Medijski watch dog

Današnja novica na portalu www.24ur.com o tem, kako se je varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek odzval na ugotovitev tožilstva, češ da je policija postopala zakonito, je opremljen z naslovom: »Hanžek se ne more sprijazniti«. Novica je tukaj.

Spomnimo, da žanr novice ne dovoljuje interpretativnih vložkov – tega bi lahko pričakovali le v komentarju. Naslov pa je v tem primeru prav takšen: interpretativen, subjektiven, »psihologizirajoč« in do neke mere žaljiv. Z njim so avtorji novice zavedli odjemnike informacije v določeno razlago, ki je v danem primeru tudi močno politično obarvana in favorizira stran, proti kateri Hanžek v svoji ugotovitvi protestira, torej tožilstvo in policijo.

Objavljamo 11 strani dolgo policijsko poročilo, ki je predmet trenutne debate o tem, ali je policija protizakonito nadzorovala romsko družino in ob njej še novinarje ter druge obiskovalce. O tem smo že pisali. Spomnimo, da je Društvo novinarjev Slovenije novinarjem priporočilo, da od policijske uprave zahtevajo vse podatke o njihovem »sledenju. (Continued)

Na predstavitvi kandidatov za odgovornega urednika Multimedijskega centra RTV Slovenija sta se predstavila Igor E Bergant in Karolina Vrtačnik. Kandidata sta predlagala direktor Radia Slovenija Vinko Vasle in direktor Televizije Slovenije Jože Možina, ki imata v skladu s Statutom pravico predlagati odgovorne urednike.

Ali bosta direktorja Vasle in Možina spoštovala mnenje novinarjev in predlagala ponovitev razpisa, ali pa bosta v nasprotju z mnenjem velike večine imenovala za odgovorno urednico Vrtačnikovo, popolnoma nekompetentno kandidatko, bomo videli v prihodnjih dneh. 

(Besedilo je prispeval anonimni poznavalec scene.)

Odmevi 25. januarja letos so izvenserijski, ker začenjajo z intervjujem z generalnim direktorjem policije Jožetom Romškom povsem zunaj sheme oddaje. Po utečeni shemi se namreč novi Odmevi začnejo s kratkim uvodom v večerno temo s predvidenimi štirimi gosti na štirih sedežih, temu uvodu sledi 10 minutna predstavitev dnevnih dogodkov, nato 20 minut monotematskega pogovora na izbrano temo. 

»V studiu damo besedo obema, oziroma toliko stranem, da si naši gledalci lahko ustvarijo čim bolj celostno podobo aktualnih dogajanj,« piše na spletni strani predstavitve oddaje tukaj. 

25. januarja so se uredniki oddaje odločili drugače. V goste so povabili Romška, mu kot edinemu gostu dali besedo, da pojasni nekatere očitke o prekoračitvi policijskih pooblastil in tajnem nadzoru v primeru romske družine Strojan, novinarjev in drugih obiskovalcev. Romšek ni bil soočen z nobeno drugo osebo, časovno je bil nastop umeščen na začetek oddaje, tej je sledila utečena 10 minutna predstavitev dnevnih dogodkov, po tej pa še 10 minutna predstavitev težav košarkaškega kluba Olimpija z dvema gostoma. 

»Izvenserijski» nastop Romška, ki je porušil koncept oddaje, niso z ničemer utemeljili. Po nekaterih pridobljenih internih informacijah in po analizi pokritja afere o policijskem tajnem nadzoru in prekoračitvi pooblastil lahko ugotavljamo, da mediji po svoje nadzorujejo poročanje o prekoračitvi pooblastil in dajejo zatočišče policiji ali posredno celo predstavnikom oblasti, da sporočajo svojo resnico, pa še to mimo soočenja z nasprotnimi mnenji. 

Spomnimo, da so poročila v dnevnikih (Dnevnik, Delo, Večer) skopa in praktično ne poročajo o domnevnem nadzoru policije, čeprav so ga bili udeleženi tudi novinarji, o čemer smo pisali tukaj. Današnji Večer tako ne poroča ne o državnem tožilstvu, ki ni zaznalo suma prekoračitve pooblastil, ne o protestni izjavi Liberalne akademije in ne o protestih posameznih novinarjev in DNS. Današnje Delo poroča le o izjavi tožilstva pod naslovom »Tožilstvo: policija je ravnala zakonito«.

