskih, socialni ogroženosti novinarjev, cenzuri na Večeru, odsotnosti kritične analize oblasti resnične.

Zapis o izjavi prinaša današnja Mladina (31. 3. 2007) in novinarka Vanja Pirc, pred tem pa je na kratko o njej poročal še Dnevnik.

Izjavo Evropske zveze novinarjev spodaj najdete na spletni strani Društva slovenskih novinarjev. O tem, da je bila deležna medijske blokade, piše Jani Sever tukaj.

Evropska zveza novinarjev pozorno spremlja dogajanje v slovenskih medijih, posebej po tem, ko je odkrila razloge za globoko zaskrbljenost zaradi posegov oblasti in nižanja socialnih standardov v novinarstvu, kar je izrazila v izjavi, sprejeti na letni skupščini na Bledu (7.-9. april 2006). Številni dogodki so pokazali, da so se v preteklem letu razmere za profesionalno novinarstvo še poslabšale.

Zagreb, 24. marec 2007

Kot sta poročala www.vest.si in današnji Dnevnik, naj bi v petek, 23. marca 2007, v oddaji RTV Slovenija z imenom Vroči stol z gostom Dimitrijem Ruplom nastopil tudi poslanec LDS Jožef Školč. Ta se je pripravljal na nastop, vendar ga je voditelj oddaje Vladimir Vodušek poklical in njegov nastop odpovedal. Poslanec domneva, da je to storil po nareku zunanjega ministra, s čimer se je ta vmešal v uredniško politiko javnega zavoda. In to se, kot vse kaže, ni zgodilo prvič. 

Vodušek in urednik informativnega programa Rajko Gerič to dejstvo zanikata. Oba trdita, da je prišlo do nesporazuma in da je bil Školč predviden kot samostojen gost, vendar je nastop menda odklonil. Stališči Geriča in Voduška pa se razlikujeta. 

Geričevo stališče, ki implicira, da so najprej povabili Školča kot skritega gosta, potem pa razmišljali o njem kot glavnem, je takšno:  

»Za Školča pa je voditelj oddaje po Geričevih navedbah ugotovil, da je morda primerneje, da ga v oddajo povabijo kot glavnega gosta.« Tukaj. 

Če je povzetek točen, si je torej Vodušek premislil: res je bil povabljen kot skriti gost, potem pa je prišlo do spremembe načrta.Voduškovo stališče pa implicira obraten vrstni red: 

»Voditelj oddaje je razložil, da je hotel Školča kot glavnega gosta na vročem stolu po tistem, ko so sodelovanje v tej vlogi odpovedali ali zavrnili Jelko Kacin, Gregor Golobič, Igor Bavčar. A se tudi Školč ni želel usesti na vroči stol, na katerem bi ga spraševal predvsem o razpadu LDS. Zato je ostal “v rezervi za skritega gosta”, ko je bil kot glavni gost izbran Dimitrij Rupel.« 

Če je povzetek točen, si Vodušek ni premislil, temveč je bil Školč povabljen kot glavni gost, potem ko ni hotel, pa kot skriti gost. Vendar ta razlaga še ne pojasni, zakaj potem kot skriti gost ni nastopil, hkrati pa tudi ne, zakaj ga je obvestil, da ne more nastopiti. 

Kot torej vse kaže, je (nehote?) po resnici govoril Gerič v skladu z novinarjevim komentarjem »morda bi bilo primerneje, če bi ga povabili kdaj drugič«.

Po zapisu jutrišnjega Dela (27. 3. 2007) avtorice Ženje Leiler RTV Slovenija negospodarno preplačuje imetnike pravic za predvajanje filmov, da bi si zagotovila boljšo gledanost. Na to opozarja produkcijska hiša Pro Plus, ki ima sicer v lasti POP TV: 

