Medijski watch dog

Kot poročajo današnje Finance, v RTV hiši še zdaj niso ponudili pojasnil glede cenzure (neobjave) reklame za spodnje perilo znamke Palmers v oddaji TLP. Reklamo si lahko ogledate na strani www.vest.si tukaj, v njej pa razen ženskih zadnjic ni ničesar, za kar bi kdo utegnil pomisliti, da izgleda pohujšljivo (če to že trdimo zanje.)  

Spomnimo na nenavadno koincidenco. Urednik razvedrilnega programa Peter Radović je v intervjuju (edicija Večera, 5. 1. 2007) le dober mesec nazaj pojasnil, zakaj je pred časom prav v oddaji TLP cenzuriral nastop hrvaške skupine Let 3. O tem smo poročali tukaj. Radović je takrat dejal: 

»Glede na mojo funkcijo se mi ni zdelo primerno, da v terminu, ko so pred zasloni tudi otroci, predvajamo gole moške zadnjice. Kasneje so mi očitali, zakaj lahko pa gledamo ženske zadnjice. In sem dejal: »Ženske lahko, moških pa ne.« 

Je mogoče, da so ženske zadnjice v roku enega meseca postale nenadoma nesprejemljive? So sprejemljive v oddaji TLP, niso pa sprejemljive v bloku reklam med predvajanjem TLP? Od kod takšna nekonsistenca?

Slovence novice poročajo o končanem mandatu varuha človekovih pravic: 

»Matjaž Hanžek si je datum za svojo poslovilno novinarsko konferenco izbral docela avtonomno. Odločil se je za 20. februar. Danes torej, na pustni torek, bo predstavil bero šestih let, namenjenih pregonu krivice in branu pravice.« Tukaj. 

Kar sledi, je diskreditacijski zapis, nevreden resnega časopisja: Slovenske novice, spomnimo, vodijo po branosti med slovenskimi časniki. Avtor, podpisan z inicialkama S.H., v prispevku pod naslovom »Slovo z masko« (20. 2. 2007) nadaljuje: 

»Se je za pustni torek odločil zavoljo šemastih karirastih srajc, v katere je praviloma odet? Nemara zavoljo norčavosti in zaletavosti, ki ju je izpričal, ko je svojo državo cmeravo zatožil Evropi zavoljo domnevno poteptanih pravic romski družini Elke Strojanove? Zato, da bi svoje nedavne izjave, s katerimi je okrcal vrhovno državno tožilstvo, ki je označilo ravnanje policije v primeru Strojan za zakonito, ovil v embalažo dne, v katerem je dovoljeno vse? Ker bo njegova šestletna inventura skrita za masko? Ali pa zgolj zato, ker je pustni torek padel na predvečer njegovega uradnega odhoda?Naj bo odgovor takšen ali drugačen, pomenljiv je že uradni datum slovesa. Jutri je pepelnična sreda. Pepelnica je – za tiste, ki ne vedo – dobila ime po starem judovskem obredu, ko so grešnike oblekli v raševino in posuli s pepelom. Bo mar to storil tudi Hanžek?« 

Zapis je jasen primer osebne diskvalifikacije, ki variira od osebne žalitve glede stila oblačenja (šemaste kariraste srajce), vrednostnih sodb o njegovem postopanju in ravnanju urada (norčavost, zaletavost), pripisov osebnih lastnosti (cmeravo zatožil, skrivanje za masko), insinuacij (grešnik, posuvanje s pepelom, pustni torek kot namenska izbira). 

Vredno častnega razsodišča.

Sodelavci Radia Marš že od oktobra lani niso prejeli plačil, še vedno pa delajo v programu, so sporočili iz aktiva sodelavcev radia. Zastopnik aktiva sodelavcev Radia Marš Josip Rotar je včeraj pojasnil: »Gre za okoli 40 sodelavcev radia, ki za svoje delo že od oktobra lani niso dobili plačila. Na radiu sta samo dva zaposlena, ki sta ves čas prejemala plači, to sta odgovorna urednica Tanja Volf in vršilec dolžnosti direktorja Bojan Golčar.« Več tukaj in v video vestički tukaj. 

Golčar očitke zavrača in pravi, da se »sodelavci na Maršu nočejo opredeliti svoje ciljne publike in glede na analize spremeniti programa. Golčar poudarja, da ne razmišlja o komercializaciji programa, čeprav je nedvomno treba nekaj spremeniti, če raziskave kažejo, da jih v Mariboru posluša 0,1 odstotka poslušalcev, med študenti, ki naj bi bila njihova ciljna publika, pa le en odstotek.  

