Medijski watch dog

RTV Slovenija, ne kot edini medij, ne poroča o poklicnem linču novinarke Mirjam Muženič in ostri izjavi SNS in DNS. Povzeto po STA via Dnevnik:

 

Sindikat in DNS zahtevata omogočenje dela Muženičevi

 

24. 6. (STA) - Sindikat novinarjev Slovenije (SNS) in Društvo novinarjev Slovenije (DNS) sta “obsodila protiustavni in nezakoniti poklicni linč novinarke Mirjam Muženič”. Od generalnega direktorja RTV Slovenije Antona Guzeja tudi zahtevata, da tržaški dopisnici RTVS Muženičevi, “v skladu z njeno pogodbo o zaposlitvi, nemudoma omogoči opravljanje dela”. 

 

SNS in DNS sta v javnem pozivu Guzeju in v sporočilu za javnost od generalnega direktorja tudi zahtevala, naj poskrbi za spoštovanje zakonitosti in notranjih poklicnih pravil, ki veljajo na javni radioteleviziji. “Od trenutka, ko je Mirjam Muženič kandidirala za evropski parlament, jo je vodstvo poklicno diskreditiralo, ne da bi ji bilo v konkretnih primerih dokazano, da je kakorkoli prekršila poklicne standarde in notranji poklicni red javne RTV,” so prepričani v sindikatu in društvu. 

Kot so zapisali, je “za poklicni linč zadostovalo že samo dejstvo kandidature na evropskih volitvah. Potem, ko je o svoji nameri obvestila odgovorne, ji je neposredno nadrejeni urednik 26. marca sporočil, da ne sme več voditi in urejati oddaj ali pripravljati avtorskih prispevkov”. 

Novinarka je ugovarjala, saj njena kandidatura še ni bila vložena, zatrjujejo v SNS in DNS in dodajajo, da je 30. marca odgovorni urednik informativnih programov TV Slovenija Rajko Gerič novinarko z odredbo izločil iz informativnih programov TV Slovenija. 

“Čeprav notranja poklicna merila izrecno določajo, da delavec RTV Slovenija ne sme nastopati pred kamerami ali za mikrofoni programov RTV Slovenija oziroma opravljati uredniškega, novinarskega ali napovedovalskega dela samo v zakonsko določenem času volilne kampanje, torej šele od 8. maja,” poudarjata obe novinarski združenji. 

“Še preden bi omejitev lahko uveljavili po notranjih pravilih, je 21. aprila novinarka prejela še nekakšen sklep skupne komisije za dopisniško mrežo RTVS v tujini, ki je prepoved dela razširil še s sklicevanjem na zunanji pravni red,” pojasnjujeta SNS in DNS. 

Kot dodajata, po navedbah komisije novinarka zaradi aktivnega sodelovanja v politiki ne more več zagotoviti uzakonjenega spoštovanja načela politične neodvisnosti in avtonomnosti novinarja, “zato več ne izpolnjuje pogojev za nepristransko in objektivno opravljanje svojega dela v uredništvu informativnega programa RTV Slovenija”. 

Novinarki, poudarjajo v združenjih, so odrekli vsako možnost dokazovanja, da pri svojem poklicnem delu ni prekršila omenjenih načel, “in jo brez možnosti obrambe inkvizicijsko obsodili ter poklicno diskreditirali samo zato, ker je kandidirala na volitvah”. Odredba in citirani sklep komisije za dopisniško mrežo sta po mnenju obeh novinarskih združenj v nasprotju tudi z vsebino poklicnih meril RTV Slovenija, medijskih zakonov in zakona o delovnih razmerjih. 

V SNS in DNS ocenjujejo, da ravnanje poslovnega in programskega vodstva pomeni protiustavni poseg v delovne in osebnostne pravice novinarke, njeno diskriminacijo in z zakonom prepovedano trpinčenje na delovnem mestu. 

Kot je znano, je bila Muženičeva kandidatka LDS na letošnjih volitvah v Evropski parlament. 

 

Spoštovani,
po skoraj letu dni se je na moj zapis  na MWD odzval Jože Možina. Pravi, da sem si zadeve izmislil. In tudi trdi, da me je v zadevi Socius bolj zanimal njegov vir, kot pa sama afera Socius. To ne drži iz dveh razlogov. Prvič, ker me njegov vir nikoli ni zanimal in drugič, ker me njegov vir nikoli ni zanimal. Je pa njegovi vir zanimal policiste. In, ko sem v roke dobil policijsko ovadbo, sem jo objavil. Tam je zapisano, kaj je Možina pošiljal na protikorupcijsko komisijo. Ovadbo smo objavili na Dnevnikovi spletni strani, v članku pa tole: “Kriminalisti so opravili pogovor s predsednikom protikorupcijske komisije Dragom Kosom, ki so mu zasegli elektronsko pošto, ki jo je komisiji poslal Možina. Na podlagi tega je analitična služba kriminalistične policije ugotovila, da obstaja velika verjetnost, da je novinar Možina posedoval dokument, ki ga je UPPD posredoval Bajuku. Kot je razbrati iz ovadbe, je Možina zaupni dokument, poslan Bajuku, skeniral na računalniku. Ker so kriminalisti želeli zavarovati dokaze, so sodišču predlagali hišno preiskavo v Možinovi pisarni na televiziji, vendar sodišče preiskave ni odobrilo. So pa pridobili izpisek telefonskih pogovorov Jožeta Možine in ugotovili, da je bil tik pred objavo informacij in tik po njej po telefonu v stikih z različnimi osebami, ki so zaposlene na ministrstvu za finance.”
Takšne so bile torej ugotovitve policije.
Možina pa veliko govori o političnih ozadjih, ko govori o novinarskem delu. Pri takšnem nastopanju človek zlahka dobi vtis, da enači politično/strankarsko in novinarstvo. Svetujem mu, naj se vendarle spomni, da je direktor nacionalne televizije.

Rok Praprotnik

Sp. Slučajno sem na spletu opazil komentar novinarja Praprotnika na moj račun, ki je diletantski saj izvira iz napačnih predpostavk, ki si jih je novinar očitno izmislil za potrebe svojih namenov. (Povezava)

Če so na tem naslovu še kakšne želje po pluralnejši  izmenjavi mnenj želim, da se objavi naslednje.

” Pisanje Praprotnika o mojem novinarskem delu v aferi Socius je zgrešeno in zlonamerno motiivrano z navajanjem lažnjivih predpostavk. Kaj je navedlo novinarja da navaja lažnjiva dejstva, ki jih ni preveril? Tolikšen novinarski diletantizem, posebej ko gre za pisanje o novinarskem delu nekoga drugega kaže

na izjemno nizko profesionalno raven in motive, ki ne sodijo v sfero služenju kapitalsko političniim interesom in ne javnosti. Kot novinar javne TV sem pred leti objavil dejstva o zelo oprijemljivih sumih korupcije podjetja Socius Leonarda Peklarja, ki naj bi po prepričanju številnih poznavalcev finančno podpiralo LDS.

Prav zato obravnava zadeve niti pri številnih novinarjih, niti pri organih pregona, vezanih na politične strukture ni imela potrebno kritične obravnave v interesu javnosti in je  še danes nima. Pač pa se je ost nekaterih novinarskih peres in  organov pregona usmerila v iskanje krivca da so podatki prišli v javnost.  Pač še en podatek o kapitalsko političnih motivih različnih vej oblasti, ki bi morale biti v službi javnosti. Po tej logiki je policiija pridobila telefonske izpiske z mojega mobilnega telefona.

Policija si je, kot je razvidno iz dosjeja, ki sem ga pridobil pozneje, želela opraviti preiskavo v moji pisarni, medtem ko so v sami zadevi Socius bolj ali manj mirovali

in še vedno mirujejo. Po tem interesnem ključu je poročal tudi novinar Praprotnik, ki je objavil podrobnosti kriminalistične preiskave novinarja kar zanj ni bilo sporno - glavni problem je bil tudi zanj kdo je kriv da je zadeva prišla v javnost. Res pohvalno. To pa mu očitno ni bilo dovolj saj mi očita povrh še domnevno razkritje vira na  povsem absurden način. In sedaj bistveno; Vir v aferi Socius ni bil nikoli razkrit, želja preiskovalcev ali novinarja Praprotnika, da bi bi to minister Bajuk je evidentna vendar je to tudi vse. Praprotnikova navedba da sem kot novinar pošiljal skenirane dokumente Drago Kosu je lažna. Vsak novinar, ne preiskovalni, ki ima čiste namene take stvari preveri. Praprotnik  jih ni. Nobenih skeniranih dokumentov ni šlo na Kosov naslov zato jih tudi ta ni mogel pokazati kriminalistom.

Ob tem še opazka kako pokroviteljski je do Draga Kosa saj pravi “Seveda so Dragu Kosu to elektronsko pošto kriminalisti nemudoma zasegli..” Zakaj pa bi mu jo kar zasegli? Ali je bil predsednik protukorupcijske komisije nebogljen in v preiskavi ali pa je sam, kar je evidentno, želel prispevati k razkritju vira?  Z mojim  pisanjem si Drago Kos ni uspel pomagati, o tem tudi nimam nobenih podatkov - poslal sem mu novinarsko vprašanje, nikakršen skeniran dokument, ali gre na podlagi objavljenih dejstev za sum korupcije.