»Pro Plus namreč trdi, da je javni zavod RTVS lani z distributerjem Blitz sklenil pogodbo za nakup 57 filmov, pri čemer je zanje plačal 340 tisoč evrov oz. povprečno 5.950 za posamezni filmski naslov. Z istim distributerjem je Pro Plus sklenil pogodbo o odkupu pravic za 82 filmov in zanje plačal – kot navaja – 275 tisoč evrov ali 3.350 evrov za posamezen filmski naslov. Trdijo še, da vodstvo javnega zavoda distributerjem vnaprej ponuja nerazumno visoke zneske za pridobitev pravic, ki naj bi v nekaterih primerih znašali celo 70 odstotkov višjo ceno od lanskoletne, za kar naj na trgu ne bi bilo nobenih pravih razlogov. Pro Plus zato meni, da gre za zlorabo prevladujočega položaja javnega zavoda RTV Slovenija, pri čemer naj bi bili v korist tretjim oškodovani tako javna sredstva kot tudi komercialne televizije. Pričakujejo ukrepanje pristojnih organov javnega zavoda RTVS, če pa do tega ne bo prišlo, napoveduje, da bo v postopku dokazal omenjeno zlorabo in zahteval povrnitev stroškov.« 

Na nacionalki trdijo, da »so navedbe pavšalne in neutemeljene«. Ker so bili s pismom seznanjeni na Ministrstvu za kulturo in v državnem zboru, omenimo še odziv prvega. V MK so uporabili krožni argument: 

»Ministrstvo je odgovorilo, da so nacionalko »zaprosili za pojasnitev očitanih dejanj«, od koder so prejeli odgovor, da očitanih nepravilnosti ni in da RTVS posluje v skladu z že nekaj let ustaljeno prakso. Pridali so še, da »RTVS v skladu z zakonom sama skrbi in odgovarja za svoje poslovanje«.

Sindikat novinarjev Slovenije (SNS) poziva javnost k zbiranju mnenja, pripomb, predlogov, pobud, primerov iz prakse in vsega drugega, kar bi bilo v kontekstu prenove pravil poklicne avtonomije vredno razmisleka v novinarskih stanovskih organizacijah in širše. V SNS pravijo: 

V novem predlogu so upoštevane ugotovitve pregleda formalne ureditve in njenega delovanja v praksi, zato so podrobneje opredeljena razmerja znotraj uredništev, razmerja uredništev z izdajatelji, vloga odgovornega urednika, kot najpomembnejšo novost pa izpostavljamo postopke za reševanje konfliktov in osnovne postopke za uresničevanje pravic uredništva ob imenovanju in razrešitvi odgovornega urednika ter ob spremembah in dopolnitvah programske zasnove. 

Revizijo pravil o poklicni avtonomiji sta profesionalni združenji opravili po preučitvi aktualne zakonske in podzakonske ureditve, priporočil novinarskih in drugih združenj, tujih praks in konkretnih primerov posegov v novinarsko avtonomijo, ki se vse večkrat povezujejo s pritiski na temeljno eksistenco, na primer z nižanjem plače, prekinitvijo pogodbe ipd. 

Podrobno smo preučili tudi vzorec dokumentacije v razvidu medijev in širše. Ugotovili smo, da je formalna ureditev izrazito pomanjkljiva, še bolj pomanjkljiv je nadzor nad izvajanjem zakonodaje in v praksi prihaja do vse več posegov v novinarsko delo. Zavzemamo se za dopolnitev obstoječega pravnega reda (pravil, postavljenih »od zunaj«) s konsenzualno vzpostavljenimi mehanizmi znotraj medijske industrije. Učinkovit(ejš)i mehanizmi preprečevanja in razreševanja konfliktov znotraj uredništev ter na relacijah z drugimi deli medijskih organizacij in drugimi nosilci posamičnih interesov bi lahko pomembno okrepili možnosti posameznih članov in članic uredništev ter uredništev kot celote, da uveljavljajo pravico do avtonomnega novinarskega dela.  

Predlog delovne skupine za prenovo pravil poklicne avtonomije sta obravnavala in potrdila izvršni obor Sindikata novinarjev Slovenije in upravni odbor Društva novinarjev Slovenije. Oba bosta po zaključeni javni razpravi pretehtala vse zbrane odzive in predlog ustrezno dopolnila. Tako pripravljeno besedilo bo nadomestilo prvotni predlog minimalnih pravil o poklicni avtonomiji v revidirani nacionalni kolektivni pogodbi za poklicne novinarje, o kateri se Sindikat novinarjev pogaja z Združenjem za tisk in medije pri Gospodarski zbornici Slovenije. 

Sindikalni predlog ureditve novinarske avtonomije najdete tukaj. 