Opozorimo, da je takšno postopanje v kontrastu z odločitvijo Odmevov: argument prevelike pozornosti je tam zamenjal argument iskanja pojasnil prvega policista, za katerega bi pričakovali, da ga ustrezno uravnotežijo s stališči pravnih strokovnjakov.

Medijsko pokrivanje domnevne prekoračitve pooblastil policije bomo spremljali še dalje.

V Demokraciji uspešno nadaljujejo s svojim pohodom nižanja vseh mogočih novinarskih standardov. Na naslovnici se je, verjetno ne prvič, namesto političnega smešenja v maniri fotomanipulacije zdaj znašel še novinar, to pot novinarka POP TV Alenka Arko, skupaj z bivšim predsednikom države oblečena v »would be« smešna partizanska oblačila. Pod fotomontažno sliko se blešči naslov »Komandant in preverjena kurirka«, kar menda smiselno evocira na oddajo »Preverjeno«, ki jo novinarka vodi.  Naslovnica Demokracije odpira dilemo, kako daleč sme fotomontaža zaiti, ne da bi ob tem izgubila kompas novinarske etike in bila predvsem diskreditirajoča. Sporočilnost fotografije bi lahko bila sporna v primeru, ko evocira napačne, tendenciozne in posmehljive asociacije, ki niso v ničemer utemeljene. Ne glede na zgodbo je takšen element na fotografiji prisoten; to je partizanska oprava kot nekakšen tretji, povezovalni element smešenja. Več o temi denimo tukaj in tukaj.

Kot je na tiskovni konferenci včeraj (23. 1. 2007) povedal varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, nekateri dokumenti kažejo na to, da so bili posamezni pripadniki družine Strojan v času bivanja v Postojni po preselitvi tjakaj več dni nadzorovani oziroma spremljani ter omejevani v gibanju. Po nekaterih podatkih se je to dogajalo skoraj dva meseca.

Zaznamke je mogoče razumeti tudi kot uporabo posebnih metod in sredstev, kot sta npr. prikrito opazovanje in evidentiranje, oziroma da je prišlo do uporabe policijskih pooblastil zunaj zakona. Podobno kot romska družina so bili v tem času beleženi vsi stiki s Strojanovimi, vključno s tistimi novinarskimi. Po nekaterih podatkih so nadzirali tudi odvetniško pisarno Čeferin, ki zastopa romsko družino in beležili premike njihovih odvetnikov.  

Ob odkritju se je še isti dan oglasilo Društvo novinarjev Slovenije in zapisalo, da »vsak nadzor v demokratični družbi, ki spoštuje načela neodvisnega novinarstva in pravne države, ni sprejemljiv«. V DNS dodajajo, da tovrstni nadzor posega ne samo v novinarjevo pravico do svobodnega poročanja, ampak tudi v pravico javnosti do obveščenosti.  

»Takšno početje razumemo tudi kot nedopusten pritisk in poskus zastraševanja novinarjev, ki so pri opravljanju svojega poklica dolžni slediti profesionalni novinarski etiki. Ta jim v prvi vrsti nalaga, da dosledno branijo načela svobode zbiranja in objavljanja informacij in pravico do izražanja mnenj.«

V DNS bodo od pristojnih organov, zlasti policije in ministrstva za notranje zadeve, zahtevali pojasnila, kako je lahko prišlo do takšnega posega v elementarne pravice in kdo je za to ravnanje odgovoren. Pri tem izpostavljajo, da po doslej razkritih podatkih ni šlo za posamičen primer, ampak za načrtno in zavestno spremljanje novinarjev. Več o tem tukaj, tukaj in tukaj. 

Omenimo, da razen z omembo današnji slovenski dnevniki niso povzemali izjave DNS in da so zelo skopo poročali o njegovem odzivu.

Na novoletnem in menda sproščenem banketu oziroma sprejemu za novinarje, imenovanem olepševalno »ponovoletni« zaradi 18. januarja, se je novinarka www.vest.si sprehodila med udeleženci banketa in med drugimi pobarala odgovornega urednika Maga o tem, kaj da si misli o neodvisnosti slovenskih medijev. Janez Markeš je po nasmešku in zategnjenem premisleku za urednika desnega in provladnega tednika presenetljivo skrito-povedno odgovoril: 

»Slovenski mediji so odvisno neodvisni in neodvisno odvisni.« Več tukaj.