Odgovor sem po spominu čakal skoraj dva meseca, po nekaj urgencah smo dobili skromen odgovor komisije da sumov ni. Moja elektronska pošta pa je bila očitno veliko prej  pri kriminalistih - a z njo si niso uspeli pomagati saj poudarjam, ni bilo nikakršnega skeniranega dokumenta.

Toliko o pametovanju Roka Praprotnika, prava afera Socius pa še vedno ždi v predalih in z njo oškodovanja v višini več kot  milijonon €, oboje je izziv za raziskovalne novinarje, ki se ne ustavijo pred interesi kapitala in političnih botrov.

Lep pozdrav,  Jože  Možina, TV Slovenija

Aktiv novinarjev Dela: Razsodba glede Graha pomeni poraz Delovega in slovenskega novinarstva
02.04.2009

Ljubljana, 02. aprila (STA) - Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani glede nekdanjega dunajskega dopisnika Dela Matije Graha je precedenčni primer ravnanja z novinarji, menijo v Aktivu novinarjev Dela. Prepričani so, da je Grah z razsodbo poleg vsega utrpel še moralno škodo, sodba pa po njihovem pomeni tudi poraz Delovega in slovenskega novinarstva.

Kot so sporočili, po mnenju izvršilnega odbora (IO) Aktiva novinarjev Dela razsodba pomeni precedenčen primer ravnanja z novinarji. Ob tem navajajo, da “če bi logika, ki jo izkazuje razsodba, obveljala na splošno, bi to pomenilo, da lahko lastniki medijskih hiš in uredniki pometajo z novinarji že na podlagi pavšalne presoje o (ne)objektivnosti novinarskih izdelkov in torej (ne)sposobnosti njihovih avtorjev”.

Pri razsodbi je namreč po njihovem očitno, da sodišče ne upošteva osnovnega gradiva, na podlagi katerega je bila Grahu izrečena takšna ocena, “niti si pri izrekanju sodbe ne pomaga z medijsko zakonodajo, ki se je (konkretni) primer bistveno dotika”. S tem, kot navajajo, ne spodbijajo verodostojnosti sodišča, izražajo “pa začudenje nad postopkom”.

Z razsodbo bo po mnenju izvršilnega odbora Aktiva novinarjev Dela Grah, ne glede na to, kako se bo zadeva iztekla na višjem sodišču, poleg materialne prizadetosti in psihičnih pritiskov utrpel še moralno škodo. Ob tem dodajajo, da je tudi “edini Delov in pravzaprav tudi slovenski novinar poosamosvojitvene dobe, ki mu sodišče na podlagi ocene uredništva skuša naprtiti nesposobnost, ki domnevno izvira iz neobjektivnosti novinarskega dela. Menimo, da njegovo delo takšnih atributov v ničemer ne izkazuje. Nasprotno!” so zapisali.

Kot navajajo, “vsi vemo, kako se je ta politično motivirana zgodba začela in kaj jo je prignalo do sodišča”. Ob tem so spomnili, da so spomladi 2007 zaradi nje “pisali proteste, o njej je bila obveščena vsa slovenska javnost. Zato takšna razsodba - ne glede na njen izid, poudarjamo še enkrat - pomeni tudi določen poraz Delovega in slovenskega novinarstva”, so zapisali.

Kot je znano, je bil Grah, ki je zdaj novinar zunanjepolitične redakcije Dela, do avgusta 2004 Delov dopisnik z Dunaja. Aprila 2007 je od vodstva dobil negativno oceno dopisnikovanja. Takšna ocena je bila osnova za predčasni odpoklic in za poznejšo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Pravni pooblaščenec Graha je zoper časopisno družbo Delo zatem vložil tožbo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar je sodišče pred kratkim vse Grahove predloge v tožbi zavrnilo. Kot je med drugim zapisalo v sklepu, je na podlagi izpovedb zaslišanih prič Danila Slivnika, Petra Jančiča, Slavka Bogataja in Stojana Žitka kot tudi na podlagi pisne ocene odgovornega urednika ugotovilo, da je bil postopek ocenjevanja Grahovega dela izveden v skladu z določbami veljavnega pravilnika.

STA via Matkurja.

Izziv novinarja Roka Praprotnika. Omogočili smo komentiranje, k odzivu pa vabljena vsa zainteresirana novinarska skupnost.

Novinarske licence

Razmislek ob dogajanjih v in okoli novinarskega poklica me je vodil k iskanju razlogov in rešitev za nastalo stanje. Razlogi so, ko govorimo o novinarstvu kot cehu, notranji in zunanji. Gredo od inertnosti in koruptivnosti v poklicu, pa vse do političnih in ekonomskih intervencij in kratkovidnosti. Kombinacija vsega skupaj je pripeljala to tega, da je novinarstvo kot profesija danes vsestransko podcenjeno in s prenizkim ugledom za poklic, brez katerega sodobna demokracija ne more obstajati. Ob nadaljevanju po trenutnem kurzu so obeti slabi.

Kako naprej, je bistveno vprašanje. Predlog, ki ga ponujam v razmislek, je ustanovitev novinarske zbornice in uvedbe obveznih novinarskih licenc za vse, ki v medijih delamo kot novinarji. V razvid medijev so torej lahko vpisani samo mediji, za katere pišejo novinarji z licencami. Kako si predstavljam takšno ureditev in nekatere posledice:

1. Novinarska zbornica ima častno razsodišče, ki odloča o kršitvah novinarskega kodeksa. Končna konsekvenca kršitve kodeksa je lahko tudi odvzem licence. Posledica spoštovanja kodeksa je dvig ugleda poklica kot takšnega, saj se učinkovito samoregulira. Častno razsodišče in njegove razsodbe dobijo praktično veljavo.

2. Licenco lahko pridobijo samo posamezniki, ki izpolnjujejo formalne (izobrazbene …) pogoje.

3. Študenti in ostali, ki želijo postati novinarji, smejo objavljati pod mentorstvom novinarja z licenco, ki je objavljen ob članku. Posledica – vzpostavi se sistem mentorstva in sistematične vzgoje mladih novinarjev. Danes sistemskega vzgajanja mladih novinarjev v slovenskih medijih ni.

4. Novinar, ki ima licenco, postane dragoceno blago in zato je zanj tudi obdržanje licence dragoceno. To ga bo sililo k dobremu in etičnemu delu. Sedanji ‘tajkunski’ argument/grožnja novinarjem, da na cesti čaka 10 takšnih, ki bodo z veseljem pisali (kaj bodo pisali ni pomembno?) za 300€, pade v vodo. Na cesti ne bo lahko najti novinarja z licenco za 300€. To daje novinarjem ustrezno samozavest, čemur sledi zavedanje o avtonomiji ali obratno. To biciklistično držo izrine na rob poklica.

5. Novinar s pridobljeno licenco se zaveda, da v tem poklicu obstaja profesionalna perspektiva.

6. Novinarji z licenco so dolžni vsako leto objaviti svoje premoženjsko stanje.

7. Propagandni izdelki, ki se predstavljajo kot novinarski izdelek (npr. Slovenski tednik, Ekspres) s podpisanimi fantomskimi avtorji ne morejo izhajati, saj ne izpolnjujejo pogojev za vpis v razvid medijev. Izdajatelj je deležen ustrezne finančne kazni.

8. Prikrito oglaševanje in ostale slabe prakse v medijih skozi novinarske izdelke so lahko učinkovito sankcionirane.

9. Novinarski poklic je nezdružljiv s katerokoli drugo profitabilno dejavnostjo (npr. dopoldan športni novinar, popoldan PR nogometnega kluba itd …)

Zagotovo bomo našli še kakšen argument za. In kakšnega proti. Predlog je v tej fazi precej nestrukturiran in nedodelan. Med argumenti proti je možnost še večje inertnosti poklica. Za sprejem zakona o novinarski zbornici bi bilo treba dobiti politično podporo, kar je lahko dvorezen meč … Potrebno bi bilo tudi prehodno obdobje, ko bi zbornica (na njihovo pobudo) vsem, ki danes delajo v medijih kot novinarji in bi svoje novinarsko delo izkazovali s prispevki v zadnjem letu, podelila licence, tudi če ne izpolnjujejo formalnih pogojev (izobrazba …). Od te točke pa bi podeljevanje licenc potekalo po predpisanem postopku. Urediti bi bilo treba tudi prenehanje/zamrznitev veljavnosti licence, če določen čas nekdo ne objavlja novinarskih prispevkov …

Tako. Svoj predlog dajem v javno razpravo s ciljem, da poiščemo čim boljšo rešitev.

Rok Praprotnik

Spoštovani bralke in bralci, kot ste zvestejši med vami že opazili, se je število zapisov na tem blogu zmanjšalo. Odslej se to ne bo spremenilo. Razlogov je več in med poglavitnimi je spoznanje, da slovenski novinarji ne cenijo preveč svoje profesionalne svobode in so zanjo pripravljeni narediti bore malo. Volontersko solidarnostno evidentiranje stanja v medijih in opozorila torej nimajo (takšnega) smisla, če ga nimajo niti zanje.