Dodatno branje o aktualnem stanju poklicne avtonomije je dostopno na naslovu tukaj.

Tiskovna konferenca poslanca Branka Grimsa, z njegove strani brez zadržkov priznana kot reakcija na včerajšnjo tiskovno konferenco Liberalne akademije, je bila očitno mišljena kot bliskovita nevtralizacija stališč o omejeni medijski svobodi in kritičnem novinarskem stanju v provladnih medijih, na kar delno opozarja poročilo State Departmenta in za njim Liberalna akademija (tukaj). 

Grims je poskrbel za dve manipulaciji. Prva je njegova ugotovitev, da je poročilo State Departmenta »zelo ugodno«. Ob tem je spregledal, da njegov nastanek in vloga nikoli nista mišljena kot hvala. 

Druga manipulacija je tako neverjetna, da terja jasen komentarski »caveat«. Grims namreč navidezno presenetljivo pohvali stališče ameriškega zunanjega ministrstva in pravi, da drži, da v Sloveniji obstaja novinarska samocenzura:

»Kot primer je navedel “slovenski gospodarski čudež” (prevzem evra ob deflaciji), ki po njegovih besedah ni bil deležen medijske pozornosti, kar naj bi bil dokaz samocenzure v luči nepriznavanja vladnih dosežkov zadnjih dveh let. Drugi primer takšnega delovanja medijev pa je znižanje naročnine RTV (ta se je znižala za 96 stotinov) o čemer prav tako ni bilo slišati prav nič, niti s strani RTV-ja, pravi Grims.« 

Tako novinarka strani www.vest.si tukaj in podobno tudi na www.delo.si tukaj. 

V čem je perverznost takšne geste? Kakopak v tem, da od medijev pričakuje več hvale vladnim ukrepom (in neskromno tudi njegovim lastnim, Grimsovim torej) ter nato pripiše State Departmentu namero, da s samocenzuro označuje (tudi) tisto ravnanje, kjer lepa beseda za vlado umanjka. Grims torej arbitrarno s prstom pokaže na neko X vsebino, ki je ni zasledil v medijih (lahko bi recimo trdil, da ni ničesar zasledil o tem, da je on, Branko Grims, najlepši in najpametnejši moški daleč naokoli), da bi pritrdil tezi o samocenzuri. Ta arbitrarnost je tu omejena s tem, da išče pohvalne zapise o vladi. S tem ponovi trik svojega lanskega komentarja in postopka manipulacije, o čemer smo pisali tukaj. 

What is the trick? Novinarske samocenzure pač po definiciji ne merimo z ravnanji novinarjev, ki izkazujejo naklonjenost do oblasti, temveč ravno narobe s tistimi, ki je ne izkazujejo in so prav zaradi tega, ker so kritična, ostala skozi postopke (samo)cenzure neobjavljena. Pri samocenzur se novinar iz strahu pred sankcijami boji nekaj zapisati ali zapisati na določen način, zaradi česar ostaneta njegova informacija ali komentar okrnjena, medtem ko je jasno, da zaradi pohvalnih besed vladajoči politiki takšnih sankcij pač ne bi bilo. Provladni mediji vas ne tepejo, če jih hvalite, temveč nagradijo.

Posredno ob arbitrarnosti (v funkciji manipulativne interpretacije) je Grims nemara storil še nekaj več: poročilo Američanov je zlorabil za vnovično kritiko slovenskih medijev, češ da niso dovolj provladni, in takšno stališče posredno pripisal State Departmentu. Če kaj, potem je gotovo dejstvo, da takšna poročila ne nastajajo zato, da bi vlade posameznih držav opozarjala, naj si svoje medije še bolj podredijo zato, da bodo o njih pisala še lepše. Provladni mediji, mimogrede, to itak že počnejo.

»Res je, da mediji in novinarji različnih držav služimo vsak svoji skupnosti, in le redko se zgodi, da bi kak časopis spregledal nacionalne interese in delal škodo skupnosti.« 

Tako Peter Jančič, odgovorni urednik Dela, ko v svoji današnji kolumni (19. 3. 2007) z naslovom »Svoboda nacionalističnega tiska« na prvi strani svojega časopisa priskoči na pomoč Ruplovim tezam o Hrvaški (primerjaj naše poročilo). 