Za tiste novinarje, ki se, tako kot avtor, ne znajo odločiti ali se sprašujejo o vsebinskih motivih te kontradikcije in adiecto,  predlagamo v branje gradivo »Lahko rečete, da ste avtonomni?«, Delovno gradivo Sindikata novinarjev Slovenije za spodbujanje razprave in za informacijsko podporo novinarjem in novinarkam pri uveljavljanju poklicne avtonomije. V njej bodo našli tudi kakšen konkreten opis stanja v medijskih hišah. 

Dokler novinarji priznavajo, da so neavtonomno avtonomni in avtonomno neavtonomni, je to več kot dobrodošlo branje po prekrokanem večeru v družbi s cvetom politikov vladajoče koalicije.

Jure v temle članku  na svojem blogu Drugi dom opozarja na temeljno, sicer splošno zaznano razliko med pisanjem Dnevnika in pisanjem denimo Dela in Večera. Razlika je v tem, da Dnevnik odpira nove, za oblast zoprne teme, Delo in Večer jih ne. Odprte Dnevnikove teme (Erjavčevo nakupovanje oklepnikov, Bručanovo izbiranje izvajalca nujne helikopterske medicinske pomoči, Elesove mahinacije pri izbiri izvajalca helikopterskih prevozov, DARS in vrtoglavo naraščanje stroškov pri gradnji predora Šentvid,  prevažanje Mete Rupel z avtomobili MZZ-ja, etc.) pa delajo še eno razliko, na katero smo že opozorili. Ko Dnevnik odpira določene teme, so natanko iste odprte teme deležne bojkota v preostalih časopisih kot vladi preveč zoprne, zato se uredniki odločajo, da jih bodo zamolčali.

Umanjkanje časopisnih raziskovalnih & aferaških & novinarskih odkritij (odvisno od vašega zornega kota) sicer lahko razložimo s principom, ki pravi, da je povzemanje pisanja drugih neproduktivno (če Delo povzame zgodbo Dnevnika, dela posredno reklamo konkurenci, ipd.), vendar pa še ne razloži, zakaj preostali dnevniki ne producirajo svojih ali nadaljujejo istih. Odgovor s skupnim imenovalcem je lahko le eden: zato, ker ne želijo škodovati ugledu vlade. Zato ker so provladni. Kaj to pomeni za raziskovalni status novinarstva in zavezanost novinarskim principom (da o obveščanju oziroma neobveščanju javnosti sploh ne govorimo), bomo še dolgo spoznavali. Najbolj bistveno pa je, da s tem nehote ponuja nek zelo otipljiv kriterij, po katerem lahko merimo politično orientacijo časopisa.

Objavljamo natančnejši opis situacije na mariborskem Radiu Marš izpod peresa urednice Saške Goropevšek, ki je bil posredovan mailing listi samostojnih novinarjev in nam. Prispevek je tukaj:   

Obstoj radia, kot ga poznamo, je na precej majavih nogah, poleg tega pa ga izčrpavajo politični pritiski enega od ustanoviteljev. Sodelavci so nazadnje prejeli septembrske honorarje, v.d. direktorja Bojan Golčar je zavod finančno izpraznil ter želel samodejno prekiniti redno delovno razmerje, vendar si je premislil, ker z zavoda za zaposlovanje ne bi prejel nadomestila, zato bo počakal, da delovno razmerje prekine zavod oziroma svet zavoda, ki ga pa ne moremo vzpostaviti.  

Težava je v tem, da je svetu zavoda 20. oktobra potekel mandat, novega sveta pa ne moremo konstituirati, ker postopek blokira eden od ustanoviteljev - Študentska organizacija Univerze v Mariboru (ŠOUM). Razlog za blokiranje sestave sveta zavoda naj bi bil v tem, da v svetu v takšni sestavi ne želijo sodelovati, ker nimajo ‘dovolj vpliva’, so rekli sami. V zadnjem mesecu ali več se je odvijal niz sestankov, na katerih so skušali sodelavci in člani drugega ustanovitelja, Društva za podporo radiu Marš, ugotoviti, zakaj po besedah direktorja ŠOUM, Draga Žure, do sestave sveta ne bo prišlo. Žura je kot razlog navedel, da želijo urediti stvari na ustanoviteljski ravni in ne na ravni sveta zavoda. Med temi pogajanji je Nadzorni svet ŠOUM na predlog direktorja ŠOUM sprejel sklep za sporazumni izstop ŠOUM iz Zavoda Marš, čeprav naj bi bila tema pogajanj obravnava treh možnosti, v okviru katerih je ŠOUM pripravljen za dogovor o preoblikovanju sestave sveta zavoda:1. izstop ŠOUM,2. izstop društva,3. “uravnotežitev” sveta zavoda.Neformalno so predstavniki ŠOUM povedali, da z novim finančnim letom (s 1. januarjem 2007) izstopajo, če ne bo prišlo do dogovora - in s tem prekršijo medustanoviteljsko pogodbo, v kateri je opredeljeno, da lahko do prekinitve pogodbe pride le sporazumno.   