Blog, ki ga berete, je bil že od začetka konceptualiziran tudi kot oglasna deska za novinarje – tisti, ki to želijo, lahko pošljejo svoj (anonimen) zapis o npr. pritiskih, cenzuri in oceno stanja, ki ga doživljajo. Vse takšne prispevke smo doslej objavili. Poslej bo to pravilo: objavljali bomo predvsem tovrstne poslane prispevke. Če teh ne bo, si bo tako dejstvo lahko vsak razložil na svoj način. Svojega smo sugerirali.

Ljubljana, 31.december 2008

Upravni svet odbor Združenja novinarjev in publicistov pozorno spremlja položaj na STA. Združenje se čudi, ker so se nekateri formalni zastopniki novinarjev na STA odločili, da zahtevajo ne le ureditev materialno finančnih pogojev za delo, kar je resda domena lastnika - vlade RS, temveč so vodilne politike pozvali tudi k ideološkemu urejanju tiskovne agencije.

Vodja novinarskega zastopstva Mihael Šuštaršič in predsednica sindikata Vesna Rojko sta namreč v svojem dopisu predsedniku vlade Borutu Pahorju novinarje STA razdelila na lojalne in nelojalne tedanji oz. sedanji politični oblasti oziroma na „naše” in „njihove”, kar ocenjujemo kot ideološko in neprofesionalno dejanje.

Vodja zastopstva in sindikat s takšno potezo, ko politično opredeljujeta in diskreditirata novinarstvo in novinarje na STA kažeta, da novinarstvo razumeta le kot ideološko orodje, podrejeno tej ali oni politični skupini.

V ZNP takšni delitvi nasprotujemo, verjamemo, da novinarjev ne združujejo politična prepričanja, ampak spoštovanje profesionalnih standardov, pravil in predanost interesom javnosti po vsestranski obveščenosti.

Hkrati v združenju opozarjamo, da se je metoda diskreditacij novinarskih kolegov brez dokazov in korektnega postopka ugotavljanja, ali je res prišlo do kršitve profesionalnih standardov, v zadnjem obdobju razširila, kar je za ugled novinarjev in novinarske skupnosti pogubno. Zgled za to je v preteklosti dalo samo vodstvo Društva novinarjev Slovenije s podtikanji o domnevnih cenzurah in drugih hudih profesionalnih napakah. Teh nikoli ni niti skušalo dokazati pred strokovnim organom, ki bi presojo lahko opravilo in kjer bi se pokazalo, za čigave in kakšne spodrsljaje naj bi šlo. V združenju ne verjamemo, da lahko zagate glede profesionalnosti v medijih reši katerikoli politik.

Upravni svet ZNP od vlade RS kot lastnice tiskovne agencije pričakuje predvsem to, da bo omogočila profesionalno delo vsem novinarjem na STA z reševanjem kroničnih materialno-finančnih zagat, ki jim je s svojo odločitvijo pred sedmimi leti botrovala tudi sama. Takrat je namreč podprla odločitev o preselitvi sedeža STA iz prostorov, ki so bili v državni lasti, v prostore zasebnika, za katere tiskovna agencija plačuje visoko tržno najemnino v središču Ljubljane. Ni nepomembno dejstvo, da je lastnik prostorov, v katerih od takrat gostuje STA, sicer poslovni partner nekdanjega direktorja Slovenske tiskovne agencije.

Pričakujemo tudi, da bo vlada v primeru preureditve STA, ki naj bi jo načrtovala ena od strank vladne koalicije, povabila k sodelovanju tudi predstavnike novinarskih organizacij.

Za Upravni svet ZNP

Peter Jančič, predsednik

Objavljamo prejeti prispevek.

Tako je včeraj izgledala napoved dogodkov STA za Slovenijo.

Do nedelje so popisali skorajda vsako ‘mašo’ v Sloveniji in pri tem povsem prevzeli cerkveno terminologijo. Nacionalna tiskovna agencija napoveduje: ’svete maše’, škofje maše ‘darujejo’ na ’svete večere’, blagoslavljajo konje…:

Napoved - Slovenija, 24. 12. (sreda)

Ljubljana, 24. decembra (STA) - Napoved dogodkov v Sloveniji v sredo, 24. decembra.

POLITIKA

10.00 redna seja vlade; vlada, sejna soba, Gregorčičeva 25, LJUBLJANA

14.00 (predvidoma) novinarska konferenca po seji vlade; tiskovno središče vlade, Gregorčičeva 20, LJUBLJANA (STA)

GOSPODARSTVO

10.00 podpis pogodbe za izvajanje mestnega prometa v Mestni občini Velenje, ki jo bosta podpisala velenjski župan Srečko Meh in direktor Izletnika Celje Darko Šafarič; občina, sejna soba 28/I, Titov trg 1, VELENJE

DRUŽBA

12.00-19.00 božično novoletni sejem; Glavni trg, KRANJ

13.45 dobrodelna akcija članov moto kluba Rihemberk, ki bodo oblečeni v božičke prevzeli darila in obdarili otroke v Stari Gori na oddelku za invalidno mladino; nakupovalno središče Qlandija, NOVA GORICA

24.00 polnočnica, ki jo bo na sveti večer daroval ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran; stolnica sv. Nikolaja, LJUBLJANA

24.00 polnočnica, ki jo bo na sveti večer daroval ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik; pred kapelo Marije Snežne, VELIKA PLANINA

24.00 polnočnica, ki jo bo na sveti večer daroval mariborski nadškof in metropolit Franc Kramberger; stolnica sv. Janeza Krstnika, MARIBOR

24.00 polnočnica, ki jo bo na sveti večer daroval mariborski pomožni škof Peter Štumpf; cerkev sv. Jakoba apostola, PAMEČE PRI SLOVENJ GRADCU

24.00 polnočnica, ki jo bo na sveti večer daroval mariborski pomožni škof Jožef Smej; cerkev Sv. Ane, SLOVENSKE GORICE

24.00 polnočnica, ki jo bo na sveti večer daroval koprski pomožni škof Jurij Bizjak; stolnica, KOPER

24.00 polnočnica, ki jo bo na sveti večer daroval celjski škof Anton Stres; stolnica, CELJE

24.00 polnočnica, ki jo bo na sveti večer daroval koprski škof Metod Pirih; konkatedrala Kristusa Odrešenika, NOVA GORICA

24.00 polnočnica, ki jo bo na sveti večer daroval murskosoboški škof Marjan Turnšek; stolnica, MURSKA SOBOTA

24.00 polnočnica, ki jo bo na sveti večer daroval novomeški škof Andrej Glavan; stolnica, NOVO MESTO

KULTURA

17.00 performans tandema TAKO (Ive Tabar in Vasja Kokelj) z naslovom Nevidni dotik; Galerija Kapelica, Kersnikova 4, LJUBLJANA

22.00 božični koncert britanske Gospel in R&B zasedbe IDMC; Glavni trg, CELJE

Napoved - Slovenija, 25., 26., 27. in 28. 12. (četrtek, petek, sobota in nedelja)

Ljubljana, 24. decembra (STA) - Napoved dogodkov v svetu v četrtek, petek, soboto in nedeljo, 25., 26., 27. in 28. decembra.

ČETRTEK, 25. decembra

LJUBLJANA - Božič.

8.00 božična sv. maša, ki jo bo daroval celjski škof Anton Stres; stolnica, CELJE

9.30 božična sv. maša, ki jo bo daroval koprski pomožni škof Jurij Bizjak; cerkev sv. Marka, KOPER

10.00 božična sv. maša, ki jo bo daroval koprski škof Metod Pirih; stolnica, KOPER

10.00 božična sv. maša, ki jo bo daroval mariborski nadškof in metropolit Franc Kramberger; stolnica, MARIBOR

10.00 božična sv. maša, ki jo bo daroval murskosoboški škof Marjan Turnšek; stolnica, MURSKA SOBOTA

10.30 božična sv. maša, ki jo bo daroval novomeški škof Andrej Glavan; stolnica, NOVO MESTO

11.00 božična sv. maša, ki jo bo daroval ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik; Dom starejših občanov, Šiška, LJUBLJANA

11.00 božična sv. maša, ki jo bo daroval mariborski pomožni škof Jožef Smej; cerkev sv. Ane, SLOVENSKE GORICE

14.00 tradicionalne žive jaslice; Postojnska jama, POSTOJNA (do 3.)

15.00-18.00 žive jaslice; jama Pekel, ŠEMPETER V SAVINJSKI DOLINI

16.00 božična sv. maša, ki jo bo daroval ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran; stolnica sv. Nikolaja, LJUBLJANA

17.00 žive jaslice; HROVAČA (še 27.)

17.00 božično-novoletni koncert pihalnega orkestra Slovenj Gradec; športna dvorana Slovenj Gradec, SLOVENJ GRADEC

18.00 9. božični pohod z baklami na Grmado; Osnovna šola, VELIKE POLJANE

18.00 žive jaslice; ŠENTRUPERT

19.00 novoletni gala operni koncert s simfoničnim orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana pod taktirko Igorja Švare, solisti Olga Gracelj in Katarina Perger (sopran) ter Slavko Savinšek (bariton); večnamenska športna dvorana OŠ Antona Martina Slomška, VRHNIKA

19.00 božični koncert Zbora sv. Nikolaja Litija pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič; cerkev sv. Nikolaja, LITIJA

Preberi preostanek članka »

O treh prijavah proti novinarjem in »novinarjem« v brezplačnikih in zunaj njih smo že pisali. Kot smo domnevali, »plagiati« omenjenih kažejo na povezano delovanje, samo dejstvo, da se novinarja iz brezplačnikov nista odzvala pa, da gre za fiktivne osebe.