Najprej k trem potezam Jančičevega postopanja: v arhivu časopisa je zlahka moč preveriti skupno značilnost Jančičevih intervencij na prvi strani časopisa, kamor včasih doda svoje misli ob svojih tedenskih sobotnih kolumnah. Njihova karakateristika je provladni intervencionizem: ko je treba korigirati javno mnenje v prid prehudi kritiki vlade, začuti svojo nalogo. V danem primeru jasno brani zunanjega ministra pred očitki hrvaških medijev. Druga je nenavaden naslov: kaj naj bi pomenil »nacionalističen tisk« v naslovu? Kritiko hrvaških medijev? Saj se vendar implicite zavzema za medije v skladu z nacionalnim interesom, nacionalno pa še ni nacionalistično. In kaj mu jamči, da so hrvaški nacionalistični, naši pa zgolj nacionalni? Tretja je apoteoza Rupla: da Rupel poučuje slovenske medije, vemo. Toda zdaj poučuje še hrvaške, čemur se čudi hrvaški poslanec: «Pozvati politike ene države, še posebno pa medije, in jim določati, kaj naj pišejo, je zelo čudno.« 

Zdaj nam znova, sicer implicite,  kot samoumevno dejstvo servira zavezanost medija nacionalnemu interesu in skupnosti. Toda: v danem primeru je implicirano, da je nacionalni interes natanko tisto, kar počne Rupel in slovenska zunanja politika. Kar počne vlada. Dve zagati. Prvič: ne drži, da bi novinarji imeli kakšno posebno nacionalnointeresno poslanstvo. Drugič: videti je, da je tako poslanstvo lahko dobra krinka za (samo)razumevanje provladne usmerjenosti medija, če si njegov odgovorni urednik.

Vsak običajen novinarski kodeks, tudi slovenski, opozarja na sorazmernost med naslovom prispevka in vsebino. Prvi naj zrcali drugo. Naslovi so občutljiva in manipulabilna reč, če je delikatna vsebina. Velik odstotek bralstva se ustavi pri njih in še večji si jih zapomni bolj od vsebine. 

Ker zadnje javnomnenjske raziskave kažejo slabo vladajoči SDS in ker jih je prvič prehitela opozicijska SD, so se pri Večeru danes (16. 3. 2007) odločili za zelo nekarakterističen naslov. Članek Dragice Korade je v celoti posvečen rezultatom strank, naslov pa do neke mere povzema le polovico prvega stavka: »Skoraj desetina vprašanih živi bolje.« Ogled tukaj.

O nakazani naslovni optimistični ugotovitvi iz ankete v članku ne zvemo nič razen zatrjenega. 

Hvala anonimnemu viru iz Večera za opozorilo.

Zunanji minister Rupel protestira proti negativnim hrvaškim komentarjem na račun Slovenije. Ker ne more iz svoje kože, je svojo instrumentalno razumevanje medijev, ki ga je, inter alia, uspešno uveljavil v slovenskih medijih in še zlasti v Delu, velikodušno predlagal še južnim sosedom: 

»Nekateri hrvaški politiki in novinarji v zadnjem času neutemeljeno in neresnično prikazujejo slovensko-hrvaške odnose, pri čemer grobo in nestrpno, predvsem pa neupravičeno napadajo predstavnike slovenske države. Takšno ravnanje slovensko-hrvaških odnosov ne izboljšuje, ampak jih, nasprotno, zaostruje in poslabšuje. V MZZ nasprotujemo takšni politiki in predlagamo, da hrvaška vlada, po možnosti pa tudi mediji, spodbudijo drugačno, pozitivno ravnanje. To ne pomeni, da bi se kdorkoli odpovedal kritičnosti, izogibati pa bi se morali neresnicam in spodbujanju nestrpnosti.«

Recept najdete tukaj. Vestička ne bi spadala v rubriko intervencij v slovenske medije, če ne bi tako zelo spominjala na aktualni oblastniški in hkrati ministrov refleks v razumevanju, ki je predhodil scenarijem političnega prevzema; mediji so namesto »mediatorske« vloge venomer bili razumljeni kot sovražni in negativistični prenašalci popačene resnice in v tem smislu krivi za slabo komunikacijo in nestrpnost… To je prva značilnost razumevanja medijev po Ruplu: ti morajo prevzeti diplomatsko-politično vlogo. Druga je, da so zavedeni in zato reprezentirajo popačeno resnico. Danes je minister državnozborskemu odboru celo predlagal, da bi vlada povabila hrvaške novinarje v Slovenijo, da se končno seznanijo s tisto pravo… Obe stališči sta nevzdržni, povrhu pa sta lahko celo nekompatibilni med sabo. O ministrovi vojaški in ne le interpretativni drži do medijev glej še tukaj.