Na zadnjem sestanku, kjer so predstavniki ŠOUM (direktor Drago Žura in predsednik Robi Pritržnik) ter v.d. direktorja zavoda Golčar članom drustva predstavili svojo vizijo uravnoteževanja sestave sveta, so bile podane različne možnosti. Drago Žura (direktor ŠOUM) in Robi Pritržnik (predsednik ŠOUM) sta na kratko predstavila razloge, ki so pripeljali do trenutnega stanja, ko se iščejo nova ustanoviteljska razmerja. Njuni razlogi gredo v smeri ‘poslušanosti’, ‘študentskosti’, ‘vpliva’, uravnoteženja ’sofinanciranje-odgovornost-pristojnost’ in drugih kategorij, o katerih smo že veliko debatirali. Povedala sta, da ne vidita možnosti, da bi se svet sestal, preden se ne dogovorimo o ustanoviteljskih razmerjih.  

ŠOUMu najbližji sta bili dve obliki prestrukturiranja sveta zavoda. Po prvem predlogu ŠOUMa naj bi novi akt o ustanovitvi sedanjo zasedbo (2 predstavnika ŠOUM, 1 predstavnik društva, 2 predstavnika sodelavcev in 2 predstavnika javnosti) spremenil po naslednjem ključu: 4 predstavniki ŠOUM, 1 predstavnik društva, 2 predstavnika sodelavcev in 2 predstavnika javnosti. Drugi predlog ŠOUM je sestava sveta po ključu 2-1-1-1 v korist ŠOUM.   

Ozadje pritiskov so povezani z delovanjem Radia Marš v zadnjem letu. Decembra 2005 je odstopila prejšnja odgovorna urednica Mojca Planšak. Brez možnosti razprave so štirje svetniki po hitrem postopku izglasovali (takrat še) direktorja zavoda Bojana Golčarja za v.d. odgovornega urednika. Na isti seji je kot direktor podal tudi svoj odstop, da bi se opral očitkov sodelavcev, da želi prevzeti radio in mu vladati, poleg tega pa smo opozarjali tudi naspornost njegovega imenovanja, k čemur so ŠOUMovi predstavniki v svetu (direktor in predsednik ŠOUM) podali pravno mnenje ŠOUMovih pravnikov, da se jim preprosto to ne zdi sporno. Predstavnika sodelavcev sta iz protesta odstopila, sodelavci smo izvedli nove volitve.  

Naslednja seja sveta (torej sveta z novimi predstavniki sodelavcev) se je zgodila šele aprila, do takrat (in seveda tudi po njej) je dvojni v.d. imel proste roke, da po svoje nastavi programsko shemo in uredniško ekipo, se znebi motečih sodelavcev ipd.   

Predstavnici sodelavcev sva na tej seji opozorili tudi na Golčarjev decembrski odstop s funkcije direktorja, na kar je direktor ŠOUM kot svetnik predlagal, da naj bi svet pozval Golčarja, naj si “premisli”. Ker smo vztrajali na definiciji nepreklicnega odstopa kot nečem, o čemer si ne more premisliti nihče, odstop pa se definira z dnem, ko je podan, smo opozarjali na to, da smo na zavodu že štiri mesece brez direktorja. Isti štirje člani sveta (Žura, Pritržnik, Fištravec in Kos), ki so decembra 2005 brez razprave po hitrem postopku imenovali Golčarja za v.d. odgovornega urednika, so spet gladko izglasovali v.d. direktorski mandat Golčarju do decembra 2006.  

Še drugo ozadje je imenovanje odgovorne urednice Tanje Volf, do katerega je prišlo bolj po nesreči, saj so ŠOUMovi predstavniki, dvojni v.d. Golčar in predsednik sveta zavoda Andrej Fištravec (predstavnik javnosti) dogovorjeno podpirali kandidata Igorja Selana, moderatorja programa na komercialnem mariborskem Radiu City, ki mu je Golčar že pred časom obljubil službo, ŠOUMova poslovna vizija zavoda Marš pa je bila skladna s Selanovo komercializacijo programa na Radiu Marš.   Zaradi enotnega odpora sodelavcev Marša, ki so podprli drugega kandidata (Boruta Osonkarja), Selan ni bil imenovan, seveda pa se je ŠOUMova vizija z nadomestnim imenovanjem Volf za odgovorno urednico (maja 2006) morda le začasno preložila in se trenutno udejanja v malo drugačni obliki. Po besedah Žure morda tudi tako, da “pustijo crkniti to, kar obstaja, da bi potem na novo postavili svoj radio”.  