Prijava zoper novinarja in odgovornega urednika Metoda Berleca (Demokracija) je dostopna na tem naslovu.

Prijava zoper novinarja Marka Zupana (Slovenski tednik) je dostopna na tem naslovu.

Prijava zoper novinarja Jerneja Novaka (Slovenski tednik) je dostopna na tem naslovu.

Novinarsko častno razsodišče je prejelo tri razsodbe, vse so dostopne spodaj oziroma na teh mestih: 1, 2, 3.

xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx

23. 12. 2008

BORIS VEZJAK PROTI ODGOVORNEMU UREDNIKU TEDNIKA DEMOKRACIJA METODU BERLECU

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Davorin Koron, Nada Ravter, Brigita Mohorič, Mojca Pašek (člani) je na seji 11. decembra 2008 v primeru Boris Vezjak proti odgovornemu uredniku tednika Demokracija Metodu Berlecu ugotovilo, da je urednik kršil Kodeks novinarjev Slovenije.

Primer: Boris Vezjak proti odgovornemu uredniku tednika Demokracija Metodu Berlecu

Boris Vezjak je kot bralec Novinarskemu častnemu razsodišču (NČR) posredoval prijavo zoper urednika tednika Demokracija Metoda Berleca zaradi kršitve Kodeksa novinarjev Slovenije v prispevku z naslovom Mali veliki mož v škripcih v tiskani izdaji z dne 14. avgusta 2008 in njeni spletni izdaji. Po oceni Vezjaka je urednik kršil 9. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki pravi: Plagiati so nedopustni.

Vezjak meni, da je Metod Berlec, ki je sicer odgovorni urednik Demokracije, dele svojega besedila prepisal iz prispevka novinarja Gregorja Kovačiča z naslovom Kučana lovijo srbski arhivi, objavljenega 8. avgusta 2008 v brezplačnem časniku Slovenski tednik. Glede na časovno sosledje in identičnost vsebin ocenjuje, da je Berlečevo besedilo plagiat Kovačičevega. Prijavi je priložil fotokopije obeh prispevkov in delov iz obeh besedil. Kot ponazorilo, da gre za plagiat Vezjak med drugim navaja naslednje dele besedila v obeh prispevkih:
Gregor Kovačič je zapisal:”Vprašanje je, zakaj je mali zagrenjeni mož tako nemiren in zakaj vleče poteze, ki ne koristijo ne njemu in ne tistim, ki jih podpira.”
Metod Berlec pa:”Vprašanje ob tem je, zakaj je upokojenec iz Murgelj tako živčen in zakaj vleče poteze, ki objektivno ne koristijo ne njemu ne tistim, ki jih podpira.”

Metod Berlec je v odgovoru očitke Borisa Vezjaka odločno zavrnil, pri čemer je dopustil možnost, da je isti informator dal iste informacije več medijem. Kot je dodal, je za to, da so o isti temi pisali tudi drugje, izvedel šele naknadno, ko je bila v njihovem časopisu že obdelana in objavljena.

Sklep: Metod Berlec je kršil 9. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev: Novinarsko častno razsodišče je pregledalo oba omenjena teksta in ugotovilo, da se vsebini prekrivata tako vsebinsko kot pogosto tudi glede na vrstni red zapisovanja posameznih delov. Tega dejstva ne spremeni niti to, da so v zelo podobnih delih obeh besedil besede v stavkih različno razporejene in da v enem tekstu naletimo na dele, ki jih v drugem tekstu ni.

Novinarjeva domneva, da je isti informator dal iste informacije različnim medijem stvari ne spremeni. Berlečevo besedilo namreč, podobno kot Kovačičevo, ni zgolj nizanje informacij, temveč je tudi komentiranje, vrednostno opredeljevanje in podobno. NČR ugotavlja, da je skrajno neverjetno, da bi dva neodvisna novinarja oblikovala besedno enaka komentarja in vrednostna stališča v dveh različnih prispevkih, zato to dejstvo potrjuje, da gre za plagiat. Viri sicer lahko izražajo tudi vrednostne sodbe, vendar je malo verjetno, da bi jih dva novinarja zapisala enako.

Obnova postopka:
Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 11. december 2008
Vili Einspieler, predsednik Novinarskega častnega razsodišča

xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx

3. 12. 2008

BORIS VEZJAK PROTI JERNEJU NOVAKU IN ODGOVORNEMU UREDNIKU ANDREJU LASBAHERJU (SLOVENSKI TEDNIK)

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Davorin Koron, Nada Ravter, Mojca Pašek in Brigita Mohorič (člani) je na seji 11. decembra 2008, v primeru Boris Vezjak proti novinarju Slovenskega tednika Jerneju Novaku ugotovilo, da je urednik Slovenskega tednika Andrej Lasbaher kršil Kodeks novinarjev Slovenije.

Preberi preostanek članka »

Novinarsko častno razsodišče na zadnji seji sprejelo kar šest razsodb (glej še poročilo STA via Matkurja; z izjemo Dnevnika tiskani mediji o razsodbah niso poročali). V treh pritožbah, ki jih je proti odgovornemu uredniku Demokracije Metodu Berlecu, novinarjema Slovenskega tednika Marku Zupanu in Jerneju Novaku ter odgovornemu uredniku Slovenskega tednika Andreju Lasbaherju na Novinarsko častno razsodišče naslovil Boris Vezjak, je razsodišče ugotovilo, da sta urednika Metod Berlec in Andrej Lasbaher kršila 9. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki pravi, da so plagiati nedopustni.

V zvezi z vedno pogostejšo uporabo psevdonimov je častno razsodišče sprejelo posebno izjavo o psevdonimih, v kateri definira kdaj je uporaba psevdonima s stališča profesionalnih in etičnih standardov dopustna. Izjava je objavljena na www.razsodisce.org.

V primeru občina Železniki proti odgovornemu uredniku informativnega in športnega programa na Kanalu A Bojanu Travnu, je Novinarsko častno razsodišče razsodilo, da je Bojan Traven kršil 1., 2. in 3. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

V primeru Franci Perčič proti novinarju Slovenskega tednika Gregorju Kovačiču in odgovornemu uredniku Andreju Lasbaherju je Novinarsko častno razsodišče ugotovilo, da je Andrej Lasbaher kršil 1., 2., 3. in 4. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

Častno razsodišče je kršitve 1., 2., 3. in 4. člena Kodeksa novinarjev Slovenije ugotovilo tudi v primeru Franci Perčič proti novinarki Reporterja Biserki Karneža Cerjak in odgovornemu uredniku Silvestru Šurli. Kodeks sta kršila tako novinarka kot urednik Reporterja.

Vse razsodbe so objavljene na spletnih straneh Novinarskega častnega razsodišča na naslovu www.razsodisce.org.

Včerajšnje Odmeve (5. 12. 2008) z voditeljico Rosvito Pesek si bomo zapomnili po obisku svetega Miklavža s parkeljni. Zelo dobesedno – z bogato delegacijo je na njeno močno začudenje prikorakal v studio. Kot vse kaže, so otroški program v javnem zavodu zdaj »ad hoc« raztegnili v pozne nočne ure (22.30). Čeprav Odmevi sicer »vsak delavnik ob 21.50 ponudijo sveže večerne novice ter analize najpomembnejših dogodkov dneva, ozadja dogodkov in pojavov, prikrite podrobnosti in nove plati vznemirljivih zgodb.«

Srečanje med Peskovo in svetim Miklavžom (glej konec oddaje) je bilo prisrčno. Slednji se je pridušal, da so angelčkom pač znižali honorarje, parkeljni pa itak delajo zastonj. Še sreča. A praznih rok ni prišel. »A ste tudi meni kakšno darilce prinesli,« je hlipnila Peskova in dodala tisti »A hudiček nam ga je prinesel«, ko je sveti Miklavž že pomolil debel listič papirjev, na katerem je pisalo »Novi zakon o RTV Slovenija«. In še: »O, budilka?,« je Peskova glasno znova fingirala začudenje. »A to je zato, da bomo vedno na preži za novimi informacijami?«, je za vsak primer preverila.

