Medijski watch dog

Novinar časopisa Večer Borut Mekina na svojem blogu poroča o šikaniranju, ki ga je bil deležen pred kakšnim letom s strani zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla. 

Tedaj novi romunski zunanji minister je na obisku v Sloveniji nepričakovano odpovedal intervju z Mekino po tistem, ko ga je na skupni večerji Rupel označil za »komunista sovjetskega tipa in anarhista«, obenem pa šikaniral tudi novinarjevo ženo in dodatno okaral romunsko veleposlaništvo v Sloveniji, češ da je nalogo glede izbire novinarja »slabo opravilo«. 

Mekina se s tem zapisom odziva na letošnjo Ruplovo javno izraženo novoletno željo pred novinarji, po kateri bi slovenski mediji morali končno postati »normalni«.

Politično-lastniško kadrovanje se nadaljuje tudi v Primorskih novicah, katerega pomembnejši lastniki so Luka Koper, Intereuropa, Primorje, Hit in Banka Koper. Časopis se je v zadnjem letu znašel v rdečih številkah in pod udarom politike, predvsem po incidentu fizičnega obračuna župana Borisa Popoviča z novinarko časopisa. Suzana Zornada Vrabec, dosedanja predstavnica za stike z javnostmi v Luki Koper, je s 23. decembrom 2006 postala nova direktorica tega časopisa in zanj kljub odsotnosti vsakršnih izkušenj napoveduje boljše čase. Dosedanji direktor Sergej Škrlj je odstopil iz osebnih razlogov (preverjeni način odstopa v gospodarstvu v zadnjih dveh letih) po komaj šestih mesecih; nadzorni svet je njegov odstop sprejel in se odločil za takojšnje imenovanje Vrabčeve. 

Po poročanju Dnevnika sta za Vrabčevo glasovala dva od petih nadzornikov: »Pomenljivo je, da sta Vrabčevo podprla le dva od petih nadzornikov, in sicer predsednik nadzornega sveta Gorazd Humar iz Primorja in Mirko Pavšič iz Luke Koper, od koder je tudi prišla pobuda, naj se Vrabčevo imenuje za direktorico. Predstavnika Hita in Banke Koper se seje nista udeležila, po naših podatkih pa se je glasovanja vzdržal tudi nadzornik Boris Ugrin, sicer novinar Primorskih novic.« 

Pred kratkim se je v Primorskih novicah zgodila tudi zamenjava na mestu odgovornega urednika Tina Mamića, o čemer smo poročali. Trenutno vedejvsto opravlja Vesna Humar, pomočnica odgovornega urednika iz Nove Gorice.  

Vrabčeva je pred kratkim bila v igri za mesto odgovorne urednice, toda vodilni v hiši so se odločili drugače. Po nekaterih podatkih je namestitev predstavnice za stike z javnostmi na mesto direktorice časopisa strateška politična poteza predsednika uprave družbe Luke Koper, Roberta Časarja, in koprskega župana Popoviča. Če to drži, se politične nastavitve v slovenskih medijih navzlic slabim poslovnim bilancam brezskrupulozno nadaljujejo na zanimiv način: tiste iz zadnjega leta se bo popravljajo z novimi.

Pod skoraj takšnim naslovom objavlja včerajšnji Večer uravnotežen pogled na stanje novinarske resnice iztekajočega se leta. Izbor je sproščen: Rajko Gerič, v. d. odgovornega urednika informativnega programa TV Slovenija, Tomaž Ranc, odgovorni urednik Večera, Tanja Lesničar Pučko, kolumnistka Dnevnika in Peter Jančič, odgovorni urednik Dela. Drugi povabljenci se menda niso odzvali. Celoten članek je tukaj, mi pa objavljamo najbolj delikatne misli.

1. Jančič o tem, da cenzura pomeni le državni poseg v medije in nič drugega, torej je pri nas seveda ni (je mogoče, da nekdo potrebuje takšno z novinarskimi kodeksi skregano oženje definicije?): 

»Termin cenzura v polemikah med medijih in znotraj medijev uporabljamo na tabloiden način. Cenzura označuje poseg državne oblasti v objavljene vsebine. Vsi, ki v zadnjem času to besedo zlorabljajo za zmerjanja in ideološke diskvalifikacije, bi morali v Izrael, da se poučijo, kako to gre.« 

2. Jančič znova o zmoti tega, da kvaliteto nekega medija diktira prodaja in trg, kar je seveda eklatantno nevzdržna trditev: 

»O tem, kdo je delo opravil bolje, odločajo bralci pri kioskih.« 

3. Jančič o tem, da preveč avtonomije posameznikov naravnost škoduje in o teoriji zarote, ki naj opraviči obtožbe o krnitvi avtonomije (teza: v resnici so vsega krivi slabi novinarji, ki blatijo urednike): 