Po tistem, ko je del medijev (predvsem 24ur.com tukaj, Dnevnik in Direkt) razkril, da je Domen Zavrl, »nesojeni nesojeni minister za finance, medijsko imenovan tudi čudežni deček Janeza Janše«, vpleten v čudne posle in milijonske utaje davkov, nekateri provladni mediji o tem niso poročali. Preverili smo Delo in Večer. Obstaja velika možnost suma, da so provladni mediji to storili, ker bi zgodba o korupciji ozkega sodelavca Janše, bila neprijetna za vlado in predsednika vlade.

(Continued)

Poročilo State Departmenta o stanju človekovih pravic v Sloveniji, o katerem smo že govorili, je v tiskanem Delu izostalo. V sredo, 7. 3. 2007, je Delo na prvi strani z uvodom najavilo članek, ki ga objavlja na strani osem (pod rubriko SVET) z naslovom »Sudan na vrhu črnega seznama«. V njem se avtor Staš Ivanc ukvarja s poročilom State Departmenta o posameznih državah, ne ukvarja pa se s poročilom (dolgim okoli 9 strani) za Slovenijo.

Z njim »opravi« z dvema stavkoma, od katerih se prvi glasi »Slovenija načeloma spoštuje človekove pravice, spopada pa se s sodnimi zaostanki, s posrednim vladnim vplivom na medije, izbrisanimi in Romi.« Še manj so poročilo ameriškega zunanjega ministrstva v Delu uredniško ali novinarsko komentirali. 

Tiskano Delo ni poročalo niti o različnih odzivih politikov (primerjaj SIOLov prispevek tukaj).

Objavljamo prejeto pismo (7. 3. 2007) ge. Barbare Verdnik, dolgoletne direktorice Primorskih novic, ki je bila s tega mesta (politično) zamenjana.

Prikaz nasprotnih dejstev V torek je bila skupščina Primorskih novic in odvijala se je po pričakovanjih. Glasovalni stroj predstavnikov velikih lastnikov, med katerimi ni bilo niti enega člana nadzornega sveta, ni razpravljal, ni postavljal vprašanj, ampak je samo dvigoval roke. Manjšinski družbeniki, ki so zahtevali dodatno točko dnevnega reda zaradi ugotavljanja škode, ki so jo člani nadzornega sveta in bivši direktor Sergej Škrlj povzročili s svojimi odločitvami in sklepi podejtju Primorske novice, pa so bili preglasovani. Primorske novice so o tem zabeležile samo sporočilo za javnost z naslovom »Potrdili so poslovni načrt« in ne novinarskega prispevka. Prav tako niso objavile niti vrstice o sporočilu za javnost Sindikata novinarjev Slovenije in Društva novinarjev Slovenije o perečem dogajanju v uredništvu Primorskih novicah. To kaže, kako je primorska javnost prikrajšana za neodvisno novinarsko informacijo in potrjuje ugotovite malih družbenikov in novinarskih inštitucij.

