Medijski watch dog

Mediji bodo na prvih straneh objavljali najlepše in najbolj spodbudne dogodke doma in na tujem. Geslo ’slaba novica je najboljša novica’ bodo zamenjali z geslom ‘dobra novica je najbolj spodbudna novica’. Trač časopisov, revij in oddaj ne bo. O življenjskih stvareh se bo pisalo in govorilo z občutkom za sveto in s pozitivno odprtostjo do vsega lepega. Mladini bo naklada tako padla, da bo bankrotirala, njeni delavci bodo živeli od minulega dela.

Ivan Štuhec 

Ne more biti nobenega dvoma: slovenski mediji so v vojni in novinarji so igralci na bojnih frontah. Vprašanje je le, če rekrutacijo razumejo kot nekaj prostovoljnega. Naj mi bralec v nadaljevanju oprosti številne citate, toda kaj, ko so po sebi zgovornejši od kakršnekoli razlage.   Vojna z mediji je nadaljevala že dobljeno vojno. Galski vojskovodja Bren, ki je nad Rimljani vpil »vae victis!« (gorje premaganim!), je dobil svoje posnemovalce. Vojaški žargon so seveda uporabili zmagovalci, začeli pa so s svarili: »Ponekod bi lastniki medijev temeljito razmislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na mednarodni ravni.« Zdaj, ko se dobivajo številne bitke, je zunanji minister dr. Dimitrij Rupel sicer zadovoljen, ne le s svojo podobo kolumnista v Delu. A vselej ni bilo tako. Sovražnika v vojni je bilo treba videti in slikati kot hudobca, kot vraga, kar pove že sama beseda: »Sam imam občutek, da zadnja leta v našem komuniciranju prevladuje grobost. Največ medijske proizvodnje je namenjene sprotnemu, takojšnjemu učinku. V naših medijih vidim veliko grobosti in hudobije. Tega je veliko tudi drugod, npr. v ZDA, v Veliki Britaniji… vendar je tam poleg nizkotnosti tudi veliko dobrega, odličnega, duhovitega, veliko skrbnega oblikovanja. Pri nas tega skoraj ni več.« 

Grobost in hudobija medijev se odlično kombinirata s satanom. Po Janezu Janši jo je medijski hudič zagodel vladi. Zato je leta 2005 spregovoril o »čustveni in monetarni kolaboraciji« nekaterih piscev in celo o »satanizaciji nove slovenske vlade«. Poprejšnjemu vtisu o pristranskih novinarjih se je torej pridružilo še nezadovoljstvo glede poročanja o delu nove vlade. Motivacija za kapitalske in lastniške prevzeme medijskih hiš je bila zdaj  jasna in po letu ali dveh očitkov o satanizaciji skoraj ni več ni zaslediti.  A ostanimo pri etiologiji vojne. Na začetku se je borbeni krik usmeril proti Delu: »Ste kdaj videli katero državo, ki bi imela take medije kot Slovenija? Ne poznam nobene. Objavljal sem v vseh svetovnih časopisih, v vaši hiši pa so mi – svojemu zunanjemu ministru – zavračali besedila. Medijska politika je potrebna zelo resnega, sproščenega premisleka. Ne poznam države, kjer bi se mediji tako enotno postavili zoper demokratično izvoljeno vlado.« Na koncu je tem sporadičnim jeznim Ruplovim besedam sledil cel scenarij s hudičevo hipotezo podkrepljenim izhodiščem. Vojne običajno začenjajo z občutkom ogroženosti in tega, da smo napadeni in se moramo braniti. Diagnozo so znova zaupali Ruplu in izrekel jo je lapidarno, vredno učenja na pamet: »V Sloveniji imamo medijsko vojno proti politiki, ki uresničuje program slovenskega sproščanja in evropskega povezovanja. Slovenski državljani so nadvse prepričljivo rekli ‘ne’ usmeritvi Ropove in Kučanove politike, vendar se ta v zaostreni obliki nadaljuje v slovenskih medijih.«  

Minister je torej opazil vojno stanje in protinapad je potekal z zanimivo dikcijo: potrebujemo sproščene medije. »Ogromno sproščanja nas čaka na tem področju«, je jasnovidno rekel že dr. Peter Jambrek. Napovedana medijska sprostitev je bila najprej implicirana v nekakšni medijski kontroli ali vsaj poduku, ki bo novinarje naučil lekcije. A ne le tega. Večkrat demonizirana fakulteta, valilnica novinarjev, Fakulteta za družbene vede oziroma prejšnja FSPN, trdnjava rdečkarskega komunizma, kot so dejali, jim pravega znanja menda ni ponudila. Jambreku smo lahko hvaležni za še eno tezo: vojne z mediji prinašajo zmagovalce vojn v politiki. Kajti do preobrata na zadnjih državnozborskih volitvah je po njegovem prišlo zaradi tega, ker so »ljudje nehali verjeti medijem«. Mediji so torej bili uspešno presežena zapora, ki je kot takšna šele omogočila vzpostavitev nove oblasti. Misel je zanimivo intrigantna in daljnosežna: šele nezaupanje v medije je porodilo obrat na zadnjih državnozborskih volitvah. Jambrekov »silogizem« je bil takšen: (1) ljudje so doslej (neomajno) verjeli medijem, (2) vera v medije je vzdrževala in ohranjala dosedanjo oblast, toda (3) ljudje so nehali verjeti medijem. Zatorej je (4) konec zaupanja/vere v medije povzročil spremembo oblasti. Pomembnost novinarskega dela in vpliva tega na politične dogodke ne bi mogli biti v tesnejši povezavi. Ljudstvo je sicer uvidelo, da medijem ne sme verjeti, kot misli Jambrek, toda novinarji so ostali na svojih mestih. Novinarji so torej mediatorji in ključ do političnega uspeha. Že v samem začetku vzpona nove oblasti so bili interpelirani v politične vojščake. In takšni so,  tudi po svoji volji, ostali še danes. Vojna s slovenskimi mediji potrebuje dobre obramboslovce in omenjena jih ima. Zato se je osvajanje medijev nadaljevalo tudi v letu 2006 in medijske hiše so še dalje padale kot trdnjave, nekateri vojaki so prebegnili na zmagovito stran in uvideli svojo silno pristranskost. Rekrutacija sproščenih novinarskih vojščakov je postala samoumevna in s strani politike vsiljena gesla o tem, kakšni da morajo mediji biti, se še kar množijo. Postati morajo uravnoteženi, pluralni, državotvorni, sproščeni… Ali kot pravi predsednik državnega zbora, dr. France Cukjati: »sproščeno nepristranski« in po naši meri. Če ne bodo, se ve, kaj sledi. Gorje premaganim!

Boris Vezjak (tekst objavljen v letošnji številki revije Novinar)