»Slabo organizirana uredništva, brez vodenja in s preveč avtonomije posameznikov, so lahko tarča zlorab. Za večino prepirov in namigovanj, da je avtonomija v zadnjem času okrnjena, se skriva slabo opravljeno delo urednikov ali novinarjev, deloma pa so posledica notranjih spopadov za položaje in vpliv v medijskih hišah.«

4. Gerič o tem, da so komentarji in uvodniki odveč in nimajo veliko skupnega s pravim novinarstvom (misel je preprosto neverjetna):

»Nič nimam proti komentarjem, pamfletom in uvodnikom, vsi ti so legitimni del vsakega medija in novinarskega razmišljanja, vendar pa nimajo veliko skupnega s pravim novinarstvom. To namreč temelji na preverjanju dejstev, informacij, različnih virih in pogledih, novinarskih raziskavah in iskanju potrditev za vsebine novinarskih besedil.«

5. Gerič o strašni teži odgovornosti urednikov in tem, da ti plačajo s svojo glavo, če jim ne uspe (je Piramida dober primer za to, da to ne drži?)  in menda nedotakljivosti pravih novinarjev oziroma urednikov (s čigave strani bodo izgubili mandat? S strani lastnikov? Zakaj bi ti bili strokovno merodajni in določali, kdo so zares »pravi novinarji«?):

»In kdo je tisti, ki o teh stvareh odloča? Zadeva je jasna, o tem lahko odločajo uredniki oziroma odgovorni urednik. Ti so v nasprotju z novinarji dobili mandat, da izberejo takšno novinarsko ekipo, s katero bodo po njihovem mnenju naredili najboljše. Če jim ne uspe, bodo ta mandat izgubili, pravi novinarji pa bodo ostali…«

Včerajšnja (21. 12. 2006) rušitev nelegalnih objektov v romskem naselju v Ambrusu je bila za novinarsko poročanje prepovedana. Policijska zapora je zaustavljala vse novinarje že približno 2 kilometra pred lokacijo, kjer je prihajalo do rušenja. Kasneje se je notranji minister ob pojasnilu na to skliceval na 39. člen Zakona o policiji: »Če je mogoče pričakovati, da bo na določenem območju ali v določenem objektu prišlo do ogrožanja življenja ali osebne varnosti ljudi ali do ogrožanja premoženja večje vrednosti oziroma je do tega že prišlo, ali iz razlogov zagotavljanja varnosti določenih oseb ali objektov smejo policisti izprazniti to območje ali objekt, prepovedati dostop, ga pregledati in omejiti gibanje v njegovi neposredni bližini.« Tukaj. 

Novinarji so bili torej dojeti kot bodisi ogroženi ali kot ogrožajoči. Spomnimo, da se je z istim členom utemeljevalo prihod Strojanovih nazaj v Ambrus zadnja meseca in da so po nekaterih podatkih bili edina »kategorija« ljudi, ki ni smela nadaljevati poti do mesta rušenja. 

Slovenski mediji o nedopustnosti takega ravnanja praktično niso poročali. Še manj so se oglasili novinarski kolektivi in cehovska združenja, da bi jasno obsodili hud poseg v avtonomijo in možnost opravljanja novinarskega dela.

Slovenska medijska scena postaja krvava. Novinarje je strah, cenzurirajo, česar v življenju še niso počeli, lomijo se, politični pritiski nanje so preveliki. Za tiste, ki poznajo sceno, ni nobenega dvoma o tem. Vse vam povedo, a le na štiri oči in zaupno. Vsi vedo vse, toda nihče ne želi ničesar povedati javno. Vse ostaja v družinskih krogih, kuloarskih pogovorih, prijateljskih jamrarijah z obveznim »pssst!« Pričujoči blog je želel preseči omenjeno dilemo, a je znova naletel na pretežni molk. Ne popoln, a srhljivo kompakten in obsežen. Pogovarjali smo se z »insajderjem« in mu postavili vprašanja, kje so motivi za takšno stanje. (Continued)

Razvpita oddaja Piramida izpred nekaj tednov, v kateri je s sovražnim govorom in nestrpnostjo do Romov nastopil Jelinčič, ni bila v skladu s programskimi standardi RTVS, ocenjuje programski svet RTV na svoji seji 19. decembra letos.  Vodstvo hiše se je takoj distanciralo od vsebine oddaje, prepovedalo njeno ponovitev in Jelinčiču, ki je zmagal v oddaji, odreklo, da bi se pojavil v njenem polfinalu.  Razprave o tem, ali je vodstvo s povabilom Jelinčiča naredilo napako ali celo izzivalo spornost njegovih izjav zaradi večje gledanosti ali kakšnih drugih manj jasnih motivov, so že vedno žive. Na isti seji 19. decembra so zaradi nestrinjanja s premilim sklepom in zaradi neuspeha predloga, naj PS RTV sklene, da je bila ta oddaja v nasprotju s programskimi standardi RTVS, novinarskim kodeksom in statutom, odstopili svetnica Spomenka Hribar in nato še Vlado Miheljak ter Tanja Lesničar Pučko. Več o tem dogodku, ki je bil vse premalo medijsko pokrit, tukaj. Ker se je zaradi nove uredniške funkcije poslovila tudi Tatjana Pirc, je PS RTV nenadoma izgubil natanko tiste svetnike, ki so večini predstavljali trn v peti in bili »kritična opozicija«. 