Lastniki (Luka Koper, Primorje Ajdovščina, Banka Koper, Hit Nova Gorica, Intereuropa Koper) so s svojimi odločitvami lani povzročili, da je imelo podjetje v enem letu tri direktorje, dva odgovorna urednika in eno vršilo dolžnosti odgovorne urednice ter še vrsto drugih kadrovskih rošad. Zato mali družbeniki nadzornemu svetu očitajo, da so spomladi direktorja imenovali čez noč, brez ugotavljanja njegovih referenc in preverjanja znanj (na dan imenovanja si je iz anonimnosti pomagal z izjavo, da ne bere časopisov), brez programa dela. Na enak način so decembra imenovali tudi novo direktorico.Po oceni malih družbenikov so te poteze družbo neposredno oškodovale vsaj za 85 milijonov tolarjev (355.000 evrov), posredna škoda pa je še večja. Primorske novice so tako namesto z dobičkom poslovale z izgubo, ki pa bi bila še mnogo večja, če ne bi bilo izrednih prihodkov v prvi polovici leta in subvencij. Poslovne rezultate so poskušali popravljati z zniževanjem drugih stroškov. Najbolj škodljivo je bilo zmanjševanje sredstev za promocijo in akcije za večjo prepoznavnost novega splošno informativnega dnevnika v državi ter večjo prodajo, zdaj pa se to nadaljuje z zmanjševanjem števila novinarjev. Zato so mali družbeniki na skupščini želeli razpravljati o odgovornosti nadzornega sveta in direktorja, želeli so, da bi se skupščina odločila za revizijo poslovanja, ki bi prinesla natančne številke oškodovanja, ter povrnitev škode podjetju. Če drugače ne, s tožbo proti povzročiteljem. Zaenkrat nam to žal ni uspelo, ker smo bili preglasovani, kar kaže, da lastnikom ni to tega, da bi se nekdo ukvarjal s posledicami njihovega ravnanja. Torej niso za transparentnost poslovanja.

Primorske novice so septembra leta 2004 postale četrti splošni informativni dnevnik zaradi nadaljnje rasti tako podjetja kot kolektiva oziroma uredništva in časopisa, ki naj bi zadovoljeval primorsko javnost in na vseh ravneh podpiral in spodbujal razvoj Primorske. Lastniki Primorskih novic, ki so bili enaki takrat in so zdaj, samo v treh družbah je politika medtem zamenjala direktorje,  so se odločili za podporo projektu oziroma razvoju Primorskih novic v smeri dobrega profesionalnega časopisa Primorske. Prostora, ki je eden najbolj propulzivnih v državi, z rastočim gospodarstvom, izobraževanjem, kulturo…Lastniki so se takrat zavedali pomena verodostojnega in profesionalnega medija, ki ob tem zasleduje veliko daljnosežnejše cilje: rast razvojnih, izobrazbenih in razvojnih potreb 255.000 prebivalcev Primorske, njihovo večjo funkcionalno pismenost, enakopravno in enakovredno informiranost, krepitev njihove samozavesti v Sloveniji in Evropi. Novi dnevnik je lani v slovenskem prostoru zavzel pomemben tržni delež, saj ga dnevno bere 75.000 prebivalcev Primorske. Razvojni tokovi v podjetju so bili žal lani prekinjeni. Kot v planu za leto 2007 piše sedanje vodstvo Primorskih novic, se je to zgodilo zaradi lokalnih volitev. S tem samo potrjuje, da je politika preko lastnikov vplivala na dogajanje v podjetju, ki mu je danes onemogočeno zasledovati nikoli preklicane vizije.

Moje oglašanje je zato namenjeno pozivu, da bi lastniki podjetju omogočili razvoj in doseganje zastavljenih ciljev, njegovo nadaljnjo rast. Nujno potrebno je vzpostaviti  razmere za profesionalno in etično novinarstvo, brez strahu in samocenzure. Država oziroma politični interesi pa naj se umaknejo iz medijev. Predvsem pa mislim, da imajo prebivalci Primorske pravico imeti dober in zanimiv časopis.

Barbara Verdnik

Letošnje poročilo State departmenta za Slovenijo o stanju človekovih pravic za leto 2006 je bledo in očitno »nevtralizirano« s strani aktualne oblasti, vendar za stanje medijev vendarle ugotavlja, da obstajajo podatki o posrednem vplivu vlade na medije oziroma političnih in ekonomskih pritiskih. Delno lastništvo države pri medijskih lastnikih je vršilo vpliv na novinarje in medije v celoti, obstajajo pa tudi podatki o samocenzuri.  

Spomnimo, da je bilo lansko poročilo deležno neverjetne manipulacije s strani poslanca SDS Branka Grimsa (primerjaj tukaj in tukaj). 

Še del poročila o medijih (celotno je tukaj): 

»The constitution and law provide for freedom of speech and of the press, and the government generally respected these rights in practice; however, there were reports of indirect government influence on the media.  

Individuals could criticize the government publicly or privately without reprisal, and the government did not attempt to impede criticism.  