Spodobi se, da tudi mi podarimo kakšen snopič darila. Pravzaprav celotnemu jeklenemu kolektivu RTV Slovenija, ki se tako neomajno trudi za pravo stvar. Žal nismo povabljeni v studio. Celoten snopič, povzet po tem blogu, je dostopen tukaj (71 strani), spodaj le kratek povzetek:

The best of 2006-2008

Okoli 60 programskih, novinarskih in profesionalnih kršitev in »kiksov« na RTV Slovenija (izbor)

Kršitve novinarskih in profesionalnih standardov vsebujejo v glavnem primere delovnih suspenzov, šikaniranj, cenzure, političnih pritiskov, pristranskosti, posege v programsko vsebino, skratka obsegajo, govorijo in zadevajo: delovni suspenz Vide Petrovčič, uvedbo novih »uravnoteženih« političnih komentatorjev, izbris oddaje Pod Žarometom, sovražni govor in rasizem v programih, ukinitev naročnine Mladine v MMC RTVS, netoleranco v oddaji Piramida, cenzuro in prirejanje vesti o ugotovitvah monitoringa RTVS, uredniški poseg v poročanje o dogodkih v Ambrusu, nedovoljeno sponzoriranje oddaje Piramida, umik oddaje Hri-bar iz arhiva, nekonkurenčno ravnanje RTV hiše glede odkupa filmov, soodločanju ministra Rupla, kdo bo gost v oddaji RTVS, delovnem suspenzu novinarja RA Slovenija Roberta Škrjanca zaradi poročanja o aferi Sova, ocen tujih organizacij o vpletanju RKC v TV oddaje na RTVS, odpovedi pogodbe novinarki Nataši Štefe (»Janša kot pes«), razrešitev urednika Vala 202, prirejanje novic o tem, inkriminiranem nastopu novinarke Mojce Pašek na drugem mediju, novinarskih načelih novinarja Vladimirja Voduška glede afere o dogovarjanju o incidentih, poskusu vpeljave kodeksa ravnanja, bizarne zahteve snemalcev RTVS, intervencijah direktorja radia, ki rešuje čast SDS v kvoti gostov oddaje, napovedano tožbo honorarnih novinarjev, odstavljanju urednika »Studia ob 17« Sandija Freliha, profesionalnem standardu vodenja Vročega stola, spornem oglaševanju pirotehnike v osrednjem dnevniku in Odmevih, cenzuri za g. Janeza Janšo spornih dogodkov, poročanju Voduška o aferi Vodušek, programskem čiščenju nekaterih oddaj, anketnih zmagah na Valu 202 Anžeta Logarja (SDS), fantastičnih rezultatih SDS in Janše v Vročem stolu, poročanju tujih kritičnih prispevkov o stanju medijev v Sloveniji v Odmevih, kompromitaciji društva Liberalna akademija, kršitvi kodeksa novinarjev v primeru poročanja o družini Strojan, odklanjanju kandidata za urednika Franca Jurija iz razloga »starosti«, cenzuriranih vesteh o anketnih manipulacijah, favoriziranju določenih vsebin (ZNP) proti drugim (novinarska peticija), znova računalniških manipulacijah v oddaji Vroči stol in kasneje na MMC RTVS, cenzuri gostov v oddaji Odmevi, urednikovanju in vmešavanju v odločitev novinarja v oddaji Omizje (Mojca Pašek), cenzuri poročanja o aferi Vodušek (napad na ženo), ukinjanju programa ARS in šikaniranju odgovorne urednice Vilme Štritof, nenadni uvrstitvi predvajanje oddaje »Resnica o Patrii« po želji premierja na program, potiskanju oddaje Hri-bar v pozni nočni čas, nespodobnih dvomih v profesionalnost finske nacionalne televizije s strani odgovornega urednika Geriča, nepredvajanju oddaje Maria in cenzuri »ironičnega« konteksta te oddaje v programu RTVS, komercializaciji in turbo vsebinah RTVS, uvajanju vedeževalskih vsebin v programe, samooklicanih predstavnikih ZNP v programskem svetu RTVS, grožnji s suspenzom uredniku oddaje Hri-bar Bojanu Krajncu in »posredovanju« Silvestra Šurle, agoniji in peticiji novinarjev MMC RTVS, ki g. Igorja Pirkoviča obtožujejo cenzure, šikan, neznanja in odsotnosti z dela, nepremišljene uvedbe telenovele Strasti v termin namesto risank iz razloga gledanosti, skrivanja in prikrivanja podatkov o gledanosti, kar je v nasprotju s statutom RTVS.

Zgodovina Večera (vsaj) od leta 2003 do danes. V tako rekoč prvi osebi, izpod peresa bivšega Večerovega novinarja Boruta Mekine, za časopis, v katerega piše zdaj. Povzemamo po Mladini, spodaj odlomek:

Ko je Janševa vlada najbolj pritiskala na medije, s(m)o imeli v Večeru zbor novinarjev za zborom novinarjev. Na enem od teh je vodstvo sporočilo, da je heca konec. Če se bo Večer upiral politiki, je bilo sporočeno, »nas bodo prodali«. Medtem ko so novinarji Dela kričali, se je v Večeru vzpostavila nekakšna notranja, miroljubna koeksistenca z oblastjo, ravno zaradi grožnje, da bo Večer izgubil samostojnost. Tudi opozorila Večerove analitične službe, ki je ugotavljala povezanost pogostega pojavljanja Janeza Janše na naslovnicah časopisa s padcem prodaje, niso pomagala. Borisu Jaušovcu, bivšemu uredniku Večerove priloge V soboto, ki je začel v slavnem Bunkerju zbirati cenzurirane članke, je vodstvo zagrozilo z disciplinskimi ukrepi. Od zunaj je Večer slavil Janšo, od znotraj je bila v zraku grožnja, da bo prišel v last Dela, da bo prodan na tuje ali celo Klimi Petek. Novinarji in uredniki so poskušali razmišljati strateško.
Danes je verjetno vsem jasno, da se strateško razmišljanje novinarjev ob kooptaciji z Janševo oblastjo ni izplačalo. Očitno je, da namerava Pivovarna Laško Večer prodati najboljšemu ponudniku - in ta bo po vsej verjetnosti prišel iz tujine. Scenarij je že napisan: ko je Šrot razkril sporno in očitno nezakonito lastništvo časopisa, je od državnih institucij zahteval, da mu zaukažejo odprodajo. S tem je rešil svojo moralno dilemo. Šele sedaj se je oglasil Večerov aktiv novinarjev in Delov nakup mariborskega časopisa označil za sovražnega. Ugotovitev novinarjev, da dnevnik Večer »nikakor ni kompatibilen z dnevnikom Delo, saj sta na medijskem trgu nesporno konkurenta in torej gospodarska računica za obstoj obeh časopisov ni prav jasna,« prihaja veliko prepozno, ker so lastniške povezave med njima znane že od leta 2003, od maja 2007 pa se razmerja niso več bistveno spreminjala.
Večer je s tem dosegel dno. Osrednji medij severovzhodne Slovenije so lastniki sprva povozili gospodarsko, nato pa še moralno in politično. Morda je zato odprta le še pot navzgor. A pogoj za to je novi lastnik, predvsem takšen, ki bo časopisu vrnil ugled in ne le kup denarja laški pivovarni. In če laščani poslanstva medijev ne razumejo, kot trdijo v Večeru, bo pri iskanju primernega lastnika nujna tudi dejavnejša vloga Večerovih urednikov in novinarjev.

Iz današnjega Indirekta:

Po hodnikih nacionalne televizije na Kolodvorski pa tudi v javnosti še vedno odmeva izjava urednika kulturno-umetniškega programa Janija Virka, ki je v javnem pismu zatrdil, da se zaradi nestrinjanja z vodstvom RTV, ker so njegovemu uredništvu prisilno dodelili dnevno nadaljevanko Strasti, ni hotel podpisati v zaključni špici nadaljevanke in da je denar za prvo slovensko telenovelo odobril nadzorni svet RTV.

Jasno je, da so se nadaljevanke, ki so si jo izmislili direktor TV Slovenija Jože Možina, njegov pomočnik Igor Pirkovič in urednik informativnega programa Rajko Gerič, in je bila posneta zato, da bi dvignila gledanost informativnega programa oziroma TV Dnevnika, otepali vsi. Jasno je tudi, da so na koncu morali najti nekoga, ki bi dal uradni pečat za odobritev projekta. Našli naj bi ga v nadzornem svetu RTV, v katerem sedijo Franc Orešnik kot predsednik, Tomaž Glažar kot njegov namestnik in člani Nikola Damjanić, Klemen Jaklič, Igor Šetinc, Janez Čadež, Silvo Škornik, Matjaž Durjava, Sonja Heine, Martin Žvelc in Mateja Vodeb.

Vendar pa kljub vsemu nadzorni svet RTV sploh še ni odobril posebnih finančnih sredstev, ki so jih zahtevali. Kot pravi predsednik nadzornikov Orešnik, bodo o tem razpravljali šele na seji nadzornega odbora, ki bo prihodnji teden. “Mi se z vsebino ne ukvarjamo. To potrdi programski svet. Glede nadaljevanke Strasti lahko povem samo to, da smo vlogo za odobritev sredstev zaenkrat zavrnili in naložili vodstvu, da mora dopolniti projekt Strasti z merili, ki bodo upravičevala koriščenje posebnih finančnih sredstev,” pravi Orešnik in dodaja, da za zdaj le vodstvo televizije ve, iz katerih postavk se črpa oziroma se je črpal denar za plačilo nadaljevanke.

Ta je bila narejena na ključ za ceno 13.000 evrov za epizodo, kar pomeni, da bo strošek za 110 delov nadaljevanke, ob kateri lahko vsak dan uživamo pred Dnevnikom, malo manj kot milijon evrov in pol. Od tega so studiu VPK, ki nadaljevanko producira, menda plačali že eno tretjino denarja, torej okrog pol milijona evrov.