Zvečer se je zgodila farsa. V novi oddaji Piramide isti dan so indirektno pokazali, kako iskrena je bila obsodba sovražnega govora, ki jo namenja RTVS dogodkom v svoji oddaji oziroma gostu v njej. V pevskem delu je zbor treh deklet zapel milozvočno pesem z naslednjo vsebino: 

»Vsak se že spozna na sovražen govor, za nestrpnost so strokovnjaki vsi, mi pa smo prenašali kritik tovor, »Piramide boj se!«, se govori. Kaj, če Ani rečeš Žid, ona pa se piše Jud, je to že napad odkrit, njej na smeh bo šlo, a tisk bo hud.« 

Ob petju se zvrti še podnaslov petega besedila, ki očitno ironizira in navidezno »nežno« kara tiste, ki menda sovražni govor v Piramidi obsojajo, s čimer s takimi na perfiden način obračunava. Drugi del apologetične »pesmice« je evidentno infantilna relativizacija, ki želi na primeru gostje v oddaji, Ane Jud, pokazati, da so reakcije na sovražni govor bile pretirane ali celo odvečne, sfabricirane s strani medijev, in podobno. Jasno bi se smeli vprašati, ali nima takšna pesmica zelo ideološkega sporočila, ki za nameček naredi gesto obsodbe sovražnega govora v oddaji z Jelinčičem za neiskreno. Kako lahko vodstvo RTV hiše v isti sapi obsoja sovražni govor v Piramidi, hkrati pa smeši vse, ki so sovražni govor v njej prepoznali, jih označi za »strokovnjake«, itd.?

Če pustimo ob strani, da oddaja ni več niti razvrščena kot informativna in postavljena v drugo uredništvo, je njena težava vedno bolj očitno tudi v tem, da ni niti razvedrilna in še manj tekmovalna. Po izvedbi koncepta je daleč pod kvalitativnim nivojem, vrednim dostojne javne televizije, vedno jasneje pa lahko ugotavljamo, da so uredniki  potencial ekscesnosti iz licenčne oddaje dogradili do neslutenih dimenzij že po nekaj nadaljevanjih. Oddaja časti npr. primitivizem, vulgarnost, odrezavost, nespoštovanje bontona in nevljudnost. Nenavadno je, da urednik razvedrilnega programa Petar Radović v nekaterih drugih “svojih” oddajah meri globino dekoltejev in moderatorke oblači, v Piramidi pa se kamera dobesedno vsak potencialni trenutek sprehaja po intimnih delih telesa tako gostov pred mikrofoni kot gostov v studiu: po prsih, gležnjih, golih ramenih, mrežastih nogavicah, visokih petah in podobno. Ekscesnost, obscenost in lascivnost nec plus ultra. 

Tednik Demokracija poroča o potovanju  izbrisanih na povabilo evropskega komisarja za pravosodje, svobodo in varnost Franca Frattinija v Bruselj, saj naj njihov status niti po petnajstih letih od osamosvojitve ne bi bil urejen.

Naslov prispevka je več kot tendenciozen in diskreditirajoč: »Karavana prebrisanih?« V prispevku ni nikjer v ničemer naznačeno in še manj argumentirano, zakaj naj bi bili izbrisani »prebrisani« in v čem se to kaže. Avtor prispevka Peter Avsenik vztrajno piše izbrisani z narekovaji oziroma jih pospremi s »tako imenovani«.

Kot ugotavlja blogovska scena, npr. tukaj in tukaj, v Delu, Večeru in RTV portalu ni poročil o Dnevnikovem razkritju neupravičene in nedovoljene uporabe službenega vozila, ki ga prakticira žena zunanjega ministra Dimitrija Rupla. 

Ugotovitve smo preverili in ugotovili le naslednja zapisa v včerajšnjem Večeru tukaj in v današnjem Delu tukaj. Opozoriti velja, da Večer poroča le o reakciji predsednika vlade in njenega tiskovnega predstavnika, medtem ko se, presenetljivo, Delo ukvarja z reakcijami blogerjev (sic!) na omenjeno novinarsko razkritje in ga v rubriki Blogorama omalovažuječe uvede z besedami »Blogerji so se ta teden zabavali tudi z dogodivščinami soproge našega zunanjega ministra«. 