Možnosti za izvajanje programa na Radiu Marš so trenutno okrnjene, sodelavci odhajajo zaradi zagotavljanja lastne eksistence, direktor prejema plačo in ne počne nič… No, ja, Golčar trenutno razmišlja, da bi vzel 6 milijonski kredit, da pokrije plače do novembra. Kot se je nedavno sam izrazil: »Decembrske pa bodo ob kakšni drugi priložnosti«.

Nenehnim kritikam medijskega spremljanja dogodkov v Ambrusu v primeru izgona romske družine se je pridružil še akademik Drago Jančar. V sobotnem Delu (13. 1. 2007) v kolumni »Vrag na vasi« med drugim  kara in biča medijsko prenapihnjenost in predvsem postopanje nekaterih novinarjev, recimo: 

»Popotnik, ki prideš v Ambrus, ustavi se pod sončno uro na cerkveni steni. Na njej piše: Ne veš ne ure ne dneva – vsaka rani, zadnja smrtno. Tudi ti slovenski novinar, ki voziš po teh krajih dopisnika londonskega časopisa, in ti, ki razlagaš dopisniku švicarska časopisa, kakšna drhal živi tod naokrog, kakšni ksenofobi, ki so vsak hip pripravljeni linčati Cigane, pokaži mu strašno ploščo, ki je postavljena pod to uro. Jaz sem jo videl pred nekaj leti, nič hudega sluteč, ko sem tam okrog hodil med najbolj nedolžnim opravilom na svetu – nabiral sem gobe. Pretresla me je do kosti. To je nagrobnik z več kot 200 imeni mladih fantov iz Ambrusa in okoliških vasi, ki so jih odvlekli leta 1945 in pobili in zmetali v brezna. Več kot dvesto iz neke majhne vasi! Kaj bi Kristus rekel? Ti kraji so doživljali po vojni grdo usodo, revščino, izseljevanje, vsakršno diskriminacijo samo zato, ker so bili med njimi potomci – pobitih – domobrancev.« 

Več tukaj. Ni jasno, zakaj bi se moral novinar, ki piše o dogodkih tukaj in zdaj, najprej (?) ukvarjati z zgodovinskim spominom na leto 1945. 

Jančarja predvsem motijo negativni odzivi v tujini, ki so Slovence napravili ksenofobne: 

»Ugledni časopis Neue Zürcher Zeitung, s katerim občasno sodelujem, piše o drhali, ki se podprta s pivom spravlja na Rome. Nekateri poročajo o masovnih nasilnih preselitvah Romov v Sloveniji. Slišal sem, da je na tiskovni konferenci v Helsinkih neka novinarka javno vprašala predsednika slovenske vlade, zakaj so v Sloveniji preselili dva milijona Romov?! Stvar je naenkrat samo še črno-bela: preganjani Romi in ksenofobna Slovenija. Naenkrat.« 

S tem je ponovil star scenarij aktualnih oblastnikov, ki stavi na dve »resnici«:  

1. Če gre kaj narobe, so za to gotovo krivi mediji.  

2. Če mediji v tujini poročajo o negativnih pojavih v Sloveniji (zakon o RTV, izbrisani, homoseksualci, Romi, itd.), so zanesljivo zavedeni z ideološkim sovraštvom slovenskih novinarjev, ki jim prišepetavajo. (Kar seveda pomeni, da imajo slabe in neprofesionalne novinarje tudi v tujini).

RTV Slovenija je v nedeljo zvečer (14. 1. 2007) v elitnem času ob 19.55 uri predvajala enoinpolurni dobrodelni koncert »Dar upanja« za zidavo šestih učilnic v slovenskem misijonu Matangi na Madagaskarju. Voditelja: Mojca Mavec in Jure Sešek. 

Prireditev je pripravilo Radio Ognjišče, TV Slovenija in Misijonsko središče Slovenije: več tukaj. Kot pravijo v središču: 

»Dokler bo Slovenija vzgajala in podpirala slovenske misijonarje, bo tudi slovenski narod dober in velikodušen. Preko misijonarjev mnogokrat pisana črka evangelija preraste v kruh, ki nasiti mnoge!« 

Spomnimo, da v tem terminu običajno poteka oddaja Spet doma, prejšnji teden je bila na sporedu oddaja Čez planke.