Povzemamo po Financah in STA (via Mladina):

Informacije o tem, da bi Delo v postopku priglasitve koncentracije prodajalo Večerov delež, ne držijo, so za STA povedali na Delu in dodali, da bodo možne sinergije začeli udejanjati, ko bo UVK odločil, da je omenjena koncentracija skladna s pravili in ji zato ne nasprotuje. Delo bo na UVK pravočasno priglasilo koncentracijo lastništva v Večeru.

S tem odgovorom so se na Delu odzvali na nekatere informacije o tem, da so tik pred sklenitvijo dogovora o prodaji svojega 80-odstotnega deleža v mariborskem časniku. Časnik Finance kljub temu danes piše, da naj bi se z nemškim založnikom WAZ pogajali le še okoli cene, čeprav naj bi imeli odprto še eno možnost. Ob tem dodajajo, da bi lahko bil dogovor sklenjen še ta teden, saj se lastnikom mudi s prodajo, s katero bi se izognili obvezni priglasitvi koncentracije med Delom in Večerom.

Na vprašanja o morebitni prodaji Večerovega deleža pa ni želel odgovarjati prvi mož mariborskega časopisa Uroš Skuhala, ki je za STA dejal, da je to stvar lastnikov. Obenem je zavrnil informacije o tem, da naj bi sam, tudi v povezavi s spremembo lastništva, kmalu zapustil Večer in se zaposlil kot vodja marketinga v NKBM. “Informacijo o odhodu odločno zanikam, saj se o tem nikoli z nikomer nisem niti pogovarjal, kaj šele dogovoril. Moje delo in nadaljnji načrti so povezani izključno z vodenjem ČZP Večer,” je zatrdil Skuhala, medtem ko nam njegovega morebitnega prihoda niso želeli potrditi niti v Spemu, ki skrbi za odnose z javnostjo v NKBM, in sicer z odgovorom, da je to osebna stvar Skuhale in sami o tem nimajo pravice obveščati javnosti.

Sicer pa so na Delu za STA tudi potrdili, da resno razmišljajo o uvedbi enotirnega sistema upravljanja. Predlog sprememb je bil po njihovem že obravnavan na nadzornem svetu in je v skladu s statutom trenutno v še v postopku sprejemanja. Nov sistem naj bi bil uveden predvidoma z novim letom, podrobnosti o tem, kdo naj bi sestavljal novo upravo, pa za zdaj še niso razkrili.

Nekateri mediji v novem upravnem odboru vidijo sedanjo prvo nadzornico Andrijano Starina Kosem, predsednika uprave Petra Puhana ter urednika Darijana Koširja, časnika Dnevnik in Finance pa omenjata še Mojco Jazbinšek Volk, ki je na Delo že pred časom prišla iz Steklarne Hrastnik. (STA, mh)

Na tedniku Mag so posneli radijsko reklamo za novo številko in jo ponudili v oglaševanje (tudi?) RTV Slovenija. Pa se je zataknilo. Podobno kot v prejšnji številki tudi v novi secirajo stanje na javni RTV. A glej ga zlomka, radijski oglas za Mag vsebuje problematičen stavek »nadaljujemo tudi zgodbo o javni RTV in čudnih poteh denarja pri produkciji razvedrilnih oddaj«, kar je bilo dovolj, da so zaradi »negativnih navedb« objavo oglasa zavrnili. Iz Delove hiše so nam anonimno odstopili vsebino pojasnila:

Spoštovani, obveščam vas, da posnetka z negativnimi navedbami o
Javnem zavodu RTV Slovenija (…nadaljujemo tudi zgodbo o javni RTV in
čudnih poteh denarja pri produkciji razvedrilnih oddaj) ne bomo objavljali v
programih Radia Slovenija.

Lep pozdrav
Dušan Remškar

Dopis avtorja dveh knjig o slovenski trgovini z orožjem, Matjaža Frangeža, z vprašanji bivšemu predsedniku vlade, poslan med drugim tudi medijem, je ostal povsem medijsko ignoriran, kot so nas opozorili. Objavljamo ga spodaj.

Vlada Republike Slovenije
Kabinet predsednika Vlade RS
g. Janez Janša
Gregorčičeva ulica 25
1000 Ljubljana

15. november 2008

Spoštovani gospod predsednik vlade Janez Janša!

V dneh, ko razpolagate z nekoliko več prostega časa, kot nedavno, bi bilo koristno, da ga toliko, kolikor je potrebno, namenite tudi obdobju, kateremu je namenjeno tole pisanje.

Ob gotovo obojestranskem zavedanju, da – po več kot desetletju – mora nastopiti trenutek pojasnitve slovenskih orožarskih poslov z začetka devetdesetih let minulega stoletja, in ob prepričanju, da tedanjega dogajanja nedvomno ni moč razčistiti brez vašega sodelovanja, vam – upoštevaje javni interes in pravico javnosti vedeti – ob dejstvu, da ste v kritičnem času, kakor tudi danes, zasedali javno funkcijo in s prepričanjem, da je za dvig nivoja demokracije v Republiki Sloveniji, kakor tudi zavedanja vseh, ki zasedajo javne funkcije, o dolžnostih, obveznostih in odgovornostih, povezanih z zasedenjem tovrstnega mesta, postavljam naslednja vprašanja:

1. Kako komentirate vsebino poročila druge parlamentarne preiskovalne komisije, ki je preiskovala orožarske posle, (glej Kaj nam pa morete!2, strani: 690-696; strani v nadaljevanju navedene zgolj v oklepaju) – komisija je poročilo sprejela – v katerem, denimo o domnevno celovitem poročanju Predsedstvu RS o orožarskih poslih, preberemo, da »nobeden od obeh ministrov pa ni predsedstva informiral o prodaji orožja in streliva. Edina informacija so bile omenjene kompenzacije, za katere pa ni bil povedan niti obseg«, nadalje: »cene orožja in streliva so bile različne, določala pa sta jih takratni obrambni minister ali pa predstojnik Varnostnega organa ministrstva za obrambo,« med sklepnimi ugotovitvami komisije pa npr. še: » Orožje, oprema, strelivo in minsko-eksplozivna sredstva so se prodajala: za kompenzacije; za gotovino; za nakazila v tujino na osebne račune udeležencev ali na račune podjetij v tujini«?

2. Prosim, da pojasnite, kako to, da v dopisu MORS z dne 06. 08. 1993, ki ste ga podpisali in posredovali MNZ, navajate zgolj devet izdanih dovoljenj za tranzit (179-189), saj kaže, da jih je bilo v istem časovnem obdobju izdanih še nekaj (190-196).

3. Kako komentirate navedbe, zapisane v uradnih zaznamkih VOMO o pogovoru z Ludvikom Zvonarjem in Elom Rijavcem (24, 27 in 28), kjer preberemo: »Poleg zabojnikov s tem orožjem (uradnih pet pošiljk za RS, op. M. F.) je vedno prispelo še nekaj zabojnikov za kupce iz Hrvaške in BiH. Tudi ti so bili odpeljani iz Kopra, in sicer na podlagi ustreznih dokumentov za tranzit. Dokumente je podpisal Janez Janša, ki je bil tudi navzoč pri vseh prevzemih orožja,« »Rijavec je navedel, da sta vse posle v zvezi z odprodanim orožjem interesentom v južnih državah izključno vodila direktor VI. uprave Andrej Lovšin in načelnik obveščevalnega oddelka Anton Painkiher.« »Kontejnerji so se odprli, izločilo se je orožje in opremo, ki je bila namenjena za potrebe slovenske vojske, ter se poklicalo ministra Janeza Janšo, ki je osebno pregledal vsako tako prispelo pošiljko. Običajno je vsaka ladja ob naročeni količini orožja za potrebe slovenske vojske, ki je tvorila približno 10 % celotnega tovora, pripeljala še 90 % za slovensko vojsko nezanimivega orožja in opreme (kalašniki kalibra 5,45, pištole Makarov, uniforme, čelade ipd.), ki so jo imenovali balast in so jo pozneje odprodali kupcem v južni državi.« »Količino orožja in opreme, ki so jo imenovali balast, je osebno odrejal v nadaljnjo prodajo minister Janez Janša. Vse operativno delo v zvezi s tranzitom, zavarovanjem prevoza in pobiranjem denarja pa je, kot ve, opravljala VI. uprava MORS. Kam je šel na ta način pridobljeni denar, Rijavec ne ve«?

4. Ker iz različnih dokumentov jasno izhaja, da so posamezni delavci MORS v času, ko ste bili minister, razpolagali z velikimi gotovinskimi zneski, vas prosim, da pojasnite, v katerih dokumentih so ti gotovinski prihodki evidentirani, kje je knjižena morebitna poraba teh sredstev za potrebe oboroženih sil in kako so bile v računovodskih evidenca MORS (ali proračunu) evidentirane morebitne razlike.