Trditev, da je na delu cenzura dogodka, neprijetnega za vlado in zunanjega ministra, torej drži. Videti je, da je pri vzdrževanju informacij o tem dogodku pomembno vlogo odigrala internetna forumska in blogovska scena.

Objavljamo sporočilo za javnost društva Kralji ulice in uredništva časopisa Kralji ulice, ki protestira proti zlorabi brezdomcev v oddaji Preverjeno na POP TV, predvajani 5. decembra letos. V oddaji so te zaprosili, da bi »uradno« najeli vladne prostore s pojasnilom, da v prispevku preverjajo morebitno diskriminacijo do naročnikov. Namesto poudarka na potencialni diskriminaciji do brezdomcev se je prispevek končal z njihovo dodatno stigmatizacijo kot »nevarnih« in z besedami »teoretično bi bil lahko kdo izmed nas tudi pripadnik pripadnik Al Kaide«, kar pomeni, da je avtorica poanto prispevka od »diskriminacije« do potencialno neuglednega najemnika prenesla na »varnostno vprašanje« glede vladne palače: 

Pop tv izkoristil društvo Kraljev ulice 

V Društvu Kraljev ulice nas je v mesecu novembru obiskala novinarka Pop tv Katarina Stojanovič. Želela nas je vključiti v prispevek oddaje Preverjeno. Novinarka je z našim društvom navezala stik pod pretvezo, da hoče s prispevkom preveriti morebitno diskriminatornost glede oddajanja vladnih prostorov. Pop tv naj bi najel prostore na  Gregorčičevi, ki jih vlada oddaja za razne seminarje, konference. Pop tv je najprej hotel najeti prostore v imenu Društva Kraljev ulice, vendar smo temu nasprotovali. Tako so jih najeli v svojem imenu. Kakor nam je razložila sama, hotela preizkusiti, če te vladne prostore res lahko najame vsakdo. V primeru, da nas (brezdomcev) ne bi spustili noter, bi na Preverjeno govorili o tem, da je država diskriminatorna do brezdomcev. V primeru, da nas bi spustili noter, pa nam je Stojanovičeva obljubila kratek novinarski tečaj za naše ustvarjalce časopisa Kralji ulice. V vladne prostore smo res prišli brez težav, tam smo se pogovarjali o problemih brezdomstva, o našem časopisu in društvu. V torek 5. decembra 2006 je bila na sporedu omenjena oddaja Preverjeno. Člani društva Kralji ulice smo po ogledu oddaje ugotovili, da smo bili predstavljeni na nekorekten in zavajajoč način, vsebina prispevka pa se je nanašala na popolnoma drugo tematiko kot nam je bilo predstavljeno pred začetkom snemanja. Sicer je bil prikazan naš pogovor v sejni dvorani, vendar je bil celoten prispevek postavljen v povsem drugačen kontekst. Prispevek, katerega vsebina naj bi se nanašala na ugotavljanje diskriminacije do brezdomcev, je postal prispevek o varnosti vladnih prostorov. V Društvu Kralji ulice tako ocenjujemo, da smo bili zavedeni, saj smo bili prikazani v drugem kontekstu kot nam je bilo rečeno in ne le to, prikazani smo bili celo v poniževalni, negativni luči. Sporočilo ekipe Pop tv-ja je bilo s tem, ko nas je, brez našega privoljenja, izbrala za »preverjanje« varnosti vladnih prostorov, jasno: »Vladne prostore lahko najame kdorkoli, celo »klošarji«, ki so potencialno nevarna populacija.« Z besedami: »Teoretično bi bil lahko kdo izmed nas tudi pripadnik pripadnik Al Kaide,« pa so na Pop tv zaključili prispevek. V Društvu Kralji ulice smo ocenili, da je šlo za zelo grobo kršitev pravic in interesa že tako diskriminirane populacije in hkratno kršitev pravic kolegov novinarjev iz časopisa Kralji ulice. Novinarji Pop tv-ja so s tem prispevkom izrabili Društvo Kralji ulice v senzacionalistične namene, spodbujali so negativne stereotipe o brezdomcih ter s tem kršili novinarski kodeks, kjer je jasno zapisano, da se mora novinar med drugim izogibati stereotipom povezanih s socialnim položajem. Po ogledu omenjenega prispevka na oddaji Preverjeno smo Kralji ulice preverili le to, da nas v tem primeru niti slučajno ni diskriminirala država, temveč Pop tv s svojo novinarko, ki bi se morala proti tovrstni diskriminaciji pravzaprav boriti. 