The independent media were active and expressed a variety of views without significant restriction. The major print media were supported through private investment and advertising; however, the government owned substantial stock in many companies that were shareholders in the major media houses. Public Broadcaster Radio Television Slovenia operated two national television channels and two regional channels funded from household subscriber fees and commercial revenue. There was one national commercial channel and four regional channels. 

On July 22, several journalists reported that police used undue force against them, including pushing and shoving, while covering a demonstration at the detention center for foreigners, including illegal immigrants and asylum seekers, near Postojna. The complaints had no apparent effect on the media’s reporting on the demonstration. 

On August 7, the higher court of Maribor upheld the 2005 acquittal of five persons accused of participating in the 2001 attempted murder of investigative journalist Miro Petek.  

There were reports that indirect political and economic pressures and partial government ownership of media companies influenced journalists and the media. Managers reportedly protected their own interests and the interests of those in government with whom they were affiliated. There were reports that self-censorship was practiced in some media outlets.  

A 2005 law regarding national radio and television came into effect establishing a programming council of 29 members that directly oversees the public radio and television network. Parliament appointed 21 of the members after receiving nominations from political parties, civil society groups, and individuals. Three members were elected by the employees of national radio and television, two members were appointed by the president after being nominated by registered religious groups, one member each was appointed by both the Italian and Hungarian minority groups, and one member was appointed by the Slovenian Academy of Arts and Sciences. The parliament appointed five members, the government appointed four members, and the employees of national radio and television elected two members to the 11 member supervisory board. In May the National Assembly adopted amendments to the Act on Media. New provisions included a media pluralization fund and an expanded right to corrections.«

Sindikat novinarjev Slovenije (SNS) in Društvo novinarjev Slovenije (DNS) se v sporočilu za javnost pridružujeta mnenju zbora uredništva časnika Primorske novice, da v njihovi časopisni hiši prihaja do krčenja novinarske avtonomije. Po mnenju SNS in DNS je časopis “postal moteč za nosilce gospodarskih in političnih interesov”, ki prihajajo v konflikt z interesi javnosti.  Vršilka dolžnosti odgovorne urednice Vesna Humar je bila na omenjeno mesto imenovana v nasprotju z veljavno zakonodajo, še opozarjata novinarski združenji. Zato vodstvo Primorskih novic pozivata, naj imenuje odgovornega urednika v skladu z zakonsko predpisanim postopkom. Več o novici tukaj. 

O zadnjih dogodkih v Primorskih novicah smo na tem blogu že poročali. Omenimo, da preostali mediji o njih pretežno molčijo. V današnjem Večeru smo zasledili kratek povzetek včerajšnje izjave DNS in SNS. V Delu, recimo, zaenkrat nismo prebrali ničesar.

»V enem od uredništev slovenskih medijev so ustanovili Bunker«. Imenujejo ga Bunker II, kajti v centrali istega medija že obstaja Bunker I. Tako na zadnji strani današnega Dnevnika (3. 3. 2007) v prispevku z naslovom »Sproščeni v Bunkerju«. 

Gre seveda za staro medijsko partijsko prakso poimenovanja cenzure, ki pa se ji novinarji zaenkrat duhovito upirajo s tem, da kar na zidove lepijo prepovedane članke, ki jim jih uredniki niso odobrili objave. 

»Kolegi so se ustanovitve Bunkerja lotili skrajno resno: imajo ustanovitelja tega skladišča nedovoljenih misli, ki zanj prevzema vso odgovornost, glavnega tajnika, ki skrbi, da je dejavnost Bunkerja skladna s pozitivno zakonodajo, referenta za ideološka vprašanja, eksperta, ki je zadolžen za stike z javnostjo in skrbi za korporativno komuniciranje, konzulanta, zadolženega za svetovanje in pomoč žrtvam rasizma, ter honorarnega sodelavca, ki mora ekipi Bunkerja kuhati kavo…« 

»Pa naj še kdo reče, da Slovenija ni sproščena! V komunističnih časih, ko so bunkerji obstajali, bi takšno skupino posameznikov že zdavnaj zaprli, zdaj, ko so na oblasti demokrati, pa lahko novinarji svobodno brijejo norce iz totalno resnih stvari. Razlika je očitna, kajne?«, zaključuje anonimni pisec prispevka v rubriki N.N.