V zadnjem intervjuju v Mladini (13. 1. 2007) Milan Kučan opozarja:

»Mediji v Sloveniji niso več »psi čuvaji«, vsaj tisti ne, ki so pod državnim nadzorom ali pod nadzorom kapitala, ki je v državni lasti.« 

Potem doda še nekaj o nadzorni funkciji politike (in posredno medijev) v demokraciji.

Neobvezni P.S.: enega psa čuvaja smo le zasledili: »medijski watch dog«.

Primer odstopa poljskega nadškofa od umestitve, ker naj bi tajil svoje povezave s tajnimi službami (glej poročilo CNN), je služil za iztočnico pogovora v prvih Odmevih v prenovljeni grafični in celostni podobi včeraj (8. 1. 2007). Nacionalka se je odločila za tematske bloke (30 minut), s čimer so se Odmevi monotematizirali. Kot smo že poročali, to lahko predstavlja tudi večjo manipulabilnost vsebin: o čemer bodo govorili v oddaji, zdaj odloča uredniška roka, ki izbere eno in zavrne drugo temo. 

Težava prve oddaje, ki jo je vodila Rosvita Pesek, je v konceptualni nedodelanosti. Odmevi naj bi predstavili »ozadja dogodkov in pojavov, prikrite podrobnosti in nove plati vznemirljivih zgodb«, toda včerajšnji primer kaže, da je nacionalka zgodbo nadškofa Stanislawa Wielgusa izkoristila za to, da bi govorila o povezavah in težavah Slovenke katoliške cerkve  z Udbo. Naslov in tema bloka sta tako bila »Cerkev in Udba«, poljski dogodki pa so bili zgolj vzeti za »alibi« k razpravi. 

Takšen preskok je očitno rezultat konceptualne nepremišljenosti oddaje.

Včerajšnji (7. 1. 2008) Intervju s Spomenko Hribar si bomo zapomnili po nekaterih ostrih besedah in »pravih« temah (denimo o orožarski aferi), ki sta jih odpirala z voditeljem Ladom Ambrožičem. Opozorimo pa na nedopustno ponavljanje dejstva, ko je zdaj še bivša programska svetnica Hribarjeva karala vladavino strahu v RTV hiši, ob tem pa jo je Ambrožič na vse pretege poskušal ustaviti in njene besede relativizirati.

Hribarjeva se je med drugim dvakrat sklicevala na besede suspendirane novinarke Vide Petrovčič (»To recimo je vaša kolegica gospa Petrovčič rekla, na televiziji je strah, ljudje se ne upajo govoriti, še celo pri kavi ne, ja kaj se to pravi? Kakšna država pa smo? Moja malenkost, se za tako državo, da nas bo strah, spet strah, pač ni prizadevala!«; »Meni recimo pripovedujejo ljudje na televiziji, da tako kot je bilo, tudi recimo Petrovčičeva je rekla, tako v moji 25 letni karieri na televiziji ni bilo, kakor je sedaj.«) 

Njena intervencija glede politizacije RTV hiše je s strani voditelja Ambrožiča bila hitro zavrnjena v obeh rundah. Tu je pogovor:

Spomenka Hribar: »Navsezadnje to javno televizijo plačujemo davkoplačevalci, oziroma naročniki in država, pa z njim vlada, pa z njo dela, kot da je njena lastnina, kot seveda z drugimi stvarmi.« 

Lado Ambrožič: »Ja, to so vse vlade delale, Janševa čisto nič bolj, kot prejšnje.Vse so se počutile kot, bom rekel, lastnice televizije, ker na koncu nas držijo z naročnino, eni in drugi, ves čas.«

… 

Spomenka Hribar: »Drugače pa vse, poglejte, mediji so vsi pod kontrolo, televizija, Delo recimo, kapitalski?« 

Lado Ambrožič: »Samo to je bilo tudi prej, to vam, če vam lahko skočim, to je bilo tudi prej. Prej recimo je prejšnja oblast glih toliko imela kontrole nad televizijo, pa nad Delom, mogoče še več kot zdaj, to se skoz ponavlja, to sva že rekla, tukaj se ni nič spremenilo po moje, samo s tem, da takrat nismo vpili, zdaj pa recimo.« 

Voditelj je s svojimi korekcijami ponovil popularni ljudski argument, ki se glasi: vsi so isti. Vsebinsko pa seveda ne drži naslednje: 