Društvo Kralji ulice in uredništvo časopisa Kralji ulice,  Ljubljana, 8. december 2006  

Nacionalkino Omizje, ki so ga predvajali 6. decembra 2006, je postreglo z nekaj presežki, predvsem od nekonvencionalnega vodenja novinarke Ljerke Bizilj (provokacija, tikanje, skakanje v besedo itd.), nenavadne izbire gostov, eklektičnega ad hoc naslova in odprtih tem, pa tja do vsebinskih čudes in nedopustnih stališč. Napovedani omizni »bricolage« najdete v arhivu RTV SLO pod naslovom »Mediji, politika, sovražni govor, cenzura…«, Biziljeva pa ga je na začetku na ta način tudi napovedala in potem najavila ter odprla še dve: Piramido in slovenstvo. Torej skupno šest (!) različnih tematik. 

Nastopajoči so bili Danilo Slivnik, Milan Predan, Jože Možina, Miro Kline in Miran Lesjak. Prvi trije so direktorji časopisnih hiš Dela in Večera oziroma TV Slovenija, četrti je psiholog in strokovnjak za marketing, peti je odgovorni urednik Dnevnika. Naštejmo nekaj opažanj: 

a. Oddaja je bila zastavljeno eklektično po vsebini in brez jasne problemske usmeritve. Izzvenela je v sporadične ocene stanja medijev v »turbulentnem času« v Sloveniji, kot so dejali, kapitalske vplive na medije, vpliv medijev na »ambruške dogodke«, očitke okoli predvajanje sporne Piramide, stanja cenzure in novinarske avtonomije, če naštejemo medijske teme. 

b. Oddaja je glede izbire gostov bila nenavadna. Ni jasno, zakaj bi morali o odprtih temah govoriti direktorji, torej menedžerji omenjenih medijskih hiš in ne tisti, ki opravljajo novinarsko delo. Večina odprtih tem bi zahtevala pričevanja urednikov in novinarjev, preostale pa sociologe, psihologe in avtorje iz drugačnih področij. 

c. Izbira gostov je bila tipično in pričakovano neuravnotežena: »desni« Možina, Predan in Slivnik proti »levemu« Lesjaku in nevtralnemu strokovnjaku za oglaševanje Klinetu.

d. Voditeljica je nihala med menda iskrenim iskanjem jasne ocene stanja (»Gre za to, da se ne sprenevedamo (o neodvisnem novinarstvu).«, »Ne se sprenevedati!«) in dajanjem pobude za to, da bi oprala krivdo javne RTV hiše (»Ampak kar precej pišete o naši hiši, kajne?«) Nasploh je izzvenela v smer dajanja priložnosti »odgovornim«, da zanikajo v medijih prisotne obtožbe o politizaciji, cenzuri in neuravnoteženosti v svojih hišah. 

e. Oddaja je bila videti kot opravičilo in opravičevanje izvedbe Piramide z Zmagom Jelinčičem in prevelike pozornosti o tem: »Vsi mediji so prišli z naslovnico o oddaji Piramida.« (Slivnik) 

f. Gladko je ponovila stereotip, da so mediji  pripeljali do histerije glede »romskega vprašanja«: »Mediji so povzročili so vso to histerijo in Slovence sprovocirali, da se je dogajalo to, kar se je dogajalo.«; »To je bilo sprovocirano« (Slivnik) 

g. Slišali smo večkrat ponovljeno svarilo, da je treba medije pustiti pri miru: »Slovenski mediji se preveč ukvarjajo sami s sabo.«; »Narobe je, da se en medij ukvarja z drugim.«; »Mediji so posel, biznis. Vsi se ukvarjajo z mediji, ki so zasebne gospodarske družbe, kar je nedopustno.« (Slivnik) 

h. Utrditi je poskušala prepričanje, da so spremembe bile dobrodošle: »Zamenjave na čelu medijskih hiš, meni se zdi efekt pozitiven« pravi Predan in našteje nove priloge, nov design časopisov, itd. 

i. Posebno zanimiv je bil medel nastop Lesjaka, ki v celotni oddaji ni opazil kakšnih bistvenih transformacij v medijski krajini oziroma nanje ni želel opozoriti. Na vprašanje  »Ali je cenzura?« je bilo največ, kar je uspel Lesjak zamomljati to, da je »na Dnevniku zanesljivo ni«.

V primeru Petrovčič sta se prvič oglasila Sindikat novinarjev Slovenije (SNS) in Društvo novinarjev Slovenije (DNS). Ugotavljata, da ravnanje v.d. odgovornega urednika informativnega programa TV Slovenija Rajka Geriča zoper novinarko Vido Petrovčič in prepoved opravljanja novinarskega dela na področjih, ki jih ima novinarka zapisane v pogodbi o zaposlitvi, ni pravno utemeljeno. Od Geriča zahtevata, naj takšne ukrepe nemudoma prekliče. 