Iz uradnih zaznamkov namreč izhaja, da naj bi v času, ko tudi zaradi nekega dolga MNZ dobavitelj ni želel dobaviti raket, tedaj nujno potrebnih za obrambo domovine, za pokritje primanjkljaja na MORS razpolagali z zadostnim zneskom, in sicer v gotovini. Kot lahko preberemo v UZ VOMO (28), naj bi šlo za 24 milijonov nemških mark. »Minister Janez Janša naj bi sicer imel potrebno gotovino, pa je ni hotel dati.« Iz istega UZ izhaja, da »so za pokritje poiskali sredstva v različnih podjetjih v Sloveniji ter tako zbran denar prek firme SCT v tujini nakazali prodajalcu. Kot ve, je MNZ višek orožja s pomočjo Janeza Janše odprodal kupcem na Hrvaškem, ti pa so nakazali plačilo na omenjeno firmo, ki je pokrila devizni primanjkljaj MORS pri prodajalcu. Prav tako mu je znano, da je del orožja za svoje potrebe od tega kontingenta dobila tudi obramba.« V tej zvezi sprašujem še: kako, kdaj, v kakšnem znesku in iz katerega vira je bil poravnan morebiten tako nastali primanjkljaj podružnice slovenskega podjetja v tujini?

Prav tako lahko na podlagi bančnih potrdil avstrijske banke ugotovimo, da je 17. septembra 1991 predstojnik VOMO očitno v gotovini vplačal kupnino za 21 osebnih avtomobilov, v skupni vrednosti 6,956.760 ATS oz. 9,923.981 DEM. Od kod šefu obveščevalne službe MORS skoraj deset milijonov nemških mark gotovine?

Iz primopredajnih zapisnikov (273-275) izhaja, da je v dneh med 4. in 16. aprilom 1992 delavec MORS od delavca MNZ prejel skupno 3,3 milijona ameriških dolarjev. Kje je knjižen oz. evidentiran ta gotovinski prihodek MORS?

5. Kot je razvidno iz dopisa VOMO z dne 08. 12. 1993 (583), vas je predstojnik vojaške obveščevalne službe obvestil, da Martin Božidar Njavro ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa pooblaščene uradne osebe in posledično službene izkaznice, »ker nima opravljenega izpita za pooblaščeno uradno osebo; ker formalno ni v sestavi Uprave za varnostne zadeve MORS, niti njenih organizacijskih enot v PŠTO.« Zato sprašujem, kateri predpis je predstavljal pravno podlago, da ste podpisali izkaznico, ki je izdana bila 9. 12. 1993, in sicer pod zaporedno številko 094.

6. Na podlagi odločitve katerega organa in kakšni pravni podlagi je bilo v juliju 1991 na področju Kočevske Reke izvedeno urjenje paravojaške enote, pripadnikov stranke HOS? Kdo je bil izvajalec urjenja?

7. Ali nameravate preklicati vaše izjave o lastništvu in namembnosti v juliju 1993 na mariborskem letališču ‘odkritega’ orožja, sploh, ker je druga parlamentarna komisija, ki je preiskovala orožarsko afero, v vmesnem poročilu zapisala ugotovitev, da je »bilo orožje nesporno last Bosne in Hercegovine,« »da so bile še manj utemeljene domneve o mariborskem orožju, ki naj bi bilo dekonzervirano in pripravljeno za vojaški udar zoper obstoječi ustavni red« (687) in da lahko komisija z gotovostjo trdi, »da je za orožje med humanitarno pomočjo vedel takratni direktor VIS-a dr. Miha Brejc« (686)?

8. Ali so navedbe v vladnem poročilu o prejetih sredstvih od prodaje orožja v letih 1991-1993 (221-223), poslanega v DZ RS 03. 08. 2000, ko ste bili obrambni minister, skladne z vašo izjavo: »če sprašujete, ali smo orožje prodajali za gotovino, je moj odgovor da,« podano konec leta 1999, predvsem, ker v poročilu gotovinsko poslovanje ni omenjeno?

9. Ali se zavzemate za umik oznak zaupnosti s celotne zbirke, s katero v tej zadevi razpolaga Državni zbor RS?

Preberi preostanek članka »

V SDS nadaljujejo niz anonimnih kot-da-bi-bral-brezplačnike pisarij na svoji spletni strani, ki jih slovenski mediji vpričo dramatičnosti trditev radi povzemajo in lansirajo kot prve vesti (glej 1, 2, 3, 4). Očitno so v stranki SDS odkrili novo formulo vzbujanja pozornosti brez sklicevanja tiskovnih konferenc.

Če so včeraj poskušali obračunati z »levičarskim trobilom«, ki »ga ureja solastnik revije in predsednik Društva novinarjev Slovenije« le zato, ker je tednik Mladina vložil tožbo proti bivšemu ministru za kulturo dr. Vasku Simonitiju v zadevi nepremičnin na Blejskem otoku Rimokatoliški cerkvi, so danes obračunali s »finsko levičarsko televizijo YLE«.

Stranka, ki se vehementno razglaša za demokratično in protestira proti logiki izključevanja, obtožuje »levičarske finske novinarje« udeležbe v mednarodni zaroti, kajpak v zadevi Patria, pri tem neusmiljeno udriha na vse strani in riše neverjetne scenarije komplotov, za nameček pa celo terja predčasne volitve zaradi nepoštene zmage »levičarjev«, ki jo je, kajpak znova, zakuhala afera Patria:

V medijih smo te dni lahko spremljali nadaljevanje afere Patria, tokrat skozi intervjuje s producentom – kot je v enem intervjuju dejal tudi sam - finske levičarske televizije YLE. Zanimivo je, da v različnih intervjujih za različne slovenske medije g. Virtanen prihaja v nasprotje sam s sabo, predvsem pa daje nejasne odgovore glede dokazov, ki naj bi jih imeli v rokah finski novinarji. Celo priznava, da vseh osebno ni videl, da pa avtorju prispevka zaupa, čeprav tudi on naj ne bi, kot pravi g. Virtanen, videl vseh dokazov. Zanimivo je tudi dejstvo, da so bili po njegovih navedbah številni njihovi viri iz Slovenije, v isti sapi pa dodaja, da niso vedeli, da je v času njihove objave v Sloveniji potekala predvolilna kampanja. Pomenljivo. Bodisi so bili njihovi viri slabi in politično motivirani, bodisi g. Virtanen in ostali na YLE debelo lažejo.

Afera Patria je nov poskus v vrsti nenehnih diskreditacij predsednika SDS in nekdanjega premiera g. Janeza Janše. Te so v slovenskem političnem prostoru že žalostna stalnica. Vendar pa je imela ta afera veliko širše razsežnosti, saj je segla daleč prek meja Slovenije. Predsednik vlade je – ne glede na to, kdo to mesto zaseda - institucija, ki predstavlja našo državo navzven, zato z afero ni bil oblaten le ugled g. Janše osebno, temveč tudi ugled vseh državljank in državljanov Slovenije. Večina slovenskih politikov, vključno s predsednikom republike, se je ob tem poniglavo držala ob strani ali pa celo pomagala širiti neosnovana sumničenja. Tri tedne predvolilne kampanje, ko je bila gonja s Patrio na vrhuncu, nihče iz leve tranzicijske opcije ni zmogel preprostega stavka: »Hočemo videti dokaze.«

Pred časom so bile v slovenski javnosti aktualne tudi neresnične obtožbe poslanca SD in nekdanjega premiera g. Antona Ropa na račun g. Janše, glede domnevnih dogovarjanj o incidentih v Piranskem zalivu, ki so se po dolgotrajnem in izčrpnem preverjanju parlamentarne komisije, v kateri je imela večino takratna opozicija, izkazale za izmišljene. G. Rop za svoje lažne obtožbe doslej ni odgovarjal, k temu ga ni poklical niti predsednik njegove stranke g. Pahor. Nasprotno, g. Rop je celo ponovno kandidiral na državnozborskih volitvah v enem izmed za levo tranzicijsko opcijo najbolj ugodnih okrajev, obljubljena pa naj bi mu bila tudi funkcija EU komisarja namesto g. Janeza Potočnika.

Afera Patria je imela usodne posledice na volilni rezultat v Sloveniji. Minimalna zmaga SD je bila zaradi nje nepoštena. Afera je resno prizadela tudi ugled Slovenije v tujini. Zato se postavlja vprašanje, kako bodo njeni slovenski akterji ravnali ob njenem razpletu. Finski novinarji in producenti najavljajo sodni epilog v prvi polovici naslednjega leta. Obtožba, da je Patria podkupila predsednika slovenske vlade g. Janeza Janšo, neposredno izrečena v oddaji finske televizije YLE in ponovljena s strani producenta obrekljive oddaje g. Virtanena v izjavah za slovenske medije, ne bo nikoli dokazana, ker ni resnična. Možno je, da so avtorji afer Depala vas in Vič-Holmec, ki se pojavljajo tudi v aferi Patria, levičarske finske novinarje oskrbeli s kakšnim ponaredkom »à la Kos«, iz delavnic ostankov nekdanje Udbe, vendar se da takšne poskuse v resnem sodnem postopku enostavno ovreči. Organizatorjem Velikega poka iz Finske ostaja torej še igranje na karto zavlačevanja, kar je najverjetnejši scenarij, ki ga bomo verjetno spremljali v prihodnjih mesecih in letih.