1. zelo verjetno ni res, da je bila politizacija RTV hiše pred letom 2005 enaka intenzivna in enakega obsega kot po tem letu. Ta popularna misel gre včasih celo tako daleč, da kuje moralnost iz dejstva, češ: prej so vse skrivali, zdaj je vse očitno. Torej bolje.
2. novi zakon o RTV je nastal z motivom depolitizacije RTV hiše. Če nekdo trdi, da je zdaj enako kot prej, potem mora kritizirati ta zakon in njegove zagovornike, in to po dobrem letu od njegove uveljavitve!
3. argument »enako je bilo prej« je v logičnem smislu zmota »tudi ti«: če je poprej bila RTV pod političnimi pritiski, to v ničemer ne dokazuje, da sme biti takšna tudi zdaj in da smemo to opravičevati in zmanjševati pomen kritike.
4. argument Ambrožiča je nadalje po svoji funkciji retorično demagoški: »tudi poprej je bilo isto« je slaba tolažba, s katero se ustavlja tiste, ki bi radi kritizirali strahovlado, kot to počne Hribarjeva, in se jim skače v besedo. Dejanje samocenzure?

Po poročanju STA sta sindikat novinarjev Slovenije (SNS) in Društvo novinarjev Slovenije (DNS) minuli teden javnost opozorila, da ima novinarka Petra Vidrih po oktobrskem incidentu s koprskim županom Borisom Popovičem, ko ji je ta domnevno grozil s fizičnim napadom, drugačne delovne zadolžitve in javnosti več ne informira o občinskih dogajanjih.

Več o tem lahko preberete tukaj. Vidrihova se boji, da po izteku pogodbe v aprilu tega leta ne bo več dobila zaposlitve, na njenem hrbtu pa se je, kot kaže, že prejel zelo uspešen scenarij utišanja v primeru novinarke Vide Petrovčič, o čemer smo večkrat poročali – prerazporeditev na drugo delovno mesto z zadolžitvami, na katerih novinar več ne more škodovati politiku, kar posredno priča o jasnem političnem pritisku.

Izrazito nevaren trend se po razvpitem primeru obračuna z novinarjem Mirom Petkom (glej stran o tem) nadaljuje in nedvomno kaže na odnos aktualne oblasti in njenih satelitov do novinarskega dela. Obe cehovski organizaciji v petkovem sporočilu za javnost, kot piše STA, opozarjata na primere šikaniranj in nestrpnosti politikov do novinarjev v primeru Vide Petrovčič, Katje Šeruge in nekaterih drugih.

Kot ugotavljata, gre za izrazito poslabšanje stanja politične kulture v odnosih do širše javnosti, ki škodijo avtonomni vlogi medijev in novinarjev v nadzorovanju delovanja oblasti. Kot je že večkrat pripomnil sociolog Vlado Miheljak, smo v zadnjem letu dobili reverzno situacijo glede na 80. leta: takrat se je politika bala novinarjev, danes se novinarji bojijo politike.

V Delovi prilogi Vikend (5. 1. 2007) urednik informativnega programa RTV Rajko Gerič izreka nekaj neverjetnih stališč o tem, kako mora nacionalka gojiti »zvezdništvo« in se čim bolj uspešno kosati s komercialnimi programi. Kako je to združljivo z duhom javnega servisa, ni povedal. Ob zvezdništvu pa pokara tudi novinarje, ki namesto preverjanja informacij v prispevek o govedoreji vključujejo poslance namesto krav (sic!). Njegov odgovor je tukaj:

»Ne razumem, da novinar razpravo o govedoreji pokrije z minuto in pol izjav poslancev. Pričakujem, da bo temo pokril vsaj s kravami, še lepše bi bilo, če bi šel kaj vprašat kakšnega kmeta.«

Da bi morale krave biti objekt določene novinarske pozornosti, ni kakšen lapsus calami, kot dokazuje korektivni »še lepše bi bilo«. Zakaj bi nastop krav bil pomembnejši od nastopa poslancev in ali za tem stojijo kakšni humanistični nagibi, žal nismo izvedeli.

Spomnimo, da je v argumentih v prid novega zakona o RTV odigralo določeno vlogo tudi govedorejsko združenje (več o analizi tega in drugih argumentov tukaj) in da je Geričeva uredniška zahteva, naključno ali ne,  v duhu njihovih pričakovanj.