Izrek ukrepa in način njegovega izvajanja v primeru Vide Petrovčič predstavlja grožnjo avtonomnemu opravljanju dela, kot ga določajo veljavni predpisi, tudi ostalim novinarjem RTV Slovenija. Odpira namreč pot neformalnim postopkom in ukrepom zoper novinarje, ne da bi jim bila omogočena možnost ugovora in obrambe z razpoložljivimi pravnimi sredstvi.Sindikat in društvo zato zahtevata, da v.d. odgovornega urednika ukrepe zoper novinarko Vido Petrovčič takoj pisno prekliče in ji nemudoma omogoči opravljanje dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi in poklicnimi normami, ki jih je novinarka zavezana spoštovati po uzakonjenih in kodeksnih določilih.

Več tukaj. O primeru Petrovčič smo na tem blogu večkrat poročali. Kot kaže, se v SNS in DNS niso odločili za obsodbo političnega pritiska, temveč opozorilo na kršitve pogodbe, kar pomeni kazanje na protipravne posledice namesto na vzroke, ki so do teh posledic pripeljali.

Profesorica komunikologije in znana medijska teoretičarka dr. Sandra B. Hrvatin je na Inšpektorat za kulturo in medije naslovila pritožbo glede prepovedanega sponzorstva Simobila v oddaji Piramida, o čemer smo na blogu že poročali tukaj. Pritožba je bila poslana 28. novembra letos in zaenkrat pritožnica ni prejela odgovora. Z njenim dovoljenjem objavljamo vsebino pritožbe:

Aleksander.vidmar@gov.si, Inšpektorat RS za kulturo in medije, glavni inšpektor, mag. Aleksander Vidmar 

Igor.prodnik@gov.si, direktorat za medije, glavni direktor, Igor Prodnik
 

Zadeva: Pritožba glede prepovedanega sponzorstva

Spoštovani,

javni zavod RTV Slovenija na svojem prvem televizijskem programu v torek ob 20. uri preddvaja sponzorirano informativno oddajo Piramida. Zakon o medijih v 55. členu (prvi odstavek) prepoveduje  sponzoriranje poročil in aktualno-informativnih programskih vsebin. Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o čezmejni televiziji in  protokola, ki spreminja Evropsko konvencijo o čezmejni televiziji (MEKCT), v 18. členu pod naslovom »Prepovedano sponzorstvo« v drugem odstavku izrecno pravi: sponzoriranje poročil in aktualnoinformativnih oddaj ni dovoljeno. Podobno besedilo vsebuje  tudi četrti odstavek 17. člena Direktive o čezmejni televiziji.

Iz razlag evropskih dokumentov jasno izhaja, da ni dovoljeno sponzoriranje programskih vsebin, ki vsebujejo interpretacijo,  komentar ali analizo aktualnih dogodkov ter gospodarskih, političnih in drugih javnih razprav kar oddaja Piramida vsekakor vsebuje. Prosim Vas, da v skladu z vašimi pristojnostmi ustrezno ukrepate.

Z vsem spoštovanjem,

Sandra B. Hrvatin

V petek, 1. decembra, je direktor dnevnika Primorske novice Sergej Škrlj po 130 dneh nekrivdno razrešil odgovornega urednika Tina Mamića, med drugimi poročata STA in Večer. 

Mamiću je aktiv novinarjev pred tednom dni izglasoval nezaupnico. Novega urednika direktor še ni imenoval, zato bo njegovo funkcijo kot v. d. opravljala Vesna Humar, pomočnica odgovornega urednika iz Nove Gorice.

Novega odgovornega urednika naj bi direktor imenoval prihodnji teden, med resne kandidate pa naj bi po neuradnih informacijah sodila tudi Suzana Zornada Vrabec, vodja službe za odnose z javnostmi v Luki Koper. Mamič je dobil novo pogodbo, po kateri bo za nedoločen čas spet novinar na Primorskih novicah. 

Škrlj svojo odločitev pojasnjuje: »V kolektivu ni bilo najugodnejših razmer za delo. Glede na dosedanje poslovne rezultate pa ne moremo pričakovati pozitivnih trendov, če kolektiv ne bo homogen, zato sem se odločil za Mamićevo razrešitev.« Ta je v začetku letošnjega junija nasledil Barbaro Verdnik, dolgoletno direktorico in pobudnico, da so se Primorske novice, ki so prej izhajale trikrat na teden, prelevile v dnevnik.