Saj res, kaj bi medijsko cenzuro bolj dokazovalo kot materialni viri, še zlasti, če so razobešeni kar po zidovih? Novinarjem čestitke za pogum.

Spodaj posredujemo sporočilo za javnost Aktiva novinarjev Primorskih novic, ki skorajda ni naletelo na odmev. Sporočilo smo povzeli s strani sindikata novinarjev in obravnava kadrovske spremembe in odstavljanje urednikov v časopisu, za katere so zaposleni izvedeli iz kolofona:

Novinarji (in nekateri uredniki) Primorskih novic smo danes s presenečenjem ugotovili, da so se na PN s 1. marcem brez naše vednosti zgodile kadrovske spremembe, za katere smo izvedeli šele danes, iz kolofona našega časopisa. Odstavljeni uredniki so bili o tem obveščeni telefonsko, drugi uredniki in novinarji pa uradnega obvestila o tem še vedno nimamo. 

Glede na to, da gre za pomembne kadrovske spremembe (zamenjava izvršne urednice, ukinitev treh regionalnih urednikov in uvedbo novega urednika), bi pričakovali, da smo o tem vsaj pravočasno obveščeni, če že ne povabljeni k dajanju mnenj. Ker se je ta ignoranca do uredništva v zadnjih štirih mesecih zgodila že drugič, z razočaranjem ugotavljamo, da se s tem na PN krči novinarska avtonomija, z njo pa tudi neodvisnost novinarstva na PN.

Ob tem opozarjamo, da je kadrovske spremembe izpeljala vršilka dolžnosti odgovornega urednika, ki naj bi sicer imela s strani poslovodstva polna pooblastila, nima pa zaupnice uredništva, saj uredništvo oziroma Aktiv novinarjev nikoli ni bil povabljen k dajanju mnenja o njenem imenovanju. Aktiv novinarjev je sicer že januarja pozval direktorico PN, naj čim prej imenuje odgovornega urednika – in za to seveda prej pridobi mnenje uredništva, kot predvideva družbena pogodba -, a se to do danes ni zgodilo. Zato lahko le ugotovimo, da se spet ponavlja na  PN enkrat že izpeljana zgodba kadrovskih menjav brez jasne vsebinske razvojne vizije, tokrat za povrh z v.d. odgovorne urednice, ki za to nima zaupnice uredništva.

Ob tem je začel teči že tretji mesec, ko PN izhajajo brez urednika kulture, in drugi mesec, ko izhajajo brez petih novinarjev oziroma urednikov, ki jih je vodstvo hiše odpustilo oziroma jim 1. januarja ali 1. februarja ni podaljšalo pogodb o sodelovanju. Njihovo delo tako prevzemamo preostali zaposleni in pogodbeni sodelavci, zaradi česar smo mnogi preobremenjeni, pada pa tudi kakovost našega dela.

Koper, 1. marca 2007

Aktiv novinarjev Primorskih novic – zbor uredništva, predsednica Marica Uršič Zupan

Slovenske novice so 28. 2. 2007 poročale o »društvu t.i. izbrisanih« in o »15-letnici domnevnega izbrisa«. Tukaj. 

Gre za dva postopka diskreditacije: v prvem najbolj brani slovenski časnik diskreditira društvo s pomočjo prefiksa »tako imenovani«.  Drugi je, da pravno priznani nezakoniti izbris (tudi z odločbami US) še zmerom imenuje za »domnevni«. Poročilo je dolgo dva stavka.

V Delu in Večeru, ki smo ju spremljali in pregledali vse zapise, so o problematiki izbrisanih sicer dovolj izčrpno poročali, vendar so v obeh časopisih ubežali kakršnemukoli uredniškemu ali vsaj novinarskemu komentarju na dano temo. Komentarjev ob 15. obletnici preprosto ni bilo.

Tole bolj sodi v medijsko črno kroniko, je pa povedno po sebi. Nekdo želi utišati radio MARŠ. Najbolj učinkoviti način za to je, če mu izklopite oddajnik in vzamete frekvenco. Kot kaže, so »intervencije v slovenske medije« iz podnaslova tega bloga dobesedno postale intervencije. Več o dogodku sabotaže tukaj.