Med bizarnosti tedna velja uvrstiti pojasnilo urednika razvedrilnega programa na nacionalni RTV hiši, gospoda Petra Radovića. V intervjuju z njim v današnjem Večerku (edicija Večera, 5. 1. 2007) beremo njegovo razlago o tem, zakaj je cenzuriral nastop hrvaške skupine Let 3 v oddaji Tistega lepega popoldneva, ki je skoraj pripeljalo do odhoda urednika oddaje Bojana Krajnca (glej anketo na spletni strani oddaje). Radović svojo odločitev pojasnjuje:

»Glede na mojo funkcjo se mi ni zdelo primerno, da v terminu, ko so pred zasloni tudi otroci, predvajamo gole moške zadnjice. Kasneje so mi očitali, zakaj lahko pa gledamo ženske zadnjice. In sem dejal: »Ženske lahko, moških pa ne.« Še posebej, če iz njih štrlijo vrtnice (smeh).«

Moralna orientacija RTV hiše je torej nesporno šovinistična ali vsaj diskriminatorna. Ženske zadnjice so za otroško vzgojo neproblematične, moške pač ne. Samozaverovanost brez kančka dvoma, s katero Radović izreka svoj uredniški Weltanschauung, je frapantna po sebi. Manjka le decidirani dodatek, da lahko otroci mirno preživijo tudi vrtnico, ki štrli iz ženske zadnjice.

V zadnjem sobotnem intervjuju za časopis Večer (30. 12. 2006) zunanji minister dr. Dimitrij Rupel podaja nekaj svojih staro-novih misli o medijih v Sloveniji. Na pripombo novinarja Borisa Jaušovca, da bi mediji morali ostati neodvisni kot četrta veja oblasti, Rupel interpretira to dobesedno:

 »Da bi nekaj ustanova lahko delovala kot veja oblasti, mora biti za to izvoljena. Če naj bi mediji delovali kot oblast – in takšne ambicije seveda obstajajo – potem je treba najti ustrezne demokratične mehanizme za uresničevanje te ambicije. Sicer so – kot veste – mediji veja gospodarstva…«

Zagata tiči v dejstvu, da minister razume sintagmo »četrta veja oblasti« ad litteram in prav nič ironično podtakne medijem politično »avtonomijo«, ki je ti v resnici nimajo in tudi ne morejo imeti. Tudi ni res, da bi mediji bili zgolj veja gospodarstva – takšna zožena razlaga je znova zgrešena. Toda  Rupel na isti dan (30. 12. 2006) v svoji redni kolumni v Delu nadaljuje svoje misli, porojene po zagovoru nekega magistrskega dela:

»V zvezi s položajem medijev smo se spraševali, ali so veja oblasti, kulturna ali gospodarska dejavnost. Če so, kot trdijo nekateri, »četrta veja oblasti«, morajo imeti državljani nadzor nad njimi, za kar so v njih potrebni organi demokratičnega upravljanja itn. To je značilno za t.i. javne medije, medtem ko imajo zasebna glasila enako moč kot javna, vendar zanje ni predvidena tako rekoč nobena demokratična kontrola.«

In tudi če je res povedano, potem tega Rupel ne jemlje resno. Stavek pred tem namreč novinarju ne namenja odgovora na vprašanje o tem, kako je z afero njegove žene, ki naj bi se okoriščala s službenim vozilom ministrstva. Rupel namreč vsako razpravo o tem, drastično zavrne z besedami:

»Mislim, da to ni primerna tema za resen časopis, kot je Večer.«

Ruplova siceršnja težava, da bi rad samovoljno odrejal, kaj smejo in kaj ne smejo spraševati novinarji, je zdaj naletela na novo. Če so mediji veja gospodarstva, potem ne mora on kot minister arbitrirati o tem, kaj je primerna tema za nek časopis in s tem ustavljati novinarja. Še bolj pozablja, da je kot politik odgovoren za svoja ravnanja državljanom in da so mediji tisti mehanizem, skozi katerega državljani takšno odgovornost merijo.Rupel sicer v intervjuju ponavlja svojo staro zarotniško tezo, da mediji zganjajo »negativen odnos do vlade in drugih nacionalnih ustanov«, kar je očitno sinonim za kritiko, kot tudi pripisuje takšno početje kot obvladovanje medijev s strani »članov in somišljenikov nekdanje partijske elite.« Več o Ruplovi »vojni z mediji« tukaj.

Ministrovo nerazumevanje, napačno etiketiranje in posledično (nehoteno) diskreditiranje novinarjev se s tem nadaljujejo.