Mamić pa je v svoji izjavi za javnost povedal naslednje: 

»Težko verjamem, da je direktorjeva odločitev gospodarske narave, saj so bili rezultati v zadnjih štirih mesecih - več vsebin in večja prodana naklada - pozitivni. V teh 130 dneh sem direktorja večkrat opozoril, da kot urednik ne morem zahtevati od ljudi več dela, če nimam finančnih možnosti, da to dodatno delo ustrezno nagradim. Ne glede na to pa je v tem času novinarska ekipa naredila več, kar se vidi v večjem številu člankov in v povečanju obsega časnika. Upam, da zaradi teh zapletov ne bodo ogroženi moji načrti o povezovanju s Primorskim dnevnikom in o okrepitvi vloge goriškega dela dnevnika.«

Na blogu Drugi dom je objavljeno besedilo publicista Andreja Pozniča, ki ga je naročil časopis Večer, pa ga potem - kot pravi avtor - ni objavil. 

Oddaja Piramida, ki je nadomestila oddajo Pod žarometom, je po kategorizaciji razvrščena v informativni (informativni-informativni) program RTV Slovenija. Oglejte si opis tukaj.

Toda Piramida v arhivu oddaj ni razvrščena pod informativne oddaje, temveč pod razvedrilne: tukaj. Na spletni strani Piramide sicer piše, da je to tedenska informativno-razvedrilna oddaja. Na tem blogu smo že opozorili na sporno dejstvo, da se informativne oddaje ne smejo sponzorirati, kot je to storilo tudi Društvo novinarjev Slovenije.

Inkriminirane oddaje z dne 28. novembra letos, zaradi katere je bil poslanec Zmago Jelinčič ovaden zaradi vzbujanja sovraštva do Romov, ne le, da niso ponovili (vodstvo je napovedalo, da bo v terminu ponovitve predvajalo oddajo Omizje, ki da kritično govori o nestrpnosti, vendar je v njej recimo dr. France Bučar nastopil z bolj ali manj odkrito ksenofobnimi stališči!), temveč je ni niti v arhivu oddaj tukaj. 

Oddaja torej ni na voljo javnosti.

Današnja Mladina (2. 12. 2006) poroča o tem, da dogajanje v Ambrusu dne 25. novembra 2006 ni smela pokrivati radijska novinarska ekipa RTV Slovenija. Izvršilni odbor aktiva novinarjev Radia Slovenija, ki ga vodi Tatjana Pirc, je zahteval pojasnila od direktorja Vinka Vasleta. Ta je menda odločitev sprejel na lastno pest z obrazložitvijo, da bo na ta način radio prispeval k »umiritvi razmer v javnosti«. Pirčeva opominja, da so bile novinarske ekipe poslane na teren in bi lahko od tam poročale. 

Spomnimo, da je novinarsko poslanstvo poročanje o dogodkih, ne molčanje, in da imajo državljani od javnega zavoda pravico pričakovati, da jih zalaga z informacijami in ne, da preprečuje njihov dostop. Spomnimo tudi, da se takšna »patriotska« gesta čudežno ujema s številnimi pritožbami predsednika vlade in ministra dr. Milana Zvera, češ da medijsko pokrivanje problema preselitve družine Strojan onemogoča njegovo rešitev.

Mediji bodo na prvih straneh objavljali najlepše in najbolj spodbudne dogodke doma in na tujem. Geslo ’slaba novica je najboljša novica’ bodo zamenjali z geslom ‘dobra novica je najbolj spodbudna novica’. Trač časopisov, revij in oddaj ne bo. O življenjskih stvareh se bo pisalo in govorilo z občutkom za sveto in s pozitivno odprtostjo do vsega lepega. Mladini bo naklada tako padla, da bo bankrotirala, njeni delavci bodo živeli od minulega dela.

Ivan Štuhec 

Ne more biti nobenega dvoma: slovenski mediji so v vojni in novinarji so igralci na bojnih frontah. Vprašanje je le, če rekrutacijo razumejo kot nekaj prostovoljnega. Naj mi bralec v nadaljevanju oprosti številne citate, toda kaj, ko so po sebi zgovornejši od kakršnekoli razlage.   Vojna z mediji je nadaljevala že dobljeno vojno. Galski vojskovodja Bren, ki je nad Rimljani vpil »vae victis!« (gorje premaganim!), je dobil svoje posnemovalce. Vojaški žargon so seveda uporabili zmagovalci, začeli pa so s svarili: »Ponekod bi lastniki medijev temeljito razmislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na mednarodni ravni.« Zdaj, ko se dobivajo številne bitke, je zunanji minister dr. Dimitrij Rupel sicer zadovoljen, ne le s svojo podobo kolumnista v Delu. A vselej ni bilo tako. Sovražnika v vojni je bilo treba videti in slikati kot hudobca, kot vraga, kar pove že sama beseda: »Sam imam občutek, da zadnja leta v našem komuniciranju prevladuje grobost. Največ medijske proizvodnje je namenjene sprotnemu, takojšnjemu učinku. V naših medijih vidim veliko grobosti in hudobije. Tega je veliko tudi drugod, npr. v ZDA, v Veliki Britaniji… vendar je tam poleg nizkotnosti tudi veliko dobrega, odličnega, duhovitega, veliko skrbnega oblikovanja. Pri nas tega skoraj ni več.« 