Kljub temu pa bo do razpleta nekoč prišlo in takrat bodo potrebne predčasne volitve. Predsednik vlade in predsednik SD Borut Pahor, ki brez afere Patria nikoli ne bi postal to, kar danes je, veliko govori o pravičnosti in odgovornosti. Če je res odgovoren, se bo pokazalo ob razpletu afere Patria.

O gverilski taktiki političnih strank in njihovih brezplačnikov smo že pisali. O anonimnih novinarjih v njih tudi. Danes je Novinarsko častno razsodišče o psevdonimih v njih podalo izjavo za javnost. Povzemamo po Delo.si:

Ljubljana - V predvolilnem času so se v nekaterih časopisih, zlasti priložnostno izdanih brezplačnikih, pojavili članki, podpisani z imeni, za katere se je kasneje izkazalo, da gre za psevdonime. Novinarsko častno razsodišče (NČR) je v izjavi za javnost omenjeno medijsko prakso ocenilo za neetično in neprofesionalno.

Politično motivirano obtoževanje brez dokazov

Po navedbah NČR gre pri navedenih primerih za neetično in neprofesionalno prakso zato, ker so avtorji, ki so se skrivali za psevdonimi, “brezobzirno napadali in brez oprijemljivih dokazov pogosto obtoževali ljudi s politične strani, s katero se ne strinjajo, prizadetim pa ni bilo omogočeno, da bi se pred obtožbami branili. Novinarsko častno razsodišče ocenjuje, da gre za neetično in neprofesionalno prakso teh medijev,” so poudarili.

Psevdonimi dopustni le v izjemnih primerih

Po mnenju NČR “mora novinar za svoj javno objavljeni prispevek pred javnostjo prevzeti odgovornost in se pod svoje delo tudi podpisati s pravim imenom. Psevdonimi so dopustni v izjemnih primerih, ko bi avtorju v okolju, v katerem svoboda izražanja ni zaščitena, denimo vojni poročevalci, dopisniki iz držav s totalitarnimi režimi in drugi poročevalci iz posebnih okolij, zaradi njegovega pisanja grozila nevarnost. Prav tako je podpisovanje s psevdonimom dopustna in že utečena praksa v posameznih primerih satiričnih besedil, umetniških ocen oziroma besedil, ki so zaščitni znak medija, v katerem nastopajo,” so zapisali.

Avtor mora spoštovati resnico in dostojanstvo

V NČR so pojasnili, da mora biti bralcu, gledalcu ali poslušalcu ob uporabi psevdonima “jasno, da gre za psevdonim, oziroma je treba na to opozoriti s posebnim pripisom, ko to ni tako očitno”, vendar pa tudi “v teh primerih velja, da mora avtor spoštovati resnico in temeljno človeško dostojanstvo in se izogibati obtožbam, na katere obtoženi ne more odgovoriti na ustrezen način in na enakovrednem mestu”. “V vseh primerih uporabe psevdonimov, če se avtorji, ki jih uporabljajo, ne razkrijejo, odgovornost za prispevke nosijo odgovorni uredniki,” so sklenili člani NČR.

Miha Lampreht, vodja službe RTV Slovenija za mednarodne odnose, o stališču predsednika programskega sveta RTV Slovenija, dr. Staneta Grande:

Pretirano ukvarjanje z zunanjo politiko dojemam kot splošno zaostalost …, jaz vam povem, da je to bilo zapisano v reviji Dignitas, to je revija za človekove pravice, leta 2007, to je bila številka 33 in 36, njen avtor pa je zgodovinar gospod Stane Granda, ki je med drugim predsednik sveta RTV-ja.

O tem več na okrogli mizi, ki jo je Mirovni inštitut pripravil pod naslovom Podoba sveta v televizijskih poročilih (integralni posnetek dostopen na Vesti). Izhodiščno vprašanje se je glasilo, koliko prostora in kakšno mesto imajo svetovne vsebine v informativnih programih slovenskih televizij.

Zakaj se finski novinar Magnus Berglund, avtor zdaj že razvpitega dokumentarca »Resnica o Patrii«, ni udeležil minulih Novinarskih dnevov, ostaja majhna skrivnost. Namesto njega je prišel Matti Virtanen, producent finske nacionalne televizije YLE in urednik oddaje MOT, in v Ankaranu povedal dve zgodbi. Po prvi je Berglund preprosto zaseden, tudi z družinskimi zadevami, po drugi (o tem »opravičilu« je poročala tudi RTV Slovenija) pa Berglunda ni bilo, ker je v pojasnilu zapisal, da ne prihaja iz varnostnih razlogov. Virtanen je tudi namignil na tovrstne motive:

»Morda pa je k njegovi odločitvi, da ne pride, pripomoglo tudi to, da je tik, preden je zapustil Slovenijo, našel svoj avto z dvema predrtima gumama …«

Sicer pa Virtanenov obisk v Sloveniji ne bo razveselil bivšega predsednika vlade. Znova je namreč zatrdil, da so obtožbe o prejemanju podkupnine bile osnovane na zadostni evidenci:

Videl sem dovolj, ne pa vsega. Sicer pa tudi naš novinar Magnus Berglund ni videl vsega. Videl je dovolj,« nam je včeraj glede dokazov o vpletenosti nekdanjega premiera Janeza Janše v sumljive posle med Patrio in našo državo povedal Matti Virtanen, producent finske nacionalne televizije YLE in urednik oddaje MOT. Berglund je pred dvema mesecema pripravil tudi oddajo Resnica o Patrii, ki je med drugim poročala o tem, da je Janša vpleten v korupcijske posle. »O tem, da je vpleten, sem popolnoma prepričan,« trdi Virtanen.

»Glede prejemanja denarja v oddaji ne povemo nič. Janše ne obsojamo, kot sem že dejal, povedali smo le, da je vpleten. Sicer pa to, koliko denarja je dobil, ne zanima niti naše policije, to je stvar vaše.«

Celoten članek na Delo.si. O trditvah Virtanena o Janševem prejemanju podkupnine povzemamo še poročilo STA (po Financah):

Nekdanji direktor Patrie Jorma Wiitakorpi je bil potem, ko je bil deset dni pridržan, izpuščen iz pripora, je na okrogli mizi Društva novinarjev Slovenije v Ankaranu povedal producent v aktualno-političnem uredništvu finske javne televizije YLE Matti Virtanen.

Kot je povedal, je policija ocenila, da bo preiskava trajala do aprila, nato gre k tožilcu, “kdaj pa se bo nato začel proces, pa ne vem,” je dejal.

Objava pred volitvami le naključje

“Nismo vedeli, da bodo volitve,” je pojasnil in dodal, da je bilo “le nesrečno naključje, da je bila oddaja prikazana v začetku septembra”. Po njegovih besedah niso vedeli, da bo imela njihova oddaja takšen odziv v Sloveniji.

Virtanen pa je nato tudi dejal, da je poleti izvedel, da bodo septembra volitve. “Toda zgodbo smo morali objaviti, če ne, bi jo lahko kdo drug. To je normalna tekmovalnost v našem poslu,” je pojasnil in dodal, da so lahko z oddajo počakali le do 1. septembra, dlje pa ne.

‘J je Janša’

Na vprašanje, ali je običajno, da se obtožuje državnike, ne da bi se predstavilo dokumente, je finski urednik odgovoril, da “imamo dokaze, da je Patria plačala J in da je J Janša”. Dodal je, da bodo dokaze predstavili na sodnem procesu v Helsinkih.

Glede oddaje finskega novinarja Magnusa Berglunda o domnevnem podkupovanju Patrie v Egiptu je Virtanen dejal, da ni bilo iz Egipta, npr. strani vlade, nobenih odzivov na te obtožbe. “V Egiptu ni demokracije,” je poudaril in pojasnil, da se Egipt sploh ne more primerjati s Slovenijo. Ta je, tako Virtanen, odprta dežela, v Egiptu pa je svoboda medijev omejena.

‘Med našimi viri so tudi slovenski poslovneži in politiki’

Na vprašanje, ali je bila tudi v oddaji o domnevnem podkupovanju pri prodaji orožja Egiptu izrečena kakšna obtožba na račun egiptovskega premiera, je finski urednik odgovoril, da te oddaje sploh ni videl. Pri tem je dejal, da je možno, da v tej oddaji niso omenili egiptovskega premiera.

Pojasnil je tudi, da v Egiptu niso imeli tako dobrih virov kot v Sloveniji. O virih glede oddaje Resnica o Patrii je povedal, da so v njej nastopili nekateri njihovi slovenski viri, a je dodal, da njihovi viri niso zgolj nastopajoči v oddaji. Imeli so veliko stikov s slovenskimi viri, tako pred kot po oddaji, je pojasnil. Po njegovih besedah med njihovimi viri tudi politiki in poslovneži.

Začetek postopka podkupovanja dovolj za kazenski postopek proti Patrii

“Videl sem dovolj dokumentov, da lahko rečem, da so dejstva, ki smo jih prikazali, pravilna”, je dejal. Na vprašanje, ali je bil Janša v finski oddaji omenjen kot tisti, ki je prejemal ali dal podkupnino, je Virtanen odgovoril, da je to pretiravanje. Dodal je, da se sicer ne spomni na pamet, kako so se izrazili v oddaji. Prepričan pa je, da v oddaji “nismo rekli nič več, kot vemo”.

Preberi preostanek članka »