Direktor ŠOUM Drago Žura pravi, »da so se zapletov že naveličali, saj imajo z radijem samo odgovornost in nobenih pristojnosti.« Društvu za podporo radia Marš, ki je drugi ustanovitelj, so zato predlagali, naj odstopijo od ustanoviteljstva ali pa bodo to storili sami. Žura zatrjuje, da se z njimi ni mogoče pogovarjati, saj se sogovorniki nenehno menjujejo, društvo pa je na sejah praviloma nesklepčno, tako da tudi morebitnih dogovorov ne more potrditi. V ŠOUM zato zahtevajo razširitev sveta zavoda na devet članov, tako da bi sami imeli štiri. Čeprav to ne bi bila večina, bi imeli nekoliko večji vpliv na odločanje. Kot pravi Žura, v študentski organizaciji ne nameravajo posegati v program, vendar so se »naveličali plačevati nekaj, česar nihče ne posluša«. Kot še poroča Delov novinar, bodo V ŠOUM prenehali spoštovati določilo, da je za imenovanje direktorja in glavnega urednika potreben konsenz obeh ustanoviteljev. Letos Maršu še niso nakazali nobenih sredstev, saj bodo programe financiranja pripravili do marca, četudi bi ŠOUM odstopil od ustanoviteljstva pa to še ne pomeni, da bi donacije v celoti ukinili.

Kot poroča blog www.vest.si, je bila oddaja Hri-bar (na sporedu 17. februarja 2007) umaknjena s portala RTV SLO in je ni mogoče najti v arhivu. Ravno tako ni bilo na sporedu njene ponovitve. 

Razlog temu naj bi bil domnevno vulgaren nastop Jonasa Žnidaršiča, novega voditelja Milijonarja na nacionalki, ki ga je gostil Hribar. V oddaji so nekatere domnevno opolzke besede opremili z zvočnim signalom. 

Odgovorni urednik Petar Radović ni znal povedati, kaj je razlog cenzure, razen tistega »ve se, kaj je primerno«. Ravno tako ne drži, da je o umiku obvestil urednika oddaje Bojana Krajnca – ta je v pogovoru za blog Denisu Sarkiću zatrdil, da ni bil deležen nobenega obvestila. 

Kot zapisali na strani, je »programsko vodstvo TV Slovenija presodilo, da vsebina oddaje zaradi primesi vulgarnosti ni primerna za objavo v arhivu oddaj na naši spletni strani.« 

Spomnimo, da to ni prvi primer ponovitvene in arhivske cenzure: ta je doletela že znamenito Piramido, v kateri je nastopil poslanec Zmago Jelinčič, o čemer smo poročali tukaj.

Predsednik nekdanjega Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin Ljubo Bavcon je dejal, da je bila Slovenija v začetku 90. let 20. stoletja med državami z visoko stopnjo varovanja človekovih pravic. V zadnjih nekaj letih pa se je ta občutno znižala, je dejal predsednik nekdanjega sveta, predhodnika Varuha človekovih pravic. Zlasti mnenjske voditelje, profesorje in intelektualce Bavcon opozarja, da so dolžni prispevati k strpnosti in spoštovanju človekovih pravic.

Celotno informacijo z izjavo Bavcona najdete tukaj. Po naših podatkih se STA vest ni uspela prebiti v noben medij.

V današnjem intervjuju za Mladino predsednik države Janez Drnovšek glede nenavadne politične poti v demokracijo na čelu z Janšo okrca tudi medije. Ti bi morali bolj »opozarjati« na stanje, zato pravi: »O tem bi se morali vprašati tudi v medijih«. Novinar Grega Repovž izziv potem obrambno nadaljuje z »Velik del medijskega prostora je doživel vdor politike«, Drnovšek pa razširi svojo misel: 

»Tudi to je kazalec stanja. V medijih prihaja do veliko večjega samocenzuriranja, stanje se zdi slabše kot ob koncu 80. let. Mediji so si še takrat veliko več upali in bili bolj samostojni, kot so danes, 20 let pozneje. To zbuja veliko skrbi. Omenjeno ravnanje, vdiranje politike v vse pore, generira poslušne ljudi vsepovsod, na vseh pozicijah, v uradniškem aparatu, v gospodarstvu, v medijih. Bomo na koncu imeli povsod le poslušne ljudi, ki bodo razmišljali le, kaj želijo tisti, ki so nad njimi? To je nekaj, kar nas spominja na bolj svinčene čase.«

Prav takšen je naslov vesti o obisku premierja Janše in njegove spremljevalke Urške Bačovnik na dunajskem vsakoletnem »Opernballu«. Članek pod rubriko Zabava je tukaj. 

Na isti strani nas čakata še dve videonovici, prva nosi podoben naslov: »Janša, Urška in Paris na Opernballu« (za RA Slovenija), druga nosi bolj skromnega: »Operni ples na Dunaju« (vzet iz včerajšnjih Odmevov z Bobovnikom). 

Obakrat z Dunaja poroča Lojze Kos, ki dogodek opiše kot »daleč najelitnejši evropski kulturni spektakel.« Bobovnik v Odmevih ne pozabi omeniti, da je na Dunaj odšel tudi Janša, »čeprav ga na posnetkih niso izpostavili«. 

»Povabilo Janši ima prestižni in simbolični pomen«, je ponovil Kos v obeh poročilih.Ta je sedel v slavnostni loži »z očarljivo spremljevalko«. 

»Družabna medijska kronika, ki išče predvsem napak, je Urško Bačovnik pospremila z navdušenjem in pohvalami,« dodaja Kos. 

»Edina, ki je to noč zaslužila, je šokantna, razvpita starleta in dedinja Paris Hilton,« omeni morebitno smiselnost naslovne povezave med Janšo, Paris in Urško, nato pa modro zaključi: »Noč je bila dolga in naporna.« 

Vest kot vsaka druga? Če nič drugega, bi od javnega RTV servisa pričakovali pojasnilo, zakaj si imenovanja žensk zaslužijo lastno ime (Paris, Urška), medtem ko premier ostaja – Janša? Je mogoče, da bi naslova »Operni ples s Paris, z Janezom in Urško« ali »Janez, Urška in Paris na Opernballu« trivializirala vsebino, ki zdaj menda ni trivialna?

Ivan Puc v današnjem Delu (16. 2. 2007) na prvi strani zagreši najmanj dve komentatorski pristranosti. Članek je tukaj. 

Prva je, da po včerajšnji izredni seji državnega zbora, na kateri so poslanci problematizirali »nakup stoletja«, torej vojaških oklepnikov, takšno kritično ravnanje opozicije novinar opredeli z »vrednostno sodbo«. Tole pravi: 

»Po zaslugi te prizadevnosti smo lahko (vsaj za zdaj) bolj gotovi, da z doslej največjim vojaškim poslom ni nič usodnega narobe.« 

Seveda ne drži, da bi kritika nakupa po pričakovani zavrnitvi dopolnil in sprejetih sklepih (zaradi razmerij v državnem zboru) dokazovala, da z nakupom ni nič usodnega narobe! Lahko prav nasprotno, takšen sklep je jasno tendenciozen! Včeraj so poslanci koalicije glasovali tudi proti dopolnilu sklepa, po katerem bi moralo ministrstvo oziroma vlada natančneje specificirati, kakšno bo končni strošek nakupa! Bili so proti specifikaciji stroškov, kar je zahtevala opozicija! 

Ob tem prehitrem sklepu, za katerega lahko upravičeno domnevamo, da je politično pristran, si Puc v izteku komentarja privošči še insinuacijo:

»Če bi Erjavcu dokazali nečednosti in ne le nespretno izražanje, bi se sprožili otipljivejši politični učinki. Morda bi se uresničile sanje opozicije.« 

Ne vemo, kakšne sanje ima v mislih, toda morebiti opozicija prav nič ne sanja (o rušitvi ministra in podobnih učinkih), temveč le spodobno opravlja svoje delo! S tem se strinja celo Puc (in zato negira samega sebe), ko na začetku besedila pravi: »Opozicija se je pri nakupih oklepnikov izkazala. Opravlja nadzor, kot se spodobi.«

Nova Demokracija (15. 2. 2007) prinaša članek »Alibaba in dva razbojnika«, pod katerim našteva domneve pretekle grehe dveh poslancev državnega zbora: Aurelija Jurija in Toneta Anderliča. Iz uvoda Aleša Kocjana je jasno razbrati, da sta predmet zanimanja in upodobitve na naslovnici postala zaradi tega in v času, ker in ko sta v parlamentarnih odborih oziroma parlamentu opozorila na nepravilnosti ministra ob »nakupu stoletja« 135 oklepnikov. Kaj ima njun dvom v opravljen nakup opraviti z njunimi preteklimi ravnanji? 

Na naslovnici zgoraj sta predstavljena kot »pustna veseljaka« - le zaradi tega, ker smo v pustnem času? - ne zaradi kakšnih vsebinskih asociacij, v naslovu pa kot »dva razbojnika«. V tem smislu je zavajajoča tudi napoved in žaljiv naslov. Časopis Demokracija s tem že ne-ve-se-kolikič dokazuje, da mu ni mar za novinarske standarde in etične kodekse, ko ima v mislih jasno računico diskreditirati kritike svojih političnih ustanoviteljev, v tem primeru vladajoče stranke SDS.

Pričakujemo, da se Društvo novinarjev jasno opredeli do postopanja Demokracije: osebno smešenje in diskvalifikacija, kakorkoli smemo zanju najti prostor v medijih, namreč nista v ničemer opravičljiva s pomočjo jasno zaznanih in navedenih razlogov, zaradi katerih sta smešena, kajti predmet diskreditacijske obravnave Jurija in Anderliča v članku je jasno izpričano politično nastopanje omenjenih, torej nekakšna politično motivirana kazen zanju.

Tiskana verzija časopisa Delo ne prinaša informacije o pravkar izdanem poročilu Evropske komisije proti ksenofobiji in nestrpnosti (ECRI) za obdobje do 30. junija 2006. O njem 13. februarja 2007 informira le posredno na strani Mnenja izpod peresa Alenke Puhar, ki je slovenska članica te evropske organizacije. Njen članek je tukaj. 

Lahko ima ta članek status novinarske informacije o poročilu? Ne more. Puharjeva ob razlagi nalog in delovanja komisije sicer povzema nekatere ugotovitve poročila, vendar ima lahko njen zapis le status subjektivnega mnenja, ki ni novinarsko poročilo in informacija; temu ustrezna je tudi umestitev na časopisno mnenjsko stran. Drugič: Alenka Puhar je redna kolumnistka Dela, kar nas le utrdi v prepričanju, da bi ločeno informacijo o poročilu bralci potrebovali. 

V današnjem (14. 2. 2007) Delu je kratek zapis zgolj o reakciji zunanjega ministra Rupla za opozorila komisije glede izbrisanih. Tukaj. 

Nenavadno malo prostora so poročilu ECRI namenili tudi drugi mediji: dostopno je tukaj, predvsem pa opozarja na nekatere vladi neprijetne izsledke o stanju razpoloženja do manjšin, recimo muslimanov, in gradnje džamije, o stanju nestrpnosti in ksenofobije, nerešen status izbrisanih z zahtevo po izpolnitvi odločbe US, nestrpno govorico slovenskih politikov, in podobno.

Objavljamo zaključek članka o (m)učnih urah novinarske avtonomije izpod peresa predsednika Sindikata novinarjev Slovenije Iztoka Jurančiča. Članek je v celoti dostopen na tem naslovu spletne strani Index prohibitorum: 

»Če bodo arheologi odkrili slovenski zakon o medijih, bodo lahko sklepali, da so nekoč v okolici Ljubljane živeli nekakšni svetilniki avtonomije izražanja, katerim svoboda izražanja ni bila samo plemenita vrednota, ampak tudi zapoved. Po odkritju disciplinskega dekreta Dela d.d., pa, recimo, še Programskih standardov RTVS in cenzorskih navodil generalnega direktorja za zaščito publike, bodo arheologi lahko pomodrovali, da so bili to časi diktature svobode izražanja, ki so diskriminirali novinarje. Na koncu pa jim bo jasno, da je bilo zaradi distorzij v »pravni državi« (enkrat v pretekli prihodnosti, ko je bila ta uzakonjena) nujno derogirati medijski regulacijski in samoregulacijski balast javnega interesa, ki je diskriminiral novinarja in, dosledno temu, črtati pravico svobode izražanja iz ustave.«

Objavljamo prejeto sporočilo v celoti: 

Danes je bil na mojem blogu ( http://www.vecer.si/blog/sanmarco ), katerega gostim na Večeru ( http://www.vecer.si/blog ), odstranjen/zamegljen (beri: cenzuriran) satiričen fotostrip ( http://www.vecer.com/blog/v1/default.asp?kaj=2&blog=sanmarco&id=11272 ) s komentarji obiskovalcev/bralcev vred, v katerem so (bili) glavni akterji Janez Janša - predsednik vlade RS, Milan Predan - direktor Večera, Franc Kangler - župan mesta Maribor, Predanova žena ter drugi.  Strip je (zaenkrat) v celoti sicer na voljo na SiOL-ovem blog hostingu (http://markopigac.blog.siol.net/2007/02/05/fotostrip-cosa-nostra ). Vedel sem, da bi lahko hitro prišlo do cenzure (slej ko prej), zato je bil ta strip zgolj preizkus, hkrati pa sem bil zelo skeptičen glede vsega skupaj, če sploh objaviti. Nisem pa vedel, da bo do “cenzure” prišlo tako zelo hitro. Prav zato sem na koncu prispevka spisal tisto v italiki o polenih in tem, da upam, da “vpleteni” ne bodo pretirano razburjeni. Očitno so bili.  Kaj je glavna bit? Pri predmetu pravna informatika (na Pravni fakulteti v MB) smo odpirali ravno teme in dileme glede blogerstva, in moji blogi so preizkušanje velikega brata (Da smo si na jasnem - Večer (beri: gostitelj) ima vso pravico odstraniti/zamegliti “sporno” vsebino). Mislim, da mi uspeva, čeprav postopoma.  Razmišljam pa tudi, da bi blogerstvo prav zaradi primera Gušti, Boruta Mekine in svojega primera opustil. Smeh vendarle ni pol zdravja..

 Marko Pigac - mArkedzani

Novica je povzeta po spletni vestički novinarskega sindikata na tem naslovu: 

Sindikat novinarjev Slovenije je skupaj z Društvom novinarjev v četrtek, 1. februarja, odprl javno razpravo o novinarski avtonomiji. Pripravili smo predlog novih pravil poklicne avtonomije za vključitev v kolektivno pogodbo za poklicne novinarje ter pozvali strokovno in splošno javnost, naj predlog preuči in do 28. februarja posreduje svoje pripombe, pomisleke, predloge…  

Pred začetkom javne razprave smo spletne vsebine dopolnili s številnimi poročili, pregledi, povzetki, zgledi, pričevanji, ipd., ki smo jih uporabili tudi sami, ko smo revidirali obstoječo formalno ureditev novinarske avtonomije in pripravljali novi predlog. Vrnili smo se k načrtu mesečnega zaokroževanja informiranja članov in članic ter širše javnosti in za mesec februar zasnovali drugo številko “Mesečnika”, ki je bila - z več kot 20 prispevki - v celoti posvečena poklicni avtonomiji.  V zadnjih dneh so nepojasnjeno izginile vse vsebine, povezane s poklicno avtonomijo, pa tudi vse druge podstrani (z izjemo osnovnih informacij o Sindikatu novinarjev Slovenije in vsebin v angleškem jeziku).   S pomočjo vzdrževalcev spletne strani smo v nekaj urah vzpostavili stanje, kot je bilo na spletni strani decembra lani - kar pa je pred začetkom resne nadgraditve, ki smo jo izvajali januarja letos, tako da večjega dela vsebin, ki so obstajale na tej spletni strani še minuli teden, ni več.

V Sindikatu novinarjev Slovenije si bomo prizadevali izginule vsebine čim prej nadomestiti z izvirniki in novimi zapisi. Predvsem smo odločeni, da javno razpravo o poklicni avtonomiji odpiramo in nadaljujemo, zato bomo prioritetno nadomestili vsebine, ki so ponujale širši kontekst za predlog pravil o poklicni avtonomiji - ki je 4. februarja na spletni strani še obstajal, in to na več mestih, 5. februarja zjutraj pa ga ni bilo več najti nikjer.

Kot poroča Vanja Pirc v Mladini (3. 2. 2007), je nacionalka nerazumno in brez dobrih razlogov ukinila dve zelo gledani dnevnikovi rubriki, Magnet in Denar. Obe oddaji sta bili med najbolj gledanimi nasplošno, ne le na nacionalni TV. Magnet je imel decembra 9,1 do 12,7 odstotno gledanost oziroma 26 do 34 odstotkov vseh ljudi, ki so tisti čas gledali televizijo. Rubrika Denar je imela še višje ratinge, poroča Pirčeva. 

Ukinitev obe rubrik je bila sicer napovedana, a tudi kritizirana. Ob ukinitivi je novinarka Ženja Leiler zapisala na www.delo.si:

»V osrednji dnevnoinformativni oddaji, Dnevniku, oblačijo »staro« zasnovo, zgoščeno v neprekinjen 35-minutni blok, ki mu sledita Vreme in Šport, odvzeli pa so mu samostojni rubriki Magnet in Denar. Magnet je bil sicer nacionalkina »elitnejša« različica Pop Ina s komercialke, a po svoji vsebinski zasnovi, ki bi sicer lahko pripeljala do atraktivne samostojne oddaje, nekako nikoli ni deloval kot integralni del dnevnoinformativnega bloka. Čeprav ni mogoče soditi leta po enem večeru, pa ni ostalo neopaženo, da njegove vsebine v prvem prenovljenem Dnevniku niso našle minutaže, kot je bilo sicer napovedano za obe opuščeni rubriki. Nacionalka ima v informativnih oddajah z vsebinami, ki jih še najlaže označimo kot kulturne, sploh težave.«  Tukaj.

Opustitev obeh rubrik je več kot nenavadna, še zlasti če upoštevamo dejstvo, da urednik informativnega programa ves čas ponavlja mantro o tem, da si želi gledanosti, tudi za ceno zvezdništva. Projekt oddaje Piramida je pokazal neverjetno zagnanost v populizem iz istega razloga: dvigniti ratinge gledanosti za vsako ceno.

Ob predstavitvi časopisa Arzenal 28. januarja 2007, upajmo da ne le časopisa enkratnika za avtonomno mišljenje, je akademik dr. France Bernik, do leta 2002 tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, moral odgovoriti na vprašanje »Kakšno se vam zdi zdajšnje stanje v novinarstvu v Sloveniji?« 

Bernik pravi: »Zelo razgibano, zelo dinamično, končno pluralno, ne več uniformirano, v pravem smislu avtonomno.« 

Več na www.vest.si.

Večerov novinar Borut Mekina na svojem blogu naslovu, ki smo ga citirali tukaj in tukaj, ne poroča več o poskusih disciplinizacije s strani zunanjega ministra ali primerih oglaševalskega izčrpavanja, skratka o delikatnih novinarskih temah, temveč o Mačku Tačku in drugih kosmatincih: malih in velikih, z vlažnimi smrčki. Tukaj. Prejšnji zapisi so vključno z naslovom bloga izginili.

Interpretacijo prepuščamo bralcem.

Dr. Matej Makarovič in dr. Matevž Tomšič, sociologa s Fakultete za družbene vede, zadnje časa pridobivata na minutaži v dnevnem časopisju in medijih sploh. Občasna pisca za Demokracijo, Mag in Ampak ter nesporno provladno usmerjena intelektualca sta že nekaj časa štirinajstdnevna kolumnista v Delu in Večeru. Zadnje čase pišeta kar v oba časopisa hkrati. Najprej vprašanje, o čem. 

Tomšič v svojem zadnjem zapisu v Večeru pozdravlja novosti v visokem šolstvu (1. 2. 2007 ). Tukaj.

Makarovič v svojem zadnjem zapisu v Delu pozdravlja novosti v visokem šolstvu (31. 1. 2007). Tukaj.

Tomšič v svojem zadnjem zapisu v Delu razpravlja o razpadu in krizi LDS (30. 1. 2007). Tukaj.

Makarovič v svojem zadnjem zapisu v Večeru razpravlja o razpadu in krizi LDS (31. 1. 2007). Tukaj.

Tomšič razpravlja o razpadu in krizi LDS tudi v Večerovi kolumni pred tem (18. 1. 2007). Tukaj.

Makarovič prejšnji dan razpravlja o razpadu in krizi LDS v Delovi kolumni (17. 1. 2007). Tukaj.

Makarovič razpravlja o razpadu in krizi LDS tudi v prejšnji Delovi kolumni (3. 1. 2007). Tukaj.

Makarovič razpravlja o razpadu in krizi LDS tudi v poprejšnji Delovi kolumni (20. 12. 2006). Tukaj.

Makarovič razpravlja o razpadu in krizi LDS še v svoji kolumni v Demokraciji (11. 1. 2007). Tukaj.

Drugih zapisov v zadnjem mesecu nismo uspeli preveriti. 

Opozorimo na zgornje zanimivo dejstvo, da Makarovič objavi v istem dnevi kolumno v Delu in Večeru (31. 1. 2007). V prvi razpravlja o novosti v visokem šolstvu, v drugi o krizi v LDS.

Opozorimo na dejstvo, da Tomšič objavi v dveh dnevih kolumni v Delu in Večeru (30. 1. 2007 in 1. 2. 2007). V prvi razpravlja o krizi v LDS, v drugi pozdravlja novosti v visokem šolstvu.