Grobost in hudobija medijev se odlično kombinirata s satanom. Po Janezu Janši jo je medijski hudič zagodel vladi. Zato je leta 2005 spregovoril o »čustveni in monetarni kolaboraciji« nekaterih piscev in celo o »satanizaciji nove slovenske vlade«. Poprejšnjemu vtisu o pristranskih novinarjih se je torej pridružilo še nezadovoljstvo glede poročanja o delu nove vlade. Motivacija za kapitalske in lastniške prevzeme medijskih hiš je bila zdaj  jasna in po letu ali dveh očitkov o satanizaciji skoraj ni več ni zaslediti.  A ostanimo pri etiologiji vojne. Na začetku se je borbeni krik usmeril proti Delu: »Ste kdaj videli katero državo, ki bi imela take medije kot Slovenija? Ne poznam nobene. Objavljal sem v vseh svetovnih časopisih, v vaši hiši pa so mi – svojemu zunanjemu ministru – zavračali besedila. Medijska politika je potrebna zelo resnega, sproščenega premisleka. Ne poznam države, kjer bi se mediji tako enotno postavili zoper demokratično izvoljeno vlado.« Na koncu je tem sporadičnim jeznim Ruplovim besedam sledil cel scenarij s hudičevo hipotezo podkrepljenim izhodiščem. Vojne običajno začenjajo z občutkom ogroženosti in tega, da smo napadeni in se moramo braniti. Diagnozo so znova zaupali Ruplu in izrekel jo je lapidarno, vredno učenja na pamet: »V Sloveniji imamo medijsko vojno proti politiki, ki uresničuje program slovenskega sproščanja in evropskega povezovanja. Slovenski državljani so nadvse prepričljivo rekli ‘ne’ usmeritvi Ropove in Kučanove politike, vendar se ta v zaostreni obliki nadaljuje v slovenskih medijih.«  

Minister je torej opazil vojno stanje in protinapad je potekal z zanimivo dikcijo: potrebujemo sproščene medije. »Ogromno sproščanja nas čaka na tem področju«, je jasnovidno rekel že dr. Peter Jambrek. Napovedana medijska sprostitev je bila najprej implicirana v nekakšni medijski kontroli ali vsaj poduku, ki bo novinarje naučil lekcije. A ne le tega. Večkrat demonizirana fakulteta, valilnica novinarjev, Fakulteta za družbene vede oziroma prejšnja FSPN, trdnjava rdečkarskega komunizma, kot so dejali, jim pravega znanja menda ni ponudila. Jambreku smo lahko hvaležni za še eno tezo: vojne z mediji prinašajo zmagovalce vojn v politiki. Kajti do preobrata na zadnjih državnozborskih volitvah je po njegovem prišlo zaradi tega, ker so »ljudje nehali verjeti medijem«. Mediji so torej bili uspešno presežena zapora, ki je kot takšna šele omogočila vzpostavitev nove oblasti. Misel je zanimivo intrigantna in daljnosežna: šele nezaupanje v medije je porodilo obrat na zadnjih državnozborskih volitvah. Jambrekov »silogizem« je bil takšen: (1) ljudje so doslej (neomajno) verjeli medijem, (2) vera v medije je vzdrževala in ohranjala dosedanjo oblast, toda (3) ljudje so nehali verjeti medijem. Zatorej je (4) konec zaupanja/vere v medije povzročil spremembo oblasti. Pomembnost novinarskega dela in vpliva tega na politične dogodke ne bi mogli biti v tesnejši povezavi. Ljudstvo je sicer uvidelo, da medijem ne sme verjeti, kot misli Jambrek, toda novinarji so ostali na svojih mestih. Novinarji so torej mediatorji in ključ do političnega uspeha. Že v samem začetku vzpona nove oblasti so bili interpelirani v politične vojščake. In takšni so,  tudi po svoji volji, ostali še danes. Vojna s slovenskimi mediji potrebuje dobre obramboslovce in omenjena jih ima. Zato se je osvajanje medijev nadaljevalo tudi v letu 2006 in medijske hiše so še dalje padale kot trdnjave, nekateri vojaki so prebegnili na zmagovito stran in uvideli svojo silno pristranskost. Rekrutacija sproščenih novinarskih vojščakov je postala samoumevna in s strani politike vsiljena gesla o tem, kakšni da morajo mediji biti, se še kar množijo. Postati morajo uravnoteženi, pluralni, državotvorni, sproščeni… Ali kot pravi predsednik državnega zbora, dr. France Cukjati: »sproščeno nepristranski« in po naši meri. Če ne bodo, se ve, kaj sledi. Gorje premaganim!

Boris Vezjak (tekst objavljen v letošnji številki revije